Ne dovolimo, da bi o naši prihodnosti odločali tehnokrati

Čez dva meseca bomo imeli (prvi) posvetovalni referendum o gradnji nove nuklearke. Vprašanje se bo glasilo: »Ali podpirate izvedbo projekta JEK 2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?« Razen Levice so vse parlamentarne politične stranke poenotene. Vse, leve in desne, bolj ali manj podpirajo gradnjo druge nuklearke, katere eksistenca je tako rekoč zagotovljena. Ravno tako zagrete za nov objekt so številne nevladne organizacije, predvsem gospodarske in delodajalske. Gradnjo zagovarjajo mnogi elektroenergetski strokovnjaki, elektroenergetiki in fiziki ter posredno tudi njihove institucije, kot so Elektroinštitut Milan Vidmar, Institut Jožef Stefan ter ljubljanska in mariborska fakulteta za elektrotehniko. Zdi se, da novi nuklearki ne more nasprotovati nihče pri zdravi pameti.

Ključne prednosti nove nuklearke, kot jih investitor, to je državna družba Gen energija, od letos poleti propagira na svojih predstavitvah po Sloveniji, so stabilna in varna proizvodnja elektrike »24/7«, kakovostna oskrba odjemalcev z električno energijo po konkurenčni ceni, prispevek k čistejšemu zraku in biotski raznovrstnosti, zanesljivo obratovanje, napredna tehnologija, številna nova, visoko kvalificirana mesta, spodbujanje napredka, domače proizvodnje energije, krepitev stabilnosti. Ko je prejšnji teden okoljsko ministrstvo sporočilo, da bi šel lahko TEŠ 6 v stečaj, so v Gen energiji takoj objavili na videz novo študijo ljubljanske fakultete za elektrotehniko, to je analizo zanesljivosti elektroenergetskega sistema, ki je pokazala, da v primeru izpada TEŠ 6 slovenskega elektrosistema ne moremo rešiti zgolj s povečanjem obnovljivih virov energije, torej z dodajanjem sončnih panelov, vetrnic ali novih hidroelektrarn. Kajti v tem primeru bo elektrosistem padel v »popolnoma nesprejemljivo stanje«, so opozorili strokovnjaki.

A pred 15 leti se je ravno tako zdelo, da nihče pri zdravi pameti ne more nasprotovati novemu bloku šoštanjske termoelektrarne. Tudi tedaj je investitor, to je bila termoelektrarna na čelu z njenim predstavnikom Urošem Rotnikom, projekt zagovarjal z na videz kataklizmičnimi argumenti. Lokalni veljaki v Šaleški dolini, številni elektro in ekonomski strokovnjaki, predstavniki termoelektrarne ter velenjskega rudnika so v en glas ponavljali, da je gradnja TEŠ 6 nujna za zagotovitev stabilnosti slovenskega elektrosistema, še celo bolj kot nuklearka, saj nam TEŠ zagotavlja »primarno regulacijo«, nuklearka pa je zmožna zagotavljati le »pasovno energijo«. TEŠ 6 naj bi bil nujen za zagotavljanje stabilnosti. In seveda je bila tudi takrat odločitev sprejeta na strokovnih podlagah: odločitev o gradnji 600 MW bloka smo sprejeli »po konzultacijah s slovenskimi energetskimi strokovnjaki«, nam je Rotnik dejal leta 2008, ko smo ga obiskali v Šoštanju.

V majhni Sloveniji imamo že zdaj neverjetno močan elektroenergetski lobi, ki odloča o veliki večini političnih vprašanj.

