»Socializem ljudi sili, da so najboljša različica samih sebe, da se samoomejujejo in tudi žrtvujejo v dobro skupnosti, to pa je izjemno težko«

Mojca Pišek je tista Delova kolumnistka, katere besedila že zadnjih šest let prebirate vsak drugi petek, in tista nekdanja novinarka Dnevnika, ki je postala izvedenka za slovensko kulturno politiko. Uveljavila se je tudi kot literarna kritičarka – za svoje kritiško delo je prejela Stritarjevo nagrado – in esejistka; njena prva esejistična zbirka Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je bila nominirana za Rožančevo nagrado, za besedilo Konec zgodovine, komajda začetek pa je (lani) prejela nagrado za najboljši esej revije Sodobnost.

Zadnjih šest let je Mojca Pišek digitalna nomadka – oseba, ki delo opravlja prek spleta in ni odvisna od specifične lokacije. Posebej naklonjena je tistim državam svetovnega juga, ki jih na zemljevidu najdemo pod krovnima pojmoma Srednje in Južne Amerike, saj so, kot razloži v nedavno izdani zbirki esejev Globalni južnjaki, kulture in družbe te regije naklonjene tudi njej. Na eni strani gre za možnost udobnega zamujanja, za katero med svojimi latinskoameriškimi in slovenskimi prijatelji ne bo plačala hude cene – včasih sploh nobene –, na drugi pa ji regijo v domačo pretvarja ljubezen do družbene ureditve, ki se v Južni Ameriki že desetletja bori za svoj polnokrvni izraz. Zakaj si ta ureditev tako težko pridobi domovinsko pravico, med drugim pojasni v temle intervjuju, ki ga je na neki točki zmotil kamen, ki je priletel na najino mizo. Vrgla ga je deklica, za katero je intervjuvanka dejala, da »zagotovo ni socialistka«.

V vaših besedilih je sčasoma v ospredje začela stopati etika. Pišete o vrednotah, nazorih. Koliko je k temu razvoju prispeval vaš življenjski slog, zaradi katerega velik del časa preživite v tujini, v različnih državah, na različnih celinah? 

Posameznik, tudi avtor, se razvija organsko. Sprememba življenjskega sloga in minulih šest let digitalnega nomadstva mi pri tem gotovo asistirajo z nekimi nastavki, kakršni so prostost od omembe vrednega imetja, fiksnega doma, stabilnega družabnega krogotoka. A ključno vlogo pri usmerjanju mojih zanimanj je odigralo dejstvo, da sem se v tem času pretežno gibala po deželah globalnega juga in se znašla v družbenem kontekstu načrtne podrazvitosti, na račun katere prosperiramo na globalnem severu.

Zapustili ste torej območje udobja. Številni ga zapustijo, a jim to prav nič ne pomaga pri tem, da bi družbo kaj bolje razumeli. Ali jo vsaj poskušali razumeti.

Mnogi popotniki ostanejo na večni misiji belega rešitelja in svoje ideološke opreme nikoli ne razpakirajo. Obljubo, da lahko potujemo in ostanemo nespremenjeni, daje in v celoti izpolnjuje turistična industrija. Teza moje nove knjige Globalni južnjaki pa je, da mi moja postsocialistična družbena izkušnja narekuje drugačne reflekse kot Zahodnjakom, pravim Zahodnjakom. Popotniki iz ZDA, Kanade in Zahodne Evrope kljub krepitvi srednjega razreda na globalnem jugu še vedno sestavljajo 90 odstotkov potujočih v Latinski Ameriki. Verjetno ni bistveno drugače na drugih kontinentih, afriškem in azijskem, denimo. Pogosto na poti čutim, da so mi izkušnje, problemi, odzivi Brazilcev, Mehičanov ali Perujcev bolj domači, bolj znani kot odzivanje Zahodnjakov, ki naj bi jih zastopali tudi mi, torej imetniki slovenskega potnega lista.

Ko pišete, nam nočete razložiti tujih kultur ali tujih imperijev, temveč v stiku z njimi razčlenjujete lastno kulturo. O Čilu pišete, da razložite slovensko osamosvajanje in regijski nacionalizem, postanek v Mehiki uporabite za utemeljitev teze, da je slovenska država vazal združenodržavnega imperija.

