Ženski spol / Kdo se boji žensk?

Spol je veliko več kot samo naši kromosomi ali genitalije, je družbeni konstrukt

Boksarki Iman Helif in Lin Juting sta, vsaka v svoji kategoriji (prva v kategoriji do 66 kilogramov, druga v kategoriji do 57 kilogramov), postali olimpijski prvakinji. Vendar sta za ta naslov morali prehoditi pot do pekla in nazaj. Znašli sta se sredi burnih polemik glede svojega spola, v katere so se vključile znane osebnosti, kot sta Elon Musk in J. K. Rowling, in konservativni politiki po svetu, od Donalda Trumpa do Janeza Janše. Te so sprožili pri rusko vodeni Mednarodni boksarski zvezi (IBA) – Mednarodni olimpijski komite (MOK) je tej zaradi nepravilnosti in skrbi glede njenega vodenja že prej odvzel status krovne organizacije za boks v svetu –, ki je boksarki diskvalificirala na lanskem svetovnem prvenstvu zaradi neizpolnjevanja meril na testih za primernost spola; testi so domnevno pokazali, da imata v telesu prisotne kromosome XY. Kar naj bi bil jasen, pravzaprav neizpodbiten dokaz, da boksarki, novi olimpijski prvakinji, v resnici nista ženski – temveč sta gotovo moška. Je stvar res tako preprosta?

»Bistvo biologije je variabilnost,« je na podobno vprašanje v podkastu SOS-odmev (MMC RTV SLO) odgovoril biolog Tim Prezelj, ki se ukvarja z inderdisciplinarnimi raziskavami spolnosti. Pri določitvi biološkega spola osebi lahko gledamo kromosonsko zgradbo, vendar pa nam ta nujno še ne pove, ali je kdo biološko moški ali ženska. »To je osnovna celična raven, ki je kot načrt,« v podkastu opisuje Prezelj. »Primer: lahko narišemo načrt za hišo, a če enega dela ne izvedemo, bo hiša v praksi videti drugače kot na načrtu. Tukaj je podobno. Če je kariotip XY, bo to pomenilo, da je načeloma moški. Ampak če se je v razvojnem obdobju nekaj vmes zgodilo, preprečilo, da bi se zdaj določeni deli Y-kromosoma izražali tako, kot naj bi se statistično za moške, se bo taka oseba razvila lahko v čisto običajno žensko. Niti ni nujno, da bo imela potem pozneje težave ali pa povišane ravni testosterona, ker tu ni linearne povezave.«

Plastenje spola

Biologinja Anne Fausto-Sterling v knjigi Biološki/družbeni spol opisuje, da je kromosomska raven spola šele prva plast, ko govorimo o spolu. Kromosomskemu spolu pred rojstvom sledita še fetalni gonadni spol, stopnja, ki vključuje razvoj spolnih žlez, jajčnikov ali mod, in fetalni hormonski spol – gre za stopnjo, ki se nanaša na vrsto in količino spolnih hormonov, ki krožijo v telesu in vplivajo na razvoj sekundarnih spolnih značilnosti (rast prsi, telesna poraščenost, glas), predvsem pa na tej stopnji prispeva k nastanku notranjega reproduktivnega spola (maternica, jajcevodi, prostata) in naposled tudi zunanjih genitalij oziroma genitalnega spola, na podlagi česar se ob rojstvu osebam predpiše spol – praviloma moški ali ženski.

Spol je veliko več kot samo naši kromosomi ali genitalije, je družbeni konstrukt.

Tu se stvar še ne konča, kasneje se razvije še pubertetni hormonski spol in na koncu odrasla spolna identiteta, ki je, obenem, odvisna od samoopredelitve posameznika. Po rojstvu se začne proces spolne socializacije otroka, prehod od zgolj biološko pogojenega spola k družbenemu, k spolni identiteti, ki naj bi sovpadala s pričakovanji in konvencijami neke kulture, kaj naj bi pomenilo biti moški in kaj ženska. Naj bo to prepričanje, da se morajo fantki igrati z avtomobilčki in deklice s punčkami ali da morajo fantki nositi modro, deklice pa roza barvo. Oziroma, na primer, da so moški bolj naravno nadarjeni za tehnična opravila in ženske za skrbstveno delo ali pa da je največji uspeh moških lahko njihova kariera, uspeh žensk pa, da postanejo mame.

