Desnica na čelu svete vojne zoper romsko skupnost

Sveta vojna

Zdi se, da se bo po tridesetih letih zanemarjanja in načrtnega zapostavljanja etnične manjšine zdaj politika končno poenotila, da je nekaj treba storiti – Romom omejiti in odvzeti socialne pravice, nasploh dodatno otežiti življenje in posebej zanje celo sprejeti strožjo kazensko zakonodajo.

Nasilje in splošna kriminaliteta nekaterih mlajših pripadnikov romske skupnosti sta logična posledica dolgoletnega zanemarjanja celotne manjšine, za katero se je odločila država, in načrtnega omejevanja kakršnegakoli napredka, za katero so se odločile nekatere občine, kjer Romi prebivajo. Prav tako ni res, da ne obstajajo (celo domače) dobre prakse. Nekateri pozitivni zgledi so na voljo v Prekmurju. Sistemska uvedba romskih vrtcev in učnih centrov v romskih naseljih – ki se je vmes kot evropski projekt nekaj let že uspešno izvajala – bi gotovo imela pozitivne učinke na srednji in dolgi rok. Sploh, če bi bila nadgrajena z zaposlovanjem Romov, potem ko uspešno končajo izobraževanje.

Ali kot je pred dnevi za Mladino predlagal predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat: »Potreben bi bil enovit program, ki ne bi le zagotavljal izobrazbe mladim Romom, pač pa bi jim po pridobitvi verjetno večinoma poklicne izobrazbe zagotovil tudi zaposlitev. Treba je poskrbeti za celoto, ne zgolj ljudi od časa do časa dati v program za pol leta, da izpolnijo svojo dolžnost do zavoda za zaposlovanje, in potem za takega človeka radi rečejo, da je opolnomočen, in pričakujejo, da bo šel v svet konkurirat za delovna mesta.« Mladi romski starši bi potem sami od sebe vrednotili izobrazbo in zaposlitev ter to prenašali na otroke. Tako enostavno je to lahko. Glede na evropska sredstva, ki so na voljo, in glede na namenska sredstva iz proračuna bi bil to tudi za družbo najcenejši način upravljanja težav romske skupnosti.

Seveda bi to terjalo nekaj potrpljenja, precej dela, prilagajanja in sprejemanja romske manjšine, v kar pa večina ni zmožna privoliti. Zdaj se kot edina rešitev ponujata represija in dodatna diskriminacija. Takšen je recimo skoraj v celoti sveženj zakonskih sprememb, ki ga je že pred časom pripravilo enajst županj in županov iz jugovzhodne Slovenije. Romom bi po tem zakonskem predlogu oteževali dostop do socialnih transferjev, omejevali ali celo odvzeli pravico do otroškega dodatka, otežili možnost pridobitve vozniškega dovoljenja in podobno. S tem naj bi jih spodbudili, da bi »bolj spoštovali svoje dolžnosti« in »manj kršili zakonodajo«.

Te zakonske predloge je pred časom posvojila in v zakonodajni postopek ponovno vložila NSi, zadnje čase jim podporo izrekajo tudi nekateri poslanci stranke SD. Drugi so do tega kritični, nekateri člani stranke menijo, da jih vleče preveč v skrajno desno.

NSi poleg tega predlaga celo spremembo kazenskega zakonika, ki bi »zaostrila kazensko odgovornost mladoletnih oseb, ki storijo hujša kazniva dejanja«. Uvesti želijo tudi možnost izreka zapora za mlajše mladoletnike, stare od 14 do 16 let. Zaradi nekaj deset podivjanih mladoletnih pripadnikov romske skupnosti bi posegli v celoten, na trenutke vsaj na pol dostojno delujoč sistem obravnave mladoletniške kriminalitete, ki ponuja nekaj rehabilitacije, prevzgoje in drugo priložnost za mladoletnike, ki storijo hujše napake. Poslanka NSi Vida Čadonič Špelič, ki je predstavila predlog sprememb kazenskega zakonika, sicer niti ne skriva namenov – od kolegov politikov želi, da »prenehajo prihajati s čudežno besedo sistemski ukrepi, ki jih ni od nikoder,« in okrepijo represijo.

A verjetno je jasno, da z represijo ni mogoče reševati nobenega družbenega problema, še posebej pa ne, če gre za problem, katerega izvor sta revščina in izključenost. Tega se morda bolje kot nekateri predstavniki ljudstva zavedajo celo v policiji. Kot je za TV Slovenija dejal Miroslav Žaberl s Fakultete za varnostne vede, tudi sam v preteklosti visok policijski funkcionar, policija pač ni tista, ki bo reševala romsko problematiko, in te ni mogoče reševati »z represijo in represivnimi ukrepi. To je multidisciplinarna problematika, ki jo je treba reševati v šolstvu, vzgoji, izobraževanju, sociali in še kje.«