Več kot 5.000 odklopov elektrike zaradi neplačil

Nedavno objavljeno poročilo državne Agencije za energijo razkriva, da je bilo lani iz oskrbe z električno energijo odklopljenih skoraj 7000 gospodinjstev (6968), od tega večina, krepko čez 5000, zaradi neplačil. Večina odklopljenih gospodinjstev je dolg do elektropodjetij poravnala v prvih nekaj tednih in bila priklopljena nazaj, saj brez elektrike danes pač ne moremo živeti. Pri tem je alarmantno, da lani že četrto leto zapored niti enemu gospodinjstvu ni bila odobrena tako imenovana nujna oskrba, torej zakonski ukrep, ki preloži odklop električne energije in naj bi bil namenjen ravno najranljivejšim odjemalcem. Na državni Agenciji za energijo potrebe po spremembah nujne oskrbe ne vidijo – med drugim tudi zato, ker naj bi pomoč najranljivejšim zagotavljale že humanitarne organizacije. Kako je mogoče, da stiske več tisoč gospodinjstev, povezanih z dostopom do ene od osnovnih dobrin – elektrike, že leta rešujejo zlasti humanitarne organizacije, državna uprava težave ne vidi, državna energetika pa to dobrino vidi le in samo kot tržno blago?

»Na nas se obrača vse več družin, ki jim grozi odklop elektrike, plina ... Gre namreč za vzorec kolobarjenja s plačilom položnic, ki se na neki točki zalomi. Odklop elektrike se zgodi po treh neplačanih obrokih, povzroči pa veliko stisko, saj je elektrika ena od osnovnih dobrin, ki jih gospodinjstvo potrebuje za normalno življenje, z odklopom pa nastanejo še dodatni stroški,« razlaga Neže Haler, sodelavka programa Verige dobrih ljudi za pomoč družinam pri Zvezi Anite Ogulin & ZPM. »Zapadli zneski neplačila elektrike se po naših izkušnjah gibljejo okoli 400 evrov ali manj, zelo odvisno tudi od bivanjskih razmer družine.«

Lani je bilo največ odklopov elektrike po letu 2019, ko je bilo iz oskrbe z električno energijo po podatkih državne Agencije za energijo odklopljenih 7681 gospodinjskih odjemalcev ali skoraj odstotek vseh (0,9 %). Ravno leta 2019 so v državni agenciji, ki ima sedež v Mariboru, poskušali ugotoviti, koliko so odklopi posledica plačilne nediscipline, torej nekakšnega finančnega kaosa gospodinjstev, koliko pa posledica težkega socialno-finančnega položaja gospodinjstev. A na agenciji takrat niso prišli nikamor, saj se z odklopi kot sistemskim problemom, ki vsako leto pesti več tisoč gospodinjstev, nihče ni ukvarjal sistematično, zlasti ne ministrstva, pristojna za socialo in energetiko. »Vzrok za ponovni priklop je poplačilo dolga, pri čemer ne vemo, na kakšen način so odklopljeni odjemalci denar dobili, saj tega podatka pristojne institucije ne spremljajo,« so povedali. Od 7681 v letu 2019 odklopljenih gospodinjstev jih je bilo sicer v prvem tednu po odklopu ponovno priklopljenih 3685, po treh tednih pa skoraj 6000. Na Agenciji so leta 2019 ugotovili zgolj, da izredno malo gospodinjstev zaprosi za tako imenovano nujno oskrbo, torej za zakonski ukrep, ki preloži odklop in naj bi bil namenjen ranljivim odjemalcem: že leta 2019 je vlogo za nujno oskrbo vložilo le pet gospodinjstev, odobrena pa je bila enemu.

Lani, torej štiri leta kasneje, je slika podobna: z odklopom elektrike zaradi neplačila se je soočalo krepko čez 5000 gospodinjstev, nujna oskrba pa že četrto leto zapored, tako kot v letih 2020, 2021 in 2022, ni bila odobrena niti enemu gospodinjstvu. Ti podatki kažejo, da je ukrep nujne oskrbe, ki naj bi pomagal prav ranljivim odjemalcem, očitno povsem neučinkovit. Kaj je težava instituta nujne oskrbe, da si z njim že leta ne more pomagati nobeno od več tisoč gospodinjstev, ki jim grozi in jih na koncu doleti odklop elektrike?

»Če je odjemalec prejemnik denarne socialne pomoči, do nujne oskrbe sploh ni upravičen, saj naj bi bilo z denarno socialno pomočjo mogoče kriti vse nujne življenjske stroške, kamor spada tudi plačilo računov za električno energijo,« razlaga Tjaša Tomažin Raspotnik, pravnica Brezplačne pravne točke na Zvezi Anite Ogulin in ZPM. In dodaja: »Takšno razmišljanje je absurdno, saj je denarna socialna pomoč nižja od praga tveganja revščine in ob trenutno visokih nujnih življenjskih stroških nikakor ne more zadoščati za plačilo teh v celoti.« Za občutek; po zadnjih podatkih Statističnega urada (za leto 2023) je prag tveganja revščine za odraslo osebo, ki živi sama, 903 evre na mesec, za na primer štiričlansko družino (dva odrasla in dva otroka pod 14 let) pa 1896 evrov. Ob čemer veliko pove tudi podatek, da je z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, lani v Sloveniji živelo okrog 264.000 ljudi.

