Kaj je narobe s slovenskim štipendijskim sistemom?

V Sloveniji obstajata dve pomembni štipendiji: državna, ki naj bi omogočala čim daljše izobraževanje socialno šibkim dijakom in študentom, ter Zoisova štipendija, ki naj bi spodbujala nadarjene. Obe štipendiji ciljev ne dosegata v celoti, četudi bo odslej mogoče prejemati obe skupaj.

V šolskem letu, ki prihaja, bodo lahko dijaki in študentje prejemali hkrati državno in Zoisovo štipendijo, doslej so lahko prejemali le eno ali drugo. To je omogočila novela zakona o štipendiranju, ki jo je državni zbor potrdil lani novembra. Dijaki morajo vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije oddati do 31. avgusta, študenti pa do 30. septembra, za pridobitev štipendije na novo pa so roki malce daljši – dijaki lahko oddajo vlogo do 9. septembra, študenti pa do 10. oktobra. Za pridobitev državne štipendije ni rokov, vlogo lahko dijaki in študentje oddajo vse leto.

Odločitev, da se omogoči hkratno prejemanje obeh štipendij, praktično ni imela nasprotnikov, podpira jo opozicijska SDS in tudi koalicijske stranke. Novela zakona rešuje jasen nesmisel – državna štipendija je namenjena dijakom in študentom iz ekonomsko neprivilegiranih okolij in jih spodbuja k doseganju višje izobrazbe, Zoisova štipendija pa je namenjena spodbujanju in nagrajevanju najuspešnejših dijakov in študentov. Ni dobrih razlogov, zakaj uspešen ekonomsko deprivilegiran učenec ne bi bil za svoje delo nagrajen tako kot ostali. A ta diskrepanca je bila le vrh ledene gore slovenskega sistema štipendiranja in zagotovo ni celostna rešitev za težave in kritike, s katerimi se sistem srečuje.

Državna štipendija

Državna štipendija je dopolnilni prejemek, ki je namenjen pokrivanju stroškov, ki nastanejo v času šolanja. Spodbuja učence, da čim dlje ostanejo v izobraževalnem sistemu. Višino štipendije določa povprečni mesečni dohodek na osebo v gospodinjstvu, kjer prebiva dijak ali študent. Učenci so razdeljeni v sedem dohodkovnih razredov, nižji so družinski dohodki, višja je štipendija. Najnižji dohodkovni razred je do dohodka 384,61 evra na osebo, osebe, mlajše od 18 let, v tem razredu prejemajo 134,88 evra na mesec, starejše od 18 let pa 269,74 evra, torej dvakrat toliko. Najvišji dohodkovni razred je omejen pri 1269,24 evra na osebo, tu mladoletni dobivajo 32,58 evra, polnoletni pa 65,17 evra.

Na to vsoto pa je mogoče še prejemanje dodatkov. Prvi je dodatek za uspeh; dijaki morajo imeti povprečno oceno nad 4, za oceno med 4 in 4,25 prejmejo dodatnih 21 evrov, vsota se za vsako četrtino povprečne ocene viša, če ima dijak povprečno oceno, ki znaša več kot 4,75, prejme nekaj manj kot 50 evrov na mesec. Podobno je pri študentih, ki morajo imeti povprečno oceno nad 8, kot pri dijakih so tu tudi štiri stopnje, zneski so enaki, največji je za povprečno oceno nad 9, ki znaša nekaj manj kot 50 evrov. Drugi je dodatek za bivanje, ki znaša 98,76 evra in je namenjen dijakom in študentom, ki živijo več kot 25 kilometrov od kraja izobraževanja ter če je strošek najema najmanj 65 evrov na mesec, štipendist ali njegovi starši pa niso lastniki nepremičnin v kraju izobraževanja. Dodatka ne morejo prejemati tisti, ki prejemajo subvencije za bivanje v študentskih domovih ali pri zasebnikih in nimajo sklenjene pogodbe o bivanju v dijaškem domu. Tretji dodatek pa je za štipendiste s posebnimi potrebami. Ta znaša 61,73 evra.

