»Človek je bil ubit pred našimi očmi. Nobenega usmiljenja ni. Nenehno nas pobijajo.«

Ahmed Al Masri je profesor francoščine na Univerzi Al Aksa. Odraščal je v družinski hiši v kraju Bejt Hanun na severu Gaze. Po izraelskem vojaškem vdoru leta 2014 se je preselil v mesto Gaza, ker je menil, da bo tam življenje varnejše. Univerze Al Aksa, Bejt Hanuna in njegovega stanovanja v mestu Gaza ni več. Marsičesa ni več. Ahmed zdaj živi v šotoru skupaj z ženo in delom njene družine: starši in sestro s tremi otroki, starimi 18, 14 in 12 let. Trenutno so nastanjeni ob cesti blizu kraja Derbala na jugu Gaze. Intervju je bil opravljen prek aplikacije WhatsApp, ker ima Ahmed v telefonu nameščeno virtualno kartico eSIM, ki mu omogoča dostop do interneta prek izraelskega telekomunikacijskega omrežja.

Je to, kar slišim v ozadju, streljanje? 

Da.

Kdo strelja?

Izraelska vojska s helikopterji napada območje nedaleč stran. Zasedbene sile so razdelile Gazo na sektorje, ki so oštevilčeni. Trenutno sem v sektorju 2351, napad pa poteka v sosednjem. Ko vojska ukaže, da je treba zapustiti neki sektor, ljudem pogosto ne da na voljo dovolj časa, da odidejo, temveč pošlje helikopterje, iz katerih streljajo nanje. Ljudje se potem razbežijo in pustijo vse svoje imetje.

Pravite, da streljajo iz helikopterjev? 

Ubijajo ljudi. To se pogosto dogaja. Ubijejo po deset ali več ljudi, da se drugi razbežijo.

Zdaj poslušava pobijanje ljudi?

Ni nujno. Včasih helikopterji samo uničujejo infrastrukturo. Tu je vse uničeno. Ne vem, kako naj vam to razložim. Vse je uničeno.

Kako je mogoče, da mi vse to pripovedujete tako umirjeno? Kako vam uspeva biti tako mirni?

To je zelo težko vprašanje. Mislim, da smo se navadili na vse to. Doživeli in preživeli smo že veliko zelo hudih stvari. V teh razmerah bomo morali vzdržati do konca. Poskušamo vztrajati pri življenju iz dneva v dan.

Kako se človek navadi na takšne grozote? 

Osredotočen moraš biti na to, kar je zate najpomembnejše: moj namen je, da preživimo, družina in jaz. Ko se je treba umakniti z nekega območja, se čim prej umaknemo. Poskušam vse narediti tako, da smo čim bolj varni, čeprav neke varnosti pravzaprav ni. Vojska nam nenehno ukazuje, da se moramo seliti iz sektorja v sektor. Ljudje dobivajo glasovna sporočila na telefone, vendar ne vsi, in veliko ljudi ne izve pravočasno za ukaze. Vojska trdi, da nam da dovolj časa za umik, a to ni res. Ko smo se selili iz kraja Han Junis v Derbalo, smo bili priče strelskemu napadu. Človek je bil ubit pred našimi očmi, njegov oče pa ranjen. Nobenega usmiljenja ni. Nenehno nas pobijajo.

Opišite, kako je bil videti ta uboj. Kdo je bil ubit?

To je bil mlad fant, star 19 let, iz kraja Al Karara. Njegova družina in družina moje žene sta bili sosedi. Ko so bili pred petimi meseci uničeni njihovi domovi, se je fantova družina naselila v šoli nedaleč od nas.

Ko je prišel ukaz za premik, so tudi oni skupaj z drugimi bežali iz Han Junisa. Skoraj jim je uspelo priti do tako imenovanega varnega območja, bili so morda sto metrov stran in s seboj so nosili samo najlažje in najnujnejše stvari, ko so iz helikopterja začeli streljati nanje. Bili smo v neposredni bližini, ko se je začel napad. Sin je bil ubit, oče pa ranjen. Iz helikopterja so potem streljali tudi na bližnje šotore in v enem od njih je bila ranjena ženska.

