TV komentar / Spomin na to, kar je (skorajda) bilo ...

Sem pa tja naše radovedne oči zavandrajo tudi na Planet TV, kamor se je z nacionalne televizije na mesto odgovornega urednika informativnega programa zavlekel Janšev medijski rabelj Uroš Urbanija. Ne zato, ker bi ob tem pretirano uživali, to bi bilo res pretiravanje, pač pa, da se spomnimo, pred kom in pred čim nam je nedavno uspelo ubraniti javno radiotelevizijo. Ko smo tako prejšnji petek poprijeli za daljinca in se je na zaslonu pred nami prikazal Luka Svetina ( ja, tisti fant, nadobudni novinar, ki se je nekoč mudil po hodnikih SDS-televizije Nova24TV, nato pa, praktično čez noč, postal voditelj Odmevov), bi verjetno lahko že zaprli program. A smo vendarle vztrajali še malo.

Svetino bomo pustili pri miru – v tej rubriki smo njegovi novinarski mlečnozobosti in neznanju, togosti in netelevizičnosti v preteklosti namenili že zadosti besed –, bolj kot on je v nas zanimanje spodbudil prispevek novinarke Lane Hrastelj, ki je govoril o odprtju olimpijskih iger, zgražanju nad tem in razžaljenih čustvih kristjanov. V njem, med drugim, se je pred nami zavrtel posnetek kontroverznih bratov Tate, Andrewa in Tristana – kot da gre za neki verodostojni osebi, ki imata o tej temi kaj resnega povedati in da bi jima morali prisluhniti –, ki sta protestirala pred cerkvijo v bližini francoskega veleposlaništva v Bukarešti. Kar je novinarka ob tem pozabila povedati (bi pa bilo verjetno dobro vedeti), je, da sta brata v Bukarešti, ker čakata na sojenje zaradi precej resnih, niti malo s krščanskimi vrednotami povezanih obtožb, ki vključujejo trgovino z ljudmi, posilstvo in oblikovanje kriminalne združbe za spolno izkoriščanje žensk.

Nato smo se premaknili spet nazaj v studio, kjer smo prisluhnili še pogovoru z Nejcem Povirkom, sodelavcem zavoda Živim, ki je jamral, kako da so kristjani postali glavna tarča posmeha, celo diskriminacije, in da svoje vere sploh ne smejo več javno izkazovati – do nje naj bi bili upravičeni samo, dokler se pridno skrivajo v svojih cerkvah. Če si upajo spregovoriti, so takoj označeni za homofobe, transfobe ali rasiste! (Samo dodajmo: in mizogine.) No, pri zavodu Živim, iz katerega prihaja Povirk, se v preteklosti niso kaj dosti skrivali, pred leti so na pročelju frančiškanske cerkve na osrednjem ljubljanskem trgu teden dni noč in dan vrteli propagandni film proti pravici do splava. A tega se Povirk verjetno niti ne spomni.

Kakorkoli, nekje tukaj smo tudi sami rekli, dovolj je dovolj, izklopili televizor in si oddahnili ob misli, da nam česa takega ni treba gledati na nacionalni televiziji. Če bi imeli še nekaj časa, če bi danes po RTV Slovenija še kar harali »urbanije«, »gregorčiči«, »whatmoughi« in njim podobni, bi bilo verjetno drugače. Pa ni. In tega se je kdaj pa kdaj vseeno vredno spet spomniti.