Kako nastane slovenski Žid

Romi kradejo! To poslušamo zadnje tedne. Vsak župan, vsak poslanec, vsak svetnik, vsak krajan jugovzhodne Slovenije, kjer živijo Romi, je prišel s svojo zgodbo, s svojim »šokantnim« razkritjem, da Romi kradejo. Drug za drugim so naštevali, kaj vse kradejo – sadje, zelenjavo, krompir, poljščine, hrano. Vlamljajo v stanovanja in trgovine. Ni konca. Mediji so postali registri romskih kraj in tatvin. In vsi ti primeri so potrdili, da Romi kradejo. Da torej vsi Romi kradejo. Da so vsi Romi kriminalci. Tak je bil podton.

Toda: tudi Slovenci – večinsko prebivalstvo – kradejo. In še kako! Ječe so polne Slovencev, ki so jih zaprli zaradi kraj in tatvin. Še več Slovencev, ki so pokradli državna podjetja in okradli državni proračun, pa ni nikoli pristalo v ječi. Finančnim aferam in škandalom ni ne konca ne kraja. In vse te masivne in permanentne kraje – alias »odtujitve« – družbenega premoženja nacijo stresajo, travmatizirajo in histerizirajo. To vemo. Pomislite na vsa tista prisvajanja družbenega premoženja, na vse tiste »poštne nabiralnike«, na vse tiste privatizacije – prvi val, drugi val, tretji val. Spomnite se tajkunov, finančnega poloma mariborske nadškofije, šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj in masivnih davčnih utajevalcev. In ne pozabite, da se je Slovenija na indeksu zaznave korupcije odrezala še slabše kot leto prej. Korupcija? Ja, korupcija – to so kraje!

Pa vendar nihče ne reče: Slovenci kradejo. Kaj šele: vsi Slovenci kradejo. Ali če naj bom še bolj jasen in razločen: noben Avstrijec, Italijan, Hrvat ali Madžar ne reče: Slovenci kradejo! Avstrijci, Italijani, Hrvati ali Madžari ne rečejo: Slovenci so kriminalci! Kaj šele: vsi Slovenci so kriminalci!

Romom stoletja niso pustili, da bi se ustalili in vključili. Kamor so prišli, so bili outsiderji v sovražnem okolju.

Slišali smo, da so Romi povsem zaščiteni in da se jim nikoli nič ne zgodi. Sploh jih ne primejo, kaj šele procesirajo. Nikoli jih ne obsodijo! Vedno jih izpustijo! Policija in sodišča se jih vedno ustrašijo! Kot kronski primer so navajali Roma, ki je bil menda ovaden že 17-krat, pa se mu nič ne zgodi – še vedno je na prostosti. Recimo, da je to res – pa je to tudi romska specifika? Kje neki! Številni slovenski politiki so bili ovadeni mnogokrat – tudi večkrat kot 17-krat. A nikoli jih ne obsodijo. Vedno jih izpustijo. Vedno se jih ustrašijo. Še vedno so tu, med nami, nad nami – na oblasti, v parlamentu, mestnih svetih, na županskih in strankarskih položajih. Toda: Slovenci – ti, ki Romom očitajo, da so nenehno ovajani, pa se jim nič ne zgodi – z neskončnim užitkom volijo prav politike, ki so nenehno ovajani, pa se jim nič ne zgodi.

In da ne bo kakega nesporazuma: noben Avstrijec, Italijan, Hrvat ali Madžar ne reče: Slovenci so kriminalci, a se jim nikoli nič ne zgodi! Nikoli jih ne obsodijo! Vedno jih izpustijo! Policija in sodišča se jih vedno ustrašijo!

