V skupnosti je moč

»Človek tvori kolektive, v njih se srečuje in deluje z drugimi, ki raziskujejo, se učijo ali ustvarjajo njemu podobno. To ga polni, ga izziva in spodbuja. Fotografinje in fotografi smo prevečkrat samotarji. Enostavno ni časa, včasih ni prostora. A ko preplezamo to goro, moramo deliti in iz nas teče kot iz reke, ki zalije suha tla. Smo kot volčji mladiči, ki se zvečer spet srečajo in se veselijo skupne igre. Zato imamo radi fotografske festivale. Tam lahko spustimo ventile in nismo več sami.« Te besede je v uvodniku letošnjega festivala Kranj Foto Fest zapisala fotografinja Tereza Kozinc, ki je, skupaj z soustanoviteljico in direktorico festivala Fernando Prado Verčič, prevzela umetniško vodenje letošnjega festivala, ki vse bolj uspešno povezuje domače in mednarodno fotografsko prizorišče.

Marsikdo najbrž ne ve, da ima Kranj pestro, bogato in pomembno zgodovino fotografije. Pravzaprav je gorenjska prestolnica rojstni kraj fotografije v Sloveniji in eno pionirskih mest fotografije v svetu. Znamenita kranjska osebnost Janez Puhar (1814–1864) – duhovnik, pesnik, izumitelj in vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot deset tujih jezikov – namreč velja tudi za prvega slovenskega fotografa, ki je z izumom fotografije na steklo leta 1842 zapisal tedanjo deželo Kranjsko na svetovni zemljevid razvoja fotografije.

Njegova zgodba je pritegnila tudi Fernando Prado Verčič, brazilsko fotografinjo, ki jo je pred leti v Kranj pripeljala ljubezen. Pred tem je v São Paolu, enem največjih mest na svetu, pisala za fotografsko revijo, delala kot asistentka modnega fotografa in kot urednica fotografije najpomembnejšega brazilskega finančnega medija Valor Economico koordinirala ekipo fotografov po vsej državi. Bila je tudi del živahnega mladega fotografskega kolektiva, ki je bogatil tamkajšnjo umetniško skupnost, kot fotografinja je bila tudi sama večkrat nagrajena – med drugim je, po prihodu v Slovenijo, za projekt o življenju in kraju moževih sorodnikov Majhne zgodbe iz Robidnice 3 leta 2014 prejela nagrado za reportažno fotografijo Emzinovega natečaja Fotografija leta.

A od lastne fotografije se je vse bolj oddaljevala, pogrešala pa je svoje fotografsko pleme, biti del gibanja, ki bi ob druženju in povezovanju plemenitil posamezno in skupno ustvarjanje. Naključje je hotelo, da je v Kranju spoznala Petro Puhar, daljno sorodnico Janeza Puharja, ki že vrsto let raziskuje (večinoma še neraziskano) življenje in delo našega prvega fotografa ter si prizadeva širiti besedo o njegovi pomembni zapuščini. Povezali sta se v želji in ideji, da bi Kranj preobrazili v fotografsko mesto in s tem nadaljevali dolgo tradicijo te zvrsti umetnosti na Gorenjskem.

Na letošnji mednarodni natečaj je prispelo rekordnih 1014 prispevkov fotografov skoraj stotih različnih narodnosti s šestih celin.

»V Kranju se je vse začelo, tukaj se je z Janezom Puharjem rodila fotografija,« pravi Petra Puhar. »In še zdaleč se z njim ni končalo, za njim je prišel še Kristijan Pajer, prvi popotni fotograf pri nas in tudi eden prvih v svetovnem merilu, čigar dediščino pa je še sploh treba raziskati. Pa fotografsko društvo Janez Puhar Kranj, eno najstarejših in še vedno aktivnih v Sloveniji, ter močna fotografska skupina v sedemdesetih, ko je bil ustanovljen tudi Kabinet slovenske fotografije, najstarejša javna zbirka fotografij v Sloveniji v Gorenjskem muzeju v Kranju. Resnično lahko rečemo, da smo (pionirsko) mesto fotografije in da je pri tem treba vztrajati.«

