Marijo Županov / Fotograf, ki se ne ozira na žanre

Marijo Županov (1989) je resnično fotograf, ki živi in diha fotografijo. Česarkoli se loti, pa naj bodo to modne kampanje ali fotozgodbe, ulične fotografije mimoidočih, impresije klubske kulture ali podobe ljubljanske kvir skupnosti, iz njegovega dela vrejo nebrzdano življenje, pristna energija in dinamika, igra in brbotanje, nenormativna in nekonvencionalna lepota. Fotografija je zanj povsod, kamor ga vleče neznana intuitivna magnetična sila, ves čas ga preobraža, je njegovo jedro in njegovo sidro.

To je prvič doumel po zaslugi osnovnošolske učiteljice v domači Metliki, Duške Vlašič, ki mu je nekoč posodila knjigo o fotografiji. Požiral je stran za stranjo in vsrkaval znanje o kompoziciji, kontrastih in razvijanju fotografij, bila je ljubezen na prvi pogled. V naslednjih letih je bil zanj izjemno formativen tudi Teden kulture na Placu, festival v starem metliškem jedru, ki ga je več kot desetletje pomagal organizirati z lokalnim kulturno-umetniškim društvom KUD Plac in je ponujal številne brezplačne delavnice, med drugim fotografsko.

Z žarom v očeh omenja tudi hrvaško fotografinjo Mare Milin, ki je v fotografski reviji BULB pisala kolumno, pospremljeno z avtorskimi fotografijami, in v kateri je našel svojo fotografsko mamo. »Njene podobe so bile žive, eklektične, nore, pank ter hkrati lepe in občutljive, to je bila moja resnična fotografska šola.« Ko se je po enem letu študija veterine pripravljal na sprejemne izpite za študij fotografije na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je med pohajkovanjem po mestu zavil v knjigarno Konzorcij in na oddelku s fotoknjigami naletel na znamenitega ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa. Takrat ga je presekalo in mu postalo jasno, da fotografija ni zgolj hobi, je moč in je življenje, njene meje pa so tam, kjer si jih postaviš sam.

V študijskih letih je eksperimentiral s črno-belo fotografijo in spoznal, da ga bolj kot v perfekcijo vleče v nepopolnost, v napake, v trash. In če se je že prej navduševal nad modno fotografijo, jo je kmalu spoznal pobliže, v Parizu živeči stilist Andrej Skok ga je namreč povabil k sodelovanju na snemanju v francoski prestolnici. Zdelo se mu je neverjetno, skoraj sanjsko, priložnost pa ga je počasi postavila na modni zemljevid doma in tudi v tujini, začel je fotografirati na pariškem tednu mode in se tudi v Sloveniji vzpostavljati kot uspešen modni fotograf.

A čeprav je v tem zaželen in iskan, se ne počuti (le) kot modni fotograf. Rad ima tudi fotografiranje stanovanjskih interierjev. »Gre za popolno nasprotje kakšnega hektičnega modnega seta, saj si sam s seboj, v tišini, ne ukvarjaš se z ničimer drugim kot z osnovami likovnega ustvarjanja: kompozicijo, svetlobo, barvo. To je zame dober protipol, ki je lahko resnično meditativen.« Pravzaprav mu ne gre toliko za žanre kot za to, kaj mu fotografija ponuja in kaj lahko sam ponudi njej. Pomeni mu način dotikanja sveta, je njegova afirmacija, kje je bil in kaj se mu je zgodilo. »Lahko bi fotografiral osebne izkaznice in bi mi bilo zanimivo,« pravi. Njegova osebna navezanost na fotografijo je tako močna, da se spomni prav vsake svoje fotografije, ne glede na to, za kako majhen projekt je šlo.

Njegovo življenje in ustvarjanje osmišlja tudi njegova avtorska umetniška fotografija, posvečena ljubljanski kvir in LGBT+ skupnosti; živi, brbotajoči in cvetoči sceni, ki jo že vrsto let dokumentira iz prve vrste. Predvsem skupnost domačih kraljic preobleke, ki jih spremlja v intimnih in iskrenih trenutkih med pripravami v zaodrju, pa tudi med energičnimi in spektakularnimi odrskimi nastopi. »Fotografija je moj podporni prispevek k sceni in posameznikom, s katerimi sem osebno povezan in me vsakič znova navdihujejo s svojo kreativnostjo in pogumom. Sam pa jim vračam s tem, da jim poskušam izboriti vidnost in reprezentacijo v našem umetniškem prostoru, kjerkoli sem lahko del njega.«

V svojem projektu Daddy issues, ki je bil na ogled v klubu Tiffany na ljubljanski Metelkovi, je raziskoval svoje zanimanje za erotiko. »Zdi se mi, da je ta v fotografiji lahko precejšen kliše, lahko pa jo raziskuješ po svoje in vidiš, kam te bo pripeljala ustvarjalna praksa,« pravi. In pripeljala ga je marsikam. Lotil se je namreč projekta, kjer je fotografiral tujce, ki jih je spoznal na aplikacijah za zmenke, pri čemer jim je zagotovil popolno anonimnost – tako vidimo le njihovo golo telo ali dele telesa, ki vzbujajo občutke pričakovanja, radovednosti, skrivnosti. »Šlo je za ogolitev telesa na popolno objektnost in objektivnost. Moja oda erotiki, raziskovanje lastne želje po tem, kaj lahko jaz prispevam k tej temi v fotografiji. In spoznal sem, da je bila to nazadnje tudi moja oda seksualnemu pozitivizmu, saj še vedno živimo v kulturi, kjer je seks tabu, seksualno delo in menjavanje spolnih partnerjev pa sta zelo stigmatizirani, zlasti če se dotikajo LGBT+ skupnosti.« Zato si želi, da bi se pri nas, tudi zunaj meseca ponosa, več galerijskih institucij zanimalo za kvir vsebine.

*V letu 2024 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Asiana Jurca Avci (1992) bo z nami do 18. oktob