Spremeniti se: disciplina

Na deževni petek, 9. februarja, sem imela dopust. V dopoldanskih urah sem bila naročena pri frizerju, ki ga dotlej nisem obiskala še nikoli, sem pa o njem slišala same sijajne reči. Tvegala sem, seveda, človek se težko zanese na izkušnje drugih, a me to sploh ni obremenjevalo. V salon sem stopila sproščena in frizerju nemudoma pokazala fotografije mogočih pričesk. »U, ja,« je rekel, »hudo, to ti bo pasalo.« Zarežala sem se. »Res? To si želim že vse življenje.« Odvrnil je, da je to običajno dober znak. »Mi pa vseeno povej,« je dodal, »zakaj ravno zdaj.« Izstrelila sem sprenevedajoči se »ne vem«. »Razumem,« je odgovoril, vzel škarje, pričel. Ko je deset minut kasneje, osredotočen kot kragulj, ki jadra nad travnikom, zastrigel visoko nad mojimi ušesi, se je iz mene nekaj odvalilo. Ko je uro kasneje končal in se odmaknil od stola, na katerem sem sedela, da sem se lahko natančno preverila v ogledalu, pa mi je bilo, kot bi se po osemintridesetih letih končno – izvalila. To sem jaz, sem si mislila. Frizerju sem že skoraj povedala, kaj me je v resnici spodbudilo k temu, da se srečam s pravo seboj, vendar nisem. Prava jaz vendar raje pišem, kot govorim.

Zato lahko pojasnim komaj zdaj: bila je knjiga. No, bili sta dve. V mojem življenju so knjige zakrivile že marsikaj, toda kratka romana Play boy in Love Me Tender francoske avtorice Constance Debré sta segla nekam, kamor so segle redke. V Play boyu, prvem delu trilogije, ki jo zaključuje roman Nom (Ime) in ki je v prevodu Iztoka Ilca te dni izšel v zbirki Lambda založbe ŠKUC, sem namreč prebrala: »Čisto kratki. Tako, ja, kot kak fant. Sicer je to telesce narejeno po meri. Kar ne moreš verjeti, kakšno naključje. Vmesen prostor, mešanica. Punca, visoka kot moški. Kako je narava dobro sestavljena. Vem, kako me sicer gledajo. Nevtralnost, to imajo vsi radi. Nevtralnost se ujema z vsem.« V romanu Love Me Tender, ki ga je za neodvisno založbo No! Press, katere odgovorna urednica je zgodovinarka in esejistka dr. Manca G. Renko, prevedla Eva Mahkovic, pa je pisateljica zame artikulirala: »Imam iste noge, ista ušesa, iste roke, hkrati pa nič ni več kot prej. V zadnjih treh letih so z mene odpadli celi kosi. Še vedno se luščim. Ko se mi že zdi, da sem nekam prišla, se čez pol leta pogledam in spet živim nekaj drugega, druga jaz v drugem življenju.« Kot Constance Debré oziroma kot njena protagonistka sem se tudi jaz najprej pričela luščiti in se šele zatem odločila za kratke lase, a pravzaprav se moje luščenje s pisateljičinim ne more primerjati. Jaz sem za zdaj preobrazila le svoj obris, detajle, ona je preobrazila svojo podstat.