Slišali smo, da Romi gradijo na črno, da so torej črnograditelji. In to nas naj bi šokiralo in zgrozilo, nemara celo osupnilo. Toda lepo prosim: živimo v Sloveniji – deželi črnih gradenj! Slovenci množično in sistematično gradijo na črno. Še huje: na črno gradijo tako množično in sistematično, da so se pojavili strokovnjaki in agencije, ki ponujajo pomoč pri legalizaciji črne gradnje. Če dokažete, da je črna gradnja vaš edini dom, vam je praktično ne morejo porušiti – ustava vam jamči pravico do doma. Zakaj bi Romom odrekali to ustavno pravico? In zakaj bi se nam mešalo, če gradijo na črno? Slovenci to radi počnejo. Tudi ugledni Slovenci. Spomnite se le, kako je Vitoslav Türk, direktor Elesa in pomemben član SDS, »zaslovel« s svojo črno gradnjo (vilo na Parecagu), ki so jo potem – na podlagi novega »magičnega« gradbenega zakona – legalizirali kot objekt daljšega obstoja.

Toda nihče ne reče: Slovenci so črnograditelji! Nihče. Ne Avstrijci, ne Italijani, ne Madžari – še celo Hrvati ne. Pa vsi prekleto dobro vemo, da Slovenci na črno gradijo tudi na Hrvaškem. MMC je letos marca zapisal: »V hrvaškem delu Istre vse več črnih gradenj, največ naj bi jih bilo v lasti Slovencev.« N1 je dobrega pol leta prej zapisal: »Na idilični lokaciji v Dalmaciji ilegalne objekte domnevno postavili Slovenci.« Ne, Slovenci na Hrvaškem gradijo na črno, a Hrvati ne vpijejo: Slovenci so črnograditelji! In ko kakemu Slovencu očitajo črno gradnjo, se podton očitka ne glasi: vsi Slovenci so črnograditelji!

In ja, ko hrvaške oblasti nad slovenske črne gradnje pošljejo bagre, začnejo Slovenci, lastniki teh črnih gradenj (ne njihovih edinih domov), presunljivo javkati, klicati na pomoč in bentiti: glejte, kakšni so Hrvati! Glejte, kaj nam počnejo! To je krivica! To je nezakonito!

Slišali smo, da so Romi lenuhi in da živijo na tuj oziroma naš račun, češ da nočejo delati, ker se jim socialna pomoč bolj splača. Je to romska specifika? Je to značilno izključno za Rome? Le Romi nočejo delati, ker se jim bolj splača socialna pomoč? Nehajte. To počnejo tudi številni Slovenci. Iz različnih razlogov. Ne pozabite, da je pred nekaj leti s Facebooka na forume in družbena omrežja skočil tale zapis – in postal viralen: »Midva na socialni lepše živiva kot prej, ko sva oba hodila v službo. Skupni dohodek je bil okrog 1900 eur. Skoraj 300 eur vrtca + ostali stroški. Ostalo ni veliko. Sedaj ostane enako ali pa še več. Sva pa oba zavestno pustila službo (z dogovorom z delodajalcem, ker se je krčilo kader, in sva se javila, da sva lahko prva na spisku, oba v razliki cca pol leta). Sedaj najemnine plačujeva 60 eur, vrtca 30. Upravičena sva do neplačila rtv prispevka in dodatnega zdravstvenega zavarovanja (kar je spet 100 eur mesečno v skupnem). Po plačilu osnovnih stroškov nam še vedno ostane 800 eur za hrano oz. življenje. Kar nama ni nikoli, ko sva še hodila v službo. In dokler bo tako, ne grem nazaj v službo, če ni plača takšna, da mi ostane vsaj 1x toliko, kot če ležim doma in občasno še kaj delam.«

