»Nisem vedel, da je črnka« 

Pariška olimpijada je popolna preslikava dobe, v kateri živimo – popolna preslikava dobe populistov, avtokratov in neofašistov, demagogov, ki igrajo na čustva. Na radikalizirana, skrajna, ekstremna, obnorjena čustva. Jasno, ta čustva potem izgledajo tako, kot bi jih kdo militariziral. Politika je le še čustveni ringelšpil – pandemonij »čustvenih trenutkov«. Natanko to pa je tudi pariška olimpijada – čustveni ringelšpil, stroj za proizvodnjo »čustvenih trenutkov«.

Spomnite se: Đokovićeve solze ob osvojitvi zlate medalje – ukrajinska mečevalska reprezentanca, ki je osvojila zlato – madžarski plavalec, ki kljub osvojitvi zlate medalje ni prekinil molka – turški strelec, ki je streljal z roko v žepu in brez običajne strelske opreme – italijanska zakonca, plavalec in mečevalka, ki sta hkrati osvojila medalji – ameriška plavalka, ki je zmagala na četrti olimpijadi zapored – francoski plavalec, ki je imel s štirimi zlatimi medaljami »perfekten teden« – solze izpadle megazvezdniške francoske surferke – histerični, nepotešljivi, neskončni jok poražene megazvezdniške japonske judoistke – kitajski plavalec, ki je osvojil zlato medaljo v sprintu, a se tekmeci potem niso hoteli rokovati z njim – kitajske sinhrone plavalke, ki so srdito in totalno sinhronizirano prikorakale do bazena kot vojska – severnokorejski navijači in navijačice, ki so navijali tako, kot da tekmuje Kim Džong Un – nastopi 61-letne luksemburško-kitajske namiznoteniške igralke. In tako dalje. In tako naprej. Ni konca.

Pariška olimpijada je kopičenje čustvenih trenutkov, overdose čustvenih trenutkov, še več – tu je vse čustveni trenutek. Razlog več, da olimpijada izgleda kot Trumpov alter ego, tem bolj, ker nove tehnologije ta čustva – te nabite trenutke, to pretiravanje, to olimpijsko »demagogijo« – tako izolirajo, poudarijo, opolnomočijo, ekstremizirajo, militarizirajo, spektakularizirajo in globalizirajo, da bi bilo mogoče z njimi dobiti volitve.

Zgostitev olimpijskih čustvenih trenutkov je preslikava zgostitve predvolilnih čustvenih trenutkov. K temu, da je pariška olimpijada videti kot Trumpov alter ego, pa poleg množice čustvenih trenutkov prispevajo tudi nekatere druge populistične, trumpovske poteze, ki jih poudarja in radikalizira olimpijada: patriotizem, nacionalizem, vera v superiornost nacionalne države, suverenizem. Pa še ekstremno tekmovalnost lahko navržemo: ne pozabite namreč, da je Trump ultimativni mnogobojec – v vsem je najboljši in največji. Rekel je, da je najboljši v poznavanju besed, davkov, obnovljivih virov energije, ustvarjanju delovnih mest, zunanji politiki, spoštovanju do žensk in golfu, da je najboljše, kar se je kdaj zgodilo tajni službi, da je avtor najbolj prodajane poslovne knjige v zgodovini, da ima najboljši temperament, da ni za invalide nihče naredil več kot on, da je »najmanj rasistična oseba, kar jih je kdaj bilo«, da nima nihče boljših igračk – zasebnih letal ipd. – kot on, da je najuspešnejši človek, ki je kadarkoli kandidiral za predsednika, da je imel na inavguraciji največjo množico ljudi v zgodovini, da nihče ne bere Biblije toliko kot on, da je »najboljši predsednik v zgodovini cerkve«, »najbolj nadlegovan, preiskovan, onečaščen, obrekovan in preganjan izvoljeni vodja v ameriški zgodovini« in »najboljši predsednik v ameriški zgodovini«. Norveški deseterobojec Markus Rooth ni nič v primerjavi s Trumpom.

Zakaj je Trump kljub vsemu tako zelo priljubljen? Očitno zato, ker so tako blazno priljubljeni nacionalizem, patriotizem, šovinizem, vera v superiornost nacionalne države, suverenizem in ekstremna čustva.

