Anastazija Pirnat / Vizualna umetnica in didžejka, ki se navdihuje v napakah in naključjih

Anastazija Pirnat (1996) je umetnica, za katero se zdi, da (z)možnosti slikarstva, tega klasičnega medija z večstoletno tradicijo, nikoli ne bo izčrpala. Nenehno eksperimentira, raziskuje in odkriva nove potenciale platna, morda zato, ker se hitro naveliča ene teme ali načina dela, morda zato, ker jo nova spoznanja vsakič znova navdušijo in vodijo v nepredvidljive smeri. Zlasti v zadnjem desetletju opaža pravi preporod slikarskega medija, spodbujen tudi z napredkom tehnologije in vizualnimi vplivi internetne estetike. »Slikarstvo je morda klasičen medij, a je vedno odprto za prepletanje in združevanje z drugimi mediji ter dovzetno za njihove vplive, zato vsakič znova lahko privede do česa presenetljivega.«

Tako kot motiv ali vsebina jo zanima tudi sama materialnost slike, zadnje čase vse bolj. Za podlago uporablja digitalne skice, ki nastanejo z recikliranjem starih kolažev, fotografij ali igranjem v fotošopu. Po skici z oljem in akrilom na platno nanese prvo plast, nato izdela novo skico in nanese drugo plast, in tako dalje, dokler ni zadovoljna. Čuti tudi vse večjo potrebo po delu z rokami in poseganju po različnih materialih, po sopostavljanju slikarskih platen z objekti, ki jih sestavi iz najdenih materialov in obdela podobno kot svoja slikarska platna. Pri tem poskuša dati poudarek temu, kar vzbuja sama materialnost, s prepletanjem občutkov grobosti in nežnosti, intimnosti in hladnosti.

V svojih delih se ne referira na digitalni svet ali umetno inteligenco, pač pa digitalno uporablja zgolj kot pripomoček, sredstvo, s pomočjo katerega pride do želenih vizualnih rešitev. »Pri umetniškem delu mi je zanimivo, da si ga nikakor ne moreš v celoti zamisliti vnaprej. Ker je vmes toliko nekih plasti in nadgradenj začetne ideje,« pravi. »Idealno delam počasi in sem zelo pozorna na potenciale, ki se vmes odpirajo, bodisi v obliki naključij bodisi v podobi novih odkritij, ki jih apliciram in razvijam dalje.«

Slovenjgraška umetnica je začela risati že zelo zgodaj in prav tako se je že precej hitro odločila, da se želi v življenju zapisati likovni umetnosti. A o tokovih sodobne umetnosti ni imela pojma, umetniška dela je pobliže opazovala le v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU), kamor je zahajala na razstave in kjer se je rada izgubljala predvsem v delih Jožeta Tisnikarja. »Takrat mi je bila všeč samo temačna umetnost, morda se to še kje vidi,« se nasmeji. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), kjer je vpisala študij slikarstva, se je njena percepcija umetnosti povsem obrnila na glavo.

Znotraj študijskega okolja se je začela lotevati velikih formatov, ki jih je jemala kot »resno delo«, v prostem času pa je zase ustvarjala manjša platna, v katere je intervenirala s pogosto šaljivo-ironičnimi napisi, s katerimi je nagovarjala banalnost človeške narave in preizpraševala socialne strukture, v katere smo vpeti. A ugotovila je, da je skozi to neobremenjeno sproščenost v svojem izrazu veliko bolj napredovala, dela pa so imela kljub humorni noti večjo globino. »Takrat sem spoznala, da mi je zelo pomembno, da se ne jemljem preveč resno,« pravi. »Pri ustvarjanju vedno poskušam najti neko ravnovesje med resnostjo in samoironijo, humorjem ali absurdom.«

»Če bi imela dve življenji, bi se v enem zagotovo ukvarjala z glasbo,« pravi Anastazija Pirnat, ki se je pred nekaj leti, malo po začetku pandemije covid-19, preizkusila še za mešalko. Pod DJ imenom Anásta se je kmalu pridružila kvir kolektivu Ustanova, ki deluje na presečišču glasbe in aktivizma in si prizadeva za varne ter vključujoče klubske prostore. »Glasbo sem začela vrteti takrat, ko sem imela v slikarstvu precej dolgo krizo,« pravi. »Neki pobeg od slabe vesti, ki mi je morda vlil tudi malce samozavesti, da lahko počnem še nekaj drugega.«

V preteklih nekaj letih se je poleg vizualne umetnosti in glasbe intenzivno posvečala še aktivizmu – kot ena izmed soustanoviteljic nevladne organizacije Koroška Pride, prve in edine LGBT+ organizacije na Koroškem, je več let opravljala prostovoljno delo, aktivna je bila tudi pri slovenjgraškem mladinskem alternativnem društvu Špajz, ki je zaznamoval in obogatil njena formativna leta. »Ko sem delala za skupnost, sem imela prvič občutek, da za nekoga nekaj spreminjam na boljše, da delam nekaj, kar koristi skupnosti. Tega zunanjega zagotovila, da ima to, kar počneš, neki smisel, v umetnosti ne dobiš. Ta smisel si moraš ustvarjati sam in včasih se mi zdi to najtežje.« Toda kljub temu je spoznala, da se, čeprav morda zveni sebično, nikoli ne počuti tako izpolnjene kot takrat, ko ji znotraj umetniškega procesa uspe neki premik, dognanje, preboj. »Takrat sem spoznala, da je umetnost res jedro mojega delovanja in da se bom k njej kljub krizam vsakič znova vračala.«