Zanimivo se mi je zdelo na našo družbo pogledati iz različnih perspektiv Latinske Amerike, kjer so zgodovinsko prikrajšani za vlogo pripovedovalca svetovne zgodovine, za naratorjev glas. Na globalnem severu smo vajeni tega, da mi pripovedujemo zgodbo globalnega juga. Zakrčimo se in nerodno nam postane, saj smo videti čisto drugače, precej manj ugledno, ko o nas spregovori globalni jug. Pisanje o nas samih iz perspektive globalnega juga se mi je kazalo kot zanimiv vhod za pisanje o specifično slovenskih temah. Marsikaj v slovenski zgodovini je od tam videti drugače.

Slovensko družbo čutim kot tiho zaveznico globalnega juga. Nobeno naključje ni, da se je v Sloveniji javno mnenje od začetka genocidne vojne v Gazi veliko prej prevesilo na stran Palestincev kot denimo v Nemčiji ali ZDA.

Kaj, denimo?

Naša uradna državniška zgodba je videti smešna, neresna. Izkušnja socializma je videti kot izrazito pozitiven del naše zgodovine, opustitev tega in privolitev v vazalsko vlogo v imperializmu ZDA pa obžalovanja vredni, če ne že kar sramotni.

Jeseni se odpravljate na Kitajsko. Bo tudi na podlagi te poti nastala knjiga o nas, globalnih severnjakih?

Sama bolj kot v zunanjo kritiko verjamem v notranjo, tudi skozi novinarsko in publicistično delo. V Globalnih južnjakih skušam biti kritična do imperializma ZDA, ki mu v podizvajalskem odnosu asistiramo tudi Slovenci. Zamisel pisanja o Kitajski prinaša nasproten izziv, saj bom v tem primeru pisala o imperiju drugih, če pritegnem diskurzu o tem, da tudi Kitajska v novejšem času po svetu širi svoj imperialni vpliv. Šele Kitajska mi bo dala odgovor na vprašanje, kako o njej pisati za nas. Zahodni mediji že leta o njej poročajo skozi format moralne superiornosti. Zanima me, kakšna je cena tega, da Kitajske ne razumemo in se niti ne trudimo, da bi razumeli, kako je državi uspelo tako učinkovito spojiti kapitalizem s socializmom, da je iz revščine naravnost v srednji razred v eni generaciji potegnila več kot milijardo ljudi.

V Globalnih južnjakih ste svojo nomadsko izkušnjo potisnili nekoliko v ozadje. V ospredju so dejstva in analize – seveda tudi analize, ki so jih opravili drugi avtorji in avtorice. 

Želela sem, da knjiga ne bi bila monolit, torej zbirka žanrsko in metodološko enakih tekstov. Všeč mi je ideja, da oba, prvoosebna pripoved in analitični esej, vsak s svojo metodo govorita o istem. Enkrat je na tnalu zahodnocentrizem, v kakem eseju mu podlegam tudi sama. Denimo v Ladji norcev, kjer popisujem medpandemijsko doživetje v Mehiki. Obdobja se spomnim po strahu, ki se je pojavil, ko smo končno močno razredčeni popotniki nenadoma ostali brez trdne popotniške infrastrukture in omrežij, marsikje kot redki ali celo edini belci s severa, ki smo bili družbeno stigmatizirani kot najverjetnejši prenašalci virusa. V tistih zgodnjih tednih pandemije nikomur ni bilo jasno, ali ne bo povsem ušla izpod nadzora in sprožila velikega družbenega kaosa, mnogi so urno zbežali domov v strahu za zdravje, lastnino, življenje. Pandemija je pri potujočih severnjakih aktivirala ponotranjeni občutek krivde, s katero potujemo na jug – na jug, ki ga vsaj nezavedno čutimo kot kraj, ki mu dolgujemo svojo blaginjo, tudi mi z robov evropskega kolonializma in združenodržavnega imperializma.