Kakšne plače se obetajo Romom, ki so že itak marginalizirani, diskriminirani in getoizirani, stisnjeni na obrobje, v socialno in kulturno divjino, vnaprej deprivilegirani, ožigosani in neenakopravni, pa še brez izobrazbe za nameček? Še celo šolanim, izobraženim Romom se ne obeta nič dobrega: Nataša Žagar, Rominja in policistka, ki so ji v segregirani osnovni šoli vsakodnevno govorili, da so romski otroci »rojeni z gensko napako«, je nedavno na seji odbora za notranje zadeve povedala: »Izobraženi Romi, mi vsi, ki delamo na terenu, se poznamo v celotni Sloveniji, po navadi smo najnižje plačani, ne glede na to, kako smo usposobljeni.« Olivera Mirković, Krčanka, ki z romskimi otroki v Kerinovem Grmu dela že 30 let, pa pravi: »Romi težko dobijo službo – zaradi slabe izobrazbe in seveda tudi zaradi predsodkov. Če jo dobijo, je to za določen čas, plačilo je po navadi slabo. Ker ne dobijo redne zaposlitve, ne morejo dobiti posojila, da bi se ta krog malo zavrtel.«

Razlog več, da nekateri Romi počnejo to, kar počnejo nekateri Slovenci. Ne le Romom, ampak tudi številnim Slovencem se bolj splača dati odpoved in živeti od socialne pomoči, toda Hrvati, Italijani, Avstrijci in Madžari ne bodo rekli: Slovenci so lenuhi! Slovenci živijo na tuj račun! Slovenci molzejo socialno pomoč! Sploh pa ne bi nikoli tega rekli tako, da bi zvenelo, kot da so vsi Slovenci lenuhi.

Slišali smo, da se Romi ukvarjajo s preprodajo orožja. Vau! S preprodajo orožja! Trgujejo z orožjem! Tu jim lahko rečemo le: dobrodošli v deželi trgovcev z orožjem! Za Janezom Janšo, trikratnim slovenskim premierom, se še vedno kadi.

Toda Hrvati, Italijani, Avstrijci in Madžari ne govorijo: Slovenci so trgovci z orožjem!

Kaj je narobe z Neromi?

Jasno, slišali smo tudi, da so Romi nasilni, da grozijo, razgrajajo, ropajo in vandalizirajo, da kršijo zakon o varstvu javnega reda in miru. Pretepli so dva policista, napadajo civiliste, zažgali so vrtec in seno, grozili so s puško, neki romski šolar pa je pretepel sošolca, Slovenca. Župani, poslanci in mestni svetniki so Rome povezali z nasiljem – in nasilje z Romi. Podton je bil na dlani: vsi Romi so nasilni! To imajo v genih! V krvi! To je njihova karakterna poteza – nasilje!

Ironično – prav tiste dni, ko so Rome po dolgem in počez obtoževali nasilja, so se na otroškem nogometnem turnirju v Rogozi stepli starši. Najprej so si grozili, potem so začeli fizično obračunavati. »Staršem je očitno zavrela kri,« smo brali. Bilo je tako hudo, da je morala posredovati policija. Toda starši, ki so se na otroški nogometni tekmi zatekli k nasilju in kršili zakon o varstvu javnega reda in miru, niso bili Romi, temveč Slovenci, ki imajo 20 let višjo pričakovano življenjsko dobo kot Romi. Zdaj sovražijo tiste, ki v njihovih otrocih ne vidijo novih dončićev – čez čas bodo zasovražili svoje otroke, ker ne bodo postali novi dončići. Je kaj bolj okrutnega – in nasilnega?

Sočasno je N1 poročal: »Postojna je postala tarča mladih vandalov. Uničujejo tako zasebno lastnino – minuli konec tedna so poškodovali dva avta – kot javno infrastrukturo. Samo v zadnjem mesecu so na občinskih površinah povzročili za 30.000 evrov škode.« Ne, mladi vandali, ki so uničevali avtomobile, namakalni sistem, novo asfaltirano cesto, občinska ogledala, električno napeljavo, prometne znake, drevesne označbe ter opremo na športnih objektih in v parkih (in občasno tudi streljali), niso bili Romi, temveč Slovenci.

Sočasno je 24ur.com poročal: »Minuli konec tedna je skupina najstnikov v Kopru s skuterji norela po parkirišču, metala pirotehnična sredstva mimoidočim pod noge, ob vsem tem pa so uničevali avtomate za napitke in kradli pijače. Tri mladoletnike, ki so jih zalotili pri kraji, so policisti z uporabo telesne sile zadržali na kraju in jih kasneje predali staršem.« Točno, mladoletniki, ki so »divjali« in »razgrajali« in »kršili zakon o varstvu javnega reda in miru«, niso bili Romi, temveč Slovenci, stari od 14 do 16 let.