Človek je bil ubit pred našimi očmi, njegov oče pa ranjen. Nobenega usmiljenja ni. Nenehno nas pobijajo.

Kako ste se odzvali na to? 

Moja prva misel je bila, da bom moral čim prej spet preseliti družino, šotor, solarno celico, avto in vse druge stvari in se umakniti bolj proti zahodu, kjer so nastanjeni naši prijatelji. Ko načrtujem premike, gledam, kje so naši znanci in prijatelji, kajti nočem iti kam, kjer ne poznam nikogar. Že tako ni lahko najti primernega mesta za postavitev šotora, saj se večina od dveh milijonov ljudi stiska na približno desetih odstotkih ozemlja Gaze, kar je manj kot 40 kvadratnih kilometrov.

Ljudje imajo telefone in lahko komunicirate? 

Da.

Kolikokrat ste se morali preseliti v zadnjem času?

Šestkrat v zadnjih desetih dneh.

Kako to poteka? 

Že vnaprej se pozanimam, kam bomo zbežali, ko bo treba. Pokličem prijatelje ali znance in grem preverit kraj, kjer bomo na novo postavili šotor. Ko se moraš preseliti, moraš namreč biti hiter. Sprva se nisem hotel premakniti daleč od Han Junisa. Hotel sem ostati karseda blizu uničenega doma dobrega prijatelja Rameza Alajdija, odvetnika in strokovnjaka za mednarodno pravo. Ubili so ga marca, ko je kljub ukazu o premiku ostal na svojem domu, da bi ga zaščitil pred vlomom ali razdejanjem. Spoštujem prijatelja Rameza in njegovo družino, zato sem hotel ostati blizu njega.

Je pokopan ali je ostal pod ruševinami? 

Nekateri ljudje imajo srečo, da jih pokopljejo, in on je eden od teh ljudi. Pokopan je v Derbali. Včasih grem na njegov grob, da sem mu blizu. Ni bil kot jaz. Rekel je, da se ne more več seliti in da bo ostal doma, tudi če ga bodo ubili. Svojcem je naročil, naj ubogajo ukaz vojske in grejo drugam, on pa je ostal doma.

Ko pride ukaz, da morate zapustiti sektor, kaj se zgodi potem? 

Imam srečo, ker imam še vedno avto. Pri vsaki selitvi moram peljati trikrat. Vsakič vzamem s seboj po dva ali tri člane družine, začenši z najmlajšimi. Najprej prepeljem stvari, ki so najdragocenejše: solarno ploščo in jeklenke plina, ki jih potrebujemo za kuhanje in za avto, ki je bil predelan, da zdaj deluje tudi na plinski pogon. Potem prepeljem hrano in vse drugo. Zelo pomembni so tudi dokumenti, te vedno hranim pri sebi ali v avtu. Gre za potrdilo o moji izobrazbi, naše družinske osebne dokumente, pogodbo o lastništvu stanovanja v mestu Gaza in podobno. Mislim, da bo po koncu vsega tega veliko težav z lastnino ljudi, z njihovo zemljo, ker so bili njihovi dokumenti uničeni in ker je strašno veliko ljudi umrlo. Ne verjemite poročilom, da je bilo ubitih 40 tisoč ljudi, ubitih jih je bilo veliko več.

Kako poteka postavitev vašega zatočišča? 

Postavitev šotora traja dve uri. Potem določimo meje svojega prostora. Imamo plastična pregrinjala, ki jih razpnemo okoli šotora, da si zagotovimo vsaj malo zasebnosti. Potem skopljemo luknjo za stranišče. Poiščemo pripomočke, ki jih lahko uporabimo za to. Včasih mi pomagajo prijatelji, včasih luknjo skopljem sam. Ostalo je potem dokaj lahko.

Lahko naštejete, kaj vam je ostalo od vseh vaših stvari? Kaj sploh imate za preživetje? 

Prvič, še vedno imam dostojanstvo. To je osnovna stvar in odločen sem, da bom do konca ohranil človečnost in dostojanstvo, do zadnjega trenutka svojega življenja. Poleg že naštetih stvari imam še nekaj zalog hrane in … kaj še?

