Nekateri politiki so prepričani, da celo njihov drek diši

Nobenega dvoma ni bilo, da bodo konservativni mnenjski voditelji in politiki doma in po svetu poskušali olimpijske igre v Parizu izrabiti za prizorišče kulturnega boja. Vsi nastavki so bili tam. Igre so sledile burnim predčasnim volitvam, na katerih je združena levica preprečila pohod skrajno desnega Nacionalnega zbora na oblast, kar naj bi pomenilo, da je že tako deviantna, z migranti prepredena »Macronova« Francija dokončno zašla. In da bo namesto olimpijskega duha tokratne igre zagotovo preveval duh »woke« ali prebujenske ideologije, domnevne ideologije skrajnega liberalizma in politične korektnosti, ki jo konservativni blok tako rad pripisuje »zlovešči levici«. Da bi to dokazali, so bili na desnici pripravljeni lagati in izkrivljati resnico, na vlak sovraštva pa so brez pomislekov prisedli tudi naši domači prostaki.

To jih je pripeljalo tako daleč, da so že v prizoru s slavnostnega odprtja olimpijskih iger, v katerem so v kopici drugih nastopile tudi kraljice preobleke (angl. drag queens), videli da Vincijevo fresko Zadnje večerje (herezija!) – pa čeprav je šlo samo za prikaz dionizij, praznovanja v čast grškemu bogu Dionizu. Še preden bi se prah dobro polegel, so na desnici že našli novega grešnega kozla, tokrat v domnevnem dejstvu, da naj bi Mednarodni olimpijski komite (MOK) udeležbo v ženskih kategorijah boksa dovolil tudi dvema »moškima«, Iman Helif in Lin Juting, ki da zdaj na olimpijskih igrah »pretepata ženske«.

Kar je bilo kakopak daleč od resnice. Obema, Alžirki Iman Helif, ki tekmuje v kategoriji do 66 kilogramov, in Tajvanki Lin Juting, ki tekmuje v kategoriji do 57 kilogramov, je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, vse življenje živita kot ženski, trenirata in tekmujeta kot ženski in v ženski kategoriji, tekmovali sta tudi na poletnih olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020.

Njun spol je postal vprašljiv, ko ju je rusko vodena Mednarodna boksarska zveza (IBA) – tej je MOK zaradi nepravilnosti in skrbi glede njenega vodenja odvzel status krovne organizacije za boks v svetu – diskvalificirala na lanskem svetovnem prvenstvu zaradi neizpolnjevanja meril na testih na primernost spola. Ti naj bi pokazali, da imata v telesu prisotne kromosome XY. Ali so pri zvezi merili tudi vsebnosti testosterona v njunem telesu, ni jasno – pri zvezi so sprva trdili, da ne, predsednik zveze Umar Kremljov, sicer tesen zaveznik ruskega predsednika Vladimirja Putina, je nato zatrdil drugače in dejal, da naj bi pri tekmovalkah odkrili moške vrednosti testosterona. Podrobnosti o testih niso bile nikoli javno objavljene.

Kremljov po začetku polemik ni izgubljal časa, da bi obračunal z MOK. Na tiskovni konferenci v Parizu v ponedeljek, na katero se je iz Rusije, postavljen pred ozadje s podobami Jezusa in Marije, javljal na daljavo, je kritiziral otvoritveno slovesnost, češ da je bila žaljiva do kristjanov in do muslimanov, Thomasa Bacha, predsednika MOK, pa označil za sodomita, ki naj bi z odločitvijo, da je boksarkama dovolil udeležbo na igrah, uničil športno disciplino. Njegov nastop je samo okrepil špekuliranja, da gre pri vsem skupaj za poskus ruskega vmešavanja v olimpijske igre v Parizu, ki so bile že tedne in mesece prej tarča organiziranih kampanj dezinformacij tudi s pomočjo umetne inteligence, le nekaj dni pred otvoritveno slovesnostjo pa je francoski notranji minister Gérald Darmanin povedal, da so francoske oblasti pridržale več ruskih posameznikov zaradi suma načrtovanja dejanj, ki bi lahko destabilizirala igre.

