TV komentar / Ko tudi kaj izvemo

Verjetno se je poletje končalo ta torek. Ne temperaturno, ampak ta torek smo se usedli pred televizijo in začutili, da se je spet začelo, a da smo hkrati spet sredi večne ponovitve. Da so vsi že na okopih, da se družbeni, sindikalni, svetovni in drugi boji vračajo v stare tirnice, da se torej poletna shema leta 2024 končuje, da se silnice in mitnice vračajo tja, kjer so že leta in ki nas vedno znova opozarjajo, da se vse skupaj v svoji minljivosti vrti v krogu. In kako smo to začutili? Ko je Igor E. Bergant napovedal, da je njegova večerna gostja ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel.

Je že res, da smo najprej morali poslušati večni prispevek o stanju v zdravstvu, ki ga je pripravila novinarka Nastja Stopar. A res je, da je Nastja Stopar malce boljša novinarka kot so klasični zdravstveni novinarji, pri katerih imamo tako pogosto občutek, da je sveta vedno znova konec ravno z njihovim prispevkom in da imajo na tem svetu prav zgolj in le zdravniki in njihove organizacije. Že to, da je s stavkom »stavka je zgolj še formalna« povedala, da Fidesovo izsiljevanje vlade na plečih nacije in vseh ostalih zdravnikov, ki pač vmes normalno delajo, nima več nobene teže, je bilo osvežujoče. A še bolj osvežujoče je bilo, da je voditelj Igor E. Bergant postavljal ministrici mirna in resna vprašanja, ne da bi ves čas govoril o koncu zdravstva in najhujši krizi v zdravstvu. Ker zdravniki so to že tolikokrat razglasili, tolikokrat so že rekli, da je zdaj pa spet počilo in da je konec, da jih tudi njihovi največji zagovorniki ne morejo več jemati resno. Pač enkrat smo se naveličali. Enkrat imamo tudi vsi ostali dovolj. In tudi zdravniki – vsi ostali – imajo dovolj. Ker ni verodostojno to, kar počnejo zdravniške organizacije. Ker je samo letos v zdravstvu dokončno počilo vsaj 20-krat. Lani pa tudi. Ne moreš vsak teden razglasiti, da je konec sveta. Ker te nihče več ne jemlje resno. In ker vsi vidijo, da to preprosto ni res. In predvsem je grozno, ker zdravniške organizacije s tem raztapljajo ugled svojih kolegov.

A vrnimo se k Bergantovemu pogovoru z ministrico Prevolnik Rupel. Osvežujoče je, ko voditelj obravnava ministrico ali ministra resno. Ko ne dokazuje tudi sam, da je konec sveta – ali pa svoje neizmerne novinarske neodvisnosti. Ko se ministru ni treba ves čas zagovarjati, ampak lahko dejansko razlaga, kaj se dogaja. To je tisto, zaradi česar imamo radi javno televizijo. In ministrica Prevolnik Rupel je tokrat lahko nazorno pokazala, kako se gibljejo interesi v zdravstvu. Pri čemer smo seveda gledalke in gledalci ne glede na to vedeli, da je političarka, ki ima tudi svoje cilje.