Ta bogata preteklost je tako Fernando Prado Verčič in Petro Puhar navdihnila, da bi tudi sami kaj storili za fotografsko skupnost. In začeli sta razmišljati o festivalu. Kranj Foto Fest se je rodil v nezavidljivih in za marsikoga neinspirativnih časih koronskih zaprtij, sami pa sta v tem videli priložnost, da se povežeta z lokalno skupnostjo in obudita kulturno dogajanje. Poleti 2021 sta organizirali fotografske razstave kar v izložbah mesnice, turistične agencije in studia za tetoviranje. Izvrstni odzivi lokalne in fotografske skupnosti pa so pokazali, da je bil tovrsten festival – še zlasti po propadu nekaterih drugih podobnih festivalov – pri nas prepotreben.

Petra Puhar se je po prvem festivalu zaradi službenih obveznosti iz organizacijskih vod umaknila, še vedno pa pri festivalu občasno sodeluje kot poznavalka zgodovine kranjske fotografije. Organizacijskemu in kuratorskemu odboru sta se pridružila Barbara Čeferin in Ciril Jazbec, letos pa, kot sokuratorka, še Tereza Kozinc. Tokrat so se morda nekoliko drzno temo mednarodnega javnega razpisa, vsakoletne stalnice festivala, prvič odločili pustiti odprto, brez kakršnihkoli tematskih omejitev, in s tem fotografe osvoboditi pritiska, ki ga povzroča umeščanje projektov v vnaprej določene okvire. In odziv je bil izjemen. Prispelo je rekordnih 1014 prispevkov fotografov skoraj stotih različnih narodnosti s šestih celin.

Iz rezultatov odprtega poziva je pravzaprav zrasla tudi tema letošnjega Kranj Foto Festa: Kolektivni odziv. »Prejeli smo ogromno prijav fotografskih tandemov in kolektivov, presenečeni smo bili nad tolikšnim sodelovanjem in povezovanjem,« pravi Fernanda Prado Verčič. »Začela sem postajati tudi bolj pozorna na svojo okolico, konkretneje na slovensko fotografsko prizorišče, in spoznala, da se, zlasti mlajše generacije, v zadnjih letih zelo veliko povezujejo in tvorijo kolektive, denimo Kela, Študio in najmlajši FotoKult ter mnogi drugi. Tako smo pomislili, da je zdaj čas, da se začnemo pogovarjati o moči skupnega bivanja in ustvarjanja, o kolektivni sili.« Pri tem se je spomnila tudi svoje preteklosti, ko je bila »kot dvajset-in-nekaj-letnica v Sao Paolu del fotografskega kolektiva, kjer smo organizirali razstave in sejme, povezovali in delali za skupno dobro. Mislim, da se je zdaj tu, v Kranju, vse povezalo, Kranj Foto Fest je moj način, kako spet obuditi to moč kolektiva, kako ponovno biti del skupnosti, ki živi za fotografijo.«

Z velikim veseljem pove, da letos zmagovalka odprtega poziva prvič prihaja iz Slovenije –natančneje, polovica zmagovalnega tandema, ki ga fotografinja Ana Zibelnik tvori z nemškim fotografom Jakobom Ganslmeierjem. Njun projekt Prelomnica, ki je na ogled v Galeriji Janeza Puharja v Stolpu Škrlovec, raziskuje psihološki vpliv ekološke tesnobe, še posebej izrazite med mladimi podnebnimi aktivisti in zagovorniki človekovih pravic. Na območju Južne Evrope sta namreč poleg fotografskega dela opravljala intervjuje, njune pripovedi pa spominjajo na dnevniške zapiske.

