Ekološko neuspešna družba

»Slovenija je, upoštevajoč porabo naravnih virov, v EU med bolj potrošnimi državami, dinamika ekološkega odtisa Slovenije pa še v večji meri kot v EU kaže na veliko mero povezanosti gospodarske rasti in pritiskov na okolje,« je ena od zaključnih ugotovitev vladnega Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) iz posebne študije ekološkega odtisa, objavljene na začetku avgusta.

Merjenje ekološkega odtisa je bilo razvito v devetdesetih letih z namenom vrednotenja vplivov človekove dejavnosti na okolje in naravne vire. Ekološki odtis »dokumentira« ekološko uspešnost družbe; na znanstveno potrjeni kvantitativni podlagi prikazuje, kaj in koliko trošimo (ekološki odtis) ter kaj in koliko imamo (biokapaciteta), razlagajo pri Umarju in pritrjujejo, da ima ta metodologija nekaj pomanjkljivosti.

Ekološki odtis in biokapaciteta se izražata v globalnih hektarjih (gha), enoti, ki je opredeljena kot povprečna biološka produktivnost zemlje, vode in morskih območij na svetovni ravni. In stanje? Povpraševanje človeštva po naravnih virih že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja presega biološke zmogljivosti Zemlje. Dan v letu, ko človeštvo potroši vse trajnostno zagotovljene vire, je bil lani 2. avgust, letos 1. avgust, v letih 1970– 1975 pa je bilo to decembra. Pri sedanjem načinu življenja, ko ekološki odtis povprečnega prebivalca sveta znaša okoli 2,6 gha in biokapaciteta 1,5 gha, ko torej izkoriščanje 1,7-krat presega biološke zmogljivosti Zemlje, bi človeštvo za doseganje možnosti obnavljanja naravnega kapitala potrebovalo 1,7 planeta Zemlje.

Če na svetovno biokapaciteto apliciramo življenjski slog Slovencev (ekološki odtis 4,78 gha), pa bi potrebovali 3,2 planeta Zemlja, s čimer se po Umarju uvrščamo v prvo četrtino ekološko najbolj potratnih držav na svetu. Ekološki odtis naše države sicer že ves čas merjenja, tj. od leta 1992, presega njeno biokapaciteto; po zadnjih podatkih je biokapaciteta povprečnega prebivalca Slovenije 2,4 gha.

Jasno je, da že več desetletij globalno in »lokalno« čezmerno izkoriščamo naravne zmogljivosti ekosistemov, kar je mogoče zgolj in samo zaradi v preteklosti nakopičenih zalog naravnega kapitala, navaja Umarjeva analiza in zaključuje, da takšen način ni vzdržen.

»Kontinuirano povečevanje povpraševanja po virih povzroča izčrpavanje ekoloških dobrin in presežek toplogrednih plinov v ozračju. Simptomi tega so vedno bolj opazni, kaže se izguba biotske raznovrstnosti, uničenje gozdov, nepredvidljivi vremenski dogodki, pomanjkanje sladke vode, povečana konkurenca za hrano in energijo ter posledično politični nemiri.«

In ukrepanje? »Za korenitejše premike so ključne hitre sistemske spremembe predvsem v prometu in energetiki, ob hkratnih spodbudah za ohranjanje bogatega naravnega kapitala Slovenije (gozdovi, kmetijska krajina, kvaliteta voda, biotska pestrost),« navajajo pri Umarju. Če bomo še naprej izboljševali energetsko učinkovitost stavb, poseben »potencial za nujno zmanjšanje ekološkega odtisa v Sloveniji« vidijo v razogljičenju prometa: »To pomeni predvsem zmanjševanje cestnega in izboljšanje javnega prometa ter spodbujanje uporabe alternativnih, tudi nemotoriziranih, oblik mobilnosti.«

Le upamo lahko, da ministri in ministrice kdaj preberejo Umarjeve analize in da ni naključje, da je analiza ekološkega odtisa izšla v mesecu dopustov. Med njenimi vrsticami se namreč skriva zgrešen hvalospev gospodarski rasti, ki se pri nas, kot na dveh mestih opozarja Umar, dosega z rastjo porabe naravnih virov in vse večjim onesnaževanjem.