Jedo pse! / Kako nastane nacistični trop

Da priseljenci jedo mačke in pse, si ni izmislil Trump. Ko so se v 19. stoletju v Ameriko množično priseljevali Kitajci, so jih začeli takoj smešiti, rasistični stereotip št. 1 pa se je glasil: Kitajci jedo pse! Kitajci jedo mačke!

Šestega septembra je Trumpov somišljenik @EndWokeness na omrežju X objavil fotografijo haitijskega priseljenca, ki koraka po Springfieldu – s kanadsko gosjo v roki. Zraven je objavil še screenshot svarila, objavljenega na profilu skupine Springfield Ohio Crime and Information na Facebooku: »Soseda me je obvestila, da je hčerina prijateljica izgubila mačko. Vse je pregledala. Ko se je nekega dne vrnila iz službe, stopila iz avta in pogledala proti hiši, v kateri živijo Haitijci, je zagledala svojo mačko, ki je visela z oboka kot jelen, pripravljena za odiranje – Haitijci so jo rezali in se pripravljali, da jo pojedo. Povedali so mi, da to počnejo tudi s psi, v Snyderjevem parku pa so to počeli tudi z racami in gosmi.« »Haitijski priseljenec«, ki s kanadsko gosjo v roki koraka po Springfieldu, ni bil Haitijec in ni bil posnet v Springfieldu, temveč v Columbusu, ki leži daleč od Springfielda.

Šestega septembra je Trumpov somišljenik @EndWokeness na omrežju X objavil fotografijo haitijskega priseljenca, ki koraka po Springfieldu – s kanadsko gosjo v roki. Zraven je objavil še screenshot svarila, objavljenega na profilu skupine Springfield Ohio Crime and Information na Facebooku: »Soseda me je obvestila, da je hčerina prijateljica izgubila mačko. Vse je pregledala. Ko se je nekega dne vrnila iz službe, stopila iz avta in pogledala proti hiši, v kateri živijo Haitijci, je zagledala svojo mačko, ki je visela z oboka kot jelen, pripravljena za odiranje – Haitijci so jo rezali in se pripravljali, da jo pojedo. Povedali so mi, da to počnejo tudi s psi, v Snyderjevem parku pa so to počeli tudi z racami in gosmi.« »Haitijski priseljenec«, ki s kanadsko gosjo v roki koraka po Springfieldu, ni bil Haitijec in ni bil posnet v Springfieldu, temveč v Columbusu, ki leži daleč od Springfielda.

Donald Trump je med televizijskim soočenjem s Kamalo Harris nenadoma odločno, smrtno resno, ekspozejsko, zmagovito – pred 67 milijoni gledalcev – oznanil: »V Springfieldu ljudje, ki prihajajo, jedo pse. Jedo mačke. Ti ljudje jedo hišne ljubljenčke tistih, ki tam živijo!«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Šestega septembra je Trumpov somišljenik @EndWokeness na omrežju X objavil fotografijo haitijskega priseljenca, ki koraka po Springfieldu – s kanadsko gosjo v roki. Zraven je objavil še screenshot svarila, objavljenega na profilu skupine Springfield Ohio Crime and Information na Facebooku: »Soseda me je obvestila, da je hčerina prijateljica izgubila mačko. Vse je pregledala. Ko se je nekega dne vrnila iz službe, stopila iz avta in pogledala proti hiši, v kateri živijo Haitijci, je zagledala svojo mačko, ki je visela z oboka kot jelen, pripravljena za odiranje – Haitijci so jo rezali in se pripravljali, da jo pojedo. Povedali so mi, da to počnejo tudi s psi, v Snyderjevem parku pa so to počeli tudi z racami in gosmi.« »Haitijski priseljenec«, ki s kanadsko gosjo v roki koraka po Springfieldu, ni bil Haitijec in ni bil posnet v Springfieldu, temveč v Columbusu, ki leži daleč od Springfielda.

Šestega septembra je Trumpov somišljenik @EndWokeness na omrežju X objavil fotografijo haitijskega priseljenca, ki koraka po Springfieldu – s kanadsko gosjo v roki. Zraven je objavil še screenshot svarila, objavljenega na profilu skupine Springfield Ohio Crime and Information na Facebooku: »Soseda me je obvestila, da je hčerina prijateljica izgubila mačko. Vse je pregledala. Ko se je nekega dne vrnila iz službe, stopila iz avta in pogledala proti hiši, v kateri živijo Haitijci, je zagledala svojo mačko, ki je visela z oboka kot jelen, pripravljena za odiranje – Haitijci so jo rezali in se pripravljali, da jo pojedo. Povedali so mi, da to počnejo tudi s psi, v Snyderjevem parku pa so to počeli tudi z racami in gosmi.« »Haitijski priseljenec«, ki s kanadsko gosjo v roki koraka po Springfieldu, ni bil Haitijec in ni bil posnet v Springfieldu, temveč v Columbusu, ki leži daleč od Springfielda.