Julija 2024 je državno štipendijo prejemalo skupaj 75.311 oseb, od tega je bilo 50.230 dijakov in 25.081 študentov. Dijaki so v povprečju dobili 113 evrov, študenti pa malo manj kot 175 evrov. Število prejemnikov se je v zadnjem desetletju povečalo. Leta 2010 je bilo prejemnikov 38.691, število prejemnikov pa je sploh v zadnjih dveh letih hitro poskočilo, z nekaj več kot 53.000 leta 2022 na več kot 65.000 leta 2023, sedaj je prejemnikov že več kot 75.000. V letu 2023 je država za državne štipendije porabila nekaj manj kot 98 milijonov evrov, največ od leta 2010.

Ministrstvo o dvigu državne štipendije trenutno ne razmišlja.

Povprečni znesek, ki ga prejme študent, je torej 175 evrov, največji možni znesek, ki ga lahko prejme študent (z vsemi dodatki razen dodatka osebe s posebnimi potrebami), s tem, da ima povprečje ocen nad 9 in prejema dodatek za bivanje, je nekaj manj kot 418 evrov na mesec – to velja v najnižjem dohodkovnem razredu, kjer je povprečni dohodek na družinskega člana manj kot 384,61 evra. V takih dohodkovnih razredih je v družini navadno zaposlena le ena oseba, pa še ta ima nizko plačo. Najem študentske sobe v Ljubljani na zasebnem trgu stane nekje med 250 in 450 evrov mesečno brez stroškov, strošek je tudi študij sam, ponekod je treba kupovati knjige, opremo, zvezke …

Je torej z državno štipendijo mogoče študirati, če mladostnik ne more računati na pomoč staršev? »Ne, državne štipendije nikakor niso dovolj visoke, da bi pokrile vse stroške, ki pridejo skupaj s študijem v mestu zunaj kraja stalnega bivanja,« zatrdi Mojca Žerak iz sindikata Mladi plus. »K temu prispeva tudi primanjkljaj študentskih postelj v študentskih domovih, tako da je veliko študentov prisiljenih najemati sobe na trgu – najemnine v večjih univerzitetnih mestih pa vemo, kakšne so. Državna štipendija v najboljšem primeru pokrije do 30 odstotkov stroškov, ki pridejo s študijem v na primer Ljubljani.«

Poudarja še, da je ena izmed posledic nezadostne štipendijske politike v Sloveniji to, da mora veliko študentov med študijem delati, če se hočejo še naprej izobraževati. »Študentsko delo v Sloveniji pomeni socialni korektiv, ki tiste mlade, ki jim starši ne morejo financirati študija, postavlja v neenak položaj s tistimi, katerih družine si to lahko privoščijo. Tako morajo mladi iz socialno ogroženih okolij ob študiju tudi delati, zaradi tega pa se ne morejo v celoti posvetiti le izobraževanju. Takšne okoliščine lahko vplivajo tudi na njihov študijski uspeh in pridobivanje posebnih dosežkov, brez katerih pa ne morejo dostopati do Zoisove štipendije.«

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) pojasnjujejo, da »je državna štipendija dopolnilna finančna pomoč, namenjena kritju stroškov, ki nastanejo v času šolanja, vendar ne pokriva celotnih stroškov izobraževanja«. Državne štipendije so se, tako kot drugi socialni transferji, marca 2024 povišale za delež rasti cen življenjskih potrebščin, ki je bila leta 2023 4,2-odstotna. Razen teh dvigov, ki le izenačujejo vrednost štipendije, pa ministrstvo o dvigih državne štipendije ne razmišlja.