Postojnska občina je sporočila: »Glede na zaznano gre za mlajše storilce, kar kaže na to, da očitno kot družba počnemo nekaj hudo narobe. Mladi niso deležni ustrezne vzgoje, ki bi jim privzgojila osnovne vrednote o odgovornem početju in spoštljivem odnosu do ljudi in stvari.« Mar niso te dni nekaj takega govorili za romske otroke? A po drugi strani: mar niso zadnja leta nenehno poročali, da slovenski otroci v šolo prihajajo z noži, kladivi, škarjami in pištolami, lažnimi in pravimi? Mar niso strokovnjaki obenem opozarjali, da je medvrstniškega nasilja – med slovenskimi, neromskimi otroki – precej več, kot ga je bilo? Romski otroci nimajo ravno kakih silnih zaslug za nasilje v Sloveniji.

Problem niso Romi in njihovi otroci, marveč neoliberalizem, ki se je zažrl v vse družbene pore in ki slovenske otroke uči, da družba ne obstaja, da obstajajo le sebični, požrešni posamezniki, da je vsak izmed nas direktor svojega jaza, podjetnik, in da je solidarnost – z njo pa tudi empatija, vživljanje v kožo drugega – nekaj zastarelega in nesmiselnega. Ti otroci so vendarle otroci te družbe, njeni produkti. Neoliberalizem od otrok pričakuje, da se bodo razvili v manične, asocialne stroje brez sočutja. Otroke pač vzgajamo za kapitalizem – to se je spremenilo! Kako pa mislite, da na otroke vpliva to, da se je šola prelevila v tekmovanje – v tekmo? Že sama logika tekmovanja in tekme navaja k agresivnosti in nasilju. Otroci so v nenehnem boju za točke, boju za elitne gimnazije. V Delu je bil na začetku leta naslov: »Za najbolj zaželene gimnazije so tri štirice lahko preveč.« Otroci so v neprestanem boju za preživetje – v boju za življenje. To jih dela jezne in agresivne. In seveda – tudi politiki so čedalje agresivnejši in brutalnejši, s čimer ustvarjajo agresivno, brutalno, nasilno okolje, v katerem odraščajo otroci.

Na Švedskem in v Nemčiji duhovniki niso smeli krstiti romskih otrok, cerkev je simpatiziranje z Romi izobčila, romščino, ki je ni nihče razumel, so imeli le za zarotniški trik, za znak goljufivosti.

A kot veste, je NSi – prav zaradi romskih mladoletnikov – v parlamentarni postopek vložila novelo kazenskega zakonika, po kateri bi bili mladoletniki, stari od 14 do 16 let, za hujša kazniva dejanja – kraje, vlome, nasilništvo in poškodovanje tujih stvari, kot pravi poslanka NSi Vida Čadonič Špelič – kaznovani z zaporno kaznijo. Koprski mladoletniki so zagrešili natanko kazniva dejanja, ki jih je naštela Vida Čadonič Špelič – kraje, nasilništvo in poškodovanje tujih stvari.

Če bi parlament sprejel to novelo kazenskega zakonika, ne bi le vsi ti koprski mladoletniki pristali v ječi, ampak bi bilo v ječi tudi sicer precej več slovenskih mladoletnikov kot romskih. A naši sosedje, Hrvati, Italijani, Avstrijci in Madžari, ne bi rekli: Slovenci so nasilni! Kaj šele: vsi Slovenci so nasilni!

So ljudje v Kopru, Postojni in Rogozi rekli, da bodo vzeli zakon v svoje roke? Ne. So zagrozili z ustanovitvijo vaških straž? Ne. So oznanili: »Situacija je vedno slabša. Vedno več je kriminala. Očitno vlada ne zna opraviti svojega posla. Mi smo naveličani obljub. Če vlada ne opravi svojega posla, ga bomo morali pač mi.« Ne. Je pa to oznanil šentjernejski župan Jože Simončič.

