Koalicija ima zadnjo priložnost, da izvede napovedane spremembe

Ta teden je vlada sprejela prvi sveženj davčnih sprememb, novele sedmih zakonov, s katerimi so se na finančnem ministrstvu s filigransko natančnostjo lotili optimizacije pravil. Ena od sprememb, ki so jih na ministrstvu začeli snovati na začetku leta, je na primer uvedba višje, 22-odstotne stopnje DDV na pijače z dodanim sladkorjem ali sladili. Ker takšne pijače niso zdrave, bodo odslej dražje. Druga pomembna sprememba bo doletela »ključne kadre«, kot jih imenujejo na finančnem ministrstvu. Kdor je star manj kot 40 let in v zadnjih dveh letih ali še več ni bil slovenski davčni rezident ter bi se v Sloveniji lahko zaposlil s plačo, ki je višja od dveh povprečnih, bo pet let prejemal za več kot 300 evrov višjo neto plačo. Država se bo v tem primeru odpovedala delu njegove dohodnine. S tem želi vlada v Slovenijo pritegniti strokovnjake, ki bi se domnevno lahko zaposlili v kateri drugi državi. V tem zadnjem svežnju mikro sprememb bo vlada zaostrila tudi pravila za normirane samostojne podjetnike, katerih status mnogi zlorabljajo.

Ker bo letni promet za normirane samostojne podjetnike omejen na 60 tisoč evrov, za popoldanske pa na 30 tisoč evrov, naj bi jih bilo po uveljavitvi sprememb za okoli 15 odstotkov manj. Kar je pravilno, saj je Slovenija že svetovna rekorderka po številu samostojnih podjetnikov. Mnogi izmed njih pa so to le fiktivno, saj bi dejansko morali vstopiti v delovno razmerje. Samostojni podjetniki bodo zato morali tudi natančneje poročati o višini prihodkov s povezanimi osebami. Po novem bodo enostavnejša tudi izplačila nagrad v obliki delnic. Mali pivovarji, ki plačujejo le polovične trošarine na alkohol, bodo lahko proizvajali sedemkrat več piva. Zakaj pa ne, ni več razloga, da bi Pivovarna Laško imela protekcijo. A vino bo sicer še naprej opredeljeno kot hrana in ne kot alkoholna pijača, zaradi česar trošarin nanj ne bo. Na boljšem bodo lizing hiše, skupine podjetij bodo lahko enostavneje obračunavale DDV, polnjenje službenih električnih avtomobilov se ne bo več štelo v boniteto, po novem bo ta režim veljal še za službene »rikše«. Vse to so zanimive spremembe. Kje pa je dolgo obljubljena reforma dela in kapitala – ena od osrednjih predvolilnih obljub koalicije pod vodstvom Roberta Goloba?

Na začetku mandata se je vladajoča koalicija na tej temi že opekla. Marca lani so na finančnem ministrstvu napovedali veliko davčno reformo, to je pravičnejši način obračuna dohodnine, in uvedbo nepremičninskega davka. Že leta, če ne desetletja, Slovenijo celo že mednarodne organizacije, kot je OECD, opozarjajo, da je pri nas delo preveč obremenjeno, kapital, recimo nepremičnine kot naložbe, pa premalo. Pretekle vlade si v to razmerje niso upale dregniti, če pa so, kot se je to zgodilo vladi Alenke Bratušek, so potegnile krajši konec, zaradi česar se je med političnimi svetovalci uveljavilo prepričanje, da je mogoče takšno nepriljubljeno reformo izvesti le na začetku mandata. Verjetno je prav s tem namenom vlada Roberta Goloba takoj spomladi lani reformo napovedala, a je v javnosti hitro završalo. Ker so se v medijih pojavile trditve, da bodo obdavčene tudi malica, prevoz na delo in regres, po anketah javnega mnenja pa je podpora vladi začela padati, je Golob hitro stopil na zavoro. Zanikal je, da želi vlada uvesti nepremičninski davek in z njim ukiniti zastarelo in pogosto nepravično nadomestilo za stavbno zemljišče (NUSZ), posledično je odstopil državni sekretar na ministrstvu za finance Tilen Božič. Sledila je prva večja koalicijska kriza, v kateri sta koalicijski partnerici, SD in Levica, Golobu očitali soliranje.

Reforma dela in kapitala lahko namreč za koalicijo pomeni propad, lahko pa tudi veliko zmago pred volitvami.

