Simon Chang / Fotograf, ki želi dati glas prezrtim in pozabljenim

Pacienti psihiatričnih ustanov, begunci in ljudje, zaznamovani z izkušnjo vojne, igralci v pornografski industriji, kraljice preobleke. V Sloveniji živeči in delujoči tajvanski fotograf Simon Chang (1978) že vrsto let dokumentira življenja in zgodbe marginaliziranih skupnosti, ljudi, odrinjenih na rob, umaknjenih pogledu širše javnosti. Po eni strani je njegovo ustvarjanje močno zaznamovala izkušnja tujstva, po drugi pa ga že od nekdaj ženeta neusahljiva radovednost in želja odstreti tisto, kar je skrito za tančico skrivnosti.

Pisalo se je leto 2021 in pandemija covid-19 je bila že v polnem razmahu. Izvedel je za domačo skupnost kraljic preobleke, ki so v tistem času na Metelkovi ravno organizirale prvi dogodek v živo, imenovan Dragoslavia. Udeležil se ga je in bil navdušen na spektakularnimi opravami, energijo in odrskimi nastopi. Želel si je pokukati v zakulisje dogajanja, spoznati osebe pod ličili in ekstravagantnimi oblačili. »Čeprav nisem bil del skupnosti LGBTQ+, sem se takoj počutil sprejetega,« pravi. In začel je dokumentirati njihove priprave na nastope, trenutke treme in kolegialnega bodrenja, čakanje, smeh, nervozo, ples. Želel si je ujeti njihovo človeško razsežnost, pristno energijo, pa tudi to, kako zabavne so. »Tja nisem hodil delat, pač pa sem se šel srečevat s prijatelji, mimogrede pa sem naredil nekaj fotografij. Vedno mi je pri srcu, ko me ljudje vprašajo, kdaj se bom naslednjič spet vrnil. Vem, da je to trenutek, ko se moj projekt začne.« Izbor fotografij je letos junija predstavil na razstavi Kraljice preobleke v ljubljanski galeriji Kresija, a s projektom še ni opravil.

Svojim fotografskim serijam se namreč praviloma posveča več let. »Nikoli ne želim hiteti. Nočem zgolj priti, pritisniti na sprožilec in oditi. Ljudje trpijo in preživljajo različne stiske. Želim se jim počasi približati, pridobiti njihovo zaupanje, se z njimi spoprijateljiti. Zanima me, kako se počutijo, kaj preživljajo. Fotografija ni glavni razlog, zakaj sem se odpravil tja. Šel sem zaradi ljudi in njihovih zgodb.«

Še pred tem je podrobno dokumentiral begunsko krizo leta 2015, kjer je docela spoznal, kakšno odgovornost nosi fotografski medij. Nekaj let kasneje se je odpravil še v Kurdistan, kjer je dolge dneve preživljal v psihiatrični bolnišnici Hawler, natrpani s pacienti, ki trpijo za posledicami vojnega razdejanja. Fotografije je zbral v knjigi Pastirji in klavnica, ki jo je izdala Galerija Fotografija, oblikovala pa sta jo Anja Delbello in Aljaž Vesel iz Studia AA. Fotoknjiga, ki skozi preplet podob in esejev razodene skrite rane kurdskega naroda, je med drugim prejela nagrado za najlepše oblikovano knjigo na 39. Slovenskem knjižnem sejmu 2023, nagrajena pa je bila tudi na festivalu Belfast Photo Festival 2024.

A njegova pot do fotografije je šla malo po ovinkih. Diplomiral je na oddelku za komunikacijsko umetnost na univerzi Fu-Jen Catholic University v Tajpeju, kjer je združeval novinarstvo, oglaševanje, umetnost in fotografijo. A v slednji takrat ni užival. To se je spremenilo, ko je na priporočilo prijatelja, ki se je ravno vrnil iz Prage, odšel v češko prestolnico. Izvedel je za slovito praško filmsko šolo FAMU, kjer je sprva hotel vpisati študij filmske režije. A ker so bila vsa mesta že zasedena, se je vpisal na fotografski oddelek, misleč, da se bo kasneje prepisal. A fotografija ga je tokrat resnično pritegnila. Začel je obiskovati tamkajšnjo psihiatrično ustanovo Bohnice, včasih vsak drugi dan, včasih vsak dan. »Morda zveni čudno, a bilo mi je lepo. Čeprav nisem tekoče govoril češko, nam je uspelo s pisanjem, risanjem, nekaj deklet mi je pomagalo s prevajanjem. Mislim, da se je tam resnično začela moja pot v fotografijo,« pravi.

Doumel je namreč, da so ključnega pomena povezanost, solidarnost, sočutje do portretirancev, ki jim je v prvi vrsti znal prisluhniti, se z njimi pogovarjati, šele nato pa je prišla na vrsto fotografija. »Napredek tehnologije v fotografskem mediju je seveda dobrodošel, a včasih se mi zdi, kot da smo zaradi tega postali manj prisotni in bolj sebični. Ko s fotoaparatom stopiš pred neznanca, moraš začutiti sočutje. Mislim, da je to dandanes postalo nekaj zelo dragocenega. Naj ta oseba ve, da to počneta skupaj.«

V Ljubljano ga je pripeljala ljubezen in slovenska prestolnica je njegov dom že skoraj štirinajst let. »Kot nekdo, ki je prišel s Tajvana, je videti drugače in ne obvlada jezika, bom tu vedno tujec, čeprav se v Sloveniji počutim doma,« pravi fotograf. In nadaljuje: »Morda me ravno zato, že vse odkar sem začel ustvarjati, privlačijo marginalizirane skupnosti, ki so na neki način rdeča nit vseh mojih zgodb. Skupnosti, skrite pred družbo, na katere smo ljudje pozabili. Zame je pomembno dati glas tistim, ki so brez glasu. In prikazati človečnost teh ljudi, ki so prebrodili številne tegobe in stiske, pri tem pa med seboj našli tolažbo, podporo in skupnost.«

*V letu 2024 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Jaka Teršek (1997) bo z nami do 13. septembra.