Normalizacija nasilja

Februarja letos je v Slovenskih Konjicah prišlo do preplaha: država naj bi tam hotela nastaniti migrante. V mestnem svetu je bila celo sklicana izredna seja, na kateri so občinski svetniki SDS, med drugim, predlagali, naj se občina odločno upre domnevni postavitvi azilnega doma na njenih tleh, še več, naj pozove vlado k takojšnji deportaciji vseh migrantov, ki so slovensko mejo prestopili ilegalno. Kot se je izkazalo, je šlo pri vsem skupaj za lažno novico, ki jo je v prvi vrsti pomagal širiti Bojan Podkrajšek, poslanec in občinski svetnik SDS. A škoda je bila narejena. Nekateri občani so začutili potrebo po »samoorganiziranju«, po družbenih omrežjih pa začeli deliti fotografije domnevnih migrantov, ki naj bi se že sprehajali po njihovih krajih. Čeprav to sploh niso bili migranti, pač pa tuji delavci, na primer sezonski delavci smučišča Rogla, ki so bili tam nastanjeni povsem legalno.

Kaj se zgodi, ko neka stranka nenehno širi strah pred migranti? Ko njen predsednik Janez Janša poziva k temu, da bi se bilo, za ubranitev »domače grude« in »stare pravde«, smiselno oskrbeti s strelnim orožjem? In svari, da je treba biti pripravljen na državljansko vojno? Kaj se zgodi, ko na primer evroposlanec Branko Grims ves čas ponavlja, da naj bi se po šolah potikali nevarni aktivisti, ki širijo »LGBT+ ideologijo« in (naše!) otroke napeljujejo k spremembi spola, deklice silijo v spolne odnose z deklicami in dečke z dečki ter jim prikazujejo pornografijo? Ko takšna stranka celo predlaga, da bi morali iti tisti, ki si drznejo mladoletniku sploh omeniti, da obstajajo geji, lezbijke in transspolne osebe, v zapor?

To so iskrice, ki lahko zanetijo požar. V najskrajnejših primerih vidimo, se organizirajo vaške straže in skupine zamaskiranih nasilnežev, ki hodijo po Ljubljani ter ustrahujejo migrante in mimoidoče. Ali pa na primer spodbudijo skrajneže in »zaskrbljene starše«, da začnejo nadlegovati nič dolžno, nič krivo študentko. To se je lani aprila zgodilo Lucienne-Beatrice Krstovi. Samo zato, ker je trans ženska, je skupina spletnih nasilnežev na družbenih omrežjih razširila njene osebne podatke in šolo, na kateri je opravljala pedagoško prakso, začela pozivati, naj ji preprečijo stik z otroki. In vse to lahko privede tudi do dogodkov, kakršen se je zgodil prejšnji četrtek v Kopru.

V četrtek ponoči je tam namreč prišlo do napada na 71-letnico in njeno hčer, 37-letno Antonello Tepes, sicer trans žensko. Kot so prvi poročali pri Primorskih novicah, se je dogodek začel v bližini razgledne ploščadi pri potniškem terminalu Luke Koper, ko je skupina mladih fantov proti njima zalučala kamen in začela hčer zmerjati, da je »peder«. Ko sta poskušali ubežati skupini fantov, jima je najmanj eden od njih začel slediti na mopedu in nadaljeval z žaljivkami. Zasledoval naj bi ju kar nekaj ulic, ko se je pred njima pojavila še skupina štirih fantov, pred katerimi sta, prestrašeni, zavetje našli v bližnjem lokalu in tam pričakali prihod policistov, ki so ju pospremili do doma.

Kaj se zgodi, ko neka politična stranka nenehno širi strah? To so iskrice, ki lahko zanetijo požar.