Za menjavo kolka ali zdravljenje raka v Sloveniji še vedno nihče ne bankrotira, tudi izobrazba je za zdaj nedotakljiva pravica. To je zato, ker se socializmu deklarativno odrekamo, v praksi pa se ga oklepamo.

Priznavate, da imate tudi sami zahodnocentrične zablode, a zaradi njih ne občutite krivde. Kako to? 

Drži. Globalni južnjaki niso knjiga, v kateri se kot avtorica odpravim na dolgo pot samotrpinčenja in jo zaključim prerojena, osvobojena vseh predsodkov ali rasizma. To je knjiga, ki poskuša poudariti, da sta razgaljanje zmot globalnega severnjaštva in solidariziranje z globalnim jugom nezaključeno delo, ki vedno poteka. Hkrati krivde ne čutim tudi zato, ker svojo, torej slovensko družbo čutim kot tiho zaveznico globalnega juga, ki je bila glasna zaveznica globalnega juga še pred nekaj desetletji in je v mnogih pogledih še vedno. Nobeno naključje ni, da se je v Sloveniji javno mnenje od začetka genocidne vojne v Gazi veliko prej prevesilo na stran Palestincev kot denimo v Nemčiji ali ZDA.

Podrobnejše spoznavanje tujih kultur in ureditev vas je med drugim utrdilo v prepričanju, da je socializem najboljša družbenopolitična ureditev. Zakaj? 

Odkrito zavzemanje za socializem v sodobni slovenski družbi pomeni tako rekoč vrhunec progresivnosti in sinonim za protikulturnost. Kot družba ogromno truda vlagamo v prepričevanje sebe in drugih, da gre za ureditev, ki preprosto ne funkcionira, in da je bilo to že dovoljkrat dokazano. Kar je paradoks samo po sebi: če je bilo res dokazano, zakaj je treba to vedno znova zatrjevati. Besedila, od esejev do kolumn, pišem, ne da bi se opravičevala za svoje prepričanje o nujnosti socializma za funkcionalno moderno družbo. Pomembno se mi zdi, da s svojimi teksti bralcem, sploh mlajšim, ponudim možnost, da se tudi sami prepoznajo kot socialisti. Morda niti še ne vejo, da so socialisti, ali pa svojih nazorov ne znajo umestiti, poimenovati, morda se jih pod težo družbene stigme celo sramujejo. Zanimajo me vsi diskurzi, ki socializem normalizirajo. Do tega prihaja s poudarjeno silo, ko o socializmu govorimo mlajši državljani, ki z jugoslovanskim socializmom nimamo omembe vredne lastne formativne izkušnje. Tudi pri starejših generacijah opažam neko pritajeno zanimanje za to, da bi na socializem pogledali skozi oči mladih kot na neko spet prerojeno, svežo idejo.

O socializmu se razpravlja kot o ureditvi, ki se ne sme izboljševati ali prilagajati, ampak bi morala delovati od prvega dne; naša desnica socializem sicer imenuje »eksperiment«, a le zato, da lahko namiguje, da bo takoj propadel. Hkrati smo Slovenci v odnosu do kapitalizma, ki svoje plenjenje nenehno izboljšuje, bistveno bolj popustljivi. 

Kapitalizem se sme transformirati, iskati sme nove oblike za preživetje, socializmu pa je v diskurzu njegove demonizacije naloženo, da je od prvega dne popolna družbena ureditev, ki ne poraja konfliktov. Popustljivost do kapitalizma je izrazito generacijsko zaznamovana. Moja in mlajše generacije mu v resnici ničesar ne odpuščamo, generacije, ki so pri restavraciji kapitalizma tvorno sodelovale, pa so vanj močno investirane. Ironično, ne le tisti, ki so po menjavi družbenopolitične ureditve obogateli ali pridobili družbeno moč.

Zakaj je tako? 

