Jack White: No Name

+ + + +

KGLW (iz sosednje recenzije) se rockerskih tropov sedemdesetih let loteva s polno malho milenijske samoironije, težkokategornik garažnega rocka pa na svoji šesti studijski plošči dokaj sorodne estetike obravnava z vso resnostjo čistokrvnega purista. Kakor tudi pritiče nekomu, ki se je na začetku tisočletja, ko je bil še polovica dua The White Stripes, proslavil kot preroditelj »klasičnega rockovskega zvoka«. Tudi njegova prva solo albuma, Blunderbuss (2012) in Lazaretto (2014), lahko uvrstimo med redke presežke minulega desetletja, ko je mainstreamovski rock ob prevladi hiphopa, trapa, elektronike in poptimizma bolj ko ne životaril (in se pravzaprav nikoli ni zares pobral). Ob naslednjih treh izdajah, predvsem zadnji eskapadi v folk rock vode z albumom Entering Heaven Alive (2022), se je obrnilo precej manj glav. O njem smo pogosteje brali v drugih kontekstih, predvsem o njegovi vlogi šefa tovarne vinilk, lastnika ploščarn in založnika, skratka, poslovneža.

White je očitno presodil, da je zdaj pravi čas za vrnitev k esenci kitarskega sloga, ki sta ga skovala z nekdanjo partnerko Meg White. Skupaj sta osvojila celo srce celotnega naroda! Spomnimo se, da je njuna klasika Seven Nation Army postala himna Italijanov, ko so osvojili naslov svetovnih prvakov v nogometu leta 2006. Toda aktualni throwback se je zgodil povsem nepričakovano. Novi album je izšel sredi julija kot »white sleeve«, vinilka brez platnice in kakršnihkoli informacij, zgolj z napisom No Name. Zaposleni v njegovih ploščarnah v Londonu, Nashvillu in Detroitu so jo brezplačno priložili pri vsakem nakupu. Šele nekaj dni kasneje se je po spletu razširila novica in uradno je izšel 2. avgusta.

Poleg inovativne predstavitve je njegov najpomembnejši vidik to, da gre za najbolj whitestripovski album Jacka Whita doslej – nepretenciozno garažno-punkovsko-bluzersko pustolovščino, ki vse stavi na surove rife, preprosto bobnanje in močne vokale ter zapomnljive verze, ki zarežejo v možgansko skorjo. Pa tudi punkovska podstat (White je navsezadnje someščan detroitskih protopunk legend iz skupine MC5!) je čvrsta kot že dolgo ne. Z vajeti je spustil ves svoj bes in dostavil izrazito zapomnljive, in your face komade, ki resda spominjajo na preteklo diskografijo, a so obenem zaznamovani z zares frišnim pesmopisjem. Posebej gre poudariti kose, kot so za radio optimizirani singel That’s How I’m Feeling, arhetipsko »whitovsko« zveneči Bless Yourself, naspidirana petarda Bombing Out in AC/DC-jevski hitič Tonight (Was A Long Time Ago).

Ko se glasbeniki odločijo za vrnitev k točki nič, je to vedno lahko dvorezni meč, saj je dejanje moč interpretirati v luči preračunljivosti, nenavdihnjenosti ali ustvarjalne iztrošenosti, pa tudi kot nekakšno produktivno nostalgijo. V Whitovem primeru se zdi, da smo na to »vrnitev domov« potihoma čakali in upali prav vsi.