Spustite nas na oblast ali pa vas čaka državljanska vojna!

Res neverjetno je, kako sodobni populisti svoje ideje pobirajo iz fašističnih in nacističnih učbenikov. Kot da je fašizem spet sprejemljiv in legitimen.

Ko so tožilstva proti Trumpu vložila obtožnice, ki so mu očitale, da je poneverjal poslovne listine, da je svoje »ljudstvo« spodbujal k napadu na Kapitol, da je skušal – od vodstva zvezne države Georgie – izsiliti spremembo volilnega izida in da je neupravičeno hranil strogo zaupne dokumente (o jedrskih zmogljivostih, načrtu za napad na Iran ipd.), so začeli njegovi odvetniki vrhovno sodišče – trumpovsko vrhovno sodišče (na njem je šest svetopisemskih republikanskih sodnikov, tri od teh je imenoval Trump) – prepričevati, da bi moral imeti ameriški predsednik za vsa uradna dejanja, ki jih stori v funkciji predsednika, popolno imuniteto. Za uradno dejanje, ki ga predsednik stori v funkciji predsednika, velja tudi vsaka likvidacija, ne le likvidacija kakega terorista, ki ogroža ameriško varnost in blaginjo, marveč tudi likvidacija političnega nasprotnika ali tekmeca – če se predsedniku zdi, da njegov politični nasprotnik ogroža nacionalno varnost, ga lahko »odstrani«. To pravico mora imeti. Če je nima, potem ima zvezane roke, kar ima lahko v kriznih trenutkih katastrofalne, pogubne posledice.

To, kar so govorili Trumpovi odvetniki, je resda zvenelo kot vic, kot ciničen, umazan, obscen vic, kot aroganten posmeh demokraciji in vladavini prava, toda vrhovno sodišče – zadnja beseda vladavine prava – jih je uslišalo in odločilo, da ima ameriški predsednik absolutno imuniteto pri »izvajanju temeljnih ustavnih dolžnosti« in je »pri preostalih uradnih dejanjih upravičen vsaj do domneve o imuniteti,« kar seveda pomeni, da ga zaradi »temeljnih« in »uradnih« dejanj, ki jih je storil v funkciji predsednika, ni mogoče kazensko preganjati.

Če hočeš nekoga razjeziti, ga moraš le prepričati ali pa navdati z občutkom, da nekaj izgublja. Strah, da nekaj izgublja, je uvod v jezo in bes in srd.

Kaj bi to pomenilo, vemo: Trump, ki je kristjanom rekel, naj le še tokrat glasujejo zanj, pa jim potem nikoli več ne bo treba na volitve, in ki ima očitne avtokratske ambicije (o, ko bi le bilo v Ameriki tako kot na Kitajskem, kjer ima predsednik neomejeno število mandatov, o, ko bi le bilo v Ameriki tako kot v Severni Koreji, kjer vsi sedijo in poslušajo, ko govori Kim Džong Un), bi lahko ob ponovni izvolitvi počel, kar bi hotel. Posebnim enotam bi lahko ukazal, naj likvidirajo njegovega političnega tekmeca, lahko bi organiziral vojaški udar, lahko bi vzel podkupnino v zameno za pomilostitev – in nič mu ne bi mogli. Imel bi imuniteto.

Toda njegovi odvetniki so hoteli s to odločbo vrhovnega sodišča doseči še nekaj urgentnejšega: opustitev vseh obtožnic, ki so vložene proti Trumpu, češ da je dejanja, ki mu jih očitajo, storil uradno, v funkciji predsednika, kar pomeni, da ima imuniteto in da ga kazensko ni mogoče preganjati.

