Učinek razbite levice

Ta teden so bile v dveh nemških deželah regionalne volitve, v Turingiji in na Saškem. Gre za nekdanji vzhodnonemški deželi, ki sta v primerjavi z drugimi nemškimi deželami revni, Saška je celo najrevnejša med njimi. V Turingiji in na Saškem znaša BDP na prebivalca okoli 30 tisoč evrov, kar je približno toliko, kolikor je BDP v Sloveniji, le da je pri nas brezposelnost ali pa recimo stopnja revščine za tretjino nižja. Ta kontekst je pomemben za razumevanje, kaj se je v teh dveh deželah zgodilo. Imeli so volitve in v obeh deželah je slavila skrajno desna AfD, Alternativa za Nemčijo. V Turingiji, ki jo od leta 2014 vodi Levica (Die Linke), je AfD z 32,8-odstotno podporo dosegla zgodovinski izid. Prvič po drugi svetovni vojni je s tem v Nemčiji na nekih volitvah zmagala skrajno desna stranka.

Kako se je lahko zgodilo, da je v deželi, ki jo je tradicionalno vodila Levica, z vodenjem katere se v Turingiji strinja kar 50 odstotkov občanov, tako močno zmagala skrajno desna stranka? Na to vprašanje že dlje obstaja splošen odgovor, ki gre nekako v tejle smeri: gospodarski razvoj je na razvitem Zahodu, kot je Nemčija, morda prišel do meje vzdržnosti, in ker bodo prihodnji zeleni ukrepi prizadeli blaginjo mnogih, se del volivcev zateka k poenostavljenim rešitvam, ki jih zagovarja AfD. V Turingiji ali na Saškem ni beguncev oziroma jih je tam veliko manj kot v industrijsko razvitih deželah, kakršni sta Bavarska in Severno Porenje - Vestfalija, kljub temu je zaradi relativne revščine in morda še napada z nožem v Solingenu, ki se je zgodil štiri dni pred volitvami, AfD slavila. Že na prejšnjih volitvah, volitvah v evropski parlament, je uživala veliko podporo, le da se je tedaj zapletla v več afer zaradi relativiziranja nacističnih zločinov.

Skrajna desnica ima zaradi tega v Nemčiji okoli 15-odstotno podporo, vendar aktualni primer Turingije izstopa. Na začetku tega leta se je nemška Levica razcepila. Njena nekdanja poslanka Sahra Wagenknecht je stranko zapustila in ustanovila gibanje Zveza Sahre Wagenknecht (BSW), češ da bo tako zmanjšala vpliv AfD. V boju za oblast je začela poudarjati temi, ki sta blizu AfD. Eno so migracije – začela je zagovarjati strožje ukrepe, kot je natančna delitev migrantov na begunce in ekonomske migrante, drugo pa je odnos do vojne v Ukrajini – tako kot AfD je začela nasprotovati vojaški podpori Ukrajini. Wagenknechtova trdi, da podpora Ukrajini le podaljšuje spopade in povečuje tveganje za širitev vojne. Zagovarja mnenje, da bi ustavitev vojaške pomoči Ukrajini vodila do mirovnih pogajanj.

Takšna stališča so nerealna in so velike poenostavitve. Wagenknechtova pozablja na Putinove imperialistične težnje, pozablja na suverenost Ukrajine, celo spreobrača vlogo žrtve in napadalca. Tudi zamisel, da bi begunce ločevali na tiste z ekonomskim interesom in one, ki potrebujejo humanitarno pomoč, je iluzorna, saj so vzroki za migracije prepleteni, poleg tega bi za kaj takšnega morali spremeniti mednarodne konvencije in dogovore znotraj EU. Wagenknechtova je sicer v Turingiji s svojim levim populizmom dobila 16 odstotkov glasov, a teh ni odščipnila AfD. Volivci, ki so protimigrantsko razpoloženi, ki v migrantih vidijo krivce za svoje težave, imajo raje izvirnik. Z Wagenknechtovo so kvečjemu dobili potrditev za svoja prepričanja. Volivci AfD so tako ostali na svojem mestu, k Wagenknechtovi pa so se preselili volivci stranke Levica in ta je tako postala šibka.

Skrajna desnica se ves čas poskuša prebiti na oblast. Preizkuša različne načine. Ko je kje ogorčenje preveliko, se umakne in udari drugače. Afere, v katere se zapleta, ji ne škodijo. Rešitve, ki jih zagovarja, so nasprotujoče si, bolj kot z vsebino se v strankah skrajne desnice ukvarjajo z metodo. Ne gre torej zanje, ne gre za SDS ali AfD. Zmaga, kot jo je v Turingiji zdaj dosegla AfD, je mogoča predvsem zaradi napak političnih nasprotnikov.