Zelo slab zgled

Avstrijski notranji minister Gerhard Karner je konec julija javnosti predstavil novosti avstrijskega azilnega sistema – v bistvu nove zahteve in obveznosti, ki jih bo država naložila prosilcem za azil. Uradno gre za ukrepe, ki naj bi prosilcem »osmislili« dolge dneve, mesece in leta čakanja v azilnih postopkih in s tem okrepili integracijske procese, torej vključevanje v družbo. Dejansko pa gre za prizadevanja za dosego cilja – odvračanje tujcev od vlaganja prošenj za azil –, ki ga Avstrija sicer povsem drugače uspešno dosega že desetletja.

»Avstrija je dolga leta promovirala odvračanje tujcev, saj avstrijski sistem ne predvideva integracijskih ukrepov v času azilnega postopka,« pojasnjuje Lukas Gahleitner-Gertz iz Asylkoordination Österreich, nevladne organizacije, ki deluje na področju migracij. Med ljudmi, ki v Avstriji dobijo status begunca, sicer ni malo takih, za katere je jasno, da bodo v državi ostali, recimo begunci iz Sirije in Afganistana, »a jih pustimo čakati dve ali tri leta, preden so upravičeni do integracijskih programov. Rezultat te politike je, da imamo vedno več ljudi, ki so v Avstriji že več let in so dobili tudi status in pravico, da ostanejo, pa ne znajo govoriti niti jezika nove domovine,« še dodaja Gahleitner-Gertz. Zadnja tri leta se sicer prosilci za azil lahko vključijo na avstrijski trg dela, a je postopek zelo zapleten in predvideva številne omejitve. Delodajalci morajo recimo najprej mesec in pol iskati delavca med državljani EU, šele potem lahko najamejo ali zaposlijo prosilca za azil.

Avstrijska azilna politika že dve desetletji temelji na pasivnem pristopu, ki predvideva, da se tujcem od začetka pokaže, da niso del družbe, in se jim z ničimer ne omogoči, da bi se začeli vanjo vključevati. Na voljo imajo tako malo možnosti in priložnosti, da se jim ne splača ostati in da se med tujci, ki prihajajo, ustvari sloves do te vrste tujcev neprijaznega, rigidnega, nesprejemajočega okolja.

Po vsem tem času zdaj avstrijski politiki pravijo, da bodo končno tem ljudem pomagali »osmisliti« oziroma »strukturirati« dneve, da bodo okrepili (v resnici sploh prvič uvedli) integracijske procese. To naj bi torej storili z obveznim družbeno koristnim, neplačanim delom. Kdor se ne bi odločil, da bo brezplačno čistil ulice in parke in podobno, ne bo dobil niti 40 evrov mesečne žepnine, pač pa le 20. Možnost, da prosilci opravljajo družbeno koristno delo, v Avstriji sicer obstaja že zdaj, seveda če prosilec s tem soglaša. Nevladne organizacije so leta prigovarjale oblastem, naj ponudijo več možnosti za tovrstno sodelovanje prosilcev v skupnosti, »saj ti ljudje res potrebujejo neki smisel v življenju. A doslej ni bilo na voljo dovolj možnosti za tovrstno delo. Prosilcem za azil je bilo v Avstriji skoraj 20 let, od leta 2004 do leta 2021, prepovedano delati. Sploh niso imeli dostopa do trga dela. Zdaj pa bi jih prisilili delati, in to družbeno koristno delo,« pravi Gahleitner-Gertz in dodaja, da je to zelo sporno, saj je zakonodaja v Avstriji jasna – prisilno delo je prepovedano.

V Avstriji sicer azilni postopek poteka tako, da se na državni ravni najprej ugotavlja, ali je država dolžna sprejeti prošnjo za azil ali je to morda dolžnost kake druge države. Če je prošnja sprejeta, so prosilci za azil razporejeni po zveznih deželah, teh pa je devet in zato devet različnih ureditev, ki se med seboj precej razlikujejo tudi glede stopnje pravic, ki jih prosilci tam med azilnim postopkom uživajo. Dve izmed zveznih dežel recimo že pilotno uvajata sistem »socialne« ali »digitalne« kartice, v bistvu kartice ugodnosti za prosilce za azil, katere uvedbo na državni ravni zdaj napoveduje avstrijski notranji minister.

Žepnino – 20 evrov ali 40, če bodo pridno delali – jim bo Avstrija poslej nakazovala na to kartico in ne več na bančni račun. Ena od možnosti je, da prosilci ne bodo več mogli dvigniti gotovine s kartice, kot so jo lahko do zdaj z bančnega računa. Pač pa bodo denar lahko porabili le neposredno s kartice, v omejenih, točno določenih trgovinah in za omejeno število izdelkov. Ali pa bo, v najboljšem primeru, sicer omogočala dvig denarja, ne pa vsega drugega, kar omogoča bančni račun. »Pravijo, da uvajajo te kartice zato, da prosilci za azil ne bodo mogli nakazovati denarja v države, iz katerih prihajajo. To je čisto zavajanje, saj gre v najboljšem primeru za 40 evrov na mesec. Kdo bo kaj nakazoval in kam?« se sprašuje Gahleitner-Gertz.

Avstrija, tako kot Slovenija, prosilcem za azil ne omogoča nikakršne integracije, vključevanja v družbo.

