Milijarde za razgradnjo nuklearke

V nemški zvezni deželi Bavarski so pred dvema tednoma, 16. avgusta, porušili dva 143-metrska hladilna stolpa najstarejše nemške nuklearke Grafenrheinfeld, ki je bila zgrajena sočasno s krško nuklearko. Rušenje se je zavleklo za uro in pol zaradi projedrskega protestnika, ki se je znotraj območja detonacije privezal na električni drog 10 metrov nad tlemi. Rušitvena dela so stala okoli tri milijone evrov. To je seveda le fragment v dragem in dolgem procesu, ki šele sledi zaprtju nukleark in kjer ostaja globalno največji izziv, kam trajno z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom. Tudi za razgradnjo in »očiščenje« lokacije obstoječe jedrske elektrarne v Krškem, katere delovanje je bilo lani podaljšano do leta 2043, bomo potrebovali desetletja in več milijard – vsaj 2,2 milijarde evrov, kažejo že ocene iz leta 2018, ki so zdaj predmet revizije. V novi, še nepotrjeni reviziji, ki je ušla v javnost, pa se pojavlja tudi ideja, da se delovanje elektrarne podaljša še za dodatnih 20 let, do leta 2063.

V Sloveniji je zadnje mesece v ospredju strošek nove jedrske elektrarne JEK 2. Za njeno zgraditev bo po prvih uradnih, a nepopolnih ocenah potrebnih od 9,3 do 15,4 milijarde evrov, odvisno od izbrane moči. Vendar pa bo dejanski strošek gradnje višji, saj te ocene ne vključujejo niti stroškov financiranja, ki bodo ob nakazani finančni konstrukciji izjemno pomembni. V državni družbi Gen energija, odgovorni za projekt JEK 2, namreč ocenjujejo, da bi le 20 do 30 odstotkov naložbe financirali z lastnimi sredstvi in sredstvi domačih in morda tudi tujih partnerjev, kar 70 do 80 odstotkov pa z zadolževanjem, je poročala STA. A novi milijardni stroški se ne obetajo le v primeru postavitve drugega bloka jedrske elektrarne Krško, pač pa so neizogibni že pri obstoječi jedrski elektrarni. Da se tukaj celo nakazuje nova »luknja«, je nedavno pisal že Dnevnik. Za kaj gre?

Obstoječa nuklearka v Krškem (NEK), za katero je temeljni kamen 1. decembra 1974 postavil sam Josip Broz Tito, je v solasti Slovenije in Hrvaške, meddržavna razmerja pa zadnjih 20 let ureja pogodba iz leta 2003. Ta predvideva, da se bosta razgradnja ter odlaganje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva izvajala v skladu z dvema programoma, to je programom razgradnje in programom odlaganja, ki morata biti revidirana najmanj vsakih pet let. Trenutno veljavno, tretjo revizijo obeh programov je slovensko-hrvaška komisija potrdila julija 2020; zasedanje komisije sta takrat v Zagrebu vodila (zdaj bivša) ministra Jernej Vrtovec in hrvaški Tomislav Ćorić. In kakšne številke so pred štirimi leti, ko je bil v ospredju zanimanja javnosti covid-19, dobili na mizo in potrdili v Zagrebu?

Delovanje jedrske elektrarne Krško je bilo lani podaljšano za 20 let, v osnutku revizije razgradnje, ki je prišel v javnost, pa se pojavlja scenarij novega podaljšanja delovanja za še dodatnih 20 let.

Skupni strošek razgradnje krške nuklearke, ki naj bi po zadnjem podaljšanju delovala do konca leta 2043, odlaganja radioaktivnih odpadkov ter izrabljenega goriva je ocenjen na 2,2 milijarde evrov, točneje na 2.194,96 milijona evrov, povzemajo na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo. Od tega je hrvaški del ocenjen na 1,03 milijarde evrov, slovenski pa na 1,16 milijarde evrov oziroma na 1,09 milijarde evrov – ob upoštevanju 73 milijonov evrov, ki jih je Slovenija do sredine leta 2018 že vložila v načrtovanje in gradnjo odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov na Vrbini v Krškem. Razrez »slovenskih« 1,09 milijarde evrov, ki v grobem pomenijo polovico celotnega stroška, je bil naslednji; 237 milijonov evrov bo potrebnih za razgradnjo nuklearke, 266 milijonov evrov za odlaganje nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, skoraj 587 milijonov evrov pa za skladiščenja izrabljenega goriva po letu 2048 in odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva.

