Živi pesek sprenevedanj

Prepad med revnimi in bogatimi še nikoli ni bil tako globok. Na svetu je nekaj manj kot 3000 milijarderjev, njihovo skupno premoženje pa je skoraj 15 bilijonov ameriških dolarjev, kar pomeni, da ima 0,0001 odstotka svetovnega prebivalstva v lasti toliko, kot znaša 13 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda.

V zadnjih letih njihovo bogastvo raste hitreje kot kdaj prej: po podatkih nedavne raziskave konfederacije nevladnih organizacij Oxfam sta v žepih enega odstotka najbogatejših pristali dve tretjini vsega bogastva, ustvarjenega od leta 2020, torej od časa pandemije. V tem obdobju je svet dobil kar 573 novih milijarderjev: enega na vsakih 30 ur. Ta razvpiti »en odstotek« prebivalstva ima trenutno v lasti skoraj polovico celotnega svetovnega premoženja, kar je že samo po sebi absurdno in sprevrženo, še bolj absurdno pa je dejstvo, da se ti najpremožnejši petičneži – s pomočjo prebrisanega izkoriščanja vrzeli v sistemu, ki jim je pravzaprav pisan na kožo – zelo uspešno izogibajo plačevanju davkov.

Fernando Haddad, brazilski finančni minister, nekdanji župan São Paula in levičarski kandidat na brazilskih predsedniških volitvah leta 2018, je eden najglasnejših pobudnikov radikalnega, progresivnega obdavčenja najbogatejših, ki prepada med bogatimi in revnimi seveda še zdaleč ne bi odpravilo, bi ga pa morda vsaj malce zakrpalo. Ker Brazilija trenutno predseduje skupini G20, združenju dvajsetih najrazvitejših in najhitreje rastočih držav, so njegove pobude deležne velike mednarodne pozornosti in dobivajo tudi presenetljivo veliko podpore med političnimi veljaki. So njihovi nameni res povsem čisti?

Ekonomsko hvalevredno, a politično neiskreno

Na srečanjih skupine G20 se Haddad od februarja naprej osredotoča predvsem na promoviranje ideje globalnega davka na premoženje milijarderjev, ki ga predstavlja kot »razumen predlog v smislu socialne, ekonomske in politične pravičnosti«, pri čemer poudarja, da bi tovrsten davek po žepu udaril »zgolj nekaj tisoč posameznikov, koristil pa bi milijardam ljudi«. Haddad je prepričan, da »morajo superbogataši prispevati pravičneje in bolj sorazmerno«, in to lahko, kot je povedal na nedavnem srečanju skupine G20 v Riu de Janeiru, dosežemo le z »zmanjševanjem možnosti izkoriščanja vrzeli v sistemu, s katerimi se milijarderji uspešno izogibajo plačevanju pravičnega deleža«.

Kaj je pravzaprav davek na premoženje bogatašev in zakaj naj bi šlo – v primerjavi z drugimi davki, dohodninami in tudi že obstoječimi davki na premoženje – za tako progresivno zamisel? Dr. Bogomir Kovač, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in Mladinin kolumnist, pojasni, da gre za obdavčenje širšega premoženja, kot so vse oblike premoženja v vrednostnih papirjih, gotovine in depozitov v bankah, zlata, realnega nepremičninskega premoženja in avtomobilov, različnih zavarovanj in drugih zasebnih fundacij, morda tudi umetniških slik, nakita in podobno. V tem pa pravzaprav prepoznava tudi eno izmed potencialnih pasti Haddadovih pobud. »Vsega tega danes ne zajemamo na osebni ravni. Večina uradnih bogatašev milijarderjev, ki jih želimo obdavčiti, meri svojo vrednost v premoženju družb z lastniškimi deleži. Prav tako gre pri tem za neto premoženje, kar pomeni, da je treba pri tem upoštevati tudi dolžniška razmerja,« pojasni. Ob tem poudarja, da vprašanje, kaj torej sploh obdavčiti, koga in kako, ostaja silno zapleteno.

Zucman poudarja, da imajo ultrabogataši dve osupljivi podobnosti: velika večina je moških, običajno pa proporcionalno plačujejo mnogo manj davkov kot delavci srednjega razreda.

So navidezno pravičniške zamisli brazilskega Robina Hooda in njegovih somišljenikov v skupini G20 sploh realistične? Bogomir Kovač je precej skeptičen. Čeprav meni, da so pobude brazilskega finančnega ministra v ekonomskem smislu hvalevredne, je po drugi strani prepričan, da niso »politično iskrene, če ne priznamo, da je sedanji globalni korporativni kapitalizem treba temeljito reformirati, socializirati in z vidika trajnostne paradigme tudi nadomestiti«. Meni namreč, da večina predlagateljev tovrstnih davčnih reform (ne zgolj tistih v okviru skupine G20, temveč tudi predlogov v okviru Svetovnega gospodarskega foruma in celo v okviru Mednarodnega denarnega sklada) načenja vprašanje obdavčitve predvsem zato, da bi pokazali na svojo odprtost in pripravljenost na spremembe kapitalizma znotraj kapitalizma samega. »Podobno, kot so bili nekdaj komunisti pripravljeni razpravljati o večnih reformah tedanjega socializma znotraj socializma samega, če se ne spremeni temeljna premisa vodilne vloge Komunistične partije in globalne protikapitalistične internacionalizacije,« pojasni.