Olimpijada je pričakovanja, ambicije in želje tako napela, da imajo športniki, ki izgubljajo, občutek, da se jim je zgodila krivica, da so jim ukradli medaljo in da so žrtve (sodnikov, žirij, nerazumnih pravil ipd.), kar pomeni, da se »počutijo« kot Trump, alias Lazar (iz Betanije), ki trdi, da so mu ukradli volitve in da se mu godi krivica, in ki se prikazuje in trži kot žrtev (sodišč, liberalnih elit, globoke države, spolnih, rasnih, etničnih manjšin ipd.). In Trump, ki ljudem – posebej belskim moškim – stalno dopoveduje, da so žrtve in da so jim ukradli državo, priteguje prav ljudi, ki se identificirajo kot žrtve. Nič čudnega, da je še vedno tako priljubljen, saj je posvojil sindrom žrtve (»Za vas sem bil obtožen!«), ki se je očitno zažrl v vse pore človeškega – in olimpijskega – življenja. Pariška olimpijada je ekstaza – in deifikacija – trumpovskega sindroma.

In seveda, ne preseneča, da so vsi tisti afriški in bližnjevzhodni športniki, ki so med slovesnostjo ob odprtju pariške olimpijade z barkami pluli po Seni, izgledali kot migranti, kot boat people, da so katoliško cerkev tako razjezile drag queens, ki so v upodobitvi zadnje večerje med otvoritveno slovesnostjo igrale Jezusove apostole, in da so prav na tej olimpijadi tako histerično in konspirološko demonizirali Imane Khelif, alžirsko boksarko s silovitim udarcem, češ da je v resnici moški, ki je opravil tranzicijo – transfobija je zaščitni znak Trumpovega »ljudstva«. Italijanska boksarka, ki je dvoboj z Imane Khelif predala, češ da ji je zadajala »moške« udarce, je bila v očeh desnice žrtev spolnih manjšin – tako kot so belski sprinterji in dolgoprogaši v očeh desnice žrtve rasnih, etničnih manjšin. In če bi rekli, da je kulturna vojna prežela tudi olimpijado (transspolnost, drag queens, migranti), bi bilo to tako, kot če bi rekli, da je olimpijado prežel Trump.

Je Indijka ali črnka?

Ni kaj, Trump je ujel olimpijskega duha. Zato niti ne preseneča, da se pariška olimpijada tako lepo poda dobi populizma. In zato ne preseneča, da povzroča tako blazno evforijo, da je torej publika tako vneta, ekstatična, fanatična, kakor tudi ne preseneča, da tako blazno evforijo na nabito polnih predvolilnih shodih še vedno povzroča Trump. Ne pozabite: Trump je lažnivec, obsojeni kriminalec, spolni predator in sociopatski narcis. Toda: kljub temu je še vedno strašno priljubljen. Zakaj je kljub vsemu temu tako zelo priljubljen? Očitno zato, ker so tako blazno priljubljeni nacionalizem, patriotizem, šovinizem, vera v superiornost nacionalne države, suverenizem in ekstremna čustva.

Trump ni edini avtokrat, ki je zelo priljubljen – priljubljeni so tudi Putin, Erdogan, Modi, Xi, Bašar al Asad, Orbán in drugi. Orbán, ki si je sistem tako priredil, da lahko premier ostane do smrti (in ki ima svojo nacijo za izjemo in izjemno), vodi Evropsko unijo. Srednja Azija jih je polna. In nihče ne teži.

Videli ste, kako je Kim Džong Un gostil Putina. Videli ste, kako je Xi gostil Bašarja al Asada. Videli ste, kako je Xija gostil Orbán. Videli ste, kako je Erdogan posredoval pri izmenjavi ujetnikov med Rusijo in Zahodom. Videli ste, kako je Trump čestital Putinu. Avtokrati so modni. Omreženi. Viralni. Zato je tudi nerazumljivo, zakaj Zahod venezuelskemu avtokratu Maduru, ki je bil ponovno izvoljen, očita, da je ukradel volitve: hej, kaj če jih ni ukradel in je le tako zelo priljubljen – kot pač sodobni avtokrati in diktatorji? Maduro je dobil 51 odstotkov volilnih glasov – natanko toliko kot Joe Biden, ko je leta 2020 premagal Trumpa, ki poraza in volilnega izida ni priznal (kakor ga tudi ni priznal poraženec, kandidat skrajne desnice). Zakaj Zahod Maduru grozi s pučem, zunanjo intervencijo in sankcijami, če pa so vsi tako očarani nad avtokrati in diktatorji?