In ta vic – ta protrumpovski sklep vrhovnega sodišča – je fašizem. Popolni fašizem. Čisti fašizem. Tako kot je Trump številne, preštevilne reči – sistematično laganje, napihovanje velike laži, teorije zarote, množične shode in zborovanja, maratonske govore, barvite fraze in geste, histerično demagogijo, nonstop agitiranje, ideološko zaverovanost, cinične manipulacije, talent za mobilizacijo, črno-belo poenostavljanje, kult osebnosti, psovanje in demoniziranje političnih nasprotnikov, rasizem, šovinizem, etnonacionalizem, pučizem, primitivnost do skrajne banalnosti, patriotski pomp, fantazije o rasni čistosti in čisti krvi (»Migranti z vsega sveta zastrupljajo ameriško kri«, »Nezakonito priseljevanje zastruplja kri našega naroda«), razglašanje ljudi za »golazen«, mesijanski kompleks ipd. – pobral pri fašizmu, je tudi ta fašizem pobral pri fašizmu. Pri Hitlerju.

Hitler je namreč junija 1934, leto po tem, ko je postal kancler, naročil likvidacijo kompletnega vodstva Sturmabteilunga (SA), alias Jurišnega oddelka, paravojaškega rjavosrajčniškega krila nacistične stranke. Rjavosrajčniki, ki jih je vodil Ernst Röhm, se kljub Hitlerjevemu prevzemu oblasti niso hoteli ustaviti, še vedno so gnali nacistično »revolucijo«, delali po svoje, jurišali, šokirali, terorizirali civilno prebivalstvo in ustvarjali kaos. Röhm si je celo domišljal, da je večji od Hitlerja.

Hitlerja, da ga je prerasel in da prihaja njegov čas.

Brutalna likvidacija vodstva rjavosrajčnikov – nekaj sto oseb, z Röhmom vred – je izgledala grdo. Trumpovsko. »Noč dolgih nožev«, kot so imenovali ta poboj, je bila brez pravne podlage. Podobi novega kanclerja se ni najbolje podala. In kot v Hitlerjevi biografiji pravi Ian Kershaw, je Hitler »v pričakovanju morebitnih izjav o protipravnosti početja svoja dejanja primerjal z dejanji ladijskega kapitana, ki skuša zatreti upor, pri katerem je za zatrtje potrebna takojšnja akcija in za uradno sojenje ni nobenih možnosti. Kabinet vlade je zaprosil, naj sprejme osnutek zakona o zasilni obrambi države, ki je ležal na mizi pred njim.«

In kaj je pisalo v tem osnutku? Tole: »Ukrepi, izpeljani 30. junija ter 1. in 2. julija z namenom odvrnitve veleizdajalskih in protidržavnih napadov, so kot zasilna obramba zakoniti.«

Britanski jurišniki – njihov rasizem, njihov šovinizem, njihov etnonacionalizem, njihova islamofobija – so bili ves čas, vsa ta leta, prisotni, vidni in slišni v rasizmu države, medijev, think tankov in akademikov.

Takoj zatem so vsi pristojni – od pravosodnega ministra do Hitlerja – »soglasno sprejeli zakon, ki priznava Hitlerjevo pravico do umora v interesu države«.

Hitler, ki ga je, kot je rekel, odgovornost za usodo nemškega naroda spremenila v »vrhovnega sodnika nemškega naroda«, je imel za dejanja, ki jih je storil v funkciji predsednika, imuniteto. Kot Trump, ki je imel – kot je povedala njegova nekdanja, že pokojna soproga Ivana – ob postelji le eno samo knjigo: Hitlerjeve govore (naslovljene Moj novi red). Ko je bil v Beli hiši in si je domišljal, da ameriško gospodarstvo trga iz kaosa, menda ni mogel prehvaliti Hitlerja, ki da je »nemško gospodarstvo iztrgal iz kaosa«. Nič, med sabo in Hitlerjem je očitno vedno našel veliko vzporednic. Od množic terja oboževanje in občudovanje, totalno, absolutno, religiozno, klečeplazniško zvestobo – kot jo je terjal in dobil Hitler. Ta je iskal ustavne pravnike (kot je bil Carl Schmitt), ki so bili pripravljeni pravno argumentirati uvedbo avtoritarne države – kot jih išče Trump. Sodniki, ki jih je imenoval na vrhovno sodišče, so njegovi carli schmitti. Hitler je trdil, da Nemčijo vsi le izkoriščajo in molzejo – to za Ameriko trdi Trump, ki se je republikanske stranke polastil tako, kot se je Hitler polastil nacistične stranke. Na predsedniškem položaju se je plači odpovedal, a verjetno le zato, ker se ji je kot kancler in firer odpovedal tudi Hitler, ki ga je v ječi blazno vznejevoljilo, če so ga videli brez kravate. Razlog več, da bo tudi Trump v ječi stalno s kravato.

