Kaja Bucik Vavpetič / Pisateljica in prevajalka, ki na domačem literarnem prizorišču prebuja žanr fantazijske romance

Letos je pri Cankarjevi založbi v novi zbirki Razmerja izšel njen roman Srebrne vezi, ena prvih fantazijskih romanc v slovenskem jeziku. Zgodba, zasnovana na slovenskem ljudskem izročilu in postavljena v slovansko mitološko krajino, pripoveduje o ljubezni med Milo, hčerjo tiranskega kneza Jaroslava, in Gabrom, vodjo cestnih razbojnikov. Pisateljica Kaja Bucik Vavpetič (1987), ki je z romanom prvič zakorakala na slovensko literarno prizorišče, pa še zdaleč ni novinka v svetu pisanja. Že vrsto let se namreč preživlja s pisanjem fantazijskih romanc v angleškem jeziku, ki jih v samozaložbi izdaja pod psevdonimom Zoe Ashwood.

O romanu v slovenščini je razmišljala že dlje časa. Vedno si je želela napisati knjigo, ki bi jo lahko prebrala tudi njena babica, ki je, kot pritiče družinski tradiciji, tudi sama strastna bralka. Poleg tega se je »zelo načrtno odločila napisati fantazijsko romanco, spoj obeh žanrov, ki je v tujini izredno priljubljen, pri nas pa še precej v povojih in na ravni prevodov iz tujih jezikov. Zdi se mi, da je bil že skrajni čas. Za razvoj žanra v našem knjižnem prostoru je pomembno zgodbe umestiti v naš zgodovinsko-geografski prostor, v svet, ki se bralcem zdi znan in domač«.

Naletela je na razpis Cankarjeve založbe in se prijavila na delavnico ljubezenskega romana pod vodstvom Lare Paukovič, kjer je svojo še nekoliko megleno zasnovo izoblikovala v polnokrven in oprijemljiv osnutek romana. Potopila se je v slovansko mitologijo in svojo zgodbo zasnovala na bajeslovnih bitjih, kot so vodne vile rusalke, hišni duhovi domovoji in čateži, gozdna bitja z rogovi, nato pa v letu in pol spisala roman, ki je v novi zbirki Razmerja izšel hkrati z romanom Karmen Petric Prste stran.

Njena pisateljska pot je šla precej linearno. Rada je brala in pisala ter se obenem učila angleškega jezika, v katerem je kmalu postala tako vešča, da je sošolkam, ki so čakale na slovenski prevod Harryja Potterja, prevajala odlomke iz angleščine. Zato ne čudi, da je izbrala študij angleškega in francoskega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti in že med študijem začela delati kot prevajalka. Najraje se je lotevala prevodov fantazijske literature in romanc, ki so jo pritegnile že v najstniških letih s klasikami, kot sta Gospodar prstanov J. R. R. Tolkiena ter Prevzetnost in pristranost Jane Austen.

A o žanrih fantazije in romance se z nikomer ni imela možnosti pogovarjati, takrat še ni bilo tolikšnega vala navdušenja, ki ga je kasneje prinesla na primer mega uspešna saga Somrak pisateljice Stephenie Meyer. Še več, v okviru izobraževalnega sistema je dobila občutek, da je žanr označen za manjvredno obliko literature. »Z izjemo kakšnih modernejših seminarjev je bil naš kanon povečini sestavljen iz del belopoltih moških pisateljev. Vse to sem prebrala, ob strani pa sem vselej požirala fantazijske in ljubezenske romane, le da o tem nisem pripovedovala drugim.« Zato se je lotila pisanja knjižnega bloga v angleščini in našla svojo skupnost ljubiteljev fantazijskih romanc. In spoznala, kako osvobajajoče je, da se ji tega ni treba sramovati.

Prek bloga je izvedela, da na spletni platformi Amazon obstaja samozaložniška skupnost, ki živi od objavljanja svojih romanov. In tudi sama je začela pisati. Ker je v angleškem jeziku praktično nemogoče izgovoriti njeno ime, si je nadela psevdonim Zoe Ashwood, in leta 2019 v samozaložbi izdala svojo prvo fantazijsko romanco v angleščini. Od takrat je več let delala dve službi – čez dan je prevajala, zvečer pa pisala. Zdaj že približno tri leta živi zgolj od pisanja.

Zaveda se stigme, ki še vedno obdaja ljubezenske romane. In tabujev v zvezi z ženskim užitkom, ki ga ti opisujejo. »Gotovo ima s tem opraviti tudi sloves o pasivnih junakinjah, ki čakajo, da jih odpelje princ na belem konju. Toda moderne romance so precej drugačne kot tiste izpred desetletij. Takrat je bil na žalost to pogosto odraz resničnih situacij, ženske še niso bile tako opolnomočene in so imele drugačno vlogo v družbi. Danes si ne predstavljam, da bi sodobna ženska blazno uživala v branju o samih pasivnih protagonistkah, to gre tudi meni na živce. Hočem brati in pisati o junakinjah, ki imajo lastne interese, moč in voljo, da se same odločajo o svojih dejanjih.«

Da je zbirka Razmerja začela izhajati pri tako uveljavljeni založbi, kot je Cankarjeva, se ji zdi dober trenutek, da se ta stigma začne razbijati in ljubezenski roman (ter znotraj tega romanco) vzpostavi kot legitimen žanr, kot je denimo pri nas že uveljavljena kriminalka. »Čeprav so žanri precej kodirani, ne pomeni, da pišemo vedno eno in isto. Tudi pri pesniških oblikah imaš določena pravila, znotraj katerih se lahko igraš. In če si dober, se boš dobro poigral. Meni se zdi zanimivo prav to, da imam postavljene žanrske okvire in pravila, pri tem pa mi je vedno znova izziv, kako zgodbo povedati tako sveže, da bo zanimiva za bralce.«