Pri prostaštvu ne gre za nevednost. Ne, gre za jasne provokacije. Za jasno politično agendo, namerno razdvajanje ljudi in širjenje sovraštva.

Če gre vseeno verjeti »dokazom«, ki jih je predstavila IBA, je mogoče sklepati, da sta boksarki lahko interspolni osebi. Torej osebi, ki sta se morda rodili z nekaterimi biološkimi značilnostmi (kot so kromosomi, spolni organi, hormoni), ki ne ustrezajo tipičnim definicijam moškega ali ženskega spola. Podobno odmeven je bil primer Caster Semenye, dvakratne olimpijske prvakinje v teku na 800 metrov. Vendar bistveno je, da o konkretnih primerih Iman Helif in Lin Juting vemo veliko premalo, polemike, ki jih sproža vprašanje udeležbe žensk s prisotnostjo kromosomov XY, povišanim testosteronom ali interspolnih oseb na športnih tekmovanjih, pa nimajo preprostih odgovorov. Gotovo po drugi strani je, da omenjeni boksarki nista niti moška niti transspolni ženski in da pri njuni udeležbi na olimpijskih igrah ne gre za nikakršno »levičarsko zaroto«.

V umobolnico z njima!

To sicer ni ustavilo vidnih politikov Slovenske demokratske stranke (SDS), ki so hiteli širiti dezinformacije o športnicah. Evroposlanec Milan Zver je Thomasa Bacha pozval k odstopu s čela MOK in Iman Helif označil za »transspolnika«, za »moškega«, ki se »ima na teh igrah za žensko« in »ni nič kaj podoben dekletu«. Oglasila sta se tudi nova, sveže pečena evroposlanca Branko Grims in Zala Tomašič. Prvi je zapisal, da »ne Evrovizije ne olimpijskih iger ni več. Sta samo še festivala kulturnega marksizma (gre za še eno skovanko, ki jo na desnici radi uporabljajo skorajda izmenično z ’woke’ ali prebujensko ideologijo, op. a.) za vsiljevanje ’LGBT+’ ideologije. Tiste, ki so to povzročili oziroma to omogočili, je treba odstaviti s funkcij ter postaviti pred sodišče.« Druga pa, da »moški nimajo kaj iskati v ženskih kategorijah«.

Skušnjavi se ni mogel upreti niti predsednik SDS Janez Janša, ki je ob novici, da se je predsednica države Nataša Pirc Musar udeležila pogovora o enakosti spolov v športu v Parizu, zapisal, da bi bila na mestu tudi »razprava o tem, kako zaščititi ženske športnice pred vdorom LGBT-ideologije, na podlagi katere se danes tretjerazredni moški športnik lahko razglasi za žensko in nato tekmuje v ženski kategoriji«. Gonji se je pridružil tudi evroposlanec in predsednik Nove Slovenije Matej Tonin, ki je zapisal, da »IBA sledi zdravi pameti, da se moški v ringu pač ne more boriti proti ženski. MOK je na strani ’gender’ ideologije, ki uničuje šport.« Še korak dlje pa si je privoščil poslanec SDS Žan Mahnič, ki je v zapisu sklenil, da bi bilo »moškega, ki se pretvarja, da je ženska«, treba »poslati v zdravstveno ustanovo, kjer to bolezen zdravijo, ne pa na olimpijske igre«.