Treba bi bilo poskrbeti, da brez elektrike ne bi ostale vsaj družine z mladoletnimi otroki in starejše osebe.

Ob avtomatični izločitvi vseh prejemnikov denarne socialne pomoči iz nujne oskrbe je ta »ukrep pomoči« nedostopen tudi drugim ranljivim odjemalcem, saj so zahtevana merila neživljenjska. »Ranljiv odjemalec mora dokazati, da bi bilo glede na okoliščine, kot so letni čas, temperaturne razmere in kraj prebivanja ter zdravstveno stanje, ob odklopu elektrike ogroženo njegovo življenje ali zdravje oseb, ki z njim prebivajo,« povzema Tjaša Tomažin Raspotnik. Prosilec mora na primer predložiti potrdilo zdravnika, da za preživetje potrebuje medicinsko napravo, ta pa za delovanje nujno potrebuje elektriko. »Na potrdilu morajo biti jasno navedene medicinske naprave, ki so nujne za življenje in jih uporablja odjemalec ali oseba, ki z njim prebiva, ter tehnične značilnosti aparata, vključno z navedbo nazivne moči.« Prosilec mora v skladu z aktom, ki ga je agencija za energijo izdala leta 2016, dokazati tudi, da se ne more ogrevati brez elektrike. V tem primeru mora predložiti pisno potrdilo upravljavca, če živi v bloku, ali zapisnik dimnikarske službe, če živi v hiši, iz katerega je »nedvoumno razvidno, da stavba nima centralnega ogrevanja niti ni vsaj v enem prostoru možno ogrevanje na trda ali druga goriva«. Nujna oskrba je v tem primeru predvidena le med 1. oktobrom in 30. aprilom.

Ob omenjenih merilih ne zbuja začudenja podatek, da so lani vlogo za nujno oskrbo, torej za preložitev odklopa zaradi neplačila, oddala le štiri gospodinjstva, vse njihove vloge pa so elektrodistribucijska podjetja – ta namreč določajo o vlogah – zavrnila. Po podatkih agencije so enemu prosilcu elektriko nato tudi dejansko odklopili, preostalim trem pa se je uspelo nekako izogniti, najverjetneje s poplačilom dolga.

Na Agenciji za energijo na vprašanje, zakaj po njihovem mnenju ob več tisoč odklopih vsako leto zaprosi za nujno oskrbo in preložitev odklopa le peščica gospodinjstev – mar to ne kaže na neustreznost ukrepa, odgovarjajo: »Skladno z usmeritvami evropske zakonodaje naj bi države članice ukrepe za zaščito ranljivih odjemalcev zagotavljale predvsem s splošnimi ukrepi socialne politike in drugimi ukrepi, ki niso povezani zgolj z odlogom ali neplačevanjem računov za električno energijo. Odjemalcem, ki imajo slabše premoženjsko stanje, je torej že s socialno politiko in drugimi ukrepi, kot je finančna pomoč s strani drugih institucij, na primer Rdeči križ ali Karitas, zagotovljena pomoč, zato do zahtev po nujni oskrbi ne pride.« Na državni agenciji za energijo torej problema ne vidijo; naj se prizadeti pač naprej obračajo na humanitarne organizacije, je mogoče strniti. Hkrati se jim zdi nujno, da kriteriji za nujno oskrbo ostanejo »zelo strogi«, ker stroške nujne oskrbe prek omrežnine plačamo vsi ostali odjemalci električne energije.

Da je potrebna redefinicija neživljenjske nujne oskrbe, pa so že v času epidemije opozarjale nevladne organizacije, v Focusu so na primer predlagali razširitev definicije ranljivega odjemalca na odjemalce, ki zaradi starosti ali zdravstvenih okoliščin ob elektriki ne morejo zagotoviti drugega vira energije za najnujnejšo gospodinjsko rabo. Da nujna oskrba obsega premajhen krog upravičencev, opozarja tudi pravnica iz Zveze Anite Ogulin & ZPM Tjaša Tomažin Raspotnik: »Treba bi bilo poskrbeti, da brez elektrike ne bi ostale vsaj družine z mladoletnimi otroki in starejše osebe. Hkrati bi bilo dobro vzpostaviti mehanizem, skladno s katerim bi ponudniki električne energije ob dveh zaporednih neplačanih računih o tem obvestili center za socialno delo. Ta bi potem družini sam ali v sodelovanju s humanitarnimi organizacijami pomagal s finančnim načrtom, izredno denarno socialno pomočjo in podobno.« Sogovornica opozarja, da se posamezniki in družine, ki se znajdejo v nenadni stiski in niso zmožni plačati rednih mesečnih obveznosti, tega pogosto sramujejo. »Ne upajo ali ne zmorejo se obrniti na upnika, da bi se dogovorili za obročno plačilo, ali na center za socialno delo, da bi pridobili redno ali izredno denarno socialno pomoč.«