Po tistem smo lahko iz izjav predsednika vlade razumeli, da se koalicija v to reformo ne bo več spustila, a tudi zaradi pritiska obeh koalicijskih strank je prevladalo stališče, da se z njo vsaj poskusi. Reforma dela in kapitala lahko namreč za koalicijo pomeni propad, lahko pa tudi veliko zmago pred volitvami. Enačba, ki jo morajo v vladi rešiti do aprila ali maja, ko bi morali biti zakoni teoretično že napisani, zato da bi začeli veljati z začetkom leta 2026, je taka: če želimo v Sloveniji razbremeniti obdavčitev plač, torej znižati dohodnino in povečati neto izplačila, je treba denar na drugi strani dobiti iz višje obdavčitve kapitala. Logični ukrep je uvedba nepremičninskega davka, ne le zaradi izdatnosti vira, temveč tudi zaradi tega, ker so nepremičnine v Sloveniji za nekajkrat manj obremenjene, kot je povprečje EU, hkrati pa ima geodetska uprava izredno kakovostne podatke in modele vrednotenja vrednosti nepremičnin. A del problema je političen. Pred volitvami bi v tem primeru občani na dom dobili informativne izračune vrednosti svojih nepremičnin, kar koaliciji lahko le škodi. In drugič, nepremičninski davek, s katerim bi nadomestili nadomestilo za stavbna zemljišča, je prihodek občin in ne prihodek državnega proračuna, s katerim bi lahko uravnotežili reformo dohodnine.

Kako bodo v koaliciji rešili to enačbo? O tem vprašanju, o tako imenovanem drugem paketu davčnih reform, so ta teden začeli razpravo v strateškem svetu za davke, posvetovalnem telesu ministra za finance, katerega člani so poleg predstavnikov vlade tudi nekateri ekonomisti, predstavniki sindikatov in delodajalci. Iz neuradnih informacij tega prvega sestanka in prvih analiz ministrstva za finance je mogoče izluščiti pot, po kateri želi koalicija nadaljevati svoje delo. V koalicijski pogodbi so sicer stranke malce v ihti napovedale uvedbo novega, premoženjskega davka, ki bi znašal 0,1 ali 0,2 odstotka vrednosti kapitala v košarici. V to košarico bi poleg vrednosti nepremičnin (skupna vrednost teh je okoli 240 milijard evrov) dali še bilance pravnih oseb (76 milijard), bilančno vsoto bank (48 milijard), bančne vloge fizičnih oseb (25 milijard), gotovino (6,7 milijarde), vrednostne papirje in vložke v pokojninskih skladih (33 milijard), avtomobile (10 milijard) in še nekatero drugo premoženje, na primer plovila. To bi bil idealen, učbeniški scenarij. Ta ideja, zapisana v koalicijski pogodbi, je sicer nastala v Slovenskem nepremičninskem združenju FIABCI. A kot je mogoče razbrati iz pripomb finančnega ministrstva, bi bil lahko tak obsežen projekt za Slovenijo prevelik zalogaj. Lahko bi se zgodilo, da bi bili administrativni stroški zbiranja podatkov preveliki, vprašanje pa je tudi, ali bi lahko prišli do vsega premoženja z imeni in priimki lastnikov. Številni bi morali svoje premoženje v tujini – od zemljišč na Hrvaškem do delnic na Kajmanskih otokih – na primer prijaviti sami.

Rešitev, h kateri se očitno nagibajo v finančnem ministrstvu, je zato nekako salomonska, imenuje pa se začasni davek na stanovanjske nepremičnine. Uvedba takšnega davka bi pomenila, kot je dejansko že obljubil Robert Golob, da koalicija ne bo uvajala nepremičninskega davka, s katerim bi nadomestila NUSZ, ki je tako ali tako prihodek občin, ampak bi uvedla nov, posebni davek, s posebnim ciljem, to je podpori stanovanjski politiki, »s ciljem aktivacije praznih stanovanj in praznih stavbnih zemljišč«, kot piše v enem od dokumentov finančnega ministrstva. V tem primeru bi država s stopnjo 0,15 odstotka ali 0,2 odstotka obdavčila le nekatere nepremičnine, in sicer stanovanjske nepremičnine, ne pa garaž, poslovnih prostorov ali industrijskih stavb, iz nabora zemljišč pa le stavbna zemljišča. Uvedbo takšnega, posebnega davka v Sloveniji številni že dlje časa podpirajo. Direktor republiškega stanovanjskega sklada Črtomir Remec pravi, da bi to bila edina pot naprej v smeri dolgoročnega in sistemskega financiranja gradnje javnih najemnih stanovanj. Drži sicer, da so v koaliciji obljubili po 100 milijonov evrov na leto za gradnjo javnih najemnih stanovanj, a ker bi moral tak projekt zaradi amortizacije nepremičnin trajati vsaj kakšnih 30 let, je to še vedno nezadostna rešitev.