Ne gre za to, da hib kapitalizma ne bi videli, gre za to, da ne morejo 30 let kasneje na lepem temeljno podvomiti o njem ali celo spoznati, da jadrna opustitev socializma in menjava za povsem nov niz vrednot ter družbenih in ekonomskih pravil ni bila najboljša, kaj šele edina možnost. Ta otročjost v odnosu do naše zgodovine me neizmerno fascinira, še zlasti, ker še danes uživamo v pridobitvah socializma. Za menjavo kolka ali zdravljenje raka v Sloveniji še vedno nihče ne bankrotira, tudi izobrazba je za zdaj nedotakljiva pravica. To je zato, ker se socializmu deklarativno odrekamo, v praksi pa se ga oklepamo.

Ste ena redkih pisk, novinark, ki v slovenskem prostoru igrajo s povsem odprtimi ideološkimi kartami. S tem ste seveda v konfliktu z načelom novinarske objektivnosti, nevtralnosti. Kaj vam ta pomeni? 

Načelo ideološke nevtralnosti in objektivnosti je ideološki konstrukt, ki je v zahodnih in prozahodnih družbah v službi kapitalskih elit, neoliberalne dogme in imperialne arhitekture sveta po pravilih ZDA. Novinarstvo je ideološka praksa, toliko bolj, če medij oziroma novinar svojo ideološko šolo prikriva, se glede nje spreneveda. Novinarska legitimnost dejansko nastopi z razkritjem lastne ideološke formiranosti, ko so vse karte na mizi in bralec končno ve, okoli katerih vrednot avtor organizira svojo vednost. Nobeno naključje ni, da tiskani mediji, ki se sklicujejo na nevtralnost in objektivnost, v sodobni novomedijski družbi najhitreje doživijo zmanjševanje bralstva, deklarirano levi in deklarirano desni mediji pa imajo bistveno stabilnejši bralski odjem.

Morda slovenska družba za to, da se resetira, potrebuje prav to, da si diskurz delavskega boja do konca prisvoji desnica. Samo zato, da vsi skupaj ugotovimo, ali se zgodba konča kaj drugače, kot se je pred 100 leti v italiji in Nemčiji.

Jugoslovanski socializem tako ali drugače nastopa v prav vsakem od besedil v vaši novi knjigi Globalni južnjaki, hkrati pa se povsem izognete kritiki nekdanjega režima. Zakaj? 

Ker že poznamo zgodbe z Golega otoka, vemo za podjetja, kjer samoupravljanje iz takih ali drugačnih razlogov ni funkcioniralo, vemo, da so banane hitro pošle s trgovskih polic in kolikšno trpljenje je to povzročalo. Globalni južnjaki nastanejo tam, kjer kot avtorica prepoznam podhranjenost mišljenja o pozitivnih plateh zgodovinskega socializma. Zanima me shizofrenost naše družbene situacije, v kateri je še naprej ideološko nujno verjeti, da je socializem slab, ko je vse bolj jasno, da kapitalizem ni rešil prav veliko problemov, ustvaril pa je vrsto novih.

Agitacija je bila nekoč del nujne opreme levičarskih gibanj. Danes so v pridobivanju podpornikov veliko uspešnejši predstavniki desnih političnih gibanj – ne le v Sloveniji, temveč povsod po Evropi. Zakaj je agitacija slovenskim levičarjem tako zoprna? 

Ker predstavniki teh gibanj ali strank niso v položaju, ko nimajo česa izgubiti. Vsi ti spodleteli, polovični, rahlo komični agitatorji, ki jim ne uspe docela agitirati za idejo, v katero verjamejo, prihajajo s takšne ali drugačne pozicije moči. Stranka Levica je lep dokaz nezmožnosti agitacije, odkar formira koalicijo in so njeni predstavniki v udobnih, dobro plačanih službah. S pozicije moči je izjemno nehvaležno pozivati k aktivnejši družbeni vlogi. To je bistvo socializma. Njegovi agitatorji proizvajajo nepriljubljena stališča, ki volivce vsaj implicitno vedno karajo, jim nalagajo samokritičnost in soodgovornost. Desničarskim agitatorjem tega ni treba, saj se ni še nobeno njihovo gibanje proslavilo s samokritičnostjo. Za vse slabo v družbi je vedno kriv tisti drugi, nekdo od zunaj.

