»Pozitivna« diskriminacija

Ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar konec maja obiskala romsko naselje Lepovče v občini Ribnica, je med drugim dejala: »Razmišljamo o tem, da socialnih prejemkov ne bi dobivali v denarju in da bi se nekateri socialni prejemki umaknili, če otrok ne hodi v osnovno šolo. Če namreč ne gre s korenčkom, je treba tudi malo palice, v navednicah.« Gre za splošno razširjeno prepričanje, da tri desetletja pozitivne diskriminacije, dodatnih (materialnih) pravic ter posebnih olajšav in odpustkov za romsko skupnost niso imela učinkov, razmere so kvečjemu slabše. Tako misli celo predsednica republike, diplomirana pravnica, odvetnica, nekdanja informacijska pooblaščenka in direktorica Rdečega križa. In ta splošna resnica se uporablja kot poglavitni argument za novo, tršo politiko do Romov, jemanje, omejevanje pravic in strožje kaznovanje – (negativno) diskriminacijo torej.

Najvišja predstavnica države meni, da so socialni prejemki – mednje šteje denarno socialno pomoč in otroške dodatke – nekakšen pregovorni »korenček«, dodatna, posebna pomoč države, torej ukrep pozitivne diskriminacije? Ali pa socialne prejemke šteje kot take le, kadar gre za romsko skupnost? Očitno je treba posebej poudariti, da to ne drži in da ukrepi socialne države nimajo nič s posebnimi pravicami. Poleg tega imajo Romi dostop do socialnih ali katerihkoli drugih prejemkov, ki jih zagotavlja država, v povsem enakem obsegu kot vsi drugi državljani in prebivalci. Poudarek je na »enakem obsegu«. Nič več in (vsaj za zdaj) nič manj.

Morda pa je govor o kakih drugih mehkih ukrepih, pozitivni diskriminaciji, ki so je Romi deležni, a ne dosega ciljev izboljšanja socialnih, ekonomskih in – kot je sedaj najpomembneje – tudi varnostnih razmer? Po napadu na policiste v romskem naselju je bil sklican izredni sestanek medresorske delovne skupine za obravnavo romske problematike. Problematike. Tu se je vredno za trenutek ustaviti in si predstavljati, da bi v Sloveniji obstajala delovna skupina za obravnavo italijanske problematike ali pa madžarske problematike. Ali pa v sosednjih državah delovna skupina za obravnavo problematike koroških Slovencev ali problematike zamejcev v Italiji. Si predstavljate?

Res je nepošteno neko manjšino desetletja sistematično zanemarjati in potem vanjo usmeriti okrepljeno represijo.

V obvestilu za javnost, ki je vsebovalo napoved izrednega sestanka in celo udeležbe premiera Roberta Goloba in je prišlo z notranjega ministrstva, so bili navedeni številni državni organi, vladni uradi in ministrstva, ki pripravljajo vse mogoče (sistemske) ukrepe za izboljšanje razmer v romski skupnosti. Šlo je za posredno priznanje, da ukrepov pozitivne diskriminacije, ki jo Romom sedaj pod nos mečejo njihovi najglasnejši kritiki, doslej sploh ni bilo. V 30 letih država ni bila sposobna niti enega sistemskega ukrepa pozitivne diskriminacije. »Pred več kot desetimi leti smo v državni zbor vložili posebno poročilo, v katerem smo poudarili, kaj je treba narediti, in niti eno priporočilo ni bilo uresničeno,« je glede osnovnih infrastrukturnih projektov zagotavljanja vsaj vode in elektrike v romskih naseljih v ponedeljkovi oddaji Marcel na TV Slovenija povedal varuh človekovih pravic Peter Svetina. Kar se tiče preostalih projektov, gre za projekte, financirane iz evropskih ali drugih mednarodnih sredstev, ki trajajo leto, morda dve, država se rada z njimi celo pohvali, potem pa ne v lokalni skupnosti ne na ravni države ni volje in pripravljenosti, da bi dobre projekte izvajali na dolgi rok – kot sistemski ukrep pozitivne diskriminacije torej. In vse kratkotrajno morebitno dobro delo gre dejansko v nič.

Za nami so torej tri desetletja, ko ni bilo nobene pozitivne diskriminacije. Vsi strokovnjaki so vsa leta opozarjali, da če ukrepov ne bo, če se torej ne bo nič naredilo za izboljšanje položaja Romov, da se bodo stvari poslabšale. Niso se poslabšale torej zato, ker »pozitivna« diskriminacija ni imela učinka, ampak ker je dejansko ni bilo. In zdaj naj bi še bolj pritisnili na to skupnost. Zdaj vlada pripravlja ukrepe. Kateri ukrepi se pripravljajo, kateri konkretno, končno, po dveh letih na oblasti in poprejšnjih treh desetletjih zanemarjanja etnične manjšine? Z ministrstva za vzgojo in izobraževanje so nas obvestili, da »je še prezgodaj govoriti o konkretnih ukrepih«. Na ministrstvu za naravne vire in prostor so pojasnili zgolj, da pripravljajo »nabor ukrepov za izboljšanje bivalnih razmer predstavnikov romske skupnosti«, pri čemer niso znali povedati več. Stanko Baluh, nekdanji dolgoletni direktor urada za narodnosti, zdaj eden od tam zaposlenih, pa je sporočil: »Ko bodo vsi resorji pripravili podrobne posodobljene načrte in ukrepe, bo posodobljeni program za Rome obravnavala vladna delovna skupina za romsko problematiko, potem bo šel dokument v sprejetje v vlado. Morebitni zakonodajni ukrepi, če se bo ocenilo, da so potrebni, bodo znani takrat.« Načrti. Delovna skupina. Nabor. Morebitni zakonodajni ukrepi. Molk organa. Morebiti. Če. Ko. Nekoč.