Dogodek so potrdili tudi na koprski policiji. Kot pove Anita Leskovec, predstavnica za odnose z javnostmi koprske policijske uprave, so policisti »izsledili in legitimirali skupino 16-letnikov, vendar jim ni uspelo ugotoviti kršitelja«, torej tistega, ki naj bi proti njima zalučal kamen. Na policiji nadaljujejo zbiranje obvestil o dogodku. Za komentar smo se obrnili tudi na koprsko občino, vendar dogodka, dokler niso seznanjeni z vsemi podrobnostmi, so pojasnili v pisarni župana Aleša Bržana, niso hoteli komentirati.

A strah ostaja. »Bojim se za svoje in mamino življenje,« pravi Antonella Tepes, ki takšnega nasilja ni doživela prvič. Antonelli Tepes je bil ob rojstvu namreč pripisan moški spol, vendar je, kot je ugotovila kasneje, interspolna oseba. To pomeni, da se je rodila z biološkimi značilnostmi, ki niso ustrezale tipičnim definicijam moškega spola. »Imela sem nizek testosteron, kasneje so se mi tudi naravno razvile prsi, kar me je že v otroštvu izpostavilo posmehu in nasilju. V šoli sem morala zaprositi za zdravniško opravičilo, ker me je bilo sram sodelovati pri športni vzgoji,« se spominja. »Nisem se dobro ujela z drugimi fanti, nisem igrala nogometa in nisem bila tako agresivna kot oni. Vedno sem čutila, da sem drugačna, a sem kljub temu poskušala živeti čim bolj normalno življenje.«

Pred podobnim sta z mamo namreč poskušali ubežati že, ko sta zapustili Čile. V srednji šoli, ki jo je obiskovala v čilskem obmorskem mestu Viña del Mar, je bila pogosta tarča šolskih nasilnežev. Leta 2005 je pristala v lokalnih časopisih, ker so jo hoteli izključiti iz šole. V nekem trenutku je imela namreč preprosto dovolj, v šoli so jo ves čas zbadali, pretepali in ji grozili s smrtjo; ni videla več izhoda, zato je v besu razredničarki zabrusila, da jo mora zaščititi, sicer ni nič boljša od tistih, ki ji grozijo. Na šoli so to razumeli kot napad – namesto da bi sankcionirali tiste, ki so nad njo izvajali teror, so hoteli z izključitvijo sankcionirati njo. Srednjo šolo je lahko zaključila šele, ko se je v zgodbo vpletlo ministrstvo za šolstvo.

Pred tremi leti se je Antonella Tepes odločila za pomemben korak v svojem življenju. »Odločila sem se, da se bom imela končno rada,« pove. »Da se sprejmem takšna, kot sem v resnici. Od nekdaj sem vedela, da sem ženska. A si tega nisem upala priznati. Bilo me je strah.« Odločila se je za spremembo spola. Od takrat se spet srečuje z neprijetnimi pogledi, pred kakšnim letom, ko se je odpravila v trgovino, ji je neznanec zabrusil, da je »peder«. Napad, ki ga je z mamo doživela v četrtek, jo je samo še bolj pretresel.

Skupaj z mamo zdaj že sedem let živita v Kopru in imata slovensko državljanstvo. »Sem sva prišli v upanju, da bova tu končno našli mir in varnost, ki ju v Čilu nisva imeli,« razlaga. »Po tem, kar se mi je zgodilo zdaj, me je strah ostati tukaj. Nisem več mirna. Ne znam jezika, da bi se branila (z mamo govorita samo špansko in italijansko, op. a,), ne razumem niti vseh žaljivk, ki letijo proti meni. Ko so naju napadli, sem razumela samo besedo ’peder’. In kamen, ki je letel proti nama.«

Se stopnja nasilja do istospolno usmerjenih in transspolnih oseb v Sloveniji povečuje? To je z gotovostjo težko trditi. Raziskave javnega mnenja kažejo, da se je socialna distanca do istospolno usmerjenih v zadnjih letih v Sloveniji praviloma zmanjševala – četudi gre pri tem samo za izrekanje na ravni vrednot oziroma pričakovanih, družbeno zaželenih odgovorov. Podatki iz mednarodne raziskave Call it hate, ki je bila leta 2019 opravljena tudi v Sloveniji, pa kažejo nekoliko večjo stopnjo nestrpnosti do transspolnih oseb kot do gejev, lezbijk in biseksualcev.