So nameni tovrstnih davčnih reform zares povsem čisti ali gre tudi tukaj predvsem za ohranitev zahodnega kapitalizma z dominantno globalno vlogo dolarja in korporativne prevlade zahodnega sveta? Bogomir Kovač meni, da gre za slednje: »Večina predlogov globalne obdavčitve bogatih ima lokalni, regionalni in ne globalni značaj, bolj je namenjen promociji nacionalnih političnih elit v volilnem ciklu menjave oblasti ali kasnejšim političnim kalkulacijam, ki so spet usmerjene bolj navznoter kot navzven.«

Spomnimo se, da je Joe Biden letos spomladi, ko je bil še demokratski kandidat za ponovni predsedniški mandat, obljubljal 25-odstotni davek za vse Američane z večjim premoženjem od 100 milijonov dolarjev. Spomnimo se tudi, da je Bernie Sanders propagiral premoženjski davek kot dopolnilo dohodnini v okviru ameriškega predvolilnega boja demokratov. »Podobno vlogo z drugačnim namenom povolilne agende je uprizarjal Haddad v okviru skupine G20 na domačem političnem parketu,« opozarja Kovač.

Ali je globalni davek na premoženje najbogatejših zares tehnično fiskalno izvedljiv ali gre za utopično idejo? Kovač meni, da je odgovor precej jasen. »Trenutno smo sredi geostrateškega zaostrovanja, ki grozi, da se bomo znašli v svetovni vojni za prevlado ene dominantne svetovne sile nad drugo, ker vsaj za zdaj soobstoj več centrov moči ni mogoč. ZDA so velik del ekonomske in politične dominacije izgubile, njihova nadvlada slabi, izhod pa vidijo predvsem v vojaškem zaostrovanju in zbiranju zaveznikov za končni spopad proti Kitajski,« na kratko povzame trenutni nered na Zahodu. »V takšnih razmerah ni mogoče voditi niti bitke za bolj ekološko naravnan tržni sistem in še manj za bolj pravičen globalni kapitalizem,« odgovori na osrednje vprašanje razprave.

Prepričan je, da so vse te spremembe uspešne zgolj v primeru, da so globalne, sistemske in konsenzualne, zato v danih razmerah, torej v svetu naraščajočih napetosti, »globalna davčna reforma z obdavčenjem bogatih pomeni še eno od slabih domislic zahodnega sveta, četudi morda prihaja s pozitivnim predznakom civilnih družb in politične levice ter ne zgolj kot običajna hipokrizija oblastnih elit«.

Nevzdržen status quo

Za analizo lukenj v trenutnem sistemu obdavčevanja, ki so tako velike, da bi lahko čeznje zaplula flota milijarderskih superjaht, in za konkretnejši načrt mednarodne obdavčitve premoženja milijarderjev je Haddad angažiral enega vodilnih francoskih ekonomistov, predavatelja na kalifornijski univerzi Berekely in direktorja Davčnega observatorija EU Gabriela Zucmana, ki velja za svetovno avtoriteto za vprašanja pravične obdavčitve.

Zucmanove ugotovitve so pretresljive: premoženje milijarderjev (po prilagoditvi z inflacijo) se v povprečju vsako leto poveča za 7,5 odstotka, na leto pa plačujejo le ekvivalent pičlim trem promilom svojega bajnega premoženja. »Ne glede na narodnost imajo ultrabogataši tega sveta dve osupljivi podobnosti: velika večina je moških in običajno proporcionalno plačujejo mnogo manj davkov kot njihovi zaposleni in delavci srednjega razreda na splošno,« je Zucman na začetku meseca ugotavljal v zapisu za portal Social Europe.

Zucman namesto davka na dobiček predlaga mednarodni davek na premoženje, ki bi ga morali plačevati le tisti najbogatejši, torej tisti, ki svoje premoženje štejejo v milijardah. Po njegovih izračunih bi skromen, dveodstotni davek na premoženje 3000 milijarderjev na leto ustvaril kar 250 milijard ameriških dolarjev, če pa bi ta davek razširil na vse petičneže, ki sedijo na več kot sto milijonih ameriških dolarjev, bi to v blagajno prineslo dodatnih 140 milijard dolarjev. Če pa bi stopnjo povišali na tri odstotke, bi se skupni letni znesek lahko povzpel na kar 688 milijard dolarjev.

Bogomir Kovač sicer priznava, da ima Zucman načeloma prav, toda opozarja, da je njegov izračun povsem statičen, saj temelji na predpostavkah sedanje ocene lastniškega premoženja milijarderjev, za katero plačujejo razmeroma malo efektivnih davkov. »Če bi obdavčili najbogatejše in ohranili sedanji globalni sistem davčne različnosti, konkurenčnosti držav in oaz, bi v procesih ’optimalizacije’ obdavčljivi kapital bežal tja, kjer je to mogoče,« opozarja. Črnogledo je prepričan, da je »doseči globalni dogovor o skupni obdavčljivosti in sledljivosti kapitalu v današnjem svetu nekaj nemogočega«.

