TV komentar / Življenje naših Romov

Ni vsak, ki so ga Romi spravili v stisko in strah, nerazumevajoč človek. In s temi ljudmi se bo tudi treba začeti pogovarjati.

Novinarka Anka Pirš je specialistka za socialna teme v oddaji Tednik na TV Slovenija, ki vedno znova uspešno, kot zdravnik med kolonoskopijo, potuje po temnih, a zato nič manj ranljivih in pomembnih predelih naše družbe (črevesje je kljub vsemu organ, ki ga ljudje najbolj zanemarjamo, težko o njem govorimo, a je središče našega organizma; ko v njem nastopi bolezen, pa je vedno hudo). Novinarka Pirš se je tokrat odpravila v dve romski naselji, Dobruško vas in Kerinov Grm. Tako živo in človeško že zaradi narave medija tega ne more narediti noben tiskani medij ne radio. In tako so bili ti ljudje, o katerih se vedno znova govori brez imen, brez obrazov, brez čustev in človečnosti, tukaj pred nami. In so govorili o svojem življenju, svojih stiskah, svojih željah in bolečinah. Nenadoma je vesoljna Slovenija lahko dojela (kdor je seveda hotel in kogar ne polnita le slepa jeza in bes, ki ju v zatonu poletja stresa na Rome, lani na migrante, kdaj prej pa na izbrisane), da so Romi, tako kot vsi ostali, dobri, slabi, leni, suhi, debeli, stari, mladi; da ljubijo, so prizadevni, samski, poročeni, matere in očetje; delavni, zasanjani ali pa trpki, zgarani, premladi, prestari; da so v skrbeh – pač ljudje, kot vsi ostali. To je bil pomemben prispevek, ki ga lahko ponudi le televizija. A ne le v Tedniku, ampak v vseh oddajah in vedno. A kaj, ko je lažje goniti sovraštvo, nemalokrat tudi v elitnih oddajah, v Dnevniku in tudi Odmevih.

A vseeno se moramo ustaviti tudi ob oddaji Tednik. Čas je, da obraze dobijo tudi tisti, ki danes, po 30 letih izigravanja Romov in denarja, ki je namenjen občinam za razvoj te skupnosti, a po navadi konča v raznih lažnih občinskih svetovalnih službah, ko je treba pač nekomu dati službo, trpijo zaradi izbruha težav. Niso vsi ljudje, ki so danes zaradi položaja Romov v stiski in obupani, ker jim kriminal in nasilje krojita življenje, izključujoči. Težave, ki so dosegle vrh, so posledica dolgoletne lažne skrbi za romsko skupnost in jih spravljajo v osebno stisko. Če ne bomo slišali njihovih glasov, glasov teh slehernikov, bo v javnosti ostal vtis, da vsi romski sosedje govorijo nesramni in hudobni jezik ribniškega župana, ki se je odločil, da se bo na zemljevid politične Slovenije umestil prav na račun Romov in seveda tudi tistih, ki so danes zaradi njih v stiski. Ker to so ljudje, ki se držijo za glavo, ko poslušajo ribniškega župana, a nič manj se ne držijo za glavo, ko slišijo naše aktivistične glasove v bran Romov – za njih smo oboji problem, oboji ne poslušamo, oboji jim prav nič ne koristimo.

In zato je čas, da Tednik in Anka Pirš naredita ta najtežji korak. Tudi sleherniki morajo namreč v tej zgodbi dobiti glas, ker bodo le ti ljudje pokazali, kako politiki zlorabljajo Rome in kako je v resnici živeti z Romi. A nikar iskati jeznih ljudi. Teh smo se že naposlušali – tudi v rednih oddajah TV Slovenija. Njihovo mnenje nas ne zanima. Zanimajo nas dejanski in čuteči ljudje.