Skratka, gre za nekakšno »plastenje« spola, ki je dosti bolj kompleksna stvar, kot si kdaj radi predstavljamo. Spol je veliko več kot samo naši kromosomi ali genitalije, je družbeni konstrukt.

Čeprav so stopnje razvoja spola pred rojstvom resda odvisne od stopenj pred njimi (kakšne hormone bo proizvajalo neko telo praviloma sovpada s tem, kakšen ima kromosomski zapis), pa se lahko vsaka od stopenj, kot poudari Anne Fausto-Sterling, razvije tudi neodvisno od drugih. To lahko privede do tega, da se nekateri rodijo z nekaterimi biološkimi značilnostmi (kot so kromosomi, hormoni, spolni organi), ki ne ustrezajo tipičnim definicijam moškega ali ženskega spola. V teh primerih lahko govorimo o interspolnosti ali različnih interspolnih variacijah. Ter o široki paleti neujemanja telesnih lastnosti, ki jih ni mogoče pripisati izključno enemu spolu in niso nujno vidne že ob rojstvu; nekatere se lahko pokažejo šele pozneje, v puberteti ali odraslosti, nekatere interspolne osebe pa se nikoli niti ne zavejo, da so interspolne. Interspolne osebe naj bi po nekaterih podatkih pomenile do 1,7 odstotka ljudi po svetu (to je približno tolikšen delež, kolikor ljudi ima naravno rdeče lase), po drugih, skromnejših ocenah pa 0,018 odstotka.

Če gre verjeti testom IBA – ti niso bili nikoli javno objavljeni, pojavile so se tudi špekulacije, da je šlo pri vsem skupaj za poskus ruske destabilizacije olimpijskih iger –, bi torej lahko sklepali, da sta Iman Helif in Lin Juting interspolni osebi. In ne transspolni ženski, kot so sprva pisali nekateri mnenjski voditelji z desnice in nekateri mediji. Zaradi česar sta bili deležni pravega vala transfobije in interfobije.

Boksarki Iman Helif in Lin Juting se v vseh pogledih identificirata kot ženski in v vseh pogledih delujeta kot ženski. Sta potem lahko kaj drugega kot ženski?

»Večina ljudi ni poučenih, da obstajajo interspolne osebe, in niso niti pomislili, da gre za to,« razmišlja Linn Julian Koletnik, dolgoletni aktivist na področju pravic transspolnih oseb. »Podobnih odzivov smo bili deležni ob zmagi Nema na Evroviziji (Nemo se identificira kot nebinarna oseba, torej kot nekdo, ki se ne identificira znotraj binarnega spolnega sistema ženska-moški, op. a.) – Iman Helif je s svojim telesom in obstojem, ne da bi želela s čimerkoli opozoriti na to, samo bila je to, kar je, spomnila na dejstvo, da spol niti na biološki ravni ni samo binaren. Česar nekateri ljudje ne prenesejo, ob tem dejstvu lahko dobesedno ponorijo.«

Vendar, če se vrnemo k primeroma Iman Helif in Lin Juting – če lahko iz javno dostopnih informacij predvidevamo, da sta interspolni osebi, pa lahko zagotovo vemo nekaj drugega: obema je bil ob rojstvu pripisan ženski spol in že vse življenje živita, trenirata in tekmujeta kot ženski. V vseh pogledih se identificirata kot ženski in v vseh pogledih delujeta kot ženski. Sta potem lahko kaj drugega kot ženski?

Pregledovanje mednožij

V resnici imajo polemike o spolih športnic že dolgo brado. Leta 1936, na olimpijskih igrah v Berlinu, je prišlo zaradi videza nekaterih športnic do očitkov, da so v resnici moški, preoblečeni v ženske, zato so morale na pregled genitalij. Dogodek je sprožil dolgotrajne razprave o potrebi po preverjanju spola v ženskem športu. Pri MOK in Mednarodni atletski zvezi so od konca štiridesetih pa do šestdesetih let prejšnjega stoletja od žensk zahtevali, da prinesejo zdravniško potrdilo o ženskosti, kasneje pa so začeli izvajati obvezne fizične preglede športnic – športnice so morale iti pred ginekologa gole, da bi na podlagi pregleda njihovih zunanjih genitalij ugotovil, ali so res »prave« ženske. Pri MOK so začeli uporabljati takšne metode leta 1968 na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu.