»Zadnja raziskava EVROŠTUDENT VII (2019–2021), v kateri je sodelovala Slovenija in ki je vsebovala podatke za čas pred covidom, je ugotavljala slabši položaj slovenskih študentov. Raziskava med drugim ugotavlja, da tretjina študentov dela zato, da sploh lahko študira, več kot polovica pa zato, ker mora vzdrževati druge. Četrtina študentov ima resne finančne težave. Največje finančno breme za študentke in študente pomenijo stroški za bivanje v večjih univerzitetnih središčih (kot je Ljubljana). Z ustrezno stanovanjsko politiko, ki jo v tem mandatu aktivno rešuje Ministrstvo za solidarno prihodnost, in povečano gradnjo javnih študentskih domov (ti se med drugim financirajo tudi neposredno iz študentskega dela) bi lahko precej izboljšali socialni položaj manj privilegiranih študentov,« še doda tiskovna predstavnica na ministrstvu za delo Aleksandra Klinar Blaznik.

Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) zaznavajo kar nekaj anomalij pri sistemu štipendiranja, urediti jih poskušajo z novim predlogom zakona za urejanje položaja študentov, prvi tak zakon je državni zbor sprejel leta 2022. Tiskovni predstavnik študentske organizacije Marko Ruperič pojasni, da »je po našem mnenju višina (predvsem državnih) štipendij še vedno prenizka, še posebej glede na to, da so povprečni stroški študenta po raziskavah okoli 600 EUR na mesec. Smo pa to problematiko obravnavali že v prejšnjem Zakonu za urejanje položaja študentov, s katerim so se državne štipendije dvignile za 20 odstotkov. Poudariti je treba, da se slednje vsako leto tudi usklajujejo z rastjo cen življenjskih potrebščin, zato smo pri pripravi zadnjega predloga zakona mnenja, da bi predlog ponovnega dviga naletel na gluha ušesa odločevalcev. Hkratno prejemanje državne in Zoisove štipendije seveda pozdravljamo, pristojne pa že desetletje pozivamo k prenovi Zoisovega štipendiranja, saj ta po našem mnenju ne dosega svojega namena (to je spodbujanje nadarjenosti).«

Zoisova štipendija

Merila za pridobitev Zoisove štipendije – pa tudi njen namen – so se sčasoma spreminjala. Od leta 1991 do leta 1996 so veljala štiri merila. Učni uspeh je bil le vstopni pogoj, učenci in dijaki so morali biti prav dobri (splošni uspeh 4), študenti so morali imeti povprečno oceno nad 8. Druga tri merila so bila intelektualna ali umetniška nadarjenost, ki je bila ugotovljena s preizkusom, izjemni dosežki ter pogoj materialnega cenzusa. Kandidati so glede na te tri pogoje dobivali normirane točke, torej, več točk so dobili, če so bili bolj nadarjeni, uspešnejši na tekmovanjih ter če so imeli nižje družinske dohodke. Zoisova štipendija v tem času torej ni bila namenjena le nagrajevanju najuspešnejših dijakov in študentov, ampak je bila usmerjena predvsem na nadarjene, a ekonomsko deprivilegirane učence. Po letu 1996 se je pogoj ekonomskega cenzusa odstranil, Zoisova štipendija zdaj ni bila več usmerjena na ekonomsko deprivilegirane nadarjene učence, temveč na vse nadarjene učence.

Naslednji velik premik se je zgodil v šolskem letu 2008/09 s sprejetjem zakona o štipendiranju leta 2007, ki je naloge Zoisovega štipendiranja prenesel z Zavoda za zaposlovanje na Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije. Od takrat lahko kandidati sami oddajo vlogo za štipendijo, prej je namreč to storila njihova šola. To je med drugim pomenilo, da testiranje nadarjenosti ni več bilo del procesa za pridobitev Zoisove štipendije, je pa v osnovnih šolah še vedno potekalo, saj je bil do leta 2014 pogoj za pridobitev štipendije ob začetku srednje šole še vedno nadarjenost v osnovni šoli. Od leta 2007 do 2014 so bila merila za pridobitev štipendije povprečna ocena (pri prehodu iz osnovne šole v srednjo šolo tudi nadarjenosti) ali izjemen dosežek. Zaostrili so se tudi pogoji za nadaljnje prejemanje štipendije, povprečna ocena 4,1 v srednji šoli ter 8 na fakulteti.