Rešitev, h kateri se očitno nagibajo v finančnem ministrstvu, je zato nekako salomonska, imenuje pa se začasni davek na stanovanjske nepremičnine.

Remec je zato prepričan, da bi morali v Sloveniji uvesti poseben stanovanjski davek, kot je dejal aprila letos v pogovoru za Mladino. Tak davek bi morali plačevati za vsako stanovanje, razen če ga uporabljamo za to, da v stanovanju bivamo ali ga dolgoročno oddajamo. S tem bi omejili tudi oddajanje stanovanj na črno: »Dejansko bi bil to davek na prazna stanovanja, a z obrnjenim dokaznim bremenom, kjer bi moral vsak lastnik posamezno dokazati, da stanovanje tako ali drugače namensko uporablja. Če bi namreč vpeljali davek na prazna stanovanja, ne bi prišli daleč, saj bi se verjetno ljudje znašli. V državi evidenc praznih stanovanj ne moremo vzpostaviti, imamo pa natančne podatke o številu stanovanj. Tak davek bi bil nujen in pravičen zato, ker je bila večina stanovanj pridobljenih po znižanih davčnih osnovah zato, ker je zakonodajalec predvideval, da bodo ljudje v stanovanjih stanovali. Tako smo prišli do lastniških stanovanj ali po Jazbinškovem zakonu, ki je bil zelo ugoden, ali pa so kasneje lastniki za nova stanovanja plačevali znižan 9,5-odstotni davek – znižan zato, ker so stanovanja namenjena osnovni človekovi potrebi bo bivanju, ne pa, da so špekulativna naložba. Ker sedaj ljudje nove stavbe po 9,5-odstotnem davku kupujejo kot naložbe, kar je trenutno najboljši način shranjevanja denarja, in imamo zato očitno tudi veliko praznih stanovanj, bi s tem rešili ta neenakopravni položaj, v katerem so se znašle nove generacije.«

Čeprav na ministrstvu tega ne želijo priznati ali povezovati, priprave za uvedbo novega stanovanjskega davka že tečejo: del prvega svežnja davčnih sprememb je tudi predlog sprememb zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, s katerim želijo na ministrstvu poenostaviti postopek določanja modelov vrednotenja. Ti postopki so za zdaj dolgotrajni, z novimi modeli vrednotenja morajo vedno znova soglašati vse občine, in tudi razburljivi, o novih vrednostih njihovih nepremičnin morajo biti vedno obveščeni lastniki. Prejšnja vlada Janeza Janše je zato zadnje vrednotenje kar ustavila. A zdaj se bo postopek nadaljeval. Že jeseni bo izvedeno poskusno vrednotenje nepremičnin, marca ali aprila pa bodo lastniki na dom dobili potrdila o vrednosti njihovih nepremičnin, nato pa se bodo nepremičnine prevrednotile na dve leti po krajšem postopku. Poleg tega so na finančnem ministrstvu že izračunali, kakšen bi lahko bil izplen takšnega (začasnega) davka. Ker vrednost celotnega tako obdavčljivega premoženja po ocenah Gursa znaša 177 milijard evrov, bi lahko država na ta način pobrala 238 milijonov evrov na leto. Če bi iz obdavčitve izvzeli eno nepremičnino, v kateri ima lastnik prijavljeno stalno prebivališče, bi pri 0,15-odstotni stopnji obdavčitve država pobrala 130 milijonov evrov, pri stopnji obdavčitve 0,2 pa 238 milijonov evrov. Del tega denarja, razmišljajo na finančnem ministrstvu, bi lahko v obliki neposrednih subvencij ali ugodnih kreditov nato namenili tudi mladim, ki rešujejo stanovanjski problem.

Najdražje stanovanje v ljubljanskem Schellenburgu je ocenjeno na 1,5 milijona evrov, kar pomeni, da bo moralo podjetje, ki je to stanovanje kupilo, zanj vsako leto plačati še 3000 evrov stanovanjskega davka.