Kasneje so se začeli uporabljati testi, ki so pri športnicah preverjali spolne kromosome, a so bili ti nepopolni in problematični, saj so izločali tudi interspolne osebe. Zato se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja fokus preverjanja spola premaknil k merjenju ravni hormona testosterona v krvi športnic. Predpostavka je bila, da višja raven testosterona športnicam daje nepošteno prednost, saj naj bi bila povezana z večjo mišično maso in močjo. Leta 2011 je Mednarodna atletska zveza uvedla nova pravila, ki so določila zgornjo mejo ravni testosterona za športnice. Pri tem je bila spet deležna ostrih kritik, saj da ne upošteva naravne variabilnosti ravni testosterona med posameznicami ali drugih genetskih in zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ženske lahko naravno proizvajajo višje ravni testosterona. Če so športnice presegle določeno raven, niso mogle tekmovati – razen če so se odločile za nižanje testosterona z zdravljenjem.

Te omejitve so za nekatere atletinje pomenile pogubne posledice za njihove športne kariere – za indijsko tekačico Dutee Chand, ugandsko tekačico Annet Negesa, burundijsko tekačico Francine Niyonsaba, še jih naštejemo samo nekaj, najodmevnejši pa je bil zagotovo primer južnoafriške tekačice Caster Semenye, sicer dvakratne olimpijske prvakinje v teku na 800 metrov. Pri tem, nedvomno, posebej izstopa dejstvo, da nobena od navedenih ni belopolta. Tudi Iman Helif in Lin Juting nista belopolti. Historično gledano so bile prav nebele ženske v športu zmeraj tiste, ki so bile deležne nesorazmernega nadzora in diskriminacije, ko je šlo za testiranje spola, ter lažnih obtožb, da so v resnici (transspolni) moški. Ne nazadnje sta bili očitkov, da sta v resnici moška, deležni tudi tenisačici sestri Williams.

Moški, po drugi strani, niso bili nikoli deležni takšnega nadzora. Do pomislekov je prihajalo, a še to ne toliko kot pri ženskah, samo pri temnopoltih moških, za katere se je zaradi rasnih stereotipov domnevalo, da imajo boljše naravne sposobnosti za nekatere športne discipline. Zgodovina nadzora nad spolom v športu – »zaščite žensk v športu«, kot bi temu rekel predsednik Mednarodne atletske zveze Sebastian Coe, sicer nekdanji atlet in poslanec iz vrst britanskih konservativcev – je tako zgodovina nadzora nad ženskami. Predvsem nadzora nad ženskami, ki nimajo bele polti.

Telo pod nadzorom

Ko Michel Foucault opisuje prehod iz klasičnih suverenih družb v moderne disciplinske družbe, kjer je nadzor postal ključno orodje za vzdrževanje moči in discipline v družbi, navede koncept Benthamovega panoptikona. Krožno zgrajene kaznilnice z zaporniškimi celicami na obodu in osrednjim stolpom, iz katerega lahko pazniki ves čas opazujejo zapornike, medtem ko slednji ne vedo, kdaj so opazovani, zato je nad njimi vzpostavljen občutek stalnega nadzora, ki jih sili v samodisciplino. Ta koncept lahko, če smo konkretnejši, kot metaforo uporabimo na primer za šolo, kjer je učenec zaprt v razred in omejen na mizo, ki je ne sme zapustiti, mize v prostoru pa so praviloma razporejene tako, da ima učitelj ves čas pregled nad dogajanjem. Učenci se morajo držati predpisanega urnika, dodaten nadzor nad njimi pa se vrši z ocenjevanjem njihovega znanja. Podobno je v tovarni: delavci so po tovarni razvrščeni tako, da je omogočen pregled nad njihovim delom, držati se morajo urnika, njihovo delo (produktivnost in učinkovitost) pa je deležno standardiziranih merjenj uspešnosti. Gre za obliko nadzora, za način, kako oblasti nadzorujejejo in disciplinirajo telo, da bi ohranile družbeni red in moč.