Končno odločitev o gradnji TEŠ 6 je sicer sprejela vlada Boruta Pahorja, a po tem, ko je Rotnik že plačal približno 25 milijonov evrov rezervacije. Pred tem pa je projekt odobrila skupina elektro in ekonomskih strokovnjakov. Sprva so v Šoštanju zaradi pomanjkanja premoga načrtovali manjšo, bolj racionalno elektrarno. Nato pa je velik 600 MW blok nestandardne in zato dražje izdelave podprla strokovna komisija, ki jo je vodil predsednik dr. Maks Babuder, sicer strokovnjak za visokonapetostno tehniko, člani pa so bili še ekonomist dr. France Križanič, elektrotehnik dr. Ferdinand Gubina, strojnik dr. Janez Oman, termodinamik dr. Matija Tuma, sedaj že pokojni strokovnjak za toplotno tehniko dr. Peter Novak, energetik dr. Jože Voršič, elektrotehnik dr. Franc Žlahtič, strojnik Djordje Žebeljan, ekonomistka Irena Stare, elektroinženir Ivan Iveta in pravnik Tomaž Babič. Kot je zapisal Matjaž Hanžek v sklepih parlamentarne preiskovalne komisije o TEŠ 6 leta 2018, je ta strokovna komisija delovala bolj po nareku: Spreminjali so lastne sklepe v skladu z željami investitorja, to je Rotnika. Mnogi od zgoraj omenjenih strokovnjakov so danes še vedno del elektroenergetske elite: Žlahtič je leta 2022 postal predsednik sveta Agencije za energijo, Žebeljan je izvršni direktor, pristojen za raziskave v Holdingu Slovenske elektrarne, Babuder je danes namestnik direktorja Elektroinštituta Milan Vidmar.

Kdor je v tistem času dvomil o tako zastavljenem TEŠ 6, so ga doletele sankcije: bil je zasmehovan, izobčen in marginaliziran. To se je leta 2010 zgodilo aktualnemu direktorju Elesa Aleksandru Mervarju. Mervar je bil leta 2010 eden redkih, ki je dvomil o rentabilnosti TEŠ 6. Na pobudo tedanjega ministra za šolstvo in predsednika stranke Zares Gregorja Golobiča je naredil študijo o šestem bloku, ki je bila nato podlaga za nasprotovanje te stranke projektu, seveda ob nasprotovanju njihovega tedanjega gospodarskega ministra Mateja Lahovnika. Mervar je tedaj zagovarjal gradnjo še enega bloka termoelektrarne v Šoštanju, a manjšega in cenejšega. Predlagal je 400-megavatni blok in ves čas poudarjal, da je 600-megavatni blok bistveno prevelik. Glede zagotovljene količine lignita, upoštevajoč njegovo kalorično vrednost, ki je čedalje slabša, naj bi bil namreč 400-megavatni blok stroškovno najbolj optimalna možnost, hkrati pa bi imel tudi manjši projekt blagodejne narodnogospodarske učinke, kot jih je imel velik projekt, je trdil.

»A sam s svojim glasom nisem mogel prodreti,« se spominja, »ko sem preverjal izračune, finančne konstrukcije, zaloge lignita in vse ostalo, kar so pripravili snovalci projekta TEŠ 6, sem ugotovil, da je marsikaj narobe. Najbolj me je zmotil predvideni režim obratovanja; nova elektrarna mora 85 odstotkov časa obratovati s polno močjo, da je rentabilna, pri TEŠ 6 pa je bilo predvideno obratovanje s polno močjo 70 odstotkov časa. Diagram obratovanja v celotni življenjski dobi se po letu 2030 obrne strmo navzdol, ker – na to so nakazovale eksploatacijske zaloge – ni lignita za celotno obdobje. Več je bilo stvari, ki so prižgale rdečo luč, in na to sem takrat opozoril ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika. V študiji sem opredelil 15 tveganj, ki jih je treba preučiti pred odločitvijo o investiciji. Poudaril sem, da je treba takoj ustaviti projekt, če ne najdemo zadovoljivih odgovorov na ta tveganja. Bil sem eden redkih, ki je tedaj javno opozarjal na tveganja projekta, gospodarstvo in politika sta bila medtem enotna v svoji podpori TEŠ 6. Niso me poslušali. Do danes so se uresničila prav vsa tveganja, ki sem jih navedel v študiji. Še vedno sem razočaran nad takratno odločitvijo odgovornih,« pravi.