Ali bo koaliciji ta načrt uspel? Očitno je projekt odvisen predvsem od javnega odziva, še posebej zato, ker bi lahko ta reforma dejansko zaživela v predvolilnem obdobju. Strah pred napačno interpretacijo je med politiki izredno velik, a ker ima 75 odstotkov lastnikov v lasti le eno nepremičnino, ki naj bi bila predvidoma izvzeta iz obdavčitve, se vsaj za zdaj zdi, da bi pri večini takšna reforma povzročila veliko manj razburjenja, kot bi ga uvedba nepremičninskega davka, morda celo obratno, če bodo v zameno v koaliciji mladim ponudili spodbude za nakupe stanovanj. Vlada Roberta Goloba je s takšnim pragmatičnim načinom že strla nekatere velike probleme, ki so 20 let ostajali nerešeni v predalih. Reforma RTV Slovenija, kjer niso šli v nekakšno veliko, sistemsko spremembo, ampak so spremenili samo nekaj upravljavskih členov že veljavnega zakona, je en tak primer, drugi je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tudi v tem primeru so namesto dolgo načrtovane, sistemske reforme za začetek zavarovanje enostavno prenesli na javno zavarovalnico, tako da sedaj šele v drugem koraku iščejo rešitev za pravičnejšo in dolgotrajnejšo vzdržno plačevanje tega prispevka, kar pa je sedaj lažje, saj ni več lobističnih ali finančnih interesov, ki bi to preprečevali.

A ne glede na to bo uvedba takšnega, po imenu začasnega in posebnega nepremičninskega davka predvsem pri premožnejšem sloju naletela na velik upor. Po cenitvah Gursa je najdražje stanovanje v ljubljanskem Schellenburgu vredno 1,5 milijona evrov, kar pomeni, da bo moralo podjetje, ki je to stanovanje kupilo, zanj vsako leto plačati še 3000 evrov stanovanjskega davka. Zelo verjetno bodo v imenu tega interesnega sloja nastopale delodajalske organizacije, ki tudi sicer nastopajo pogosto v imenu najpremožnejših. Dejansko so že začele dvigovati glas. V uvodu opisana mini davčna reforma, ki jo je vlada sprejela ta teden, je dejansko nastala na pobudo podjetij in za njih. Davčne olajšave za zaposlovanje »ključnih kadrov« so želeli delodajalci, to je razkril tudi finančni minister Klemen Boštjančič v intervjuju za Mladino lani: »Novartis je zgradil tovarno v Lendavi. Tja želi pripeljati strokovnjake z različnih področij. Ne vem, ali se zavedate, kako dragi so v Sloveniji nekateri strokovni kadri. Jih bodo zaposlili v Sloveniji, v Švici ali v neki tretji državi? V takšnih primerih podjetja, pa ne Novartis, najdejo tudi različne obvode, na primer prek normirancev. In na koncu dejansko zaposlijo ljudi, ki plačujejo nizke davke na delo. Nekatera podjetja pa zaradi tega izberejo drugo državo in se ne odločijo za naložbo v Sloveniji. Je pa seveda obremenitev dela le eno od meril, po katerih se podjetja odločajo, kam bodo investirala.«

Čeprav na ministrstvu tega ne želijo priznati ali povezovati, priprave za uvedbo novega stanovanjskega davka že tečejo.

Čeprav niti eden od davčnih ukrepov, ki jih je vlada ta teden poslala v parlament, ni nastal na pobudo sindikatov, ampak so skoraj vsi nastali na pobudo delodajalskih organizacij, katerih predstavniki so tudi člani strateškega sveta za davke, so se delodajalske organizacije ta teden odzvale nenavadno kritično. Tako rekoč na zalogo. Iz gospodarske zbornice (GZS) so sporočili, da gre za nesistemske in premalo premišljene davčne spremembe. »V kolikor bo vlada po napovedih jutri potrdila paket davčnih sprememb, ne da bi jih prej obravnaval Ekonomsko socialni svet, bi to pomenilo vnovično kršitev socialnega dialoga,« je dejal glavni izvršni direktor GZS Mitja Gorenšček. Te reforme, je še dodal, ne izpostavljajo ključnih izzivov, s katerimi se srečuje gospodarstvo, to pa je na primer visoka obdavčitev dela. V GZS zato domnevno že nestrpno pričakujejo nov predlog sprememb, ki naj bi, po napovedih vlade, končno posegel tudi na področje pretirane obremenjenosti plač, in po mnenju gospodarske zbornice je rešitev tega izziva še vedno najboljša uvedba razvojne kapice. Skratka, delodajalci se že odpravljajo na okope. Namesto uvedbe posebnega stanovanjskega davka, s katerim bi obdavčili bogatejše lastnike nepremičnin, v zameno pa bi znižali obdavčitev dela, delodajalci zahtevajo uvedbo socialne kapice, s katero pa se razbremenijo le najvišje plače. To so seveda plače menedžerjev.

POVEZANI ČLANKI:

• Kako daleč je plačna reforma? Piše Borut Mekina.
• Kako daleč je zdravstvena reforma? Piše Borut Mekina.