V Sloveniji naloge priganjačev vseeno opravljajo nekatera civilnodružbena gibanja, najuspešneje Inštitut 8. marec, ki se ne boji »naivnega« aktivizma na družbenih omrežjih ali na stojnicah v slovenskih mestih. 

Njegov aktivizem se mi zdi izrazito pozitiven družbeni pojav in je tudi izjemno učinkovit, sploh v primerjavi z učinkovitostjo Levice, ki nosi ali pa naj bi nosila prapor levičarskih gibanj. Inštitutu v slovenski družbi uspeva marsikaj unikatnega. Z zgledovanjem po zahodni šoli socialnega aktivizma je socializem preoblekel v novorek ideologije skupnosti in ga tako vrnil v središče javnega življenja. Gradnja skupnosti in tudi performativno uprizarjanje skupnosti sta v družbah poznega kapitalizma postala temeljna državljanska gesta upora proti kapitalizmu ter preživitvena taktika za mnoge manjšine in deprivilegirane skupnosti. Odgovore dajeta na številne družbene probleme, kot so dostop do dela, stanovanj, zdravstva, kakovostne prehrane, politične participacije. Inštitut 8. marec je tipičen predstavnik neke specifične politične senzibilnosti mlajših generacij, ki so se deloma navzele antikomunizma oziroma antisocializma, ki je seveda družbeno naučen. Ključen prispevek Inštituta 8. marec k slovenski družbi je, da močno politične prakse, vpete v tradicijo socializma in antiimperializma, zastopa, ne da bi omenjal te težke, v naši družbi ideološko obremenjene besede. Dokaz, da je mogoče agitirati tudi, ne da razkriješ ideološke karte. Še bolje pa se morda agitira, če se jih sploh ne zavedaš.

Agitacija je v osnovi vezana na zbujanje čustvenega odziva. Levim gibanjem in strankam se rado očita, da z zapeto govorico ne znajo zbuditi čustev, s čimer odstopajo prostor desnici, da gradi svojo utrdbo strahu. Je to tekma s časom? Gre za vprašanje, kdo bo pri ljudskih čustvih prvi? 

Zagotovo. Mene najbolj skrbi, da bo desnica povsem ugrabila diskurz razrednega boja …

… kar se je že zgodilo najmanj v ZDA, kjer je republikanski predsedniški kandidat Donald Trump za podpredsednika izbral J. D. Vancea in ta je v »nastopnem« govoru uporabil kup fraz, ki bi jih lahko podpisal tudi kak član Levice.

Morda slovenska družba za to, da se resetira, potrebuje prav to, da si diskurz delavskega boja do konca prisvoji desnica. Samo, da vidimo, kakšne so delavske pravice, ki jih ima v mislih prokapitalistična desnica, in da vsi skupaj ugotovimo, ali se zgodba konča kaj drugače, kot se je pred 100 leti v Italiji in Nemčiji. Navsezadnje sta nacizem in fašizem zgolj obliki socializma, ki se porodita kot odgovor na povečano zanimanje ljudi za komunizem. V zameno sta jim na ozadju prezira do demokracije in parlamentarne ureditve ponudila ljudski nacionalizem. Janševa vlada je po socializmu po meri človeka že posegla: plače v javnem sektorju je zvišala po merilu uravnilovke, zagovarjala zadolževanje za plače v zdravstvu, od državnih podjetij ni zahtevala nič več kot le skromno donosnost, z ogromnimi popandemijskimi vložki v gospodarstvo je potrdila, da so javna vlaganja še vedno temelj gospodarske rasti. Državljani so dobili bone, vavčerje, večkratne dodatke, najrazličnejše socialne bombončke. Tudi nacisti so nemško nacionalno zavest skrbno negovali z obsežnim programom socialnih pomoči po merilu rasne in nazorske čistosti: nuklearne družine so jih pridobile brez težav, intelektualci in kulturniki težje. Janševi so tako kot Nika Kovač in Luka Mesec še pred dobrima dvema letoma govorili o »gradnji skupnosti« prek politik. Kulturni marksisti, eni večji kot drugi.

Ideološka zmeda je velika.

