Bojana Ristevski Mlaker / Oblikovalka keramike, ki verjame v skupnost in povezovanje

Na Resljevi cesti 10 v Ljubljani, zgolj nekaj korakov od najživahnejšega žuborenja mestnega vrveža, med šiviljskim in ključavničarskim obratom domuje Juha, svetel in očarljiv studio keramike, atelje in prodajna galerija. Konec leta 2017 ga je odprla beograjska ustvarjalka Bojana Ristevski Mlaker (1985), ki je s svojim iskrivim entuziazmom, nenehno razvijajočim se ustvarjalnim dotikom in povezovanjem skupnosti v teh nekaj letih postala nepogrešljiv člen domačega oblikovalskega prizorišča. Njeni prepoznavni keramični avtorski kosi z motivom dlani pa si utirajo pot tudi v tujino, nekaj se jih je ravno vrnilo z bienala keramike v korziškem Bonifaciu.

Delo z rokami ji pomeni najbolj naravni izraz, dragoceno rutino, ki ji pomaga sproščati ustvarjalni naboj in udejanjati zamisli, ki se nenehno nabirajo v njej. A za glino si je treba vzeti čas. »Če se mi mudi, se nervoza iz glave preseli v roke in rezultat nikoli ni dober. Tu ni prostora za hitenje. Roke so moje orodje in najbolj uživam, ko se imam čas prepustiti, da me odnese ustvarjalni tok. Morda se sliši klišejsko, toda oblikovanje gline resnično sprošča, pri tem pa nastane še unikaten in trajen izdelek, ki nenehno komunicira s teboj in s prostorom, ki ga naseljuje.«

Kot otrok v srbski prestolnici je rada izumljala različne ustvarjalne načine preživljanja prostega časa. Že zgodaj se je zaljubila v šivanje in se sprva želela vpisati na oddelek za kostumografijo beograjske Fakultete uporabnih umetnosti. Toda med pripravami na sprejemne izpite ji je profesor risanja predlagal, naj poskusi še malo kiparjenja. In delo z glino jo je prevzelo. Vpisala se je na študij keramike, kjer se je naslednjih pet let odpiral njen kreativni mehurček, spoznavala je zmožnosti in potenciale gline ter odkrivala, kako svojemu najbolj pristnemu in najiskrenejšemu izrazu dati obliko. Pri tem je spoznala, da jo najbolj privlači unikatno oblikovanje oziroma kiparjenje, ki ji omogoča največ umetniške svobode. »To je morda najtežja pot, saj je danes veliko težje kot kakšen bolj komercialen in uporaben kos prodati kip in živeti od umetniških kosov, a pri meni iz tega izhaja vse drugo,« pravi.

Po študiju je sprva nekaj let delala kot stilistka in kostumografinja na snemalnih setih, v prostem času pa oblikovala keramiko in razvijala zametke keramičnega studia. Z beograjskimi oblikovalskimi kolegi je odprla kreativni center in galerijo Blatobran, kjer je nabirala izkušnje iz vodenja prostora – kot bi vedela, da jih bo kmalu potrebovala. Ljubezen jo je namreč pripeljala v Ljubljano, kjer je, komaj se je dodobra ustalila, odprla svoj lastni studio Juha.

Sprva je pogrešala druženje in skupinsko ustvarjanje, iskala je novo pleme, svojo ustvarjalno skupnost. Začela je obiskovati risarske »jam sessione« Zinkubator pod vodstvom vizualnih umetnikov Nevene Aleksovski in Mihe Perneta in v njej se je ponovno odprl ventil domišljije. Miha Perne pa se ji je pridružil v studiu Juha, kjer zdaj z oblikovalko Julio Draškoci Ropret tvorijo jedro današnje Juhe, ki vse bolj cveti in se odpira kreativnim izmenjavam. Poleg ateljeja in prodajne galerije že vse od začetka namreč gostijo različne dogodke, na primer zdaj že tradicionalno aprilsko poslikavo porcelanastih pirhov, pa delavnice oblikovanja keramike, ki so ji pomagale premagati tudi jezikovno bariero. Z njimi trgu vselej poskuša ponuditi kaj novega in posebnega, v zadnjem času se zato osredotočajo na delavnice s porcelanom.

Renesanso ustvarjanja z glino povezuje z vzponom družbenih omrežij, predvsem Instagrama. »S temi privlačnimi, hipnotičnimi posnetki oblikovalskih procesov so v ospredje ponovno prišla ročna dela, od slikanja pa do šivanja, vsega, kar je nekakšno taktilno, unikatno, repetitivno ročno delo. To je ‘zakrivilo’ tudi preporod gline in keramike, saj je opazovati, kako nekaj postopoma nastaja iz gline, resnično nekaj posebnega.« Toda kljub temu oblikovalka, ki je od letošnjega leta asistentka na oddelku za oblikovanje stekla in keramike na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ne opaža porasta zanimanja za študij keramike, morda zato, ker »se s tem ni enostavno ukvarjati, še težje je od tega živeti. Poleg tega je tu še večna debata, ali je keramika umetniški medij, enakovreden drugim, pogosto se jo postavlja v napačen kontekst in meče v koš hobi programa.« Zato poudarja pomembnost iniciativ, kot je trienale keramike UNICUM, osrednja mednarodna razstava sodobne umetniške keramike pri nas, ki »dviguje renome in širi zavest o tem, da je keramika pomemben medij«.

Če vas bo zaneslo v studio Juha, ne pričakujte klasične trgovine s spominki, v njej so namreč »avtorska dela, ustvarjena brez kalkulacij, kaj se bo najbolje prodajalo. To mi enostavno ne gre. Ves čas ustvarjam iskreno, iz sebe, in ni nujno, da bo to všeč vsakomur. A se s tem ne obremenjujem, saj verjamem, da bo vsak izdelek našel svojo pot v prave roke.«