Leta 2013 je bil sprejet še en štipendijski zakon, veljati je začel leto po tem. S tem zakonom so se pogoji spet spremenili. Pred tem so morali učenci imeti ali visok učni uspeh ali izjemne dosežke, od leta 2014 in še danes pa morajo za pridobitev štipendije na vsaki novi stopnji izobraževanja izkazati oboje, za nadaljnje prejemanje pa potrebujejo le zahtevani učni uspeh. Tudi to je bila zaostritev pogojev, ki je zmanjšala število prejemnikov Zoisove štipendije. Leta 2013 je bilo 8699 prejemnikov štipendije, v letu 2023 jih je le malo več kot pol toliko, 4718. Spremenilo se je tudi razmerje med dijaki in študenti. V letu 2013 je bilo približno enako enih kot drugih, sedaj pa je dvakrat več dijakov kot študentov.

Zoisova štipendija ne spodbuja več nadarjenih učencev, temveč nagrajuje že uspešne.

Mojca Juriševič s Pedagoške fakultete v Ljubljani opozarja še, da so spreminjajoča se merila pri dodeljevanju štipendije le del zgodbe. »Daleč pomembnejši je po mojem mnenju razmislek o namenu štipendiranja nadarjenih, ki ga država z njimi sporoča. V ospredju je namreč nagrajevanje najvišjih dosežkov, o nadarjenosti sploh ni govora, čeprav je ta zaradi zgodovine Zoisovega štipendiranja latentno še vedno prisotna. Po mojem mnenju je resničen problem, s katerim se je treba spoprijeti, konceptualizacija tega štipendiranja. Povsem upravičeno seveda je, da se je sistem skozi desetletja spreminjal in se tako odzival na potrebe sodobnega časa, a zdi se, da je bilo to precej enostransko ekonomsko prilagajanje. Psihološke in sorodnih strok, ki so na področju vzgoje in izobraževanja nadarjenih oziroma tistih, ki zmorejo in hočejo več, v tem času tudi napredovali, pa se ni upoštevalo. Zato je umanjkala razvojna komponenta oziroma vedenje o razvoju učnih potencialov in spodbujanju talentov v otroštvu in mladostništvu, še posebej na področju razvoja notranje motivacije, ki je tesno povezana z izjemnimi dosežki in zadovoljstvom v življenju. Motivacija, ki jo spodbuja obstoječi sistem Zoisovega štipendiranja, je popolnoma zunanja, materialna, neosebna.«

Dodaja še, kako so sedanja merila ne le nepravična do učencev iz različnih socioekonomskih okolij, temveč tudi iz različnih šol. »Za hitro ilustracijo si je mogoče ogledati rezultate državnih tekmovanj; najvišje uvrščeni pogosto leta in leta prihajajo iz istih šol. Če šole nimajo mentorjev, ki dodatno delajo z nadarjenimi učenci na izbranih področjih, učenci pa ne podpornih staršev ali pomoči katere od zunanjih inštitucij, ki se ukvarja z nadarjenimi, je najvišje nagrade nerealno pričakovati. Zato je to sito po moji oceni še posebno nepravično do nadarjenih, ki izhajajo iz šibkejšega socialnoekonomskega okolja ter do visoko ustvarjalnih, saj teh mladih tako zastavljen sistem sploh ne zazna. Po drugi strani pa sodobne empirične študije v mednarodnem prostoru kažejo, da se talentiranost pri učencih običajno kaže na enem oziroma ožjem področju, zato pogoj visokega splošnega učnega uspeha ni ustrezno merilo za selekcijo nadarjenih učencev, temveč tistih, ki so visoko zunanje motivirani za visoko splošno učno uspešnost, ne glede na področje.«

V letih od 1991 do 2014 je torej Zoisova štipendija najprej izgubila premoženjsko komponento, nato pa še komponento nadarjenosti. Trenutno sistem ne spodbuja več nadarjenih učencev, temveč nagrajuje že uspešne.