Opozarja tudi, da takšen način izplačevanja žepnine ne promovira integracije in ne pripomore k njej. Ljudi pri integraciji v družbo celo ovira, saj denarja ne dobijo več na bančni račun. »Sliši se morda smešno, a bančni račun je pomemben simbol integracije, pomeni namreč, da lahko poravnaš nekatere nujne stroške.« Poleg tega v nekaterih zveznih deželah prosilcem žepnine sploh ne izplačujejo. »V teh zveznih deželah torej ne bodo mogli pogojevati izplačila žepnine z družbeno koristnim delom,« še opozarja Gahleitner-Gertz in dodaja: »Volivcem želijo sporočiti, da bodo prosilce za azil prisilili, da delajo, da se angažirajo in podobno. Doslej pa so jim vse to sami preprečevali.« Ljudem, ki so jim doslej odrekali kakršnokoli možnost integracije, vključevanja, prilagajanja novi družbi, bodo zdaj določili še nekaj drugih »integracijskih« ukrepov. Če bodo želeli obdržati pravice, recimo tudi iz socialnega varstva, bodo morali izpolnjevati zahteve iz tako imenovanega kataloga dolžnosti. Mednje sodijo tudi tečaji iz avstrijske kulture, vrednot, družbenega bontona, enakosti, demokracije in antisemitizma. Jasno je, da je to zgolj nujna osnovna informacija, prvi pogoj za začetek integracije, ne pa integracijski ukrep kot tak. Takšni ukrepi so možnosti dejanskega vključevanja v družbo prek izobraževalnih ustanov in trga dela.

Petra Leschanz iz nevladne organizacije Pushback Alarm Austria pojasnjuje, da je glavna težava danes v Avstriji uveljavljeno stanje. Tujci leta čakajo na odločitev o pravici do mednarodne zaščite in so medtem socialno izolirani zaradi namestitve v kampih in zakotnih predelih, zaradi česar imajo zelo omejene možnosti, da si bodo potem ustvarili novo življenje. »Študije so povsem jasne, da pri odraslih, ki dlje ne morejo biti del družbe, ker so zaradi tega ali onega razloga izključeni s trga dela ali iz izobraževalnega procesa, to vodi v veliko zmanjšanje možnosti, da se polnopravno vključijo v družbo. Gre za sistem, ki proizvaja ljudi na robu družbe. Tako je že vsaj desetletje in nič ne kaže, da se bo spremenilo,« opisuje Petra Leschanz in dodaja, da so tudi predlagane novosti usmerjene v poglobitev in utrditev sistema, ki ljudem sporoča, da niso del družbe. Ljudje se na to po njenem mnenju odzivajo po svoje in se trudijo za preživetje v zapostavljenih špranjah družbe. To pa vedno bolj vodi v getoizacijo, ki jo že poznamo iz nekaterih drugih večjih mest po Evropi.

»Če to ponazorim, ravnokar mi je pisala družinica tujcev, ki so že več kot dve leti živeli v Avstriji blizu slovenske meje in so se zdaj preselili na Dunaj. Od tam mi pišejo, ali jim lahko pomagam najti službo, saj se ne znajdejo. Vse to se potem izkorišča za promocijo rasističnih stereotipov o beguncih. Njih se krivi za nastale razmere, v katerih so se znašli,« pojasnjuje Petra Leschanz. Zdaj so v Avstriji med krivci že tudi otroci. In sicer otroci iz Sirije, ki prihajajo na podlagi programov združitve družine. Čeprav je vlada imela na voljo dve leti, da se pripravi, »so zdaj prihajajoči otroci iz Sirije krivi za to, da v šolah ni prostora zanje, in so grožnja avstrijski družbi. Gre le še za eno v vrsti namerno umetno ustvarjenih kriz, kriz, ki jih ustvarja vlada oziroma notranje ministrstvo in seveda prikazujejo begunce v negativni luči.«

Avstrijski azilni sistem načrtno proizvaja ljudi na robu družbe, ki se potem zlorabijo za promocijo stereotipov o tujcih kot lenih in neprilagojenih izkoriščevalcih socialne države.

Vse skupaj preveč spominja na slovensko stvarnost na tem področju. Tudi pri nas prosilci za azil dolga leta tako rekoč niso imeli pravice do dela, pa še kadar so jo dobili, jih ni zaposlil nihče. Vlada Roberta Goloba je sicer obdobje čakanja na delovno dovoljenje skrajšala na tri mesece in nekaj so prispevale potrebe po najnižje plačani delovni sili, a dolgoletno sporočilo Slovenije tujcem, ki prihajajo, je enako kot v Avstriji. Še posebej zato, ker je ljudi, ki tudi v Sloveniji mesece ali leta čakajo na odločitev v azilnih postopkih, država povsem zanemarila, jih prepustila samim sebi in jim ni omogočila niti učenja jezika, kaj šele kak resnejši integracijski program. Kmalu bo minilo leto od sprejetja integracijske strategije, s katero je vlada pokazala pripravljenost smiselnega delovanja na tem področju. Skrajni čas je za zagotovitev sredstev ter razpis konkretnih integracijskih programov. Za tujce s priznanim statusom begunca. Za prosilce za azil. In navsezadnje tudi za priseljensko delovno silo iz tretjih držav.