Oglasil se je tudi borec za »prave« družine Aleš Primc in zapisal: »To, da moški na olimpijskih igrah na podlagi vsiljene LGBTQIA+ ideologije pretepa žensko, je noro, ampak še veliko bolj noro je, da je lahko otrok posvojen v LGBTQIA+ razmerje.« In pa Janšev speči agent na RTV Slovenija Igor Pirkovič, ki je ob tej priložnosti na spletni platformi X objavil naslednjo pesnitev: »Dec je dec in baba baba. / Jalova je taka zmaga. / Proti Bogu in naravi / slej ko prej se svet ustavi. / Woke, očitno, obvladuje / tudi šport in druge sfere. / Zdrava pamet obupuje, / saj norost bregove dere.«

Politiki so ugotovili, kako imenitno je, če tvoje besede začnejo povzemati mediji, naslednje spoznanje je bilo, da prostaštvo doseže precej več pozornosti.

V naštetih primerih ne gre za nevednost. Ne, gre za jasne provokacije. Gre za konstruiranje težav, ki jih ni. Za klasičen argument »slamnatega moža«, ko moraš zgraditi argument na lažni premisi (da je športnica moški ali pa transspolna ženska, četudi ni), da bi prišel do želenega zaključka (v tem primeru, da v ozadju vsega skupaj zagotovo stoji zarota levičarjev!). Gre za jasno politično agendo, namerno razdvajanje ljudi in širjenje sovraštva. Za nasilje. In, preprosto, za golo prostaštvo. Prostaštvo kot politično orodje. To je verbalna diareja. Nevarna verbalna diareja. In Slovenija ima, žal, danes in skozi zgodovino takšnega prostaštva na pretek.

Prvi znaki cerebralnega bankrota

Korenine prostaštva segajo do samih začetkov slovenskega parlamentarizma. Socialna psihologinja dr. Metka Mencin, ki je bila del tako imenovane osamosvojitvene skupščine, meni, da so bile korenine takšnega žaljivega govora, »govora, ki rani«, kot ga opiše, zasajene že, ko so na parlamentarnih volitvah leta 1992 prav za tak govor nagradili Slovensko nacionalno stranko (SNS) Zmaga Jelinčiča. Samo za primerjavo: SNS je na tistih parlamentarnih volitvah prejela okoli 10 odstotkov glasov, Pučnikova Socialdemokratska stranka Slovenije, predhodnica današnje SDS, ki se ji je pred volitvami pridružil Janša, pa je s 3,3 odstotka glasov komajda prestopila parlamentarni prag.

»Neodgovornosti za javno besedo je bila takrat podeljena legitimnost, še več, interpretirala se je kot izraz izjemnega poguma,« je prepričana Metka Mencin. »Uspeh Slovenske nacionalne stranke je hkrati spodbudil vse, ki so v šovinističnih politikah prepoznali svojo nišo – promovirati so jih začeli brezobzirno. Ta brezobzirnost je bila v primerjavi z govori političark in politikov v predhodnem mandatu nekaj novega.«

Podobno razmišlja pravnik dr. Dragan Petrovec. »Mislim, da se je sovražni govor ali prostaško izražanje (meje so pogosto zabrisane) začel sproščati z uvajanjem demokracije. Ko se je začelo zdeti, da končno lahko, v nasprotju s prejšnjimi časi, povemo, kar mislimo,« razlaga Petrovec. »To je seveda izkrivljeno, a privlačno pojmovanje demokracije in svobode.« Posamezniki, ki so zasedli politična mesta, so kmalu ugotovili, kako imenitno je, če tvoje besede začnejo povzemati mediji in te postanejo slišne urbi et orbi. To je bil tudi čas, ko so televizije vrtele oddaje, kot so bile Trenja (POP TV), Pogledi Slovenije in Piramida (TV Slovenija), ter tja vabile dežurne prostake. Naslednje spoznanje je logično bilo, da prostaštvo doseže precej več pozornosti od navadnih političnih sporočil. »Tisto, kar smo dotlej označevali za ’kvantanje za šankom’, je postala uradna politična govorica.«

Leta 2005 je v parlamentu močno odmeval zapis na vratih poslanske skupine SNS, naperjen proti skupini izbrisanih, ki so takrat gladovno stavkali: »Vsi izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puško mitraljez!« Za vrhunec prostaštva v hramu demokracije tistega leta pa se je izkazala parlamentarna razprava ob zakonu o istospolnih partnerskih skupnostih.