Pri reševanju »romske problematike« zdaj mnogi pozivajo k strategiji korenček-palica, represiji, omejevanju pravic, kolektivnemu kaznovanju, celo zapiranju romskih otrok in ustanavljanju vaških straž – pravijo, da je nekaj narobe z Romi, ampak očitno je nekaj narobe tudi z Neromi, Slovenci, večinskim prebivalstvom, ki si tako želi »končne rešitve romskega vprašanja«. Nekateri celo pravijo, da bi bilo treba Rome preprosto preseliti daleč stran. Tako kot so nekoč sanjali, da bi Jude preselili – kam daleč, daleč stran.

Nikoli ne bodo kot »mi«!

Ko Rome demonizirajo in kriminalizirajo, ko jih razglašajo za »problem«, ki ga je treba rešiti z represijo, ko jim pripisujejo vse negativne lastnosti, ko jih stereotipizirajo kot tatove, kriminalce, nasilneže, trgovce z orožjem, črnograditelje in lenuhe, ki živijo na naš račun, in ko jim očitajo, da ogrožajo nacijo, ustvarjajo slovenskega Žida. Ali pa njegov nadomestek, če hočete. Ko Rome predstavljajo kot parazite, ki jih je treba spreobrniti ali odstraniti, ustvarjajo slovenskega Žida. Ko vanje projicirajo vse svoje frustracije, strahove, tesnobe in predsodke, ustvarjajo slovenskega Žida. Žida pa ne moreš spreobrniti, so trdili nacisti – zato ga je treba odstraniti. Tudi Romov ni mogoče spreobrniti, slišimo – nikoli se ne bodo integrirali! Nikoli se ne bodo prilagodili! Nikoli ne bodo postali »mi«! Nikoli ne bodo Slovenci!

Pri tem vsi pozabljajo, da Romom stoletja niso pustili, da bi se ustalili in vključili. Kamor so prišli, so bili outsiderji v sovražnem okolju. Prikazovali so jih kot družbeno breme, kot ljudstvo, ki s svojim brezskrbnim življenjskim slogom ogroža moralni red in krščanstvo, kot kulturno inferiorne kriminalce, kot prerokovalce, ki kličejo Zlo, katoliška cerkev pa ni prenesla prerokovanja. Na Švedskem in v Nemčiji duhovniki niso smeli krstiti romskih otrok, cerkev je simpatiziranje z Romi izobčila, romščino, ki je ni nihče razumel, so imeli le za zarotniški trik, za znak romske goljufivosti. Še celo Martin Luther jih je leta 1528 razglasil za »lažne menihe, blodne Jude in malopridneže«. O njih so se začele rojevati urbane legende in teorije zarote. Recimo: Romi so izdelali žeblje, s katerimi so križali Jezusa Kristusa. Ali pa: Romi kužijo živino. Ker so sloveli kot izvrstni obrtniki, so začeli ogrožati druge, »avtohtone« obrtnike, zato so jim prepovedali ukvarjanje z obrtjo. In ker ni hotel z njimi nihče poslovati, so oblikovali svojo lastno logiko preživetja – gverilsko, polno trikov. Če ni šlo drugače, so kradli.

Avstro-ogrski cesar Karel VI. je že leta 1721 odločil, da je treba Rome eksterminirati. Tudi v drugih deželah so pozvali k eksterminaciji Romov – ali pa vsaj k preselitvi. Po Evropi so jih začeli sistematično preganjati in izganjati, obenem pa so začeli sprejemati represivne protiromske zakone: od leta 1471 do leta 1637 je protiromske zakone sprejela večina Evrope. V Angliji so sprejeli zakon, po katerem je bil vsak Rom avtomatično kriv, da je Rom – čakala ga je smrtna kazen. Na Švedskem so jih obešali, če se niso izselili. V Franciji so jih bičali, za njimi pa pošiljali lovce na glave. V Švici, na Nizozemskem in Švedskem so uprizarjali lov na Rome – za šport. Lovce so nagradili. Na Moravskem si lahko Romu odrezal levo uho – na Češkem si mu lahko odrezal desno. Angleži, Francozi in Portugalci so jih pošiljali v svoje kolonije – kot ceneno delovno silo.