Omenjene številke pomenijo zelo okviren izračun, saj problem dolgoročnega »upravljanja« radioaktivnih odpadkov in goriva ter njegovi stroški globalno ni rešen. Po zadnjem poročilu o stanju svetovne jedrske industrije iz decembra 2023 naj bi bilo letos končano finsko globoko geološko odlagališče Onkalo, še v 17 jedrskih državah pa so projekti večinoma v začetnih fazah; v Nemčiji, ki je zadnje tri nuklearke zaprla 15. aprila lani, so na primer v fazi »iskanja lokacije«.

A potencialna težava pri nas se že kaže; koliko je za vse te operacije, v katere je treba vlagati še desetletja po zaprtju nukleark, zbranega denarja v namenskem skladu NEK? Manj kot četrtina, če upoštevamo že omenjene okvirne izračune iz leta 2018. »Konec junija 2024 je v Skladu NEK zbranih 254,5 milijona evrov sredstev,« razkrivajo na ministrstvu. V hrvaškem skladu, Fondu NEK, je bilo že konec lanskega leta zbranih skoraj 140 milijonov več, konkretno 391,6 milijona evrov ali 38 odstotkov ocenjenih hrvaških stroškov. Na ministrstvu so za Dnevnik nedavno potrdili, da bo sredstev dovolj za financiranje gradnje odlagališča za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke, ki je v teku, za tekoče zakonske obveznosti v obdobju 2023–2027 in »verjetno dovolj« za plačila vseh predvidenih obveznosti Sklada NEK do leta 2058. »Medtem ko za pokrivanje vseh stroškov razgradnje NEK in ravnanja z radioaktivnimi odpadki od leta 2059 naprej po projekciji primanjkuje sredstev.« Tudi uradno je torej jasno, da bo za zaprtje krške nuklearke potreben dodaten denar.

Dodatno streznitev glede finančnega bremena, ki ga pomeni obstoječa nuklearka, utegne kmalu prinesti tudi redna revizija stroškov, ki poteka. Da se bodo skupni stroški zvišali z zdajšnjih 2,2 milijarde evrov, nakazuje že prvi dokument, osnutek revizije, ki je prišel v javnost. Sredi avgusta se je namreč na spletni strani projekta JEK 2, ki jo upravlja Gen energija, pojavil osnutek revizije programa razgradnje, ki je nastal februarja letos. Z njim se strošek razgradnje po osnovnem scenariju zvišuje za 52 milijonov evrov ali 12 odstotkov glede na ocene iz leta 2018; s 418 milijonov na 470 milijonov evrov. Tako zvišanje je sicer nižje od inflacije v zajetem obdobju 2018–2024, ki je bila skoraj 23-odstotna in ob upoštevanju katere bi strošek zrasel na 513 milijonov evrov. A revizija spreminja tudi nekatere postavke, na primer za pavšalnih 30 milijonov evrov znižuje ocenjene stroške osebja, ki bo po zaprtju 2043 »administriralo in skrbelo za varnost« operacij. Gre torej za zelo okvirne in zelo pavšalne ocene dolgoročnih potreb.

Izračun sicer upošteva osnovni scenarij, po katerem bo krška nuklearka delovala do decembra 2043, vsi objekti bodo odstranjeni do februarja 2058, suho skladišče izrabljenega goriva pa bo na lokaciji delovalo do januarja 2103 (in se do takrat tudi uporabljalo za shranjevanje celotnega inventarja izrabljenega goriva in visokoradioaktivnih odpadkov), nato pa naj bi bila lokacija v štirih letih, do julija 2107, očiščena.

Tudi za razgradnjo in »očiščenje« lokacije obstoječe jedrske elektrarne v Krškem, katere delovanje je bilo lani podaljšano do leta 2043, bomo potrebovali desetletja in več milijard evrov.