Prav tako je nerazumljivo, zakaj se Zahod tako zgraža nad severnokorejskim diktatorjem Kim Džong Unom, če pa je Trump nedavno rekel: »Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje.«

A Trump ni tako zelo priljubljen le zato, ker so tako blazno priljubljeni nacionalizem, patriotizem, šovinizem, vera v superiornost nacionalne države, suverenizem in ekstremna čustva, temveč tudi zato, ker je tako priljubljen rasizem. Očitno bolj, kot mislimo. Še več: rasizem je očitno tako zelo priljubljen, da ga Trump sploh ne skriva več, da se z njim hvali in da ga namerno prakticira. Ne skrivaj, marveč na odprti sceni. Ko se je nedavno udeležil konvencije Nacionalnega združenja črnskih novinarjev, je v pogovoru s črnskimi novinarkami in novinarji podvomil o tem, da je Kamala Harris, podpredsednica indijsko-jamajškega rodu, predsedniška kandidatka demokratske stranke, sploh črnka. »Vedno je bila indijskega rodu in vedno je promovirala le indijsko dediščino. Nisem vedel, da je črnka. To sem izvedel šele pred nekaj leti. Toda potem se je prelevila v črnko in zdaj hoče veljati za črnko. Zato ne vem – je Indijka ali črnka?«

Kamala Harris je Indijka in črnka – oče je bil Donald Harris, črnec z Jamajke, sicer zaslužni profesor s Stanforda. Toda Trump ji je očital, da se le pretvarja, da je črnka (po analogiji z alžirsko boksarko, ki se le pretvarja, da je ženska). Podton je eminentno rasističen: Kamala hlini, da je črnka, ker se hoče s tem politično okoristiti! Specifično: s to šarado hoče zapeljati črnce in jih pridobiti na svojo stran! A Trumpova izjava ima še globlji rasistični podton: črnci so privilegirani! Črnci imajo več pravic kot belci! Črnci živijo na račun belcev! Svoj manjšinski status izkoriščajo za tiraniziranje in teroriziranje večine! Kamala ima povsem nezasluženo podporo! Ukradla jo je Trumpu!

Razlog več, da je Trump – ki je leta 1993 pred kongresno komisijo trdil, da se mu Indijanci, ki upravljajo kazinoje, »ne zdijo kot Indijanci« – tudi na tej konvenciji oznanil, da je bil »za črnce najboljši predsednik po Abrahamu Lincolnu«. Trump je rasistično trdil, da Barack Obama ne more kandidirati za ameriškega predsednika, ker se ni rodil v Ameriki, štirim nebelskim kongresnicam je rekel, naj se vrnejo tja, od koder so prišle, v svoji floridski rezidenci je na kosilu gostil razvpitega rasista Nicka Fuentesa, črnske javne tožilce – od Alvina Bragga (New York) do Fani Willis (Georgia) – je rasistično razglasil za »stekle«, »živali« in »riggers« (po analogiji z »niggers«), črnske novinarje je označeval za »luzerje«, zato je – ko je rekel, da je bil »za črnce najboljši predsednik po Abrahamu Lincolnu« – zvenel kot rasist, ki zagotavlja, da so se imeli črnci v sužnjelastništvu fajn in da so s sužnjelastništvom profitirali.

Črnci, nikar ne volite Kamale Harris le zato, ker je črnka!

Toda Trump je polimorfni populist, zato je skušal ubiti dve muhi na en mah: z zatrjevanjem, da Kamala v resnici ni črnka, je po eni strani pomežiknil svoji belski, etnonacionalistični, nativistični, natalistični, supremacistični, rasistični volilni bazi ( ja, brez skrbi, še vedno sem dobri stari rasist, oznanjevalec »spet velike Amerike«, no, spet rasistične Amerike), po drugi strani pa je s tem pritisnil na črnce – hej, Kamala v resnici sploh ni vaša! Ni vam treba glasovati zanjo! Hotel je reči, da je vsiljivka – zajedavka! Bi lahko zvenel bolj rasistično?

Trump je imel leta 2016 pri črncih zelo nizko podporo, toda leta 2020 je imel že opazno višjo, zdaj – pred Kamalinim vstopom v predsedniško dirko – pa je imel pri njih še višjo podporo. Noče je izgubiti. Kamala mu je igro nepričakovano pokvarila. To, da je črnska podpora povsem očitnemu rasistu vztrajno rasla (Biden pač ni Hillary Clinton), je več kot ironično, kakor je več kot ironično tudi, da zdaj Trump, kralj identitetne politike (afirmacija belske identitete, polarizacija in podžiganje predsodkov so njegovo pogonsko gorivo), napada identitetno politiko: Črnci, nikar ne volite Kamale Harris le zato, ker je črnka!