Politika razbojništva in huliganstva

Tako kot so bila tvegana in težko ubranljiva dejanja, ki jih je storil Trump (med jurišem na Kapitol je umrlo pet oseb, na stotine je bilo ranjenih, tudi 174 policistov, štirje so kmalu zatem naredili samomor), je bilo tvegano in težko ubranljivo tudi dejanje, ki ga je storil Hitler, navsezadnje, likvidacija vodstva rjavosrajčnikov je bila likvidacija vodstva velikanske organizacije, ki je štela skoraj štiri milijone članov (več kot sama nacistična stranka), toda v teh državnih umorih so vsi videli »samo dobrodošlo odstranitev nadloge«, tako da »v vsej državi ni bilo nobenega kraja, od koder bi prišel glas o nestrinjanju s Hitlerjevimi državnimi umori«. Še več: le mesec kasneje, po smrti nemškega predsednika Hindenburga, je Hitler dokončno postal oboje, kancler in firer tretjega rajha.

Naredil je vse, da je rjavosrajčniški Sturmabteilung ne le umiril in discipliniral, ampak tudi odpravil in uničil. Rjavosrajčniki so opravili svojo zgodovinsko nalogo – pomagali so mu na oblast. Zdaj jih ni več potreboval. Bili so le še nadloga, ki jo je bilo treba odstraniti.

Rjavosrajčniki so bili jurišniki nacistične stranke – njeni huligani, njeni nasilneži, njeni pretepači, njeni razbojniki, njeni ustrahovalci. Ko so se nacisti prebijali in vzpenjali, so rjavosrajčnike pošiljali na ulice – v boj proti vsem tistim, ki niso bili »naši«. Proti antinacistom, levičarjem, socialdemokratom, socialistom, komunistom, sindikalistom, Judom. Nadnje so šli s pestmi, koli, železnimi drogovi, gumijastimi krepeli, biči, jim razbijali zobe in lomili kosti, jih celo odvažali v svoje ad hoc ječe in svoja taborišča in jih tam zverinsko mučili. Zastraševali so, strašansko grozili in strašno terorizirali ter vnašali napetost, strah in trepet med tiste, ki se jim niso hoteli ukloniti.

Hitlerjevi rjavosrajčniki, motorji političnega nasilja, so politiko nasilništva, razbojništva in huliganstva prevzeli od Mussolinijevih črnosrajčnikov, škvadristov, pretepaških odredov, ki so v tovornjakih množično jurišali po Italiji, požigali zbirališča »rdečkarjev«, uprizarjali »naskoke«, »odprave« in »noči groze«, »delali red«, tudi na Tržaškem in v Julijski krajini, kjer se je razpasel, pravi Mussolinijev biograf Richard J. B. Bosworth, »obmejni fašizem« – v Trstu so 13. julija 1920 ob mižanju policije, vojske in prefektov požgali slovenski Narodni dom. »Zavedni Italijani morajo energično očistiti Trst,« je zapovedal Mussolini.

Kot da je mogoče ekonomske probleme, ki morijo ljudi in ki jih povzročajo neoliberalne politike, rešiti ideološko, s kulturno vojno – z izgonom migrantov, multikulturnosti in feminizma ter prepovedjo splava.