Na ministrstvu, ki ga vodi Bojan Kumer, ne želijo komentirati omenjenega osnutka revizije, ki je bilo po našem poizvedovanju tudi umaknjeno s spletne strani; na Gen energiji so pojasnili, da je bila objava tehnična napaka. »Osnutkov dokumentov ne moremo komentirati, ker se vsebina še spreminja,« odgovarjajo na ministrstvu in potrjujejo, da poteka četrta revizija programa razgradnje NEK in odlaganja radioaktivnih odpadkov in izrabljenega goriva. »Predvidevamo, da bo potrjena v 2025.« Ministrstvo je sicer dolžno vladi predlagati dvig dajatve v sklad za NEK, če zazna težavo s financiranjem potrebnih operacij po zaprtju nuklearke. Dajatev, ki jo v sklad plačuje Gen energija, je nazadnje zvišala Janševa vlada; januarja 2022 jo je dvignila na 2,5-kratnik, s 4,8 na kar 12 evrov za vsako prevzeto megavatno uro elektrike iz nuklearke. Posledično je Gen energija leta 2022 v sklad prispevala 30 milijonov evrov in lani 32 milijonov evrov, leta 2021, zadnje leto pred dvigom, pa je prispevala malo manj kot 13 milijonov evrov. Hiter izračun sicer pokaže, da bi bilo ob 32-milijonskih letnih vplačilih potrebnih še skoraj 27 let, da bi zbrali ciljnih 1,09 milijarde evrov.

V Gen energiji težav in potencialne luknje v skladu sicer ne vidijo. Čeprav gre za izjemno okvirne izračune, namesto zvišanja dajatve že omenjajo scenarij za njeno znižanje: to naj bi bilo mogoče, če bi se življenjske dobe krške nuklearke podaljšale še za 20 let, do leta 2063. »V primeru podaljšanja življenjske dobe NEK s 60 na 80 let se bo lahko mesečni prispevek ustrezno zmanjšal, saj že v sedanji višini omogoča zbiranje ustreznih sredstev, ki bodo omogočala razgradnjo NEK in odlaganje vseh radioaktivnih odpadkov,« pišejo na spletni strani in izpostavljajo »zahtevani 3,5-odstotni realni donos«, ki da ga mora dosegati sklad. V obdobju 2004–2022 je povprečni letni donos portfelja Sklada NEK sicer znašal 2,33 odstotka, brez upoštevanja »turbulentnega« leta 2022, ko je bil donos negativen (9,98 odstotka), pa ni presegel 3,06 odstotka.

Scenarij zamika zaprtja krške nuklearke še za 20 let, v leto 2063, se sicer prvič pojavlja tudi v omenjenem neuradnem osnutku revizije programa razgradnje. Tak zamik bi vse procese časovno zamaknil; odlagališče v Krškem bi delovalo do leta 2123, status »zelenega polja« na lokaciji bi bil dosežen šele leta 2127, stroški razgradnje pa naj bi se v najboljšem primeru znižali s 470 na 443 milijonov evrov, ocenjuje osnutek revizije.

Če se vrnemo k Nemčiji, kjer so aprila lani zaprli še zadnje tri nuklearke od skupaj 17, ki so delovale leta 2011, ko je vlada Angele Merkel sprejela odločitev o njihovem zaprtju po jedrski nesreči v Fukušimi. Švedska državna družba Vattenfall, ki je bila solastnica več nukleark v Nemčiji in ji je morala država Nemčija v skladu s poravnavo iz marca 2021 zaradi predčasnega zaprtja plačati 1,4 milijarde evrov odškodnine, ocenjuje stroške razgradnje posamične nuklearke na vsaj 500 milijonov do ene milijarde evrov. V premislek pa še nekaj: krško nuklearko so začeli graditi istega leta kot na začetku omenjeno nemško nuklearko Grafenrheinfeld, gradbena dela v Krškem so se začela februarja 1975. Nuklearka Grafenrheinfeld je začela komercialno delovati leta 1982 in krška leto dni kasneje, dobrih 30 let kasneje pa sta se njuni usodi ločili: Grafenrheinfeld je bila ustavljena leta 2015 po 33 letih delovanja, krška nuklearka pa je lani, to je po 40 letih delovanja, dobila zeleno luč za delovanje še dodatnih 20 let, do leta 2043. Zdaj se začenjajo pritiski za podaljšanje še za 20 let do leta 2063, kar bi pomenilo 80 let delovanja.