Mervarja so zaradi njegove študije mnogi kolegi, elektroenergetski strokovnjaki, izobčili, nekaj časa je bil zaradi tega tudi brezposeln: »V tistem obdobju sem bil tudi eden od kandidatov za mesto generalnega direktorja Holdinga slovenskih elektrarn (HSE) in ta študija me je stala tega mesta. Postal sem persona non grata,« se spominja. Podobna usoda je doletela stranko Zares in njenega predsednika Gregorja Golobiča, ki so mu tedaj zaposleni v energetiki na protestnih shodih zaradi nasprotovanja projektu TEŠ 6 očitali, da sproža »oranžni cunami«.

A danes vemo, da so številni elektroenergetiki, podjetniki, zaposleni v energetiki, sindikalisti in tudi politiki, še posebej, če so bili kakorkoli povezani s Šaleško dolino, svoja »strokovna« stališča oblikovali v skladu s svojimi ozkimi interesi. Energetika je namreč v Sloveniji najbogatejši sektor, kjer so plačila za nasvete, študije in tudi plače ter nagrade najvišji. Julija je povprečna bruto plača na zaposlenega v TEŠ znašala 3414 evrov. Gradnjo šestega bloka TEŠ so zaradi takšnih finančnih interesov zagovarjali vsi najpomembnejši elektroenergetski strokovnjaki. In mnogi od njih, vsekakor pa institucije, ki jih predstavljajo, danes spet enako vneto zagovarjajo gradnjo nove nuklearke.

Fiziki, elektroenergetiki, strojniki, termodinamiki, elektrotehniki, elektroinženirji – dejansko ima večina zaposlenih v Gen energiji zelo ozek pogled na vprašanje nove nuklearke.

Vodja strokovne komisije, ki je projekt TEŠ 6 prilagajala po Rotnikovih (koruptivnih) željah, Babuder, je danes namestnik direktorja Elektroinštituta Milan Vidmar. Ta inštitut zdaj sodeluje z Gen energijo pri projektu nove nuklearke. Letos maja je Elektroinštitut Gen energiji pomagal izračunati ceno nove nuklearke, ta naj bi stala od 9,3 do 15,4 milijarde evrov, so ugotovili. In zato je samo letos od Gen energije prejel 120 tisoč evrov. Ni prav nobenega dvoma, da projekt NEK 2 podpirajo na omenjenem inštitutu, pa tudi na Institutu Jožef Stefan: ta je v tem letu od Gen energije dobil 281 tisoč evrov. Fakulteta za elektrotehniko, kjer številni profesorji javno v svojih nastopih zagovarjajo drugi blok jedrske elektrarne, je letos za svoje storitve od Gen energije prejela 80 tisoč evrov. Takšnih finančnih povezav med stroko in investitorjem je še veliko.

In tako je bilo tudi s TEŠ – množica ljudi je ta projekt podpirala, a bolj zato, ker jim je denar zameglil pogled: Rotnik je tik pred odstopom postal častni občan Velenja. Ni čudno, ko pa je v imenu TEŠ v Šaleški kotlini gradil krožišča in igrišča, sponzoriral športne klube in sklepal lokalne pogodbe z izvajalci storitev, naročniki in izvajalci, ki so bili nemalokrat tudi njegovi sosedi. V lastniški mreži Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenje so bila celo podjetja, ki se ukvarjajo s promocijo eko zavesti, kot je »Center odličnosti nizkoogljične tehnologije« ali »Inštitut za ekološke raziskave«. Rudnik je bil nekoč glavni promotor turizma v regiji. V lasti je imel rekreacijske centre in hotele, celo hotele v Fiesi ali Strunjanu. Direktor Premogovnika je bil »šef« smučarskega centra Golte, velenjske lesne industrije in inkubatorja »Saša«, kjer rastejo nove podjetniške ideje. V lasti so imeli socialne ustanove, kot je velenjski šolski center ali Center starejših Zimzelen. Skratka, elektro-premogovniška naveza je v lokalnem okolju skrbela za vse: od ogrevanja stanovanj prek dobave elektrike do porok, sprostitve, počitnikovanja, vmes so poskrbeli za nastanitev šolarjev, na koncu pa za ostarele. In mimogrede, rudarska godba igra tudi na pogrebih. Toda v takšnem okolju je praktično nemogoče sprejemati objektivne elektroenergetske odločitve.