Prostaki so prepričani, da »tudi njihov drek diši« – enako velja za njihove izjave. Ne gre za to, da jih ne obžalujejo. Prav zaradi njih bi jih, mislijo, morali še bolj častiti.

Na takratni seji državnega zbora je poslanec SDS, danes predsednik stranke Glas upokojencev, Pavel Rupar poslankama Majdi Širca in Majdi Potrata zabrusil, da bi jima »odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta«. (Mimogrede: taisti človek je leta 2001, v času neuspelega referenduma v zvezi z zakonom o oploditvi samskih žensk z biomedicinsko pomočjo, izrekel tudi, da »vsaka ženska, poslušajte, lahko dobi svoje šilce sperme, torej ni potrebe, da jo uvaža«.) Srečko Prijatelj – poslanec SNS med letoma 2004 in 2010, ki se je v zgodovino slovenskega parlamentarizma zapisal kot prvi poslanec, ki je moral v zapor – pa si je dovolil biti tako zelo prostaški, da tedanji novinar Mladine Jure Aleksič za njegovo izvajanje ni našel lepših besed, kot da gre lahko kvečjemu za »domet cerebralnega bankrotiranca«.

Med razpravo o omenjenem zakonu je Prijatelj povedal, da je »tudi ljubezen lahko bolezen« in da bi, »če zdravimo alkoholizem, kleptomanijo«, lahko tudi homoseksualnost »zdravili na kakšni za to primerni ustanovi«. Ob nadaljevanju seje pet dni kasneje je še pristavil, da »verjetno v tej dvorani ni nikogar, ki bi želel imeti svoj plod ljubezni, ki bi bil tako opredeljen, kot danes glasujemo, s pravicami. Z drugimi besedami, nihče od nas ne bi želel imeti svojega sina ali pa hčerke, ki bi se opredelil za tako zakonsko zvezo.« In nato dodal igralski vložek ter s pačenjem in gestikuliranjem, ki bi ga po njegovem lahko pripisali povprečnemu homoseksualcu, nadaljeval: »Ne nazadnje, najbolj bi bili oškodovani otroci, ki bi bili posvojenci teh zakonov, kajti predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil: ’Čavči, prišel sem pote. Si že oblečen?’«

Ker je njegov nastop Aleksič označil za domet »cerebralnega bankrotiranca«, se je žaljivi poslanec počutil užaljenega, zato je zoper Mladino vložil tožbo. Deset let kasneje je evropsko sodišče za človekove pravice (v nasprotju s slovenskimi sodišči) novinarjeve besede vendarle razumelo kot »močen odraz nestrinjanja« in ne kot žalitev poslančevih intelektualnih sposobnosti, za poslanca, predstavnika oblasti, pa presodilo, da je promoviral negativne stereotipe zoper družbeno manjšino.

Prostaki med nami

Primerov podobnega prostaštva bi lahko našteli cel kup. Prostaško je bilo, ko je Janez Janša novinarki RTV Slovenija Eugenijo Carl in Mojco Šetinc Pašek, danes poslanko, oklical za odsluženi prostitutki. Prostaški je, denimo, bivši superminister Žiga Turk, ki je nekoč zapisal, da »če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul« (za kar si je prislužil nagrado bodeča neža). Zloglasna odvetnica in pred leti neuspešna kandidatka za poslanko SDS Lucija Šikovec Ušaj, ki je zapisala, da so tisti, ki podpirajo migrante, »pedofili, impotentni nasilneži, ki ustrahujejo ženske, da sploh zmorejo seksati z njimi, imajo pa v resnici seks z mladimi fantki ali živalmi, da se ne osramotijo«. Samooklicani psihoanalitik Roman Vodeb, ki je za predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič izrekel, da deluje kot »podivjana kobila, ki je ne moreš osedlati, ker toliko leta, da je noben jezdec ne ukroti«, za bivšo evroposlanko Ljudmilo Novak pa, da »vse bolj izgublja stik s feminilnostjo in tone v možato faličnost«. Navsezadnje ekonomist in nekdanji politik Matej Lahovnik, ki je ob solzah Cristiana Ronalda, ki ni zadel enajstmetrovke proti Sloveniji, zapisal, da je »pred vso Evropo jokal kot mala pičkica«. Vse to je prostaško.