Rome so imeli za vampirje. In za čarovnike. In za rojene kriminalce. »Nagnjenost h kriminalu« so začeli prikazovati kot kužno bolezen, ki se prenaša iz roda v rod – s krvjo. Njihova kri je bila »okužena«. Kot judovska. Njihova »kriminalnost«, njihova »kužnost« je veljala za dedno.

Tega, ki vzvišeno in pokroviteljsko javka, da se Romi ne bodo nikoli integrirali, da se ne bodo nikoli prilagodili in da ne bodo nikoli postali »mi«, lahko le vprašamo: ali to pomeni, da jih je treba odstraniti? In da zanje ni ne nebes ne slovenskega sna? Kot pravi Olivera Mirković: »Romi se niso sami getoizirali, mi smo jih, in tako živijo že, ne vem, 200, 300 let. Zdaj pa mi kar naenkrat hočemo, da živijo drugače in da živijo tako kot mi.«

Ko začneš Rome demonizirati in monstrumizirati, diskriminacija zelo hitro mutira v antiromizem, antiromizem v rasizem, rasizem pa v razčlovečenje. Kaj se zgodi, ko pride do razčlovečenja, pa vemo – povsem logično, samoumevno in naravno se ti zdi, da Romi nimajo pitne vode, elektrike in komunalne infrastrukture. Prepričan si, da si jih ne zaslužijo. Pitno vodo bodo dobili, ko se spreobrnejo – ko bodo torej ubogali in se obnašali tako, kot jim zapovedujemo. Nič ni logičnejšega, samoumevnejšega in naravnejšega od tega, da Romom, ki ne ubogajo, odrekaš pravico do pitne vode. Številni Slovenci kršijo zakonodajo, kradejo, so nasilni, živijo na tuj račun, gradijo na črno in trgujejo z orožjem, pa jim nihče ne odklaplja elektrike ali odreka pravice do pitne vode.

Ali se boste vključili v družbo – ali pa ne boste dobili pitne vode! Kako naj se Romi vključijo, če pa nimajo vode in elektrike?

A slovenska desnica ima že bogate izkušnje z ustvarjanjem slovenskega Žida. Ne pozabite: najprej je v slovenskega Žida prelevila izbrisane, ki jim je očitala, da so le lenuhi, ki hočejo živeti na račun Slovenije, da so le paraziti, ki molzejo Slovenijo (»odškodnine«, »desetine milijard« ipd.), da ogrožajo nacijo, da do Slovenije niso lojalni in da v Slovenijo niso nikoli verjeli, kar je stalno ponavljal tudi Janša, ki je izbrisane prikazoval kot huligane (»Nekateri med njimi ... so ta stalna bivališča pred umikom iz Slovenije oktobra 1991 fizično demolirali«), oportuniste (»Slovenija se je vsem tistim, ki so leta 1991 arogantno zavrnili našo zelo velikodušno ponudbo državljanstev, naenkrat zazdela kar privlačna država«), zahrbtneže (»In mnogi so se v Slovenijo ilegalno, brez prijave, tako kot so iz nje odšli, tudi vrnili«) in primitivce (»Seveda obstaja možnost, da je npr. kak nepismen prebivalec spregledal nastanek samostojne Slovenije«).

Desnica je po eni strani trdila, da so izbrisani za Slovenijo »nekoristni«, po drugi strani pa je volilne glasove nabirala prav na hrbtih ljudi, ki jih je razglašala za »nekoristne«. Natanko to zdaj desnica počne z Romi: razglaša jih za »nekoristne«, obenem pa si volilne glasove nabira prav na njihovih hrbtih. Tej dikciji, temu populizmu in tem stereotipom karakterno »ogrožene« ali »skrizirane« nacije vedno rade prisluhnejo.

