Kavasutra / Bend, ki ga podžiga razlikovanje od zehavega povprečja

V času, ko želijo bendi predvsem lakajsko ugajati potrebam povprečnega poslušalca, so neprilagojenci, kot je izmuzljivi jazz rock kvartet Kavasutra, prava redkost. Goriško zasedbo, ki jo sestavljajo brata Ajk (vokal, kitara) in Timi Vremec (bas kitara), Anton Lorenzutti (kitara) in Robi Erzetič (bobni), žene neki buldožerski drajv po izogibanju komfortnosti in konformnosti. »Kavasutra je ventil za naše frustracije in orodje za spopadanje z nesmiselnostjo življenja,« z nasmeškom pravi Anton Lorenzutti. »Je tudi poligon za besedne igre in neumne šale,« doda Timi Vremec. »Je naš in kmalu tudi vaš najljubši bend,« ga dopolni Ajk Vremec.

Mladinin glasbeni kritik Borja Močnik je v recenziji njihovega drugega, letošnjega albuma Ta veseli dan (ZARŠ) zapisal, da so druščina, ki »se ne jemlje resno, a igra zares«. Njihov purizem, ko gre za odnos do glasbe, izhaja iz dejstva, da so vsi člani učenci glasbene šole Kombo priznanega jazzovskega bobnarja Zlatka Kaučiča. »Dal nam je vedeti, da je glasba nekaj vseživljenjskega, večni ideal, stvar, ki je večja od tebe in kateri moraš služiti. V glavo nam je vbil idejo pristnosti in zvestobe svojemu izrazu,« pravi Timi Vremec. »Naučil nas je, kako kot glasbeniki izraziti vso svojo individualnost in nekaj res povedati,« potrdi Robi Erzetič. Kljub občasnemu »maltretiranju« je vanje vbil neko integriteto, jim »dal jajca«, razmišlja Ajk Vremec.

Borja Močnik je album opisal kot »značilno lokalno mešanico jazz-funk-prog-psych-rocka, v kateri slišimo odmeve buldožerskega humorja in brecljevske pikre lucidnosti, naivne razigranosti kakšnih Na lepem prijaznih, prčkanja Predmestja, kitarskih fankiranj devetdesetih let«. Sami se nikoli niso trudili nekam spadati, a če jih povezujejo z Buldožerji, pravijo, so lahko zgolj polaskani. Na misel pridejo tudi primorski ustvarjalci, kot so Zmelkoow, Ana Pupedan in Iztok Mlakar, predvsem v smislu samoironije, sarkazma in politične lucidnosti.

Priznavajo, da bi sicer želeli več koketirati z mainstreamom, a zdi se jim, da ne znajo. »Trenutno nam paše biti v kategoriji ‘čudnih’. Ohranjamo neko dvoumnost, kjer ljudje ne vedo točno, kaj zares mislimo. Tudi besedila na novi plošči, ki smo jih napisali skupaj, so zavestno taka,« pravi Timi Vremec. »Slovenske besede vedno sprožijo neke asociacije. Všeč nam je to ‘zlorabljati’, zapisati nekaj nezaslišanega, da je folk ogorčen. Kot recimo v komadu Branko’s Dreams Are Made of Screams, ki lahko hitro razjari kakega nazadnjaškega cepca,« pravi Anton Lorenzutti. »Ali pa razveseli, ker tekst drugače interpretira,« doda Ajk Vremec. Stremijo k temu, da v verzih iz zanimivih perspektiv osvetljujejo situacije, ki so vezane na aktualno družbenopolitično realnost, v tem primeru na križarja proti kulturnemu marksizmu, evroposlanca Branka Grimsa. Pojejo tudi o tem, da so Kučanovi plačanci, o (vračajočem se?) vojaškem roku in o pokopališču lobanj, ki je Sredozemsko morje.

Včasih radi zavestno provocirajo, kar je bilo v zgodovini rocka tako ali tako prej pravilo kot izjema. Da je danes na domači rock sceni vse skupaj bolj medlo in brezzobo, pripisujejo uredniški glasbeni politiki. »Val 202-core spodbuja en in isti format. Če hočeš biti na njihovi frekvenci, se moraš temu ukloniti,« pravi Ajk Vremec. Opažajo, da so rejtingi in prilagajanje najbolj sredinskemu okusu pomembnejši od kakovosti ter unikatnosti. Tudi ko gre za besedila. Ko slednja vsaj izstopajo od generičnih ljubezenskih ali klišejskih bivanjskih, recimo v hip-hopu, so praviloma precej patetična, brez samorefleksije. Zelo jim smrdi ta lažni optimizem. »Namesto da pojemo ‘svet bi lahko bil tako lep’, zakaj ne raje rečemo ‘poglej tega kretena, ki ta svet dela tako gnil’,« razmišlja Timi Vremec. In doda, da kot bend verjamejo v to, da je glasba v esenci politična. »Vse je vezano na to, kako jo delaš, kako jo posreduješ, kakšne vrednote tako ali drugače sporočaš. Nam je ključno, da smo del skupnosti, ki je vezana na Kreativno cono Vrtojba, kjer se družimo in ustvarjamo različni ljudje«. Gre za goriško prizorišče s prostori za vaje, kjer je v zadnjih letih nastalo veliko glasbenih projektov, kar potrjuje dejstvo, da so tovrstne neodvisne cone nujna podstat za zdravo glasbeno sceno.

Njihova želja po reflektiranju sodobne slovenske družbe je kljub neozdravljivi zajebantskosti iskrena. »Ko debatiramo s starejšimi generacijami, so vsi ogorčeni, kam je zašla Slovenija. Kot da oni niso del iste družbe! Vsi smo radi kritični, nihče pa noče sprejeti odgovornosti in reči ‘v bistvu smo mi zajebali’. Vedno so to ‘oni’, mi pa smo zgolj opazovalci,« razmišlja Ajk Vremec. Ultimativno se strinjajo, da so politični bend, niso pa aktivisti. »Smo hipiji, ki nam ni vse okej. Jezni hipiji-panksi. Idealisti, ampak v bistvu dinozavri. Imamo inštrumente, igramo nanje in upamo, da bomo s tem folk nekam premaknili. Kar je totalno mimo sodobnih trendov! Morali bi delati TikTok videe vsak dan in imeti vaje enkrat na mesec.«