Filozofinja Sandra Lee Bartky opozori, da je Foucault pri tem sicer pozabil na ključno komponento – na spol. »Foucault vsepovsod obravnava telo kot eno,« zapiše v svojem besedilu Foucault, ženskost in modernizacija patriarhalne oblasti. Telesne izkušnje moških in žensk, je prepričana, se med seboj razlikujejo in doživljajo različen odnos pri značilnih institucijah modernega življenja. »Tako ženske kot moški so izpostavljeni številnim enakim disciplinarnim praksam, ki jih opisuje Foucault. A spregleda tiste discipline, ki ustvarijo oblike utelešenja, ki je specifično ženski.« Žensko in moško telo sta pod nadzorom, drži – ampak žensko je pod nadzorom na drugačen način, predvsem pa je nadzor nad njenim telesom strožji in bolj neizprosen.

Zgodovina nadzora nad spolom v športu je zgodovina nadzora nad ženskami. Predvsem nadzora nad ženskami, ki nimajo bele polti.

Vzemimo na primer idealno žensko postavo. Ta je odvisna glede na čas in kulturo – za »prave« ženske na Zahodu so dolgo veljale ženske z bolj zaobljenimi telesi, v viktorijanski dobi so si ženske zategovale steznike, moderen je bil ozek pas s poudarjenimi oblinami, po drugi svetovni vojni je z Marilyn Monroe in Elizabeth Taylor v modo prišla postava »peščene ure«, kasneje, z vzponom supermodelov in trenda »heroin chic«, izredno vitka, skoraj nezdrava postava. Ko je Sandra Lee Bartky pisala svoj tekst, v 80. letih prejšnjega stoletja, je bila fitnes kultura na vrhuncu – ideal je bilo izklesano, »fit« žensko telo, ženske revije z množično naklado pa so propagirale najrazličnejše shujševalne kure, vaje za krepitev prsi, preprečevanje celulita in debelih gležnjev, tudi vaje za obraz, ki naj bi odstranile gube. Ženska koža mora biti mehka, gladka, brez dlačic in ne sme kazati pretiranih znakov staranja.

Ženskam ni predpisano samo, kaj naj jejo, kakšne specifične vaje naj izvajajo in koliko preparatov naj uporabljajo na svoji koži, predpisano jim je tudi, kako naj se gibljejo in delujejo v javnem prostoru. Paziti morajo, kakšne geste uporabljajo, ne smejo hoditi preveč odločno ali sedeti s preveč razkrečenimi nogami, saj bi bile sicer označene za »možače«. Biti morajo ves čas prijazne, nasmejane, ustrežljive in obenem dovolj zadržane, če se razburijo ali preveč povzdignejo glas, postanejo »histeričarke«.

Ko je Hillary Clinton kandidirala za predsednico ZDA, jo je njen nasprotnik Donald Trump označil za »Crazy Hillary« (Nora Hillary), kritiki so jo označevali za »histerično« in »preglasno« (Trump pa ji je med soočenji ves čas skakal v besedo in bruhal največja prostaštva). Tudi svoji zdajšnji nasprotnici Kamali Harris je nadel nadimek »Crazy Kamala« (Nora Kamala) – spet, bila naj bi »preglasna«, imela naj bi celo preveč nadležen smeh. Kot je v eni prejšnjih številk Mladine zapisal Marcel Štefančič, jr., je ženska, ki se glasno smeji, »ki torej kaže veselje, življenje, vedrino, užitek«, nora, odštekana, neprisebna, bolna, nevrotična, kužna. Ženski smeh je razumljen kot »znak deviantnosti, znak, da se ženska ne obladuje, znak, da se je ’snela’, znak histerije«.

Podobnih očitkov je bila pri političnih nasprotnikih ne nazadnje deležna predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Očitajo ji, da naj bi bila preglasna in preveč ekscentrična, vprašljivo naj bi bilo njeno duševno zdravje. Ko je na primer pred dvema letoma v intervjuju za Dnevnikov Objektiv na vprašanje, kako bi se politično popredalčkala, odgovorila, da ni »le en predal«, temveč »več predalov«, je poslanec SDS Žan Mahnič na tedanjem Twitterju (danes spletna platforma X) zapisal: »Od kdaj se shizofreniji reče predal?«

Ženskam ni predpisano samo, kaj naj jejo in koliko preparatov naj uporabljajo na svoji koži, predpisano jim je, kako naj se gibljejo in delujejo v javnem prostoru.