Porrajmos

A retorika, s katero ustvarjajo slovenskega Žida, je retorika, ki je Jude in Rome nekoč pripeljala v nacistična taborišča smrti – od toksične retorike do plinskih celic je bilo le nekaj korakov.

Jude in Rome so vedno jemali v paketu, kot del iste »motnje«. Oboji so bili kulturno nesprejemljivi. Hitler je Rome in Jude takoj stlačil v kategorijo »sovražnikov Rajha«, med ljudi, ki »niso vredni življenja«, in jim zlagoma vzel vse državljanske pravice. Sredi tridesetih let so v Dachau, Sachsenhausen in Buchenwald že deportirali prve skupine Romov, nürnberške zakone, ki so leta 1935 prepovedali spolno/krvno mešanje Arijcev in Judov, so kmalu dopolnili, tako da so prepovedovali tudi spolno/krvno mešanje Arijcev in Romov, vzeli so jim volilno pravico. Kot Judom.

Reinhard Heydrich, nacistični ekspert za rasno politiko in varnost, je leta 1939 odločil, da je treba Rome relocirati – na Poljsko. Nacistične Einsatzgruppen so potem v vzhodni Evropi poskrbele za množične eksekucije Romov. Heinrich Himmler, Reichsführer-SS, eden izmed glavnih organizatorjev holokavsta, je 16. decembra 1942 oznanil, da so tudi Romi zreli za Sonderbehandlung, za »posebni tretma« – za deportacijo v taborišča smrti. V Auschwitz-Birkenau, Treblinko, Chełmno, Mauthausen, Ravensbrück, Belzec, Sobibor in Bergen-Belsen. Petnajstega novembra 1943 je Rome tudi uradno izenačil z Judi. S tem se je začela »končna rešitev romskega vprašanja«.

V poštev je prišla le še eksterminacija – tako kot za Jude. Včasih so Rome vpisovali kar kot Jude. Jud, Rom – ista reč. Dr. Josef Mengele, »Angel smrti«, je zelo rad eksperimentiral z romskimi otroki, prve Rome pa so s plinom pokončali že na začetku leta 1940, ko so nacisti v Buchenwaldu prvič testirali zloglasni in zlonosni zyklon B. Vseh 250 romskih otrok je umrlo. Prvega avgusta 1944 so v Auschwitzu s plinom usmrtili 4000 Romov – v eni noči. Zigeunernacht.

Nacisti so eksterminirali pol milijona Romov, morda celo več. Po nekaterih ocenah naj bi bilo pod nacisti umrlo kar 80 odstotkov evropskih Romov. A ko je bilo druge svetovne vojne konec, so Romi – v nasprotju z drugimi evropskimi narodi, ki so trpeli za svobodo – ugotovili, da je bilo njihovo trpljenje zaman.

Po vojni jih ni nihče čakal. Niso imeli države, v katero bi se lahko vrnili. Niso imeli doma. Njihovi tabori in združenja so bili uničeni, konji pobiti, klani in starešine – varuhi romske tradicije – eksterminirani. Bili so brez vsega. Goli in bosi. In povsem nezaščiteni. Nikjer dobrodošli. Nihče jih ni hotel. Bili so eno izmed tistih ljudstev, ki so med vojno najbolj trpela, toda po vojni jih ni nihče hotel za sosede. Po navadi so rekli: ker so ljudje v nacističnih lagerjih trpeli in umirali, mi zdaj živimo v svobodi in miru! Romi so v nacističnih lagerjih trpeli in umirali, toda nihče ni nikoli rekel, da zaradi njihovega žrtvovanja zdaj živimo v svobodi in miru. Vsi so bili žrtve druge svetovne vojne – razen Romov.