Dediči fašistične politike nasilništva, razbojništva in huliganstva – Mussolinijevih črnosrajčnikov in Hitlerjevih rjavosrajčnikov – so kakopak sodobni populisti, recimo Trump. Proud Boys, Oath Keepers, Boogaloo Bois in drugi privrženci skrajno desničarskih skupin (graditelji belske etnodržave, antikomunisti, patriotski stormtrooperji, slavilci Putina, Hitlerja, Mussolinija in javnega obešanja političnih nasprotnikov, teokrati, lovci na »pedofile«, »sataniste«, »liberalne elite«, »globoko državo«, »radikalno levico« in »kulturne marksiste«, varuhi ustavnega reda pred »zvezno tiranijo«, vigilanti, uličarji, hipsterski konspirologi, samozvani »zahodni fašisti«, testosteronski esteti, QAnonovci, alt-righterji, rušilci parad ponosa, razgrajači, »pozabljeni ameriški igričarji«, inceli, samozvani »krščanski fašisti« ipd.), ki so 6. januarja 2021 ob njegovem militantnem spodbujanju in hujskanju – »Če se ne boste peklensko borili, ne boste več imeli domovine!« – napadli kongres, so sodobni škvadristi, sejalci nestrpnosti in kaosa, motorji pouličnega političnega nasilja.

Britansko verzijo škvadristov – britansko verzijo Mussolinijevih črnosrajčnikov in Hitlerjevih rjavosrajčnikov – pa smo videli, ko je 30. julija najstnik, sin ruandskih staršev, sicer britanski državljan, v Southportu umoril tri deklice, fenice Taylor Swift, in ko so teorije zarote in dezinformacije, da je bil morilec ruandski migrant, da se prosilcem za azil v Britaniji godi bolje kot Britancem (živijo v hotelih, nič ne delajo, ni jim treba plačevati položnic ipd.), da policaji z muslimani ravnajo lepše kot z Britanci in da so prosilci za azil posilili dve Britanki, na ulice številnih mest, celo severnoirskega Belfasta, pripeljale množice jeznih, ogorčenih, nestrpnih sejalcev sovraštva, šovinizma, nasilja in kaosa, ki so razbijali, psovali, požigali, napadali vse po vrsti, od policajev, novinarjev in migrantov do hotelov, ki gostijo prosilce za azil, in džamij (morilec ni musliman, temveč kristjan), celo rasistično in fašistično pozivali h genocidu ter vzklikali: »Hočemo nazaj svojo deželo!«

Državni rasizem

Česa takega v Britaniji še nismo videli, so rekli. Kar pa naj vas nikar ne zavede: niso bile krive dezinformacije in teorije zarote. Ali dezinformacije komaj čakajo, da migrantom polomijo noge? Ali teorije zarote ne morejo preboleti nedavnega poraza desnice in zmage laburistov? Ali dezinformacije in teorije zarote zahtevajo nazaj svojo deželo?

Rasizem je še vedno najpriročnejše orodje za mobilizacijo in histerizacijo skrajno desničarskega volilnega bloka. Trump svoje »ljudstvo« že ves čas prižiga in podžiga z rasizmom.

»Rasizem na ulicah je zasejal rasizem, ki so ga promovirali država, mediji (predvsem tabloidi kot The Daily Mail in The Daily Express), think tanki in akademiki – vsi so z veseljem promovirali trditev, da rasistične zlorabe in fizični napadi izhajajo iz povsem ’legitimne zaskrbljenosti’,« pravi italijanski filozof Alberto Toscano (In These Times). Torijci, ki so jih nedavno izrinili laburisti Keira Starmerja, so zadnjih štirinajst let furali protipriseljensko retoriko in zakonodajo, poveličevali so protiteroristično agendo, ki je imela protimuslimanski spin, ponoči so v »preveč« mešane soseske pošiljali patruljne kombije z napisom »Pojdite domov«, izsilili so protipriseljenski, suverenistični, rasistični brexit (boj za brexit je intoniral slogan: »Prevzemimo spet nadzor!«), prosilce za azil so nameravali deportirati v Ruando (kjer naj bi čakali na odločitev), promovirali so agresivne, šovinistične slogane (»Ustavite čolne«, »Britanske službe za britanske delavce«), podžigali pripoved o nezdružljivosti »britanske civilizacije« in nebelskih priseljencev (»množične migracije bodo uničile britansko civilizacijo«, »priseljenci se ne asimilirajo«, »multikulturnost je mrtva«, »v nekaterih soseskah po ves dan ne srečaš enega Angleža«, »Britanija je le še senca same sebe«) in teorijo o »veliki zamenjavi« (belce bodo zamenjali nebelci, kristjane bodo zamenjali muslimani, Britance bodo zamenjali priseljenci), uglajeni Nigel Farage je postal platforma za podžiganje in pretakanje skrajno desničarskega etnonacionalističnega »populizma«, že prej pa je Tony Blair – laburist »tretje poti« – navdušeno podprl rasistični napad na Afganistan in Irak, ameriško »vojno proti terorju«, ki je razdejala Bližnji vzhod in sprožila veliko migrantsko krizo.