Hrano je mogoče kupiti, ni pa higienskih potrebščin, ker izraelska vojska onemogoča vstop teh izdelkov v Gazo.

Kako vam solarna celica pomaga pri preživetju? 

Uporabljam jo ves čas, ko lahko . Na začetku je nisem znal dobro uporabljati, zaradi česar so mi pregoreli pretvorniki, vendar zdaj znam delati z njo. Solarna celica je zelo pomembna, z njo med drugim napajam ventilator, ker se temperatura v šotoru dvigne do 37 stopinj Celzija, včasih pa še više. Trudim se, da nam zagotovim čim boljše razmere, kajti v primerjavi s številnimi drugimi ljudmi … Srečo imamo, da imamo zatočišče.

Veliko ljudi ga nima?

Veliko ljudi nima ničesar. Mnogi so že ostali brez stvari ali pa prodali vse, kar jim je še ostalo, da jih je kdo prepeljal iz sektorja v sektor, ker imajo, recimo, nepokretne svojce. Da te kdo kam prepelje, lahko stane tudi več sto dolarjev, ker bencina skorajda ni več in je zelo, zelo drag. Ljudje v takšnem položaju nimajo izbire, morajo narediti vse, da grejo iz sektorja, sicer jih zasedbena vojska ubije. Ko jih gledam, mi je zelo žal zanje in žal mi je za Gazo, ker je postala najslabše in najnevarnejše območje na svetu.

Zakaj mislite, da vas zasedbene sile nenehno preganjajo iz sektorja v sektor? 

Nisem politik, ampak mislim, da Izrael ugotavlja, da izgublja. Tudi če bo njegova vojska uničila vse, bo izgubil, ker je s svojim ravnanjem poteptal vse človeške vrednote in si zapravil ugled v svetu, razen na Zahodu. Izraelski voditelji zdaj poskušajo doseči karkoli, saj jim ni uspelo uresničiti nobenega od ciljev, ki so si jih zastavili. Vojska ubija in maltretira ljudi, da bi nas tako izčrpala do točke, ko bi sami v obupu zapustili Gazo. To je nedvomno del načrta zasedbenih sil. Hočejo doseči, da bomo zasovražili Palestino in Gazo in odšli. Nekateri ljudje razmišljajo o tem, da bi za vekomaj zapustili Gazo, vendar sem prepričan, da bo večina ljudi ostala. Čeprav živim na najnevarnejšem območju na svetu, je to še vedno moja domovina.

Poskušam vzdrževati neko raven življenja, da tudi če je danes naš zadnji dan na tem svetu, da ga preživimo … kot ljudje.

Ali potekajo kakršnikoli spopadi med Izraelom in Hamasom oziroma drugimi oboroženimi skupinami? 

Izraelska vojska vdira na posamezna območja in pustoši vse okoli sebe. Vojaki v glavnem samo še streljajo na civiliste in uničujejo infrastrukturo, ker oboroženih skupin, ki bi se spopadale z njimi, tako rekoč ni več. Sem civilist, pa so vojaki med obstreljevanjem štirikrat zadeli moje stanovanje in ga povsem razdejali. Prepričan sem, da njihovi nadrejeni potem rečejo, da so napadli na tisoče vojaških tarč, vendar je to laž, ker takšnih tarč ni. V prihodnjih mesecih bodo na dan prišla pričevanja vojakov, ki bodo osvetlila početje vojske, kot se je to že dogajalo ob prejšnjih napadih Izraela na Gazo.

Nekateri izraelski vojaki so že javno povedali, da ne morejo več sodelovati v tem genocidu. Te besede še sploh nisva uporabila. Ahmed, pomagajte nam razumeti: kako se počuti človek, ko doživlja genocid? 

Na začetku me je bilo zelo strah. Zelo, zelo strah. Bombardiranje je potekalo blizu mojega doma v mestu Gaza. V Han Junis sva se z ženo odpeljala skoraj brez vsega, vzel sem samo dokumente in manjši šotor. Vendar sem se sčasoma privadil na vse okoli sebe in dojel, da je moja usoda ostati tu. Dvakrat sem poskušal zapustiti Gazo, a tega nazadnje nisem storil, ker mi je globoko v sebi jasno, da ne želim zbežati stran in pustiti drugih tu. Trenutno ne obžalujem odločitve, da sem ostal tu, sprejel bom svojo usodo, upam pa, da se bo vse skupaj kmalu končalo. Ni me več strah. Poskušam preživeti in poskrbeti za preživetje najbližjih.