»Spremenila sem se,« zapiše v Love Me Tender, »da bi zaživela novo življenje, hotela sem dogodivščino.« Sla po avanturi nas običajno popade, ko se dolgočasimo, in Constance Debré je njeno življenje zdolgočasilo do obisti. S tem, da izhaja iz ugledne francoske družine – da je vnukinja prvega povojnega predsednika francoske vlade – in zato pripada višjemu sloju francoske družbe, da je hči novinarja in manekenke, buržujskih narkomanov, da je odvetnica za kazensko pravo, poročena ženska in mati, ki v svojem petnajst let trajajočem heteronormativnem zakonu ni izkusila ne pravega poželenja in ne strasti … vsega tega Constance Debré ni hotela več nadaljevati. Pri triinštiridesetih letih – v obdobju torej, ko naj bi se ljudje v skladu s srednjerazredno dogmo ustalili v točno odmerjenih življenjskih okoliščinah, svoj svet zazidali s sorodniki in nekaj izbranimi prijatelji – je vložila zahtevek za ločitev, se preselila v skromno opremljeno garsonjero v VI. pariškem okrožju in se znebila večine imetja, brezveznega drobnega inventarja, in oblačil; ostali so ji dva para kavbojk in usnjena jakna. Potem ko si je dala potetovirati zaplate kože, je končala odvetniško kariero, pa čeprav je bila, če parafraziram avtorico, ta odločitev neumna in jo bo slej ko prej ugriznila v rit. Vseeno je bila želja, da »bi bila obenem gospodarica in sužnja, edina, ki postavlja meje,« močnejša. Samoizgon na (skorajšnji) družbeni rob je končala tako, da je zaživela kot lezbijka in začela pisati. Ker se je pisanju prepustila isti teden, v katerem je seksala z žensko, homoseksualnosti, kot je povedala v enem od intervjujev, ne more ločiti od pisanja in pisanja ne od homoseksualnosti. »Pisanje je vaja v moči in avtoriteti, kar prav tako izkušam v homoseksualnosti – natančneje, v izhodu, v zapuščanju heteroseksualnosti. Homoseksualnost ni identiteta. Je nasprotje identitete: gre za proces preobrazbe, za gibanje dekonstrukcije, ki ga odkrivamo sproti.« Njena želja po pisanju je bila starodavna, vendar se je lahko, je poudarila, uresničila šele z lezbištvom. »V tem, da sem lezbijka,« zapiše, »me ne zanimajo punce, ki jih fukam, ampak punca, kakršna postajam.«

Ženska, ki se odloči za preobrazbo, ne more računati na odrešitev, na moralno in emocionalno očiščenje ali celo na osvoboditev. Računa lahko na »dopust od vsega«. Vendar ta dopust ne bo nič manj splet norosti, veselja in bolečine.

Čeprav se trilogija napaja iz resničnih dogodkov, Constance Debré vztraja, da je treba njene romane imenovati fikcija – ne avtobiografija ali spomini –, saj se opirajo na umetnost ustvarjanja odnosa med liki in dogodki, kar je drugo ime za umetnost konstrukcije pripovedi. Ker pa je njen kredo pank, s svojimi pripovedmi ugovarja delikatnemu slogu (francoske) književnosti, ki se dandanes najraje naslanja na psihologijo, in v sodobni kvazifeministični literaturi pogosto prisotni ideji o osebni rasti. Sprememba življenjske poti ženske ne bo privedla do občutka zmagoslavja, zaradi katerega ji bo lažje živeti in zaradi katerega bo tudi boljša, nam sporoča pisateljica. Prav tako ženska, ki se odloči za preobrazbo, ne more računati na odrešitev, na moralno in emocionalno očiščenje ali celo na osvoboditev. Računa lahko na »dopust od vsega, neskončen ocean z neskončnim horizontom, ki ga nič ne zapira in nič ne definira«, vendar ta dopust ne bo nič manj splet norosti, veselja in bolečine. Le nov bo, ta splet, vsekakor.