Pogromski jurišniki, panični šampioni belske identitete, belske prevlade in belske nadvlade, ki so škvadristično preplavili britanske ulice, so poganjki te rasistične ideologije, ki so jo država, mediji, think tanki in akademiki v vseh teh letih tako naturalizirali, da deluje kot nekaj povsem vsakdanjega in legitimnega. Tisti, ki pravijo, da so v Britaniji vstali »pozabljeni«, »nevidni« in »neslišni«, se motijo: ti jurišniki – njihov rasizem, njihov šovinizem, njihov etnonacionalizem, njihova islamofobija – so bili ves čas, vsa ta leta, prisotni, vidni in slišni v rasizmu države, medijev, think tankov in akademikov.

To rasistično, fašistoidno politično nasilje, ki je obsedlo britanske ulice, bi se lahko končalo z državljansko vojno. Zakaj pa ne? Ne pozabite: Hitler je grozil – spustite nas na oblast ali pa Nemčijo čaka državljanska vojna! Tako je grozil tudi Mussolini: spustite nas na oblast ali pa Italijo čaka državljanska vojna! In Zahod je spet v fašističnem trenutku – v fašistični sekvenci zgodovine. Družba je politično in kulturno tako polarizirana, desnica pa tako radikalizirana, ekstremizirana, militarizirana in fašizirana, da volilni poraz – in kaprice demokracije, parlamentarizma in vladavine prava – ne pride več v poštev. Trump ni priznal volilnega izida – še vedno govori o »ukradenih volitvah«. Tako kot je o »ukradenih volitvah« govoril Janša, ki je Trumpu čestital za ponovno izvolitev in ki očitno ni priznal volilnega izida, saj nove, Golobove vlade ni in ni hotel spustiti na oblast – njeno delo in sestavo ministrske ekipe je skušal na vsak način blokirati.

Ko so rasistični, fašizirani jurišniki, odmevi Hitlerjevih rjavosrajčnikov in Mussolinijevih črnosrajčnikov, popadli britanske ulice, so hoteli reči: spustite nas na oblast ali pa Britanijo čaka državljanska vojna! Tudi Janša zelo rad poudarja, da bi bilo treba Slovenijo osvoboditi (»Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba«), in zelo rad govori o državljanski vojni, posebej pred volitvami, kot da bi hotel reči: »spustite nas na oblast ali pa Slovenijo čaka državljanska vojna!«

In ko so Trumpovi jurišniki napadli Kapitol, so hoteli reči: pustite nas na oblasti ali pa Ameriko čaka državljanska vojna! V poskusu atentata na Trumpa so videli ultimativno znamenje, da gre pri tem boju za politično dominacijo res za boj na življenje in smrt, da je razkol res čedalje hujši, da med obema stranema res ni več nobenih političnih, socialnih, kulturnih in verskih skupnih točk, da so nasprotja res nepomirljiva, da obe strani res igrata na vse ali nič, da institucionalna mediacija res ni več mogoča, da s tradicionalnimi političnimi sredstvi res ni več mogoče rešiti domovine in da se druga stran res zlepa ne bo vdala: spustite nas, zaboga, na oblast ali pa Ameriko čaka državljanska vojna!

Predstavljajte si, da Trumpa – ki ga po božje časti polovica Amerike – zaprejo?

Domovino hočemo nazaj!

