Neonacizem, rasizem in nepogrešljivi tuji delavci v vzhodni Nemčiji

V Nemčiji se pred deželnimi volitvami na vzhodu države, v Brandenburgu, Saški in Turingiji, še posebej močno krepi protitujska retorika. Na rasizem vzpenjajoče se skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD) se z lastnim rasizmom odzivajo zmernejše desničarske, sredinske in druge politične stranke. Kaj pa tujci, migrantski in drugi tuji delavci? Ti so, kljub vsemu, za (vzhodno) nemško gospodarstvo »nepogrešljivi«, pravi najnovejša študija.

Kot take so jih označili v Nemškem ekonomskem inštitutu v posebnem poročilu o tujih delavcih v vzhodni Nemčiji. »Leta 2023 je v petih nemških vzhodnih zveznih deželah delalo okoli 403 tisoč delavcev s tujimi potnimi listi, približno 173 tisoč več kot pred petimi leti,« piše v poročilu, kjer je poleg tega zapisano, da tuji zaposleni prispevajo 24,6 milijarde evrov k dodani vrednosti v vzhodni Nemčiji oziroma: »Približno 5,8 odstotka celotne bruto dodane vrednosti vzhodnonemških dežel je neposredno mogoče pripisati zaposlenim s tujim državljanstvom. Če upoštevamo tudi soodvisnost v gospodarstvu, je ta delež kar 6,9 odstotka.«

Inštitut še navaja, da če v ta del Nemčije v zadnjih petih letih ne bi prišlo toliko dodatnih tujih delavcev, kot jih je, bi regija doživela gospodarsko nazadovanje, ne bi bilo rasti. Posebej omenja zvezno deželo Saško, ki je s tujo delovno silo pridobila največ, skoraj osem milijard evrov prihodkov. Večina priseljencev, ki delajo na vzhodu, prihaja iz Poljske in Češke, pa tudi Romunije in Ukrajine. Večinoma najdejo delo v gradbeništvu, v nepremičninski oziroma stanovanjski panogi in tudi v skrbi za cestno infrastrukturo in v začasnih storitvah.

Iz Turingije prihajajo tudi vesti, da se vedno več trenerjev košarkarskih klubov pritožuje, ker vse težje pridobivajo temnopolte igralce z nemškim državljanstvom, saj se ti neradi odločajo za selitev v to zvezno deželo. Razlog je kakopak v skrbi, da ne bi bili sami ter njihovi svojci, soproge in otroci, žrtve rasizma. Rasistični incidenti, ki jih temnopolti športniki doživljajo v tem delu sveta, so sicer že večdesetletna praksa. A obetajoči se vzpon AfD v Turingiji je očitno začel odvračati vedno več temnopoltih športnikov od selitve v tiste kraje in raje izberejo dele Nemčije, kjer naj bi imeli manj težav z rasizmom.

Daleč najboljši aktivni nemški košarkar, tudi kapetan reprezentance, ki je lani prvič v zgodovini postala svetovna prvakinja, Dennis Schröder, je temnopolt, njegova mama je priseljenka iz Gambije. Najkoristnejši igralec prvenstva, ki je odraščal v Braunschweigu, je nedavno v intervjuju razlagal, da ga v šoli skoraj nihče ni klical po imenu, pač pa so mu vsi rekli »nigger oziroma po nemško neger«. Tako se še danes, morda celo spet vedno bolj, v Nemčiji počutijo mladi košarkarji (in drugi športniki) iz nebelskega okolja. Ko dosežejo poklicno raven in postanejo prepoznavni in zvezdniki, rasizem nenadoma ni več taka težava.

Manjše ali večje potrebe po (tuji) delovni sili imajo države po vsej Evropi. Tudi Slovenija. Delavci k nam prihajajo od vsepovsod, ne več samo z Balkana, marsikateri tudi iz Bangladeša, Indije in od drugod, vlada pa z drugimi državami sklepa celo vprašljive sporazume o najemu delovne sile. Recimo s Filipini. Delodajalci torej uvažajo delovno silo z vseh vetrov, a država in ti delodajalci nimajo nobene vizije in nobenih programov za vključevanje teh ljudi v družbo, za njihovo integracijo. Zaradi tega se krepi nezadovoljstvo v lokalnih skupnostih, ki te ljudi vidijo kot grožnjo svojemu načinu življenja, čeprav – ironično – le še z njihovo pomočjo gospodarski sistem ohranja (nezaslužene) privilegije prebivalcev stare celine. Predsednik NSi Matej Tonin se res globoko moti, ko javno razlaga, da »bo Evropa krščanska ali pa je ne bo«. Prav nasprotno – ali bo Evropa sprejela nekoliko več drugačnosti, ki prihaja v podobi tujih delavcev, ali pa je res, takšne, razkošne, kot jo poznamo, ne bo več.