Del taktike desnice je ravno ustvarjanje ideološke zmede. Resničnost je postala strahovito komplicirana, sedaj, ko je tudi desnim odvodom družbe jasno, da dobrobiti države ni pametno prepustiti globalnemu kapitalu. Vse to, medtem ko v imenu obrambe nacionalnega interesa iščejo grešne kozle, izvajajo rasistične pogrome, se grejo kulturno vojno. Protekcionizem nacionalnih ekonomij bo v prihodnjih desetletjih uporabljen kot krinka za eliminacijo ideološkega disenza. Socializem s fašističnim obrazom ni le prihodnost ZDA, pač pa tudi prihodnost Slovenije.

Eden od vaših ključnih poudarkov je, da je jugoslovanski socializem proizvajal samostojne posameznike in skupnosti, ki hočejo in znajo sodelovati v procesih družbenega in političnega odločanja. Toda ti ljudje so se nato samostojno odločili za življenje v kapitalizmu, ki je ponujal sadni jogurt in banane. Kako se je to zgodilo? 

Avtonomnost odločitve za kapitalizem je vprašljiva na več ravneh in se razkriva kot del nacionalne mitologije. Slovenci, ki so z veliko večino na plebiscitu podprli samostojno Slovenijo, niso hkrati glasovali za kapitalizem. In tudi če bi, je na mestu vprašanje, ali so razumeli, kaj globalni kapitalizem ob koncu 20. stoletju sploh pomeni. Si lahko predstavljamo listič s plebiscitarnim vprašanjem, ki natanko pojasni, kaj sledi oziroma kaj jih v tej novi in neodvisni Sloveniji čaka? In predvsem – si predstavljamo, da skoraj 90 odstotkov dobro informiranih ljudi obkroži DA?

Diskurz avtonomnosti je vprašljiv tudi zato, ker so k ustvarjanju ekonomske krize v Jugoslaviji obilno prispevale ZDA s svojimi tedaj še blagimi ekonomskimi sankcijami, ki pa so imele izjemen učinek na Jugoslavijo, saj je ta prakticirala zmes socializma in kapitalizma in bila močno odvisna od zahodnega finančnega sistema. Dalo bi se reči, da so ZDA prek svojih mednarodnih finančnih institucij z ustvarjanjem izrednih ekonomskih okoliščin Slovencem in Hrvatom pomagale prepoznati njihovo »avtonomno voljo«. Če bi se sama rodila 20 let prej, bi verjetno tudi glasovala za odcepitev od Jugoslavije in bi v družbenih okoliščinah tistega časa verjela v krilatico, da socializem preprosto ne funkcionira. Generacije, ki so morale na plebiscit, je bolj produktivno razumeti kot zasramovati, čas pa je, da se lahko o njihovi zaslepljenosti kot družba odkrito pogovarjamo.

Tim Harford, publicist in kolumnist Financial Timesa, v eni od epizod svojega podkasta Cautionary Tales obravnava človeško težnjo po lastninjenju, tisti vsem dobro znani »to je moje«. Razloži, kako si ljudje od trenutka, ko zakupimo letalski sedež, tega tudi lastimo in ne prenesemo, da bi nanj pomotoma sedel kdo drug, se ga dotikal in podobno. Je ljudi od socializma odvrnila – in jih še odvrača – tudi ta težnja? 

Lastnina je v kapitalizmu dokaj preprost pravni koncept, v socializmu pa izjemno kompleksen. Stvari, ki so last vseh, torej enako moje kot vaše, nas begajo. Potrebnega je več intelektualnega dela, da koncept take lastnine sprejmemo, še več energije, da to idejo vzdržujemo, da vanjo verjamemo. Težava s socializmom je, da ga je treba, če naj deluje, neprestano preverjati, preobražati, revolucionirati, se v njem samokritizirati. Socializem ljudi sili, da so najboljša različica samih sebe, da se samoomejujejo in tudi žrtvujejo v dobro skupnosti, to pa je izjemno težko, sploh kadar ne daje vidnih rezultatov. Konstantno prevpraševanje in izboljševanje je naporno. Življenje ob kapitalističnih Italiji in Avstriji, kjer se je vse bleščalo, je ljudi mamilo k temu, da pravo in resnično naporno avtonomijo preprosto zamenjajo za navidezno avtonomijo, ki ti jo prinašajo večja kupna moč, več lastnine, potrošne prakse, ki omogočajo signaliziranje višjega razreda, kot mu dejansko pripadamo. Tu gre v bistvu za zamenjavo ideje o tem, kaj je svoboda: je to možnost participacije v družbenem življenju ali je to svoboda potrošnje? Sploh Slovenci so na zahodu in severu prepoznali družbe, ki delujejo na avtopilota, kjer kapital kolektivu in posameznikom daje odgovore na vsa težka vprašanja.