To, da skrajna desnica noče več priznati volilnega poraza (in volilnega izida), je torej le uvod v permanentno grožnjo z državljansko vojno. In skrajna desnica dela vse, da bi to grožnjo čim bolj stopnjevala. Po vsakih volitvah, ki jih desnica izgubi, slišimo, da to pomeni uničenje domovine. Pred vsakimi volitvami pa slišimo, da ne gre več za vprašanje, kdo je levo in kdo desno, temveč za vprašanje nacionalnega preživetja. Skrajna desnica ljudi nenehno zastrašujoče prepričuje, da demokracija, parlamentarizem in vladavina prava le ogrožajo njihovo eksistenco, da jim odtujujejo domovino in jih spreminjajo v tujce v lastni deželi, saj pod taktirko liberalnih elit – zasvojenih s »politično korektnostjo«, »kulturnim marksizmom«, »ideologijo spola« in »prebujenostjo« – omogočajo prave »invazije« migrantov, ki zamenjujejo in brišejo domačine, belce, kristjane.

Zato apokaliptično vzklikajo: ustavimo veliko zamenjavo! Ustavimo genocid nad belci! In zato vzklikajo: domovino hočemo nazaj! Prevzemimo spet nadzor! Hočemo, da je spet tako, kot je bilo nekoč! Hočemo spet veliko Ameriko! Hočemo spet veliko Britanijo! Hočemo spet veliko Slovenijo! Ta mitski, mistični »zlati« čas, v katerem je bilo življenje »boljše«, »varnejše«, »srečnejše« in v katerega hoče skrajna desnica – v slogu Netflixove serije The Umbrella Academy – besno, histerično, z religiozno vnemo vrniti Ameriko/Britanijo/Slovenijo, je seveda čas, ko je obstajala povsem jasna rasna in spolna hierarhija, ko ni bilo zakonskih zvez istospolnih partnerjev, akronima LGBTQ+, transspolnosti in drag queens, ko sta obstajala le dva spola in ko je bila mama le mama. V očeh ameriške skrajne desnice je bil to čas rasne segregacije in patriarhalne dominacije, v očeh britanske skrajne desnice je bil to čas imperialne vsemogočnosti, v očeh slovenske skrajne desnice pa je bil to verjetno čas II. svetovne vojne, ko je bil v Sloveniji na oblasti fašizem – potemtakem »zlati« čas, ko je bil fašizem v Sloveniji legitimen in legalen.

Apokaliptično vzklikajo: ustavimo veliko zamenjavo! Ustavimo genocid nad belci! In zato vzklikajo: domovino hočemo nazaj! prevzemimo spet nadzor! Hočemo, da je spet tako, kot je bilo nekoč! Hočemo spet veliko Ameriko! Hočemo spet veliko Britanijo! Hočemo spet veliko Slovenijo!

Javnomnenjske ankete kažejo, da 40 odstotkov Američanov pričakuje državljansko vojno in da jih približno polovica meni, da je napočil trenutek za ločitev, secesijo, ustanovitev dveh Amerik, »rdeče« in »modre«, republikanske in demokratske, navsezadnje, konservativni ustavnik F. H. Buckley – nekdanji pisec Trumpovih govorov – v knjigi American Secession pravi, da je bila Amerika nazadnje tako razklana leta 1861, tik pred začetkom državljanske vojne, v kateri je umrlo 620 tisoč ljudi. Američani imajo trenutno v lasti 400 milijonov kosov strelnega orožja, tako da ne more nihče reči, da niso oboroženi in pripravljeni. Sploh pa: mar ni bil prav pučistični napad na Kapitol znak, da se je druga ameriška državljanska vojna že začela? Tem bolj, ker iz zgodovine vemo, da državljanske vojne sprožajo ljudje, ki so izgubili oblast, ljudje, ki so dolgo dominirali, ne le politično in ideološko, temveč tudi kulturno in identitetno, ljudje, ki se čutijo kulturno izrinjene in ponižane in ki imajo občutek, da postajajo manjšina, prav belski moški – kapitolski pučisti, britanski jurišniki, Janševi identitarci – pa so prepričani, da so oblast izgubili, da jih je identitetna politika povozila in da so jih prehiteli nebelci in ženske.

Že Hitler je vedel, pravi Ian Kershaw, da bo pot do zmage in oblasti prek parlamenta predolgotrajna in da bo potrebna bližnjica – državljanska vojna. Zato pa je treba poulično nasilje, ogorčenje, nestrpnost, sovraštvo in glorificiranje potrebe po obnovitvi nemške moči in oblasti čim bolj stopnjevati.