Filozof dr. Tadej Troha meni, da se takšni politiki in druge javne osebe dobro zavedajo, da nastopajo v javnem prostoru in da je tovrstno prostaštvo v njem načeloma nedopustno. »V nasprotju z običajnimi prostaki prostaštva zato vseeno uporabljajo izjemoma, kot posebne poudarke, kot intervencije – recimo zato, da bi opozorili na kakšno ’posebej očitno dejstvo’, ki ga politična korektnost prepoveduje izreči.« Manever naj bi bil očiten: »Ko spregovorijo kot običajni prostaki, tem signalizirajo, da so v principu del iste množice, a so kot pomembne javne osebe njena avantgarda, torej tisti, ki v boju s politično korektnostjo utirajo pot ’neposrednemu govoru’.«

Ker sami sebe prepričajo, da so »prostaški z razlogom«, tako rekoč iz poslanstva, nimajo ob tem niti slabe vesti, temveč se v teh »momentih osvoboditve« še okrepi njihova grandomanija. »V resnici je zanimivo – praktično vsak od teh protagonistov je prepričan, da je na svojem področju najboljši, tako rekoč poosebljenje svojega področja,« nadaljuje. »Tovrstni profili so prepričani, kot se reče, da ’tudi njihov drek diši’ – in enako velja za njihove prostaške izjave. Ne gre samo za to, da jih ne obžalujejo. Prav zaradi njih bi jih, mislijo, morali še bolj častiti.«

Spinoza v svoji Etiki zapiše, da lahko samo ljubezen premaga sovraštvo. Navsezadnje o podobnem, o dobrem, ki premaga zlo, piše tudi Sveto pismo.

A kako se temu sploh upreti? »Najbolj enostavno in neskončno težko obenem,« odgovori Petrovec. »Z nepopustljivo doslednostjo bi moral vsakdo, ki nasprotuje takemu govoru, to povedati takoj in se ustrezno odzvati. Temu bi morale slediti tudi pristojne institucije.« Težavo vseeno vidi v tem, da je precej veliko ljudi, ki uživajo v takšnem prostaštvu in nasilju, bodisi voajersko pasivno bodisi aktivno. »Zato bi moral ’normalnejši’ del družbe noč in dan spravljati vse take pojave in njih nosilce na družbeno obrobje – v smislu neodobravanja in onemogočanja prostora za širjenje.« Kar pa je, priznava, lahko precej počasen, a nujen proces kultiviranja družbe.

V Ameriki je znotraj gibanja za reproduktivne pravice žensk nastala skupina prostovoljcev »Love Bomb Squad«, ki se na spletu bori proti sovražnemu in žaljivemu govoru. Tega sproti prijavlja in obenem zagotavlja nekakšen podporni sistem žrtvam nasilja – pomaga jim tako, da jim pošilja pozitivna sporočila, daje jim vedeti, da niso same in naj se ne zmenijo za sovražne pripombe. Po njihovem zgledu je podoben projekt, poimenovan »Samo ljubezen«, lani zagnal Inštitut 8. marec. Nekaj je verjetno res na tem: Spinoza v svoji Etiki zapiše, da lahko samo ljubezen premaga sovraštvo. Navsezadnje o podobnem, o dobrem, ki premaga zlo, piše tudi Sveto pismo.

