Fred again..: ten days

+ +

Nadarjeni aristokrat, ki ga je v varstvo, ko je bil še najstnik, vzel sosed Brian Eno, zdaj 31-letni Frederick John Philip Gibson, se je iz producenta velikih pop imen, ki hite kot po tekočem traku ustvarja stran od žarometov, skoraj čez noč prelevil v institucijo. Postal je Taylor Swift elektronske glasbe! K temu je precej pripomogel njegov privlačni performans za platformo Boiler Room leta 2022, ki si ga je do danes ogledalo kar 38 milijonov ljudi. Gibson je »covidni dobičkar« par excellence, saj je koncept viralnosti med pandemijo popeljal v nove višave. S svojo viralno muziko in posnetki nastopov je preplavil družabna omrežja, postal dobitnik grammyja za najboljši elektronski album in komad ter headliner največjih svetovnih festivalov. Naveza s Skrillexom (prvim imenom EDM-a po letu 2010) in Four Tetom (legendo britanske elektronike) je razširila njegov domet onstran generacije Z, njihov lanski nastop na festivalu Coachella pa se je vpisal med popkulturne prelomnice 21. stoletja, primerljive z nastopom Fatboya Slima na plaži v Brightonu leta 2002.

Gibson se je ljudem prikupil s svojim dnevniškim pristopom k vokalni »poptroniki«. Komade je prepletel z intimnimi glasovnimi beležkami in sporočili raznih prijateljev, da bi glasbi vdahnil avro pristnosti. Obenem je postregel z množico brezosebnih plesnih hitov, ki so omrežili svetovna plesišča. Poleg tega sta lani z mentorjem Enom celo izdala najbolj brezvezen album ambientalne muzike, kar je mogoče! Vsestranskosti mu ne gre očitati, a važna je vsebina. Njegovi nastopi in produkcije so postali simbol algoritemsko determiniranega glasbenega inženiringa za manipulacijo množic – orodje za maksimizacijo čustvenega vpliva, učinkovito kot populistični govori, ki stavijo na najnižji skupni imenovalec. Fred Again je sintagmo »dajte ljudem, kar želijo« vzel zares. Zanka seveda ni v njegovi popularnosti, temveč v dejstvu, da v primerjavi z dvojcem Daft Punk leta 2001 ali Skrillexom desetletje kasneje njegova muzika, tudi na novem albumu ten days, ne izžareva nikakršnega »šoka prihodnosti« (svetla izje ma je lanski ban -ger Rumble s Skrillexom in Flowdanom).

Produkcija je sicer vseskozi na visoki ravni. Tudi aranžmaji so s komadi, ki se prelivajo med sabo, razmeroma frišni, ne manjka niti izjemnih gostujočih vokalistov. Bolj gre za splošni vtis, da je to muzika, ki te v nekem ( p)optimistične m zanosu dejavno prepričuje, da je prežeta s čustvi. Da moraš biti presunjen ob reverberiranem ženskem glasu, ki izreka nekaj globokega. Ali naključnega. Pomembni so bežni trenutki! S tovrstnimi triki mu uspeva prikrivati praznino, ki se skriva za umetelno fasado. Toda vseskozi stavi na eno karto: nežno melanholijo, prepleteno z evforijo. Kot bi Coldplay produciral elektroniko v slogu Four Teta!