V retoriki skrajne desnice je nacistično zahtevo po odpravi, sesutju, izbrisu in uničenju marksističnega svetovnega nazora zamenjala zahteva po odpravi, sesutju, izbrisu in uničenju liberalnega svetovnega nazora – ni »spet velike Amerike« brez uničenja liberalizma. Tako kot ni bilo »spet velike Nemčije« brez uničenja in iztrebljenja marksizma, velikega »zastrupljevalca« Nemčije. Da trumpovci Kamalo Harris razglašajo za marksistko, ne preseneča. Boj na življenje in smrt dveh svetovnih nazorov, ki ne moreta sobivati (belskega in črnskega, fašističnega in socialističnega), spet trese svet.

Rojeva se podgana.

Kanonfuter državljanske vojne

Regresivni kontekst, ki ustvarja vtis neizbežnosti državljanske vojne (potrebne za nacionalno odrešitev), povsod podžigajo iste laži, iste dezinformacije, iste fabrikacije, iste teorije zarote, isti rasizem. Saj veste: »prosilcem za azil se godi bolje kot domačinom«, »policaji z migranti ravnajo lepše kot z domačini«, »migranti so posilili dekle«, »ponekod v mestu po ves dan ne srečaš več belca«, »zvečer v mestu ne slišiš več angleščine/slovenščine«, »migracije bodo uničile našo civilizacijo«. Zato tudi blaznost »zaskrbljenih«, besnih, jurišnih množic, ki jih masira algoritemski rasizem skrajne desnice ( jasno, ta fašizem je prikazan kot svobodno izražanje mnenja, češ vsak ima svoje mnenje in ni nas strah povedati svojega), doživlja čedalje hujšo eskalacijo. Zato tisti, ki trdijo, da so nad politiko in da niso ne levi ne desni, psujejo vse, ki niso dovolj rasistični. In zato vsebina belske identitete postaja jeza. Ki deluje. Zmagujejo tisti, ki znajo ogorčiti ljudi. Tisti, ki razjezijo več ljudi. Tisti, ki rastejo iz jeze, besa in ogorčenja. Tisti, ki vedo, kaj hočejo jezni, besni, ogorčeni ljudje – maščevanje! Janša vsaki jezi pomežikne. Tako kot Trump. Vsaki jezi prikima. Vsake jeze se razveseli. Svojim volivcem stalno nametava imena tistih, na katere morajo biti jezni. Vse dela, da so njegovi volivci stalno in nenehno jezni.

In če hočeš nekoga razjeziti, ga moraš le prepričati ali pa navdati z občutkom, da nekaj izgublja (domovino, identiteto, suverenost, socialno in kulturno prepoznavnost svojega nacionalnega okolja ipd.). Strah, da nekaj izgublja, je uvod v jezo in bes in srd. Če to jezo ves čas barva rasizem, tem bolje. In ja, skrajna desnica vse sodobne probleme barva z rasizmom – in zgodbami o ogroženosti »naše identitete« in »našega načina življenja«.

Tudi Janša zelo rad poudarja, da bi bilo treba Slovenijo osvoboditi (»osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba«), in zelo rad govori o državljanski vojni, posebej pred volitvami, kot da bi hotel reči: »spustite nas na oblast ali pa Slovenijo čaka državljanska vojna! «

Kar pa ne preseneča: rasizem je še vedno najpriročnejše orodje za mobilizacijo in histerizacijo skrajno desničarskega volilnega bloka. Trump svoje »ljudstvo« že ves čas prižiga in podžiga z rasizmom: rekel je, da Barack Obama ne bi smel postati ameriški predsednik, ker se ni rodil v Ameriki, da so Mehičani dilerji, kriminalci in posiljevalci in da Kamala Harris, ki ji je očital, da sploh ni črnka in da množice na svojih predvolilnih shodih ustvarja s pomočjo umetne inteligence, v »naše skupnosti uvaža posilstva in ropanje«, muslimanom je prepovedal vstop v Ameriko, Haiti in afriške države je označil za »shithole countries«, za rasiste, ki so leta 2017 marširali v Charlottesvillu, pa je rekel, da so »zelo fejst ljudje«.