Kje dobivate plin? 

Obstaja sistem za razdeljevanje plina prek spletnega registra, vendar ta proces traja zelo dolgo, na vrsto prideš enkrat na mesec. Register upravljajo palestinske oblasti v Gazi. Na voljo je več lokacij, tako da izbereš tisto, ki ti je najbliže, in ko prideš na vrsto, greš tja po plin. Vsaka družina ima pravico do jeklenke plina na mesec in mi smo skupaj tri družine: žena in jaz, njeni starši in njena sestra s tremi otroki. Preden je bil vzpostavljen ta register, sem moral plin nabavljati na črnem trgu. Za jeklenko sem odštel 400 šeklov (100 evrov), zdaj pa plačam 60 šeklov (15 evrov).

Torej v Gazi še vedno obstaja palestinska oblast?

Na to je težko odgovoriti. Menim, da je veliko ljudi zelo razočaranih nad palestinsko oblastjo, ki deluje v miru, ko pa je vojna, izgine. Nekateri, manjši uradi, ki sodelujejo z mednarodnimi humanitarnimi organizacijami, še delujejo, vendar na splošno nimamo občutka, da palestinska oblast obstaja. Ljudje smo v glavnem prepuščeni sami sebi oziroma na milost in nemilost zasedbeni vojski.

Pred nekaj dnevi je tast prejel klic, da je izraelska vojska zapustila območje v okolici Al Karare. Ker so nekateri ljudje šli tja, je šel tudi sam pogledat in nam sporočil, da je vojska uničila vse zaloge, ki smo jih imeli spravljene tam. V njegovem sadovnjaku smo imeli postavljen šotor, v katerem smo imeli še eno, večjo cisterno za vodo, obleke, moko, nekaj hrane, les in podobno. Tam je bilo prej naše zatočišče. Ko smo morali stran, nismo vsega vzeli s seboj, ker smo upali, da se bomo kmalu vrnili. Zdaj je vse uničeno, izraelski vojaki so vse zažgali.

Se boste zdaj vseeno vrnili tja? 

Mislim, da ne, ker je še vedno zelo nevarno. Ko so ljudje začeli prihajati tja, so se izraelski tanki vrnili in streljali nanje, ljudje so se potem razbežali, med njimi tudi tast. To je en razlog, drugi je ta, da so ceste v Al Karari tako uničene, da se po njih ni več mogoče voziti z avtom. Vsa infrastruktura je uničena. Ko to rečem, mislim dobesedno. Vse je uničeno. Tast je poročal, da je uničena tudi hiša naših prijateljev iz družine Al Astal, ki so nam stali ob strani in nam pomagali, ko smo bili skupaj. Zelo sem žalosten zaradi njih. Ne vem, kaj bo zdaj z njimi, kajti vse, kar so imeli na tem svetu – njihov dom in kmetijska zemljišča –, vse je uničeno.

Govorite o njih, ampak kaj pa vi in vaša družina? Kaj se bo zgodilo z vami? 

Ne vem. Upam, da se bom lahko vrnil k prejšnjemu življenju. Še vedno imam upanje. Vendar me boli vse to uničenje. Izraelski vojaki so uničili vse hiše in vsa drevesa, vse sadovnjake. To ni samo genocid nad nami, prebivalci Gaze, ampak tudi nad drevesi in hišami. Kajti to niso bili samo drevesa in hiše, to je bilo naše življenje, to so bili naši spomini.

Razumem, da želite ob vsem tem ohraniti človečnost in dostojanstvo, ampak kako vam to uspeva?

Zame je zelo pomembno, da še vedno lahko kupim hrano za nas. Poskušam vzdrževati neko raven življenja, da tudi če je danes naš zadnji dan na tem svetu, da ga preživimo … kot ljudje. Ne bom varčeval z denarjem, da bi ga imel kasneje, porabil ga bom zdaj, da bomo ustrezno jedli.