»Če po drugi strani pogledamo dogajanje na zadnjih paradah ponosa v Sloveniji, na katerih je po nekaj letih ’mirnih’ parad spet prišlo do nasilja, provociranja in izražanja homofobije in transfobije, kjer so akterji teh dejanj svoje početje opravičevali s pravico do svobode govora,  potem lahko rečemo, da se očitno dogajajo določeni premiki – in ti gredo res v smer večjega družbenega izključevanja,« razmišlja sociolog dr. Roman Kuhar z ljubljanske Filozofske fakultete. Nazadnje je pravi cunami nestrpnosti do transspolnih oseb preplavil družbena omrežja ob olimpijskih igrah in alžirski boksarki Iman Helif (pri čemer ta sploh ni trans ženska). »Ni dvoma, da imajo te podobe, te besede, ta mnenja posledice – ne izzvenijo v prazno.« Koliko in če sploh so botrovala tudi konkretnemu nasilnemu dejanju v Kopru, ni mogoče soditi. Gotovo pa se ob tem postavlja vprašanje, kako svojo vlogo opravljajo institucije – od družin do šole in ne nazadnje medijev. »Zdi se, da se nekateri tem ’neprijetnim’ temam raje izognejo, sploh v izobraževalnem procesu, v nekaterih medijskih podobah pa so ’neprijetne’ teme priročno orodje senzacionalističnega in populističnega nabiranja všečkov.«

»Sovraštvo do transspolnih oseb se v zadnjem času močno utrjuje s krepitvijo retorik, ki podžigajo strah in nevednost, ter z nesposobnostjo institucij, da bi prepoznale sistemski značaj teh napadov,« pa je prepričan Neo Nova, vodja Zavoda TransAkcija, prve trans specifične organizacije pri nas. »Pomembno je, da se na sistemsko nasilje sistemsko odzovemo – na primer s krepitvijo izobraževanja o spolni raznolikosti v šolah, z osveščanjem in usposabljanjem institucij ter z učinkovitejšim sankcioniranjem sovražnega govora in dejanj iz sovraštva. Transfobija je simptom in del širšega družbenega trenda, ki ogroža vse, ki ne ustrezajo rigidnemu, binarnemu pogledu na spol.«

»Radikalizacija je posledica več dejavnikov, med katere vsekakor spada tudi govor opozicijskih strank SDS in NSi, ki s svojo retoriko javnosti sporočata, da je diskriminacija družbeno sprejemljiva. Način komunikacije, ki smo mu priča predvsem v zadnjih dveh letih, kaže, da se je na tem političnem polu stanje še poslabšalo,« pa se boji Sebastjan Sitar, predsednik društva Legebitra. Ob tem omeni predlog spremembe kazenskega zakonika po zgledu Rusov in Madžarov, pred kratkim pa so podobne ukrepe sprejeli tudi v Bolgariji, ki bi kriminaliziral »promocijo« različnih spolnih usmerjenosti in identitet mladoletnim osebam v vsakdanjem življenju in po šolah. Kar pa, doda Sitar, samo »odpira prostor za ustrahovanje in nadlegovanje posameznih oseb. Rešitev za zmanjševanje nasilja vidimo prav v šolskem sistemu, ki bi moral mlade naučiti sobivati z raznolikimi manjšinami. Nasilje, ki se je tokrat dogodilo v Kopru, jasno kaže, da se moramo vztrajno boriti za svoje pravice. Vključno s to, da smo v javnosti lahko vidne – brez strahu pred napadi.«