Gradnjo šestega bloka TEŠ so zaradi takšnih finančnih interesov zagovarjali vsi najpomembnejši elektroenergetski strokovnjaki. In številni od njih, vsekakor pa institucije, ki jih predstavljajo, danes podobno vneto zagovarjajo gradnjo nove nuklearke.

TEŠ je stal milijardo, nova nuklearka pa naj bi stala petnajstkrat več. In podjetja z interesi, ki so že danes povezani s krško nuklearko – od sklada za razgradnjo odpadkov do zadnjega čistilnega servisa – sestavljajo veliko večji interesni bazen. Društvo jedrskih strokovnjakov je letos od Gen energije prejelo 20 tisoč evrov. So lahko fiziki pri odločanju o novi nuklearki neodvisni strokovnjaki? »Fiziki so danes zagreti za novo nuklearko, vendar njihova pozicija ni neodvisna. Če poznaš, kako se cepijo atomi, še ne pomeni, da si pravi za odločanje o prihodnosti države, kar odločitev za/proti jedrski energiji je. Ko vprašaš rudarja, kakšna bo prihodnost, jo bo seveda videl le v kopanju premoga, ker je to njegov svet,« pravi Jure Vetršek iz zasavskega Eko kroga, sicer vodja Oddelka za učinkovitost in grajeno okolje na Inovacijsko-razvojnem inštitutu (IRI) Univerze v Ljubljani. Sam meni, da so pravi strokovnjaki odprti za nove ideje.

Biti odprt pomeni, da zmoreš na podlagi novih dejstev spremeniti mnenje: »Med študijem na strojni fakulteti sem bil še zagovornik jedrske opcije, ker sem poznal in bil fasciniran le nad tehnologijo. Jedrska elektrarna je najbolj kompleksen inženirski objekt; je sicer termo elektrarna z nizkim izkoristkom, a je privlačna, tudi ker je nevarna. Ko pa sem se podučil o širših implikacijah, sem spremenil mnenje in sedaj zagovarjam nižanje rabe in razpršeno obnovljivo energetiko v lasti porabnikov,« pravi. V času sprejemanja odločitve o TEŠ 6 je bil član nevladne okoljske organizacije Focus. Vetršek pravi, da so že tedaj banke (EBRD) opozarjali na vse, kar se je potem zgodilo – tako kot danes napovedujejo za jedrsko opcijo. Če je kdo vključen v projekt ali pa bo imel koristi ali škodo, je težko neodvisen. Pri novi jedrski elektrarni je zanj še najbolj šokanten molk finančnikov kot skrbnikov državnega proračuna. Pri mnogih drugih zadevah je denar prvi argument, pri megalomanskem projektu druge nuklearke pa tukaj kritičnih glasov ni, čeprav ta pomeni eno največjih tveganj za državne finance doslej.