Constance Debré novi splet izkušenj obvladuje s telesno disciplino in askezo. Malo denarja, »ker me boli kurac za denar, raje pišem, kot delam«, zgodnje spanje, zgodnje vstajanje, veliko branja, malo alkohola, nobenih drog, a obilo cigaret ter redni jutranji plavalni treningi – kar šestkrat na teden, ne glede na to, ali se zbuja sama ali ne. Roman Play boy zaznamujejo fascinacija nad ženskami, ljubeznijo do njih in spolnostjo, seznanjanje z lepoto ženskih riti, prsi, pičk in omamljanje z njimi, v delu Love Me Tender je vse to sicer še zmeraj prisotno, »še vedno je vsebina mojega življenja, ni pa zares pomembno. Malo kot notranja oprema sobe, medtem ko jaz iščem nekaj, kar je zadaj.« Tudi seks tam postane telesna disciplina, ljubimke 1, 2, 3, 4 … so pomembne, če pripovedovalko ohranjajo zdravo, prisebno, spretno in močno, saj »spretnost in moč ločujeta tiste, ki bodo preživeli, od drugih, ki se bodo vdali, skočili v Seno, se zapili, se najedli xanaxov, končali v bolnišnici, na ulici ali v zaporu«. Constance Debré najboljšo fizično in psihično opremo potrebuje, da preživi ljubezen do sina, ki ga hoče njen nekdanji mož Laurent iztrgati iz njenega življenja – preživeti mora dve sodni obravnavi, med katerima izve, kako neprimerna je za mamo, in po katerih ji sodišče dodeli »vsak drugi vikend. Glede počitnic bomo še videli, ampak nekaj je. Problem je v tem, da moram Paula pobrati pri Laurentu,« sklene.

Zaveda se torej, da je njena neodvisnost pravzaprav privilegij, toda vseeno takšen, za katerega se je treba marsičemu odreči, se zanj boriti. Tega, pravim jaz, ne znajo in ne zmorejo vsi.

Ob krivici, ki jo pripovedovalka izkuša, ob nasilju, ki ga opaža in doživlja, jo pesti tudi izguba – sin z njo včasih sodeluje, se je veseli, včasih se, molčeč, ne gane iz postelje –, vendar Constance Debré o njih piše kot o danostih, kot o tistem, kar bo oplazilo vse žive, če bodo na svetu dovolj dolgo. Med njenimi vrsticami zato ni prostora za kakšna posebej razburkana čustva, pripovedovalke ne vidimo jokati ali butati z glavo ob zid, ne slišimo je kričati ali vzdihovati, prav kakor ne preberemo niti ene še tako drobne moralistične opazke. Pripovedovalkina preobrazba, njen sestop na rob, je iz nje odplaknila vse oblike sprenevedanja, značilnega za (višji) srednji sloj, ves prekleti bulšit. Constance Debré z ogorčeno skrbjo za druge namreč ne bo premazala globoke skrbi zase, svoje sebičnosti, in z razdeljevanjem na ’dobro’ in ’slabo’ ne preglasila svoje nezainteresiranosti, nevtralnosti. »Za nič se ne borim in tudi nobeni skupnosti ne pripadam. Z nikomer ne delim afinitet,« zatrdi in ne pozabi dodati, da bi, če bi vsi živeli kot ona, seveda vladala anarhija. Zaveda se torej, da je njena neodvisnost pravzaprav privilegij, toda vseeno takšen, za katerega se je treba marsičemu odreči, se zanj boriti. Tega, pravim jaz, ne znajo in ne zmorejo vsi. Ne le ker je neodvisnost težko zdržati, marveč zlasti, ker je veliko lažje, če si človek pusti kakšen predmet, kakšno idejo, kakšen življenjski model preprosto prodati. Ali vsiliti.

Ne čudim se, da je roman Love Me Tender izšel ravno pri No! Pressu. Njegova prva izdaja, dnevniški roman Prepovedani zvezek italijansko-kubanske pisateljice Albe de Céspedes, meje in možnosti ženske emancipacije raziskuje, v njegovi drugi pa se protagonistka že emancipira. Ker nisem vedeževalka, ne morem vedeti, s čim nam bodo v prihodnjih letih pri založbi še postregli, sumim pa vseeno lahko. Sumim, da jim gre za propulzivno književnost, za tisto, ki bralce in bralke, ne glede na to, ali je bila napisana včeraj ali pred desetletji, sprašuje, do kod so pripravljeni kot posamezniki ali v skupini iti, da bi resnično zaživeli. Nestrpno pričakujem naslednjo knjigo. Moja preobrazba, kot sem namignila, še ni končana. Potrebujem spodbudo za pirsanje in dolg, neodgovorno dolg, neokusno dolg, skrb zbujajoče dolg umik v samoto.