Na Hrvaško tradicionalno gledamo kot na nekakšen ceneni raj, ki nam mora biti vedno na razpolago, saj se tam, dokler je vse ceneje kot doma, počutimo zares bogati. A čisto počasi spoznavamo, da je naš status jugoslovanskih posebnežev in prebojnikov utvara.

Težko je omejiti tudi tale pogovor, a naj poskusim. Vašo novo knjigo sem prebrala na jadranskem otoku, zato je name še posebej močan vtis naredilo zadnje besedilo v njej, posvečeno Jadranu. Nekoč je bilo to morje, kot zapišete, naše, zdaj je v lasti Hrvatov, ti pa cene storitev ob obali zvišujejo tako vrtoglavo, da bo Jadran za marsikoga iz regije kmalu postal povsem nedostopen. Tožimo, da so visoke cene izraz nekakšne zlobne hrvaškosti, pri tem pa draženja ne zamerimo, recimo, Dunaju ali Benetkam. Zakaj?

Hrvatje so naši bližnji globalni južnjaki. Sodobno slovensko identiteto globoko formira prepričanje, da smo peterico južnih republik za vedno pustili za sabo, saj smo vendar druga Švica. Te, ki naj bi jih pustili za sabo, so ene že prišle za nami, druge vztrajno lezejo. Boleča točka je predvsem Hrvaška, na katero tradicionalno gledamo enako pokroviteljsko, kot iz ZDA gledajo na južno sosedo Mehiko. Kot na nekakšen ceneni raj, ki nam mora biti vedno na razpolago, saj se tam, dokler je vse ceneje kot doma, počutimo zares bogati. A Slovenci čisto počasi spoznavamo, da je naš status jugoslovanskih posebnežev in prebojnikov utvara.

Turisti z vsega sveta danes veliko bolje vejo, kje je Hrvaška, kot kje je Slovenija. Zviševanje cen na hrvaškem Jadranu to odraža. Hrvaški je uspelo točno to, o čemer še naprej sanja Slovenija: postala je cenjena, mestoma butična in ponekod prestižna poletna destinacija, ki je vse bolj dostopna le turistom z globljimi žepi. Zanimivo je, da so Slovenci svojo kupno moč in splošno razvitost čez noč nehali primerjati z Nemci, Avstrijci, Italijani. Primerjava se spet usmerja proti jugu, kot da bi se v duhu vrnili za 40 ali 50, ne le za 30 let v preteklost, ko so bile aspiracije na najvišji točki in je bilo edino smiselno primerjanje s severom. Odkar Slovenci slutimo mejo svojih razvojnih potencialov, je veliko bolj pomembno od tega, ali smo že bogati kot Avstrijci, spet to, ali smo še vedno bogatejši od Hrvatov. Realnost nas je dohitela.

In ta realnost je?

Ne le to, da se tudi ostale postjugoslovanske države zlagoma gospodarsko stabilizirajo, pač pa je realnost predvsem to, da seveda nismo druga Švica, ampak si s peterico republik spet delimo usodo revazalizirane, znova podrejene regije Evrope. Vsi od Slovenije prek Srbije do Črne gore in Makedonije dajemo predvsem zahodnemu kapitalu na razpolago vse, za kar je ta pripravljen plačati. Izkaže se, da nihče od nas iz nekdanje Jugoslavije ni rojen pod srečno zvezdo.