Romske žrtve je povojna Evropa ignorirala. Zapustila jih je pred drugo svetovno vojno, med drugo svetovno vojno in po drugi svetovni vojni. V njih je spet videla le kriminalce. So za trpljenje po vojni dobili reparacije? Ne. So Rome poklicali kot priče na sojenje v Nürnbergu? Ne. Je kdo pričal v njihovo korist? Ne. So jih sploh omenjali? Ne. Tudi sami Romi o svoji genocidni izkušnji niso govorili. A nihče jih ni hotel poslušati. Vsi so slišali za holokavst, nacistično eksterminacijo Judov, »končno rešitev judovskega vprašanja«, toda nihče ni slišal za porrajmos, nacistično eksterminacijo Romov, »končno rešitev romskega vprašanja«.

Strokovnjaki za romsko problematiko sicer pravijo, da se je zgodba o porrajmosu »izgubila« zato, ker je romska kultura oralna, ker je romska skupnost nepovezana in preveč razpršena, ker so Romi nepismeni, ker nimajo stika z dominantnimi kulturami, ker se ne menijo za zgodovino in ker so tradicionalno nagnjeni k »pozabljanju« spominov na slabe, mučne, travmatične reči, toda zgodba o porrajmosu se je »izgubila« predvsem zato, ker je ni hotel nihče slišati. Niso Romi pozabili na porrajmos, ampak je povojna Evropa pozabila na porrajmos. In ko je pozabila na porrajmos, je pozabila tudi na Rome.

Ko je bilo vojne konec, Romi niso imeli niti pravice do žalovanja za svojimi bližnjimi. Za žrtve holokavsta in nacističnih lagerjev smrti se je reklo: nikoli jih ne pozabimo! Le za Rome ne. Evropa je med vojno zatajila Jude – po vojni je imela zaradi tega občutek krivde. In ga ima še vedno. Tudi Rome je med vojno zatajila, toda po vojni zaradi tega ni imela občutka krivde. Vse žrtve te vojne so bile deležne velikega sočustvovanja. Le Romi ne. Gotovo veste, da obstajajo zanikovalci holokavsta. Zanikanje holokavsta velja za nekaj izprijenega, zavržnega in pošastnega. Zanikanje genocida nad Romi pa je nekaj povsem normalnega, del mentalnega formata povojne Evrope in sodobne družbe. Še bolj tragično pa je, da že 60 let poslušamo zgodbo, da so Romi le »paraziti«, ki se hočejo prišlepati na judovsko tragedijo, in da je povojna Evropa s svojim ignoriranjem romskega trpljenja de facto legalizirala to, kar je preiskovalcem leta 1948 rekel nacistični dr. Robert Ritter: Ne, ne, nikar jim ne verjemite – veste, Romi pogosto mešajo realnost in fikcijo! Še bolj tragično: natanko to Judom očitajo zanikovalci holokavsta. Razlog več, da Romi še vedno izgledajo tako, kot da so pravkar stopili iz nacističnega lagerja.

In seveda – to, da je povojna Evropa pozabila na porrajmos, je zelo vplivalo na povojno življenje Romov. Pogubno. Diskriminacija Romov, ki se je začela že globoko pred drugo svetovno vojno, se je po vojni nadaljevala – kot da se ni nič zgodilo. Kot da ni bil porrajmos le nadaljevanje tega, kar so z Romi počeli od 15. stoletja. V njih so še vedno videli le kriminalce, ki niso upravičeni do nobene kompenzacije, nemški uradniki so celo oznanili, da Romi ne morejo veljati za »žrtve nacizma«, to pa zato, ker jih nacisti niso preganjali zaradi njihove rase, ampak zaradi njihove kriminalnosti in antisocialnosti.

S tem so hoteli reči: to, kar so z Romi počeli nacisti, bi z njimi počela tudi vsaka demokratična država! Nacisti so le varovali zakon in red! Žrtve nacističnega genocida niso bile nedolžne! Denacifikacija Nemčije in Evrope ni uspela: kriminalizacija Romov se je nadaljevala.