Torej živite od prihrankov? In kje imate denar, saj ni več bank? 

Z ženo imava nekaj denarja, saj sva oba zaposlena, pomagajo pa mi tudi svojci, ki že nekaj let živijo v ZDA in Sloveniji. Denar nakažejo posredniku v Egipt, ki vzame 20 odstotkov provizije in potem odobri nekomu v Gazi, da mi izplača gotovino. Nekateri ljudje imajo denar in so vzpostavili vzporedni finančni trg, saj v Gazi deluje samo še ena banka in ni mogoče vedno priti do nje. Ampak tudi na črnem trgu stvari ne potekajo gladko, včasih ni mogoče priti do denarja.

Kje kupujete hrano? 

Obstajajo manjše tržnice, kajti razmere na jugu Gaze niso tako slabe kot na severu. En paradižnik tam stane celo 40 šeklov (10 evrov), tu pa kilogram paradižnika stane 10 šeklov (2,5 evra). To je še vedno trikrat dražje kot pred vojno, vendar so stvari vsaj na voljo. Hrano je mogoče kupiti, ni pa higienskih potrebščin, ker izraelska vojska onemogoča vstop teh izdelkov v Gazo. Milo in šampon je skorajda nemogoče dobiti in zanju je treba odšteti res veliko. Zelo težko nabavim to dvoje in ne vem, kaj ima Izrael od tega, da nam odreka osnovne higienske potrebščine.

Kako je to mogoče, saj v Gazi delujejo mednarodne humanitarne organizacije? 

Da, so prisotne in delujejo, med njimi UNRWA in World Central Kitchen, vendar Izrael nadzira vstopne točke in odreja, kaj sme in kaj ne sme priti v Gazo.

Tudi vi prejemate pomoč človekoljubnih organizacij? > Prej, ko smo bili blizu mesta Rafa, smo jo, trenutno pa ne. Pomoč nas ne doseže. Sicer obstajajo javne kuhinje, a te kuhajo hrano predvsem za otroke in tiste begunce, ki so čisto brez vsega. Nečak gre včasih jest tja, ker je še otrok.

Koliko zapravite za hrano na dan?

Okrog 40 evrov.

Kje boste nabavili nove obleke? 

To bo velika težava, kajti ko smo šli iz Al Karare, smo imeli s seboj samo obleke, ki smo jih imeli takrat na sebi. Nekaj malega smo potem dobili od prijateljev, kajti zelo težko jih je kupiti. Zdaj, ko je vse uničeno, upam, da mi jih bo uspelo najti dovolj za vse nas.

Kako se umivate in perete perilo? Kje dobite vodo? 

Težko je, ampak včasih imamo srečo. Zdaj smo blizu vodnjaka, ki ga ima neki človek. Vsake tri, štiri dni napolni našo cisterno z vodo. V cisterno gre 180 litrov, to je potem dovolj za najnujnejše stvari. Cisterna, ki jo imamo, je bila med napadom vojske na Al Kararo, ko smo še bili tam, poškodovana. Bila je preluknjana na več mestih, vendar mi jo je uspelo v nekaj tednih popraviti. Trajalo je toliko časa, ker je bilo res težko ustaviti puščanje vode. Uporabil sem kose druge uničene cisterne za vodo, jih segreval in lepil na svojo cisterno, najprej na zunanji strani, potem pa še na notranji. Zdaj je v redu. Vendar to ni voda za pitje, to vodo kupujem posebej. Še vedno namreč obratujejo nekatere vodne postaje in tam je mogoče nabaviti vodo za pitje.

Je ta voda draga? 

Ni zelo draga, vendar je glavna težava, da veliko ljudi sploh nima denarja. Morate razumeti, da je moj položaj boljši v primerjavi s položajem številnih drugih ljudi, ki res zelo trpijo.

Povejte nam več o njih. 

Številni ljudje so že zdavnaj ostali brez vseh svojih stvari ali so jih prodali, vedno se premikajo peš in iščejo katerokoli organizacijo, ki bi jim lahko zagotovila zatočišče ali vodo in hrano. Ves čas samo hodijo ali pa čakajo. Tudi po več dni čakajo na prenočišče, ves dan čakajo na vodo in ni nujno, da jo dobijo. Izogibam se tem čakalnim vrstam, ker so lahko zelo nevarne. Ne morem se tepsti za vodo.