Dvojni standardi so prisotni tudi v svetu popkulture. Madonna je bila zaradi svojih seksualno provokativnih nastopov in besedil pogosto kritizirana in obsojana (moške izvajalce, kot je na primer Mick Jagger iz Rolling Stonesov, pa so zaradi podobnega vedenja slavili). Britney Spears je bila od samega začetka svoje kariere, odkar je kot 16-letno dekle izdala svoj prvi singel, ...Baby One More Time, podvržena izjemnim pritiskom glede videza, vedenja in zasebnega življenja. Divji življenjski slog moških zvezdnikov je bil skorajda romantiziran, Britney Spears pa je bila deležna zasmehovanja in konstantnih kritik. Zasebno življenje zvezdnic je izpostavljeno veliko večjim kritikam kot zasebno življenje njihovih moških kolegov – Taylor Swift je bila zaradi svojih ljubezenskih odnosov označena za »serijsko zmenkarico«, pri moških zvezdnikih pa se pretirano skakanje »s cveta na cvet« razume kot dokaz njihove libidinalne moči.

Ne samo družbena pričakovanja in norme od zunaj, ženske, še poudari Sandra Lee Bartky, zaradi kulturnih in socialnih vzorcev, ki se vpišejo vanje, izvajajo temeljit samonadzor. Da bi se povzpele v družbeni hierarhiji ali dosegle pomemben položaj, se morajo prilagajati normam, ki so bile določene z moške perspektive in so podrejene moškim vrednotam. Podrediti se morajo pravilom, ki jih postavlja patriarhalna družba, se pogosto odločati med kariero ali družino oziroma se soočiti z nemogočo nalogo, da so idealne mame, žene in delavke obenem. Z liberalizacijo žensk, delitvijo domačega dela in rahljanjem spolnih vlog se tudi to spreminja, vendar ženske se morajo, če želijo poslovno uspeti na moško dominiranih področjih, tem še vedno podrejati, prositi za njihovo odobravanje in biti dovolj ponižne, ali pa, po drugi strani, se prilagoditi tradicionalno »moškim« načinom delovanja in tudi same postati čim bolj podobne moškim.

Podobno je, spet, v športu: moški, ki dosega visoke rezultate, je nekakšen Übermensch, ženska, po drugi strani, je lahko samo – moški.

»Tvoje telo je bojno polje«

Ameriška umetnica Barbara Kruger je leta 1989 ustvarila provokativen plakat s podobo ženske, ki jo je prekrival napis »Your body is a battleground« (Tvoje telo je bojno polje). Šlo je za odziv na poskuse, ki so hoteli podjarmiti odločitev ameriškega vrhovnega sodišča v primeru Roe proti Wadu, ki je velevalo, da so zakoni, ki bi prepovedali ali omejevali dostop do splava, v nasprotju z ustavo. Kot opozorilo, da je žensko telo, predvsem njene reproduktivne pravice, vedno polje kulturnega boja. Tri desetletja kasneje, ko je vrhovno sodišče pod vplivom konservativnih vrhovnih sodnikov, ki jih je imenoval Trump, odpravilo to razsodbo, je to geslo spet zelo aktualno. Aktualno je za ženske, ki imajo omejen dostop do pravice do splava, aktualno je za ženske po svetu, ki umirajo po bolnišnicah zaradi striktne zakonodaje, ki disciplinira ženska telesa, in malomarnosti nekaterih zdravnikov.

Ne samo telesa žensk, vsa telesa, ki ne sovpadajo s tradicionalnim pojmovanjem spola, z njegovo zapovedano skladnostjo med biološkim in družbenim spolom ter binarnostjo (trans osebe in nebinarne osebe), so tarča kulturnega boja. Ni presenečenje, da se je zato z leti gibanje proti splavu praktično spojilo z gibanjem proti pravicam oseb LGBTIQ+ in nasprotovanjem »teoriji spola« ali »LGBT-ideologiji«, dvema domnevnima, izmišljenima teorijama zarote, o katerih pri nas neumorno kričita evroposlanec Branko Grims ali borec za »prave« družine Aleš Primc (Nevladniki hodijo po šolah in otroke prepričujejo, naj si spremenijo spol! Šole so postale tekoči trak, kjer otrokom režejo dele telesa!). In ta gibanja imajo za seboj močno podporo – Neil Datta, predstavnik evropskega parlamentarnega foruma za spolne in reproduktivne pravice, je v raziskavi Vrh ledene gore ugotavljal, da naj bi evropska gibanja proti »teoriji spola« ali »anti-gender« gibanja med letoma 2009 in 2018 iz različnih virov prejela več kot 700 milijonov ameriških dolarjev. Ni bilo presenečenje, da so polemike o spolu boksark Iman Helif in Lin Juting večinoma vodili in podpihovali prav tisti, ki so del takšnih gibanj ali njihovi zavzeti podporniki.