Na enem ključnih ministrstev, ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, so edini dejansko navedli en dejanski in konkreten ukrep, ki naj bi ga uvedli s koncem leta. Napovedujejo, da bodo »v centrih za socialno delo zaposlili 30 strokovnih delavcev, ki se bodo ukvarjali z reševanjem socialne problematike, povezane z okoliščino neizpolnjevanja šolske obveznosti«. Minister Luka Mesec iz Levice sicer uporablja prevladujočo zaostreno retoriko, verjame v mit o popustljivem pravosodju in podpira omejevanje pravic. Po njegovem mnenju »morajo organi pregona in sodišča ustrezno in pravočasno sankcionirati vse, ki ne spoštujejo dogovorjenih pravil sobivanja«, hkrati tudi »ne nasprotujem izplačevanju otroških dodatkov v funkcionalni obliki«.

Je pa sestanek skupine za romsko problematiko obrodil sad, če lahko temu tako rečemo. Ustanovljena je bila posebna, dodatna delovna skupino za romsko problematiko, ki se bo ukvarjala samo z varnostjo. To pa zato, ker vsi vidimo, da se je kriminaliteta romske populacije na jugovzhodu države povečala. In da se je varnostni položaj tam poslabšal. Pa se je res? Na nedavni tiskovni konferenci je moral na to neposredno novinarsko vprašanje večkrat odgovarjati direktor policijske uprave Novo mesto Igor Juršič – človek, ki v tem trenutku morda najbolje pozna dejstva. Takole je dejal: »Varnostna situacija se ni poslabšala. Na območju policijske uprave Novo mesto je bilo letos 600 kaznivih dejanj manj kot v istem obdobju lani. Je pa porast kaznivih dejanj, ki jih ljudje prej niso prijavljali. Niso prijavljali tatvine krompirja, fižola in podobno. Policija jih je spodbudila, da vsa taka kazniva dejanja prijavijo, in to tudi počno.«

Zeleni evropski poslanec iz stranke Vesna, profesor obramboslovja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in nekdanji župan Kočevja Vladimir Prebilič – sicer tudi sopodpisnik predloga svežnja zakonov, namenjenega dodatni diskriminaciji in otežitvi položaja romske skupnosti – je v medijih te dni pojasnjeval, da je »nekaterim dovoljeno več kot drugim« in da je težava v popustljivosti pravosodnega sistema, ki da se začne že s tem, da ta ne preganja bagatelnih kaznivih dejanj, recimo kraje manjših količin hrane ali osnovnih življenjskih potrebščin. »Tolerirale so se bagatelne kraje. Sodniki so gledali stran oziroma dosojali pogojne kazni na pogojne kazni.« NSi na čelu s poslanko Vido Čadonič Špelič je v zakonodajni postopek vložila predlog sprememb kazenskega zakonika, s katerimi bi uvedli zaporno kazen tudi za mlajše mladoletnike, stare od 14 do 16 let, da bi lahko tudi najmlajše (Rome) spravili v zapor. Notranji minister Boštjan Poklukar pa je po sestanku z ribniškim županom Samom Pogorelcem, ki za kakršnekoli pozitivne ukrepe za Rome postavlja vedno nove, nedosegljive pogoje, dejal: »Verjamem, da bo policija iz okolja pobrala kriminalce.« Ni sicer povsem jasno, kaj je s tem mislil, saj policija nima na voljo ukrepa za odvzemanje prostosti ljudem kar tako, razen če je mislil, da bo posebej za Rome zlorabljala pooblastilo 48-urnega pridržanja, ga zoper Rome uporabljala pogosteje oziroma verižno in s tem protizakonito.

Gre torej za vsesplošen poziv najvišjih voljenih funkcionarjev, županov, ministrov, poslancev, evropskih poslancev in navsezadnje predsednice države, represivnim in pravosodnim organom, policiji, tožilstvu in sodstvu, naj v kazenskopravnem smislu strožje obravnavajo pripadnike romske skupnosti. Naj jih sistem preganja tudi, ko sicer ljudi ne preganja – ko gre za bagatelna kazniva dejanja. Naj policija, tožilstvo in sodstvo pri Romih strožje odrejajo odvzem prostosti, pridržanje, pripor in naj sodstvo dosoja zaporne kazni, kadar bi sicer dosodilo pogojne, in naj bodo zaporne kazni tudi daljše od običajno dosojenih.

Ne le da bi država po neuspelih poskusih vključevanja manjšine v družbo na prvo mesto postavila varnost in to skupino ljudi začela neposredno sistemsko diskriminirati, kar sicer ne bi bilo nič manj narobe. Vrstni red se celo obrača, najprej varnost, potem integracija. Pri čemer je povsem jasno – in to kažejo tudi izkušnje iz preštevilnih evropskih držav – da je edina pot lahko le nasprotna. Edinole resna integracija tujih delavcev, migrantov, beguncev ali pa Romov je lahko podlaga za sobivanje in s tem za sedaj najbolj izpostavljeno vrednoto – varnost. Človeku, ki živi na robu družbe in je neprestano tarča sistemskega, splošnega, formalnega in materialnega rasizma ter marginalizacije v preštevilnih oblikah in preoblekah, ni mogoče več ničesar odvzeti. Zato, žal, sploh ni dvoma, da vsa ta napovedana dodatna, posebej v Rome usmerjana represija ne more imeti nikakršnih (pozitivnih) učinkov.