A že Mussolini je vedel, da fašizem – gibanje jeznih, mistično glorificiranje Patriotizma, Preteklosti, Vodje in nacionalne Usode – za razmah in tempo potrebuje rasizem, da torej najbolj prosperira tam, kjer ima najboljše možnosti za aktiviranje rasizma, recimo ob meji, kjer ob Italijanih živijo Slovenci in Slovani, »ščavi« (sužnji), nižja rasa. Na Tržaškem in v Julijski krajini »je teren v celoti ugoden za fašistični razvoj,« je oznanil leta 1920, kmalu po požigu slovenskega Narodnega doma, in dodal: »Fašisti Julijske krajine so glasniki vsesplošne narodne prenove in so plemenita in čvrsta avantgarda tiste Italije, o kateri sanjamo in za katero se pripravljamo.«

Je pa res noro, da ljudje, ki jih nagovarja čedalje bolj fašizirana skrajna desnica, še vedno verjamejo, da so za zaton blaginje, stagnacijo domovine, strahovito ekonomsko neenakost, polarizacijo, nasilje in ponižanje delavskega razreda, z belskimi moškimi vred, krivi migranti, ne pa neoliberalne politike, ki jih razlaščajo, ki jih silijo v gladiatorsko dirko navzdol, ki dajejo profitom prednost pred človeškim življenjem in ki bogate delajo še bogatejše, revne pa še revnejše.

Nič, neoliberalizem – kapitalizem izrednih razmer – je kot morski pes: ko mu prerežeš trebuh, ven padejo rasizem, nacionalizem, nativizem, šovinizem, ksenofobija, antisemitizem, seksizem, mizoginija, resentiment, nestrpnost, paranoja, konspirologija, diktatorske fantazije, fašizem – in jeza. Ko so ljudi prepričevali, da jih bodo zamenjali nebelci, je neoliberalizem zamenjal demokracijo.

Zato je toliko bolj noro, da se vsi ti ljudje, volivci skrajne desnice, zaletavajo v migrante, ne pa v bogataške elite, ki imajo v lasti večino nacionalnega in globalnega premoženja. Ja, noro je, da ti ljudje ves čas evforično jurišajo v prvih vrstah »kulturne vojne«, ne opazijo pa razredne vojne, ki itak poteka le v eno smer – od zgoraj navzdol. Noro je, da še vedno nasedajo fašističnim krošnjarjem, ki trdijo, da so za njihovo bedo in trpljenje krivi »kulturni marksizem«, »globoka država«, »ideologija spola«, »sile kontinuitete« in drag queens, ne pa brezdušno plenilski kapitalizem, ki jih seli iz ene hude krize v drugo in iz ene strašne katastrofe v drugo.

Kot da je mogoče ekonomske probleme, ki morijo ljudi in ki jih povzročajo neoliberalne politike, rešiti ideološko, s kulturno vojno – z izgonom migrantov, multikulturnosti in feminizma ter prepovedjo splava, zakonskih zvez istospolno usmerjenih, kulturnega marksizma, ideologije spola. In kot da je mogoče boljši svet ustvariti z rasizmom in fašizmom.

A ljudje, ki so prepričani, da je njihova »belska identiteta« ogrožena, da živijo kot manjšina, da imajo vse manj pravic, da so žrtve tiranije, da se bliža popolno uničenje belske rase in da se nad belci izvaja genocid, so v začaranem krogu, saj vsaka ekonomska stagnacija – vsaka kriza, inflacija, draginja – njihov strah pred izgubo identitete le še okrepi, s tem pa radikalizira tudi jezo.

Noro je, da ljudje, ki so jih neoliberalne politike razlastile, ponižale in uničile, ne terjajo ekonomskih sprememb, temveč kulturne. Noro je, da ti ljudje – ki premorejo le kulturno, belsko, rasno zavest, ne pa tudi razredne – ne opazijo, da jih ekonomija deli precej bolj kot ideologija in da jih finančne, ekonomske elite, kamor sodi tudi Trump, potrebujejo le za državljansko vojno.