Novost letošnjega festivala je tudi prvi mentorski program, ki ga je vodil eden najbolj priznanih slovenskih fotografov in vizualnih umetnikov mlajše generacije Jošt Franko. Šest nadobudnih mladih fotografinj in fotografov, izbranih na brezplačnem javnem razpisu, je ob trimesečnem intenzivnem druženju in sodelovalnem procesu ustvarjalo skupni prostor za učenje, izmenjavo in rast. »Želeli smo pridobiti dovolj sredstev za kritje stroškov tega programa, da je lahko brezplačen, in tako nekaj vrnemo (mladi) skupnosti. Njihovo razstavo smo se odločili postaviti v enem najpomembnejših razstavišč, v prvem nadstropju Layerjeve hiše, kjer je bila denimo lani zmagovalna razstava. Že od samega začetka si namreč prizadevam, da je naš festival platforma, na kateri bi lahko uveljavljajoči se fotografi našli svoj glas ter dobili prepotreben zagon in spodbudo, saj imajo pogosto ogromno talenta, manjkata jim le še samozavest in vera v lastno delo.«

Letošnji Kranj Foto Fest se je v sredo odprl z razstavama na dveh ljubljanskih prizoriščih, v Kinu Šiška ter Galeriji Fotografija, v četrtek pa se je preselil v Kranj. Program, ki obsega še delavnice, pogovore, koncerte, vodene oglede, večerne projekcije in preglede portfolijev, traja do nedelje, 25. avgusta, večino razstav pa si bo mogoče ogledati še vse do 28. septembra. Teh je več kot dvajset, povečini gre za projekte, ki so pristali v ožjem izboru javnega razpisa in nato imeli priložnost tesno sodelovati s kuratorsko ekipo pri načrtovanju svojih razstav. Kolektiv Kela denimo na letošnjem festivalu sodeluje s skupinsko fotografsko razstavo ter delavnico o osnovah fotokemije in dela v temnici.

Vsako leto nekaj razstav postavijo tudi na zunanjih prizoriščih, denimo na Maistrovem trgu, pod Plečnikovimi arkadami ter celo v kanjonu reke Kokre, posebnost festivala pa so tudi vodeni ogledi razstavljajočih fotografov po mestnih prizoriščih. »Za nas je izredno pomembno, da ostanemo v stiku z lokalno skupnostjo,« pravi Fernanda Prado Verčič. »Vsako leto se bolj trudimo, da tudi domačinom približamo festival. Umetnost želimo pripeljati na ulice. Razstave zunaj, na prostem, so zelo pomembne, saj lahko pritegnejo tudi ljudi, ki nimajo navade hoditi v muzeje in galerije. Tako dela pridejo med ljudi in ne obratno.«

Pri tem prepoznava, da Kranj počasi vse bolj postaja pomembno središče fotografije v Evropi, festival pa se je že uspešno vzpostavil kot platforma za povezovanje fotografske scene. »Kar pa nam resnično manjka, da bi festival lahko dvignili na naslednjo raven, je to, da bi imeli v Kranju center za fotografijo,« pravi. »Tu imamo Kabinet fotografije pod Gorenjskim muzejem, ki ima velik fotografski arhiv, imamo še vedno aktiven fotoklub Janeza Puharja, poimenovan po človeku, ki je zaslužen za to, da je Kranj eden rojstnih krajev fotografije v svetu. Tovrstnega centra za fotografijo ne bi bilo smiselno graditi nikjer drugje v Sloveniji. Moje sanje so, da občina in ministrstvo za kulturo vidita potencial, ki bi ga to lahko imelo za kulturni turizem in predvsem za celotno skupnost in generacije domačih ustvarjalcev in kustosov, ti bi tako lahko imeli pod eno streho prostor razstavljanja, izobraževanja, učenja in izmenjevanja idej.«

Mednarodni festival:
4. Kranj Foto Fest
Kje: Stolp Škrlovec, Layerjeva hiša, Mestna hiša in druga prizorišča v Kranju ter Kino Šiška in Galerija Fotografija v Ljubljani
Kdaj: do 28. septembra 2024