Odzivanje na prostaštvo je lahko sicer dvorezen meč. Joseph Heller v romanu Kavelj 22, ki se dogaja v času druge svetovne vojne in opisuje absurdnost vojne birokracije, predstavi zanimivo logično dilemo. Če je hotel biti vojak izvzet iz bojnih nalog, je moral dokazati, da je nor. Vendar mora za to, da bi zaprosil za izključitev, sam izraziti skrb za svoje življenje, kar pomeni, da je vendarle prišteven. Torej, če vojak zaprosi za izključitev, to pomeni, da ni nor in se mora še naprej boriti, če pa ne zaprosi za izključitev, potem je morda res nor in bi moral biti izvzet, a ne bo, ker za to ni zaprosil. Tako se ujame v začaran krog, v katerem izhod v resnici ne obstaja.

Če dilemo »kavlja 22« prenesemo v ta konkretni primer: odzivanje na prostaštva je nujno, saj si ne želimo živeti v družbi, ki je polna sovraštva, vendar pa odzivanje nanje hkrati pomeni, da takšnim prostaštvom dajemo tudi legitimnost.

Sociolog dr. Roman Kuhar se prav zato sicer nagiba k ideji, da bi se morali na prostaške provokacije odzvati čim redkeje, vendar priznava, da »na neki točki preprosto moraš nekaj reči, saj sicer tvegaš, da se takšen govor samo poglablja«. Koristno alternativo vidi v odzivanju nanje s tako imenovanim inteligentnim humorjem, s satiro, parodijo in sarkazmom. »Resno jemati nekatere izjave, razen, ko gre za jasno pozivanje k nasilju, nima smisla. Ima pa smisel razkrivati vso puhlost teh izjav. Ne z zgražanjem, reduciranjem človeka na ’idiota’ ali kaj podobnega – ključno je predvsem iskati načine, kako pokazati vso praznost takšnega govora – tega pa ne moreš narediti z moralističnih pozicij, pač pa intelektualnih. Še najbolje z inteligentnim humorjem, ki zadene v srčiko problema.«

Ameriška politična komentatorka Amber A’Lee Frost po drugi strani zagovarja idejo, da se je proti političnemu prostaštvu mogoče učinkovito boriti samo – s prostaštvom. V prispevku Nujnost političnega prostaštva, ki je bil objavljen v reviji Current Affairs, zagovarja levo politiko, ki je ni strah »prestrašiti buržoazije s svojo lastno divjostjo«, prilastitev prostaštva »iz rok ’trumpov’ tega sveta« je namreč nujna, zapiše, »kajti če občasno ne sprejmemo profanega, bomo postali ovirani zaradi lastne civiliziranosti«.

Banalnost prostaštva

Živimo v času »postfaktičnosti«, Trumpove Amerike, družbenih omrežij, zaradi katerih ima lahko danes mikrofon v roki praktično vsak, in algoritmov, ki delujejo kot ojačevalci najbolj prostaških glasov. Svet je danes drugačen, kot je bil nekoč. Britanska novinarka Carole Cadwalladr, ki je sodelovala pri razkritju zlorab osebnih podatkov v aferi »Cambridge Analytica«, v časniku The Observer to zelo dobro ponazori na podlagi nedavnih izgredov v Združenem kraljestvu po napadu z nožem v obmorskem mestu Southport, v katerem je 17-letnik ubil tri deklice, več otrok pa ranil. Te je podžgala lažna informacija, ki se je razširila po družbenih omrežjih, da naj bi bil storilec musliman in prosilec za azil.

