Kaj so proizvajalci streliva in mešetarji z njim želeli od ministra Hana

Tegobe naše vojaške industrije

Konec julija se je na ministrstvu za gospodarstvo zglasilo več predstavnikov naše vojaške (formalno obrambne) industrije, konkretneje predstavniki šentjernejskih podjetij Arex in D Partner.

»Do sestanka je prišlo na prošnjo direktorice podjetja D Partner Vesne Vesel,« odgovarjajo z ministrstva, udeleženci so ministra Matjaža Hana seznanili »s težavami zaradi togega oziroma zadržanega pristopa slovenskih bank pri podpori njihovih izvoznih poslov«. Po trditvah podjetij, združenih v GOIS – Grozd obrambne industrije Slovenije, naj bi poslovne banke »zaradi svojih politik« celo ovirale »poslovanje slovenske obrambne industrije«, recimo z neodobravanjem bančnih jamstev, odprtja računov in podobnega, in to tudi, ko imajo podjetja predhodno pridobljena vsa potrebna dovoljenja države za izvedbo posameznega posla.

Čeprav je stiska naše industrije očitno precejšnja – vojne divjajo, svet se oborožuje, edinstvene priložnosti za dodatne dobičke pa ji polzijo iz rok, če strnemo rahlo cinično –, Vesna Vesel, lastnica in direktorica trgovsko-svetovalnega podjetja D Partner, ni ponudila dodatnih pojasnil. »Panogo streliv obvladamo do najmanjše podrobnosti«, »Naše stranke se vedno počutijo razumljene in slišane«, »Proizvajalcem streliva poskušamo znižati proizvodne stroške do 40 %« – je le nekaj promocijskih stavkov s spletne strani D Partnerja. Podjetje, ustanovljeno leta 2021, je zgolj v zadnjih dveh letih prihodke zvišalo iz 1,1 milijona evrov na skoraj sedem milijonov lani, ko je izkazalo tudi 209 tisoč evrov čistega dobička. Po podatkih baze Erar je obrambno ministrstvo z D Partnerjem do zdaj izpeljalo za 1,7 milijona evrov poslov, za dobrih 40 tisoč evrov pa tudi notranje ministrstvo.

D Partner je le eno od 68 podjetij, združenih v omenjeno interesno združenje obrambne industrije GOIS. Člani GOIS so razdeljeni po področjih delovanja, med njimi recimo najdemo tudi podjetja DEWEsoft (področje informacijske tehnologije in kibernetske varnosti), Iskra (optika, elektronika, komunikacije), Pipistrel (vozila, plovila, zrakoplovi) pa podjetja Riko, Intereuropa in Boscarol Ajdovščina (trgovina in podpora poslovanju) ter tudi edino nepodjetje, Fakulteto za strojništvo Univerze v Ljubljani (področje raziskav in razvoja). Na področju »orožje in strelivo« deluje šest podjetij proizvajalcev in distributerjev orožja, in sicer Arex in BoS Grubar iz Šentjerneja, Izop-k iz Podnanosa, Armas z Raven na Koroškem ter ljubljanski podjetji 365 Plus in Valhalla Turrets. Zgolj Arex, ki je največji domači proizvajalec orožja (sicer deluje pod sloganom »Za miren in varen svet – AREX!«), je že med letoma 2019 in 2022 prihodke povečal s 17 milijonov evrov na skoraj 27 milijonov in ustvaril skupaj 3,6 milijona evrov čistega dobička. Nastal je iz nekdanjega orodjarskega dela Iskre in je od leta 2017 v lasti češke zasebne investicijske družbe RSBC, sicer pa je močan partner države; po bazi Erar je zgolj z ministrstvom za obrambo v zadnjih 20 letih izpeljal posle, vredne več kot 99 milijonov evrov.

Če se vrnemo k izvorni težavi slovenske vojaške industrije, torej bankam, ki očitno nočejo slediti njenim poslovnim vizijam. Minister Han je predstavnikom podjetij Arex in D Partner na nedavnem sestanku na koncu pojasnil, da ministrstvo za gospodarstvo pač ne more vplivati na poslovno politiko bank. Usmeril jih je na Združenje bank in Banko Slovenije, iz katere pa smo dobili podobno pojasnilo: banke se imajo pravico prosto odločati, s kom bodo sklepale poslovna razmerja. Zaradi različnih tveganj, tudi tveganj na družbenem področju, se lahko odločijo, da z neko industrijo, recimo orožarsko, ne bodo sodelovale. No, na koncu pa so še dodali – in s tem nekoliko pokvarili predstavo o družbeni zavesti bank –, da so nekatere naše banke zaostrile politiko sprejemljivosti strank že zgolj zato, ker imajo zaradi upravljanja tveganj s temi strankami dodatno delo (npr. pogostejši obdobni pregledi, predložitev več dokumentacije) in višje stroške.