Ljudje so obupani. 

Da, to sem pogosto videl. V Rafi sem videl množičen pretep, v katerem so ljudje uporabili hladno orožje drug proti drugemu. To je bila katastrofa in nazadnje je pobegnil tudi tovornjak s cisterno vode, tako da tisti dan ni nihče dobil vode. Ta težava se ponavlja povsod.

Slišimo, da ljudje umirajo zaradi pomanjkanja hrane. 

Hrane in vode ni dovolj. Nekateri ljudje umirajo zaradi podhranjenosti, še posebej na severu Gaze, kjer je še vedno približno sto tisoč ljudi. Tam je strašna lakota. Tu na jugu je bolje, vendar je glavna težava, da nihče ne usklajuje dela humanitarnih organizacij v smislu, da bi se vedelo, koga doseže pomoč in koga ne. Razdeljevanje ni usklajeno in tudi ne more biti, ker se morajo ljudje nenehno seliti oziroma bežati z območja na območje.

Že nekaj časa ne slišim več helikopterja, slišim pa brnenje. So to droni (brezpilotni letalniki)? 

Da, to so droni tipa kvadrokopter, ki nenehno krožijo nad nami in med nami. Ves čas so prisotni. Gre za zelo napredno tehnologijo, za katero mislim, da jo prvič uporabljajo na ljudeh v tolikšnem obsegu. Ti kvadrokopterji so zelo nevarni. Opremljeni so s kamerami in nas nenehno skenirajo, in ker so majhni, lahko pridejo povsod, tudi v šotore ali med ruševine. Nekateri od njih so opremljeni še z orožjem in jih uporabljajo za ubijanje. Vojska jih uporablja za zbiranje podatkov o nas, pošilja pa jih tudi kot izvidnike na območja, ki jih namerava napasti. Ti kvadrokopterji povzročajo dodatno obremenitev s hrupom, ker so nenehno prisotni, a se čez čas tako zelo navadiš nanje, da jih niti ne vidiš oziroma ne slišiš več.

Nad nami in okoli nas ves čas krožijo droni, ki nas skenirajo, nekateri pa so opremljeni tudi z orožjem in jih uporabljajo za ubijanje.

Med najinim pogovorom slišim njihovo brnenje skoraj ves čas. Je zdaj po naključju tako? 

Ne. Nenehno letajo okoli nas. Nenehno. Ko sem rekel, da se privadiš nanje, to ne pomeni, da se ne zavedam, da je to vse skupaj naravnost blazno.

Priznam, da sploh ne vem, kaj naj še rečem ob vsem tem. Ta blaznost ima moč, da razvrednoti človečnost v vseh pogledih. 

Osebno menim, da v tej vojni ne bo nihče zmagal. Kar zadeva nas Palestince, mi je zelo hudo tudi kot profesorju. Nimamo več šol in univerz. Otroci, namesto da bi hodili k pouku, stojijo v vrstah za vodo in hrano, navzeli so se trdih navad, ki jih potrebujejo za preživetje, in so zaradi tega postali nasilnejši. Tudi otroci ženine sestre so bolj napadalni drug do drugega. Ko to gledam, zelo trpim. Zelo mi je žal tudi za moje študente, ki ne morejo študirati, še posebej pa za štiri od njih, ki so jih zasedbene sile ubile. Verjemite mi, vsi štirje – dve študentki in dva študenta – so bili navadni civilisti. Dokler bom živ in bom učil, se jih bom spominjal. Naše Univerze Al Aksa ni več, ampak pred kratkim smo s kolegi vzpostavili študij na daljavo, prek spleta. Tako hočemo pokazati, da smo še vedno tukaj in da lahko nadaljujemo študijski proces. A to seveda prinaša preizkušnje, veliko študentov nima dostopa do spleta, jaz pa tudi ne morem učiti med selitvami iz sektorja v sektor. Trenutno je zelo težko, vendar se trudimo po najboljših močeh, da bi končali semester.