Pri TEŠ 6 so se ozkogledni strokovnjaki – v nasprotju z večino ekologov – zmotili pri oceni stroškov za emisijske kupone. Zaradi korupcije je bil TEŠ 6 vprašljivo rentabilen projekt, a cene emisijskih kuponov ga sedaj mečejo daleč čez rob. Za primerjavo, Mervar je v prej omenjeni študiji predvideval, da bodo ti kuponi, ki so bili leta 2010 po okoli 12 evrov, dolgoročno stali 20 evrov na tono izpuščenega CO2. Sicer je v svojih preračunih upošteval ceno 50 evrov, a si ni mislil, da bodo ti kdaj stali 70 evrov na tono kot sedaj. A občutek ekologov, ki so na podlagi tendenc znali predvidevati prihodnji razvoj, ni varal. Podobno je sedaj pri jedrski energiji. Sedaj je velika neznanka sončna energija: ta je že praktično zastonj poleti čez dan, a problem ostaja zvečer in pozimi. In vprašanje je, kdaj in kako bo dostopna tehnologija za shranjevanje sončne energije. A trendi so jasni: letos je v Evropi prvič v baterijah shranjena sončna energija postala cenejša od električne energije, ki jo proizvajajo zvečer termoelektrarne.

Tudi Zoran Kus, bivši državni sekretar za okolje, meni podobno. In sicer da so »neodvisna strokovna mnenja« pred 15 leti opozarjala, da bo zaradi prirejenih stroškovnih izračunov projekt TEŠ 6 nasedla naložba z večdesetmilijonskimi letnimi izgubami. »Podobna strokovna mnenja že danes dokazujejo, da nosilci priprave projekta JEK 2 sledijo enakim vzorcem in da so sedanji stroškovni izračuni Gen energije prav tako prirejeni, podcenjeni in napačni, in nočejo razkriti, da bi morebitni finančno petnajstkrat večji projekt JEK 2 zaradi eksponentnega razmaha in rapidno padajočih cen obnovljivih virov energije že takoj po izgradnji pristal med nasedlimi naložbami z večstomilijonskimi letnimi izgubami (diskontirano na današnjo vrednost). Sistematično diskreditiranje neodvisnih mnenj je s strani Gen energije, jedrskega lobija, vlade in državnega zbora danes še mnogo večje kot takrat,« trdi.

Tako je bilo tudi s TEŠ – množica ljudi je ta projekt podpirala, a bolj zato, ker jim je denar zameglil pogled: Rotnik je tik pred odstopom postal častni občan Velenja.

Opozarja, da bi morali politični odločevalci neodvisna strokovna mnenja preučiti ter jih vključiti v energetske načrte, Slovenija pa bi se morala dokončno znebiti partikularnih interesov aktualne politike in monopola državne energetike ter se odločiti za trajnostni energetski prehod: »Potrebujemo prehod, ki prinaša demokratizacijo in digitalizacijo energetike in ki z zatonom fosilne in jedrske industrije odnaša zastarele in preživele energetske prakse prejšnjega stoletja, visoke in monopolne cene ter odpravlja energetsko revščino. Neodvisna mnenja namreč jasno kažejo, da so obnovljivi viri energije, še zlasti sončna in vetrna, vključno s hranilniki in napravami za proizvodnjo vodika, ki so ključne zelene tehnologije, najcenejši med vsemi viri in da močno prehitevajo celotno konkurenco, kar je brez dvoma omogočilo njihovo absolutno zmago in skorajšnjo prevlado na svetovnem energetskem trgu.«

A ta vidik, ki ga poudarjata Kus in Vetršek, v slovenski javnosti nima pravice bivanja. Fiziki, elektroenergetiki, strojniki, termodinamiki, elektrotehniki, elektroinženirji – dejansko večina zaposlenih v Gen energiji – imajo zelo ozek pogled na vprašanje nove nuklearke. Jasno je, da je z vidika upravljanja s slovenskim elektroenergetskim sistemom za njih veliko lažje, če zgradimo eno veliko vtičnico, ampak kot so opozorili številni pomembni misleci moderne, ima tehnologija velikanske posledice na razvoj družb. Nemški geograf Karl Wittfogel je po drugi svetovni vojni zaslovel s tezo, da so velike, centralizirane družbe v vzhodnih civilizacijah, kot so Kitajska, Egipt in Mezopotamija, nastale kot posledica potrebe po nadzoru velikih namakalnih sistemov, ki so bili potrebni za učinkovito kmetovanje, in da sta gradnja in upravljanje teh velikih namakalnih sistemov zahtevala močno centralizirano oblast, kar je po njegovem mnenju prispevalo k razvoju avtokratskih režimov.