Zakaj takšne taktike uspevajo? »Ker anti-gender oziroma antifeministično gibanje z obljubo ’vrnitve’ v (neobstoječe) ’dobre stare čase’ pomirja strahove pred bolečo sedanjostjo,« meni sociologinja Tea Hvala. »Je ideološki odmik, preusmerjanje pozornosti od strukturnih težav.« Gre za novi konservativizem, ki je uspešen tudi zato, ker se predstavlja kot »protielitistično« in »protiglobalizacijsko« gibanje, pa četudi nima zares nič proti kapitalizmu.

Spol je za politike priročna tema – je nekaj, s čimer se ljudje lahko hitro povežejo, in se na dileme glede spola čustveno odzovejo. »Populistično lahko deluješ samo, če hitro dobiš čustveni odziv na drugi strani. In ta odziv je pri temi spola mogoč,« razmišlja Linn Julian Koletnik. »Spol je stvar, ki jo, hočeš ali nočeš, imamo vsi. In vsaj v zahodnih družbah smo socializirani na način, da o postavki spola razmišljamo zelo binarno, predvsem pa ves čas. Vse je ospoljeno, vse, kar je okoli nas.« Posledično nekateri, ko zaslišijo, da ne obstajata samo dva spola, izgubijo tla pod nogami. »Preprosto ne zmorejo obstajati v nelagodju, ki se pojavi, ko jim kdo reče, ne, nekaj, o čemer morda niso nikoli podvomili, ni tako, kot so ves čas verjeli. Ljudje smo bitja narave in potrebujemo, da sistemi, ki so krhki, obstojijo, perpetuacijo, nekakšno stalnost. Čim se to destabilizira, ljudje postanejo panični. In iz te panike, v kateri želijo dokazati, da je tisto, v kar verjamejo, tudi res, so pripravljeni izbirati tudi sredstva, kot je nasilje.«

Podobno je v pogovoru za Mladino razmišljal tudi britanski sociolog Richard Seymour. »Nekoč je v družbi prevladovala miselnost, vtkana v prakso našega vsakdana, ki je šla nekako takole: za preživetje moraš prodajati svojo delovno silo, da lahko z njo kupuješ blago in druge dobrine, s tem pa si, kolikor je mogoče, prizadevaš za lastno srečo. Gre za precej ozko definirano obliko svobode, a vendar – to je svoboda. Problem pa je, da to danes postaja vedno težje. Alarmantno težje, če ne v številnih primerih celo nemogoče. In ko se znajdeš v takšnem položaju, ko si nesrečen, postaneš dojemljiv za iskanje krivcev za svojo nesrečo,« je dejal. »Podobno je, ko gre za boj proti ’ideologiji spola’. Levici in njenim ’prebujenskim’ idejam, kot jih opisujejo, očitajo, da si želi napasti samo bistvo tega, kaj pomeni biti človek, po njihovem torej moški in ženska v zelo tradicionalnem pomenu. Očitajo ji, da njene politike nimajo nič skupnega s tem, kar ljudje potrebujejo in si resnično želijo. Strah pred transspolnimi ljudmi – podobno je ne nazadnje tudi z liberalizacijo žensk – se tako izrazi v zagovoru tradicionalne ženske in moške vloge kot nečesa, iz česar naj bi kot družba črpali užitek. Desnica je ljudem to vlogo predstavila kot oprimek, ki jim daje vsaj nekakšen občutek varnosti. Kar pa je smešno, saj je bilo prav to dolgo in v številnih primerih vir precejšnje nesreče.«

»Če rečemo, da nam odnos do žensk in spolnih manjšin kaže, kje smo kot družba, bi po glasnosti anti-gender in antifeminističnih stališč lahko sklenili, da smo globoko v konservativnih časih,« ob tem vseeno še pripomni Tea Hvala. »Pa vendar se sprašujem, ali je zavračanje feminizma in ’zmede’, ki jo bojda prinaša, danes res prevladujoče stališče. Mislim, da je zgolj eno od dveh prevladujočih stališč v precej polarizirani družbi.«

V polarizirani družbi, v katero dodaten razdor vnašajo populisti in samooklicani arbitri, ki razglašajo, kaj naj bi bilo prav in kaj ne.