Pokolu v škotskem Dunblanu leta 1996, v katerem je bilo ubitih 16 otrok in njihova učiteljica, je sledilo nacionalno ogorčenje, ki je privedlo do tega, da je v samo nekaj tednih okoli 750 tisoč ljudi podpisalo peticijo za spremembo zakonodaje, ki je močno omejila zasebno lastništvo strelnega orožja. Skoraj 30 let kasneje je grozljiv dogodek na plesnem tečaju v Southportu sprožil zelo drugačno reakcijo, razmišlja Carole Cadwalladr. »Največja razlika med pokolom v Dunblanu leta 1996 in zdaj je popolna preobrazba načina, kako komuniciramo,« zapiše. »V našem takojšnjem informacijskem okolju, obveščenem z algoritmi, ki pošiljajo najbolj šokantne, razvnemajoče ali čustvene komentarje v viralnost, so družbeni mediji zasnovani na način, da delajo ravno nasprotno od združevanja: so stroj za polarizacijo.«

V današnjem svetu bi zato potrebovali odločne politike, takšne, ki dvakrat premislijo, preden objavijo neko informacijo, in medije, ki delujejo premišljeno, preudarno in se zavedajo, komu je smotrno nuditi glas v javnem prostoru in komu ne. To naj bi bili vendar krojilci javnega mnenja, njihove besede imajo moč oblikovati in preoblikovati družbeno resničnost. To je velika odgovornost. Ki se je nekateri, žal, ne zavedajo.

Pri Delu so pred štirimi tedni v podkastu gostili računalnikarja in bivšega državnega svetnika dr. Matjaža Gamsa, da je, med drugim, spregovoril o pasteh skrajne »woke« oziroma prebujenske ideologije, ki da je zrcalna podoba fašizma. Gre za človeka, ki je v oddaji Intervju na nacionalki pred časom dejal, da je verjetno tudi »Hitler hotel dobro človeški civilizaciji«. Ko je bil še državni svetnik, pa je v državnem svetu pomagal organizirati posvet z naslovom Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda, na katerem je v svojem nastopu krivdo za nizko stopnjo rodnosti med drugim pripisal pretirani liberalizaciji žensk, prepovedi »preveč aktivnega moškega osvajanja« in domnevnemu poveličevanju homoseksualnosti.

Da je bila stvar toliko hujša – vrnimo se ob zaključku vendarle k športnicama Iman Helif in Lin Juting –, je Delo na dan, ko je Iman Helif v ringu premagala italijansko boksarko Angelo Carin, nad njo pa se je zato sprožil val sovraštva, zajahalo ta val in na družbenih omrežjih objavilo del pogovora z Gamsom, v katerem ta ugotavlja, da danes »moški, ki se proglašajo za ženske«, na ženskih tekmovanjih pobirajo kolajne. Pri Delu so, hote ali nehote, pomagali prilivati olje na ogenj.

Dvakrat ni premislila niti predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je na spletni platformi X poobjavila posnetek obračuna med Iman Helif in Angelo Carin (tega je sprva objavila konservativna vplivnica Anabel Schunke, ki se navdušuje nad skrajno desno Alternativo za Nemčijo) in ob njem, brez dodatne obrazložitve, zapisala: »Ni prav, absolutno ni prav. In to nima nobene zveze z enakostjo spolov. Absolutno nobene.« Štiri ure kasneje je vendarle objavila pojasnilo, da je seveda vedela, da gre za boksarko, ki je bila rojena kot ženska, in obsodila napade na Alžirko. A bilo je prepozno. Tudi predsednica je, hote ali nehote, pomagala kuriti ogenj. Namesto da bi se že od začetka postavila v bran športnici, po kateri so deževali težki udarci.

Sovraštva tako ne širijo samo najočitnejši prostaki, »janše«, »grimsi« in »mahniči«, ne, to sovraštvo, žal, pomagajo širiti tudi nereflektirani mediji, ki nabirajo »klike«, in morda celo čisto dobronamerni politiki, ki kdaj ne premislijo dvakrat. Od njih bi morali pričakovati več. Morda sami niso prostaki, vendar prostaštvo v družbi, sovražno in žaljivo vedenje, ki bi ga morali strogo zavračati, s takšnimi dejanji podpihujejo. Pa četudi ne čisto zavestno.

Prostaki, tisti pravi, po drugi strani to počnejo nalašč.