Ko je bil lani na obisku v Sloveniji nemški filozof Peter Sloterdijk, smo ga vprašali, zakaj tudi on nasprotuje gradnji jedrskih elektrarn v Nemčiji. Dejansko je ponovil Wittfoglovo tezo: »Jedrskim elektrarnam nasprotujem, ker je jedrska energija pogoj za močno državo. V Franciji je energetska družba EDF država v državi. V Franciji ne more nihče postati predsednik, če ni v dobrih odnosih s tamkajšnjim elektrosistemom. Jedrska energija je zato idealen vir energije tudi za diktature.

Rekel bi, da je od jedrske energije do diktature samo korak. To je pravi problem. Sam zagovarjam helvetizacijo planeta. Nasprotujem temu zbliževanju velikih tehnologij in močne države. Če resno mislimo z demokracijo, ne smemo graditi jedrskih elektrarn. Če jih v Nemčiji že imamo, je sicer idiotsko, da bi jih predčasno zaprli, sem pa proti novogradnjam in tudi proti fuziji, ki naj bi bila neki sveti gral energije. To se mi zdi prej zelo strašljivo, ker bomo na koncu namesto politikov dobili viteze tega svetega grala. S pomočjo tehnologije bomo dobili tehnično monarhijo.«

V majhni Sloveniji imamo že zdaj neverjetno močan elektroenergetski lobi, ki odloča o veliki večini političnih vprašanj. Pri tem ni treba imeti v mislih le predsednika vlade Roberta Goloba, ampak vse druge naveze politikov, ne le iz Gibanja Svoboda, tudi iz SD in SDS, ki so zrasli iz šaleškega in krškega elektroenergetskega bazena. Elektroenergetiki zaradi svojega vpliva že danes v Sloveniji odločajo o medijski politiki – elektroenergetska podjetja so glavni oglaševalci, elektroenergetiki zaradi svojega vpliva že danes odločajo o številnih zdravstvenih vprašanjih, veliko jih sedi v svetih zdravstvenih zavodov. Največ direktorjev je v Sloveniji elektroenergetikov in najvplivnejši zaposleni in vodstveni delavci so elektroenergetiki.

Kritiki novega bloka krške nuklearke navadno pravijo, da je 15-milijardni projekt za majhno Slovenijo enostavno preveliko tveganje. Poenostavljeno rečeno je to res: če se kaj zalomi, kot se je pri čisto vseh nuklearkah, ki so jih gradili v zadnjih desetletjih v ZDA in tudi v Evropi, se škoda meri v milijardah evrov. A res je še nekaj: novi blok krške jedrske elektrarne, ki naj bi bil enkrat ali pa celo štirikrat večji od sedanjega, bi lahko v prihodnosti, v času gradnje in obratovanja, na Slovenijo metal temno senco. Morda zagovorniki novega bloka verjamejo, da bo ta služil državi, a pri tem pozabljajo, da bo veljalo tudi nasprotno. Pozabljajo, da bo majhna dvomilijonska država podrejena tej velikanski interesni spregi, s katero že zdaj nimamo dobrih izkušenj. Skratka, tudi če bo šlo vse po načrtu, bodo učinki na družbeni razvoj Slovenije veliki.

Če ne verjamete, poglejte katerokoli z nafto bogato bližnjevzhodno avtokratsko državo. Tudi s plinom bogato Rusijo. In se vprašajte, ali bi v njej res živeli.