Če Kamala ne bo imela odločne, progresivne platforme oziroma če bo – iz strahu, da ne bi koga užalila – ponujala le »sredinska« stališča, bo prevelik del levega telesa ostal doma – in zgodila se ji bo Hillary Clinton.

Svojo demonizacijo identitetne politike je podkrepil s tezo, s katero je spet ubijal dve muhi na en mah – po eni strani je rasistično mežikal svoji belski etnonacionalistični volilni bazi, po drugi strani pa je črncem sugeriral, naj opustijo identitetno politiko in ne volijo Kamale le zato, ker je črnka. Rekel je namreč, da je Kamala kriva za migrantsko krizo na južni meji – ona je kriva, da v Ameriko prihaja toliko nezakonitih migrantov. Obenem pa je dodal, da ti migranti kradejo »črnske službe« (black jobs), kar je seveda povsem rasistična izjava, saj predpostavlja, da lahko črnci opravljajo le mučna, zoprna fizična dela, ki jih belci nočejo opravljati.

Ja, njegov rasizem je nameren – ker je priljubljen. Sprejemljiv. Ker nagovarja belske moške, ki so prepričani, da so najbolj diskriminirana družbena skupina in da so žrtve feminizirane družbe, ki vsako njihovo še tako nedolžno opazko označi za seksizem in ki jih kaznuje zato, ker so beli in moški. A podton njegovega ubijanja dveh muh na en mah je bil na dlani: Črnci, nikar ne volite Kamale Harris le zato, ker je črnka!

Še ena ironija: pred identitetno politiko – pred prevlado identitete nad substanco (identitetna politika vedno vodi bodisi v rasno, spolno ali socialno segregacijo) – svari tudi gibanje Black Lives Matter (BLM), ki se je silovito razmahnilo leta 2020 po policijskem uboju črnskega civilista Georgea Floyda. BLM pravi, da mora Kamala najprej povedati, kdo je, za kaj se zavzema, kakšna bo njena politika – bistvena je njena politična substanca, ne pa njena identiteta. To, da je črnka, je premalo. Brez sistemskih sprememb družbe, demokracije in demokratičnih institucij ne bo nič, pravi BLM – identitetna politika bo družbo le še naprej segregirala, polarizirala in ekstremizirala. Tudi BLM pravi: Črnci, nikar ne volite Kamale Harris le zato, ker je črnka!

Toda razlika je očitna: Trump, ki ga ameriški etablirani mediji prikazujejo kot ekscentrika, ne pa kot rasista, črnce prepričuje, naj ne volijo identitetno, naj torej Kamale ne volijo zato, ker je črnka, belce pa prepričuje, naj volijo identitetno, naj Kamale torej ne volijo prav zato, ker je črnka (in ženska). Obenem pa se boji: Če bodo črnci – in ženske – volili Kamalo, bom izgubil! Gibanje BLM pa se boji: Če bo identiteta prevladala nad substanco, bo zmagovala skrajna desnica!

Kar pomeni: Kamala se bo morala upreti vojnam, v Gazi bo morala zahtevati trajno prekinitev ognja, Izraelu bo morala odpovedati bianko ček, spopasti se bo morala s podnebnimi spremembami, morala bo rehabilitirati sindikate in socialno državo (konec tiste večne neoliberalne austerity), ustaviti bo morala razraščanje policijske države, politiko bo morala izmakniti diktaturi kapitala, zrušiti bo morala institucionalni rasizem. Morala bo preseči etablirani politični red – mrtvi tek dveh korporativnih strank, republikanske in demokratske, dvopartijski sistem, ki omogoča razmah populizma in fašizma. Dokler bodo dvopartijski sistem pustili pri miru, pravi Richard Moser (befreedom.co), bodo Ameriki grozili takšni, kot sta Trump in gibanje MAGA (Make America Great Again). »Dvopartijski sistem nas vodi v katastrofo, ker zastopa le korporativni vladajoči razred.«

Če Kamala, ki je trenutno bolj ko ne izenačena s Trumpom, ne bo imela odločne, progresivne platforme oziroma če bo – iz strahu, da ne bi koga užalila – ponujala le »sredinska« stališča, pravi Michael Moore (Substack), bo prevelik del levega telesa ostal doma – in zgodila se ji bo Hillary Clinton.