Premoženje milijarderjev (po prilagoditvi za inflacijo) se v povprečju vsako leto poveča za 7,5 odstotka, na leto pa plačujejo le ekvivalent pičlim trem promilom svojega bajnega premoženja.

Na nedavnem, tretjem srečanju finančnih ministrov držav skupine G20 v Riu de Janeiru naj bi prišlo do premika, ki ga je Gabriel Zucman označil za »zgodovinski konsenz« in za »pomemben korak v pravo smer«. Med finančnimi ministri dvajsetih največjih velesil se je namreč vzpostavilo soglasje o potrebi po obdavčitvi superbogatih – in tudi zavezanost k mednarodnem sodelovanju, da bi to kooperativno uredili. V rafalu navdušenih tvitov, ki jih je objavil po srečanju, je med drugim zapisal, da »ni lahko doseči, da se vsi finančni ministri skupine G20 strinjajo o čemerkoli«. Zapis je sklenil s prepričanjem, da »status quo, v katerem lahko največji zmagovalci globalizacije uživajo najnižje davčne stopnje, preprosto ni vzdržen«.

Transakcijska politika à la Trump

Kako pa bi se ob dejanski uveljavitvi tovrstnega davka pravzaprav razporejala pridobljena (za zdaj le navidezna) sredstva? V obsežnem, petdeset strani dolgem predlogu, imenovanem Načrt za usklajeni minimalni davčni standard za posameznike z izjemno visoko neto vrednostjo, Zucman predlaga, da bi pridobljena sredstva lahko vložili »v podporo trajnostnega gospodarskega napredka« prek vlaganja v zdravstvo, izobraževanje, javno infrastrukturo, energetski prehod in blaženje podnebnih sprememb. A kot opozarja Kovač, je globalna letna vsota 250 milijard le malenkost v primerjavi s tovrstnimi potrebami – tako z vidika ekoloških kot tudi socialnih programov: »Če bi želeli poseči na ekološko področje, bi potrebovali okoli dva do tri odstotke globalnega bruto domačega proizvoda in podobno vsoto tudi za razvojne potrebe štirih do petih milijard ljudi svetovnega juga.« To pa je, kot poudari Kovač, več kot dvajsetkratnik omenjene vsote. »In smo tam, kjer smo bili. V živem pesku ekonomskih sprenevedanj in politične hipokrizije bogatih,« pravi Kovač. In doda: »Enostavneje bi bilo morda doseči, da države za 10 odstotkov zmanjšajo vojaške izdatke in namesto topov financirajo programe z ’maslom’.« Kovač je torej prepričan, da imamo glede virov za financiranje globalne ekološke in socialne krize lažje in morda bolj obvladljive poti.

Skratka, kot povzame Kovač, je dveodstotna letna obdavčitev najbogatejših, ki jo promovirata Zucman in Haddad, s političnim konsenzom skupine G20 načelno uresničljiva. »Morda bi bogati to tudi sprejeli brez izogibanja, če bi dobili jamstvo, da bodo lahko nadaljevali svojo prakso dosedanjega bogatenja,« pravi. »Torej bi šlo za transakcijsko politiko à la Trump.«

Sistemska zgodba elite 

Kako smo pravzaprav zabredli v nemogočo situacijo, v kateri smo ljudje s povprečnim prihodkom bolj obdavčeni kot tisti, ki se kopajo v milijardah? Bogomir Kovač razlaga, da gre po eni strani enostavno za posledico akumulacije kapitala, »kot bi dejal stari Marx«, po drugi strani pa »neenake delitve, ki se stoletja ustvarja v nedrjih globalnega kapitalizma«.

A to je lažji del odgovora, ki ni povsem konsistenten, če ga pojasnjujemo v okvirih abstraktne teoretske razprave starih teorij vrednosti, izkoriščanja in odtujitve, poudari Kovač. »Bolj zapleten je konkretnejši pogled, ki bajeslovno premoženje vrednosti korporativne lastnine izenači z realnim premoženjem posameznikov, ki so potem davčni zavezanci,« razlaga. Tržne ali borzne vrednosti premoženja namreč niso realno premoženje posameznikov, čeprav jih tako obravnavamo in zato tudi obdavčujemo z nizkimi stopnjami, neprimerno manjšimi kot pri dohodninah. Kovač perverznost nizkih efektivnih obdavčitev korporacij in njihovih najbogatejših lastnikov vidi kot »sistemsko zgodbo politične in poslovne elite, ki druga drugo podpirajo in imajo skupen interes, da takšen pristop ohranjajo. Tudi za ceno občasnih pravljičnih prigod za majhne in neuke, da obstaja nekje za sedmimi gorami davek za najbogatejše, ki bi svet spet naredil lep, ekološko prijazen in ukrojen po božjih zapovedih ljudske enakosti.«