Donald Trump je med televizijskim soočenjem s Kamalo Harris nenadoma odločno, smrtno resno, ekspozejsko, zmagovito – pred 67 milijoni gledalcev – oznanil: »V Springfieldu ljudje, ki prihajajo, jedo pse. Jedo mačke. Ti ljudje jedo hišne ljubljenčke tistih, ki tam živijo!«

Z »ljudmi, ki prihajajo«, je mislil na priseljence. Migrante. Specifično: na Haitijce, ki so se zadnja leta – zaradi političnega in kriminalnega nasilja ter številnih naravnih katastrof (potresi ipd.) – priselili v Springfield (Ohio) in okolico. V Springfield, ki šteje okrog 60 tisoč prebivalcev, naj bi se bilo priselilo približno 15 tisoč Haitijcev (morda celo več), toda to niso »ilegalni« ali »nedokumentirani« priseljenci, temveč povsem legalni in še kako dokumentirani priseljenci. Vsi so tu z vizumi, tako da v okviru posebnega zveznega humanitarnega programa (Immigration Parole Program) uživajo začasno varstvo, ki vključuje tudi delovno dovoljenje.

Rekli boste: mar ni grozno, da se je toliko Haitijcev priselilo v mali Springfield? To je gotovo breme. Pritisk. Ne pozabite, da Springfield leži v Ohiu, kjer leži tudi mali Cleveland, v katerega se je nekoč priselilo ogromno Slovencev. Jasno, Slovenci Clevelanda s svojim prihodom niso uničili ali ohromili, temveč so ga ekonomsko, gospodarsko okrepili. Tako kot Haitijci Springfield, ki je v času Trumpove administracije ekonomsko, gospodarsko kolapsnil, zdaj, v zadnjih štirih letih, v času Bidnove administracije, pa se je spet pobral, toda številni novi biznisi, obrati in tovarne, ki so vzniknili, so potrebovali delovno silo – in vskočili so Haitijci. Springfieldska mestna uprava je poudarila, da so haitijski priseljenci »konsolidirali mestno delovno silo in pripomogli k stabilizaciji gospodarstva«. In Springfield je ekonomsko ponovno vzletel in zacvetel.

Toda Trump, ki zna vedno dokaj nefiltrirano odigrati vlogo rasističnega trola, ni le ustvarjal vtisa, da so haitijski priseljenci »ilegalni« in »nedokumentirani«, da živijo na ameriški račun, da so kriminalci in da jih bo takoj po izvolitvi deportiral (»Te ljudi bomo spravili ven,« je rekel kasneje na tiskovni konferenci v svojem losangeleškem golf klubu), ampak je tudi oznanil, da »jedo hišne ljubljenčke tistih, ki tam živijo«. Hišne ljubljenčke! Ultimativne žrtve kulturnega boja! Ni hujše, ni strašnejše, ni škandaloznejše žrtve – hišni ljubljenčki, ki jih jedo priseljenci, so tragičnejše žrtve od deklet, ki jih posiljujejo priseljenci!

Springfield leži v Ohiu, kjer leži tudi mali Cleveland, v katerega se je nekoč priselilo ogromno Slovencev. Jasno, Slovenci Clevelanda s svojim prihodom niso uničili ali ohromili.

Trditev, da haitijski priseljenci jedo hišne ljubljenčke, ni bila le lunatična, konspirološka in dementna (njeni podžigalci niso spregledali, da Američani Haitijce povezujejo z vudujem in obrednim žrtvovanjem domačih živali, piščancev in koz, zato bi lahko vsaj pri delu lahkoverne populacije delovala kredibilno, češ »nekaj je na tem«), niti ni bila le velika laž, ki so jo vse pristojne institucije – springfieldska mestna uprava, springfieldska policija in springfieldski župan – absolutno in kompletno zanikale, marveč je bila tudi scela, povsem in očitno rasistična. Vreščavo, kričavo, rjoveče, razgrajaško rasistična. Če hočeš vladati, moraš deliti, polarizirati, histerizirati, kar najlažje počneš z rasizmom. »Jedo pse«, »Jedo mačke«, »Jedo hišne ljubljenčke« – to je bil rasizem na odprti sceni. Rasizem nacističnih razsežnosti – na tak način so nekoč nacisti poniževali, sramotili, blatili, žigosali, demonizirali Jude.

»Z njimi je treba samo na trdo!«

Hitler je Jude v Mein Kampfu razglašal za »umazanijo«, »grozoto«, »črve«, »zdrizasto sluz«, »prenašalce bacilov najslabše vrste«, »kugo« (»hujšo od črne smrti«), »razširjevalce strupa«, »satansko spretnost«, »dialektično zlaganost«, »zapeljivce našega ljudstva«, »parazite«, »večne razdiralce človeštva«, »trop podgan«, »pošasti«. Še huje: »Če bi bili Židje na tem svetu sami, bi se zadušili v umazaniji in odpadkih.«

Pri Trumpu je odgovor na vsako vprašanje migrant – pri Hitlerju pa je odgovor na vsako vprašanje Jud.

Judje so bili krivi za vso »nesnago« in »brezsramnost« v tisku, umetnosti, literaturi in gledališču, za prostitucijo, marksizem, rusko revolucijo, diktaturo proletariata, napade na Nemčijo, laži, obrekovanje, sindikate, delavske svete, stradanje v Rusiji, kapitalistično izkoriščanje ljudi, sifilis, egoizem, demokracijo in »vladavino parlamenta«. Njihov končni cilj je bil »uničenje človeške kulture in s tem opustošenje sveta«.

Zakaj je Judom pripisal vse zlo? Zakaj je sploh potreboval Juda? Iz istega razloga kot Trump potrebuje migranta, »ilegalnega« oziroma »nedokumentiranega« priseljenca. »Nasploh je umetnost resnično velikih ljudskih voditeljev v vseh obdobjih v prvi vrsti v tem, da pozornosti ljudstva ne razdrobijo, ampak jo vedno usmerijo le na enega nasprotnika.« Na Juda – ali migranta, »ilegalnega« oziroma »nedokumentiranega« priseljenca. Haitijskega, mehiškega, gvatemalskega, salvadorskega, sirskega, azijskega, afriškega – vseeno. Ni važno, od kod je priseljenec. Vsi priseljenci so isti Priseljenec. »H genialnosti velikega vodje spada, da tudi na videz različne nasprotnike predstavlja, kot da sodijo v eno samo kategorijo, ker spoznavanje različnih sovražnikov lahko pri šibkih značajih privede do pojavljanja dvomov o lastnem prav.« Da ne bi bilo dvomov o lastnem prav, »je treba številne navznoter različne nasprotnike vedno povezati, tako da se bo množici lastnih privržencev zdelo, da se borijo samo proti enemu sovražniku. To krepi vero v lasten prav in stopnjuje ogorčenje do napadalca in njegovega prav.«

Tako kot je Hitler Nemce prepričeval, da se borijo proti Judom, Trump Američane prepričuje, da se borijo proti migrantom, »ilegalnim« oziroma »nedokumentiranim« priseljencem. Ljudskih množic ne smeš mesti in mučiti s kompliciranimi problemi, ampak moraš preprosto reči: problem so Judje! Problem so migranti! »Sposobnost dojemanja velikih množic je precej omejena, razumevanje je majhno, nasprotno pa je pozabljivost velika. Zaradi teh dejstev se mora vsaka učinkovita propaganda omejiti le na nekaj točk in jih kot gesla toliko časa uporabljati, da si bo tudi zadnji pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hočemo.«

Hitler je Juda torej potreboval zato, ker se mora propaganda omejiti »na malo stvari in tiste večno ponavljati«. Judje nas bodo požrli! Trump migranta potrebuje iz istega razloga – ker se mora propaganda omejiti »na malo stvari in tiste večno ponavljati«. In ja, stvari, ki terjajo večno ponavljanje, je treba preleviti v gesla. Trump to zna. »Jedo pse!«, »Jedo mačke!«, »Jedo hišne ljubljenčke!«. Hitler je Judom napovedal »boj z vsem orožjem, ki si ga lahko zamišljajo človeški duh, razum in volja«. Trump, ki je skušal Američane omrežiti z ultimativno žrtvijo (hišnim ljubljenčkom!), je »boj z vsem orožjem« napovedal migrantom, zato tudi nenehno ustvarja vtis, da je usoda Amerike odvisna od končne rešitve priseljenskega vprašanja, s čimer pa le kanalizira Hitlerjev dictum, da je treba vso pozornost ljudstva »združiti in osredotočiti na eno samo vprašanje, kot da bi bila od njegove rešitve dejansko odvisna biti ali ne biti«.

Trump je napovedal deportacijo vseh »ilegalnih« priseljencev – in teh je po njegovem v zadnjih štirih letih prišlo 20 milijonov. V resnici jih je prišlo le približno 10 milijonov, toda večina jih je v Ameriki legalno – z vizumi, zelenimi kartami. Trump ima velike oči. Rasizem ima vedno velike oči. Tudi haitijskim priseljencem, ki »jedo mačke in pse, hišne ljubljenčke,« je zagrozil s takojšnjo deportacijo, pa čeravno so tam, v Springfieldu (in okolici), povsem legalno.

Toda: priseljenci »zastrupljajo kri naše države«, je rasistično, tako rekoč nacistično rekel Trump, zato s priseljenci ni kompromisa. Z njimi je treba na trdo! V kletke z njimi! Otroke je treba ločiti od staršev! Deportacija! Zdi se, kot da citira Hitlerja, ki je v Mein Kampfu poudaril: »Z Židi ni mogoče sklepati dogovorov, z njimi je treba samo na trdo: ali-ali. In tako sem sklenil, da bom postal politik.«

»Ponovno uvedite smrtno kazen!«

Trump, ki je Baracka Obamo razglašal za Kenijca, je vse, kar ve, pobral v smeteh, pri patologiji tabloidnih tračev, teorij zarote, resničnostnih šovov in spletnih forumov, teh naglih sodišč, teatrov vsakdanje krutosti, junaške anonimnosti in oportunistične primitivnosti. Ni predsodka, ki ga ne bi ljubil. Toda predsodki pogosto vodijo v tragedije – in katastrofe.

Leta 1989 je bila v newyorškem Centralnem parku ponoči napadena in brutalno posiljena džogerka, 28-letna Trisha Meili, ki je bila potem skoraj dva tedna v komi.

Vse je bilo fiktivno – razen rasistične paranoje, ki obseda desnico.

Policija je hitro prijela pet temnopoltih fantov, mlajših najstnikov, starih od 14 do 16 let. Hitro so jih tudi obtožili – za napad, posilstvo, poskus umora. Trump ni omahoval. V vse največje newyorške časopise je dal celostranski rasistični oglas, v katerem je terjal, da v New Yorku ponovno uvedejo smrtno kazen. Kar pomeni, da je za najstnike terjal smrtno kazen. Terjal je eksekucijo otrok. »To jih bo prestrašilo,« je rekel. »Te nasilneže in morilce hočem sovražiti. Naj trpijo.«

V intervjuju za CNN je dodal: »Težava naše družbe je v tem, da je žrtev brez pravic, kriminalec pa ima neverjetne pravice. Če hočemo kaj spremeniti, potem potrebujemo sovraštvo.« Če bi internet tedaj že obstajal, bi bil Trump kralj forumov. Rasistična retorika njegovega oglasa –»Ponovno uvedite smrtno kazen!« – je podžgala, vnela in zastrupila javno mnenje, da je terjalo linč.

In res, naslednje leto so peterico obsodili, resda ne na smrt, kot je zahteval Trump, temveč na dolge zaporne kazni (od pet do 15 let). Najstniki so trdili, da so nedolžni in da tega niso storili, toda to ni nikogar zanimalo. Trump je ustvaril eksplozivni »moralni« kontekst, ki je legitimiral in legaliziral rasizem, tako da so črnce morali obsoditi in zapreti.

Toda nekaj let kasneje se je izkazalo, da so fantje res nedolžni in da tistega posilstva niso zagrešili. To je pokazala analiza DNK, obenem pa so našli tudi moškega, ki je vse priznal – napad in posilstvo. Fante, ki bi jih dal Trump usmrtiti, so izpustili ter jim izplačali orjaško odškodnino.

Večerna šola angleščine za priseljence iz Haitija v Springfieldu, ki so jo morali začasno zapreti zaradi groženj

Večerna šola angleščine za priseljence iz Haitija v Springfieldu, ki so jo morali začasno zapreti zaradi groženj
© Profimedia

Trump ni padel na kolena, pač pa je še naprej vztrajal, da so krivi. Črnci? Logično! Le kako bi lahko bili črnci kaj drugega kot krivi? »Ti fantje nimajo ravno angelske preteklosti. Skušajte prisluhniti dejstvom,« je rekel Trump, ki bi lahko Hitlerja še bolj in bolj kanaliziral ter rekel: »S črnci ni mogoče sklepati dogovorov, z njimi je treba samo na trdo: ali-ali. In tako sem sklenil, da bom postal politik.«

Trump, ki je Biblijo razglasil za »mojo najljubšo knjigo« (tudi prodaja jih po 59,99 dolarja), bi lahko mirno rekel: »Ko se branim pred migrantom/priseljencem/nebelcem, se bojujem za Gospodovo delo.« Kajti natanko to počne, s tem pa spet le kanalizira Hitlerja, ki je v Mein Kampfu oznanil: »Ko se branim pred Židom, se bojujem za Gospodovo delo.«

Kako je to praktično izgledalo, vemo.

»Če propaganda zanemari primitivnost izražanja, ne bo našla poti do čustev širokih množic,« je poudarjal Hitler, ki je vedel, da zmaga ta, »ki osvoji srce množice«. In Trump, ki je, kot bi rekel Hitler, »dojel čustveni predstavnostni svet velikih množic« in ki trdi, da na svoje shode priteguje »največje množice v zgodovini«, se tega drži – primitivnosti pušča prosto pot. Mehičane je označil za »kriminalce«, »posiljevalce« in »dilerje«, migrante za »živali«, »razbojnike«, »teroriste«, »prenašalce bolezni« (za haitijske priseljence je večkrat rekel, da »imajo aids«) in »neljudi«, dežele, iz katerih prihajajo, pa za »usrane luknje« (shitholes). Lahko bi – čisto spontano – citiral Hitlerja: »Vse, kar na tem svetu ni dobra rasa, je pleva.« In vsakič, ko krikne »Naredimo Ameriko spet veliko« ali ko se prikaže z rdečo kapo, na kateri piše MAGA (Make America Great Again), vemo, kaj hoče v resnici reči: vrnimo se v »srečne« čase, ko je še obstajala jasna rasna hierarhija! S sloganom »Naredimo Ameriko spet veliko« je le kanaliziral Hitlerja, ki je rekel: »Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spoštuje, zapravlja srečo, ki mu je namenjena.«

Trumpov slogan itak zveni tako, kot da ga je navdihnila Hitlerjeva opazka, da »zgodovinska izkušnja ponuja številne dokaze za to«, da si »narava prav malo želi parjenja šibkejših bitij z močnejšimi, še manj pa zlivanja višje rase z nižjo«, saj »z zastrašujočo razločnostjo kaže, da je bil ob vsakem mešanju arijca z nižje razvitimi ljudstvi rezultat konec kulturnega ljudstva«. Hitler za zgled »dobre prakse« daje prav Ameriko. »Severna Amerika, kjer je večina prebivalstva germanskega porekla, ki se je zelo malo mešalo z nižjimi obarvanimi ljudstvi, kaže drugo človeštvo in kulturo, kot pa Srednja in Južna Amerika, kjer so se romanski priseljenci včasih v velikem obsegu mešali s praprebivalci. Rasno čist in nemešan German ameriške celine je zagospodaril na njej; gospodar bo ostal toliko časa, dokler tudi on ne bo postal žrtev sramotnega mešanja krvi.«

Rasistične fraze imajo običajno dolg rep. Tudi antisemitizem in antisemitske fraze imajo dolg rep – ni si jih izmislil Hitler. Kar Hitler v Mein Kampfu tudi pove.

Trump je prepričan, da se je v Ameriki zgodilo natanko to – zato skuša zdaj to odnarediti. In zato to zavija v religiozno retoriko (ljubo evangeljskim kristjanom, njegovemu najfanatičnejšemu volilnemu bloku). Kot Hitler. »Takšen razvoj ne pomeni nič drugega kot pregreho zoper voljo večnega Stvarnika.«

»Ne pustite, da nas pojedo – volite Trumpa!«

In vendar se vprašate: kako so tako strupene rasistične fraze – »Jedo pse!«, »Jedo mačke!«, »Jedo hišne ljubljenčke!« – prišle v Trumpova usta? Kako so s spletnega obrobja – iz politične divjine – skočile na glavni oder? Ali bolje rečeno: zakaj je Trump te rasistične fraze, ki so v trenutku požele številne viralne spletne videe (v nekaterih je pse in mačke zgrabila panika, ko so s televizorja zaslišali Trumpov glas, v drugih so pse in mačke »kuhali« in »pekli«, v tretjih so se hišni ljubljenčki oborožili, v četrtih jih je reševal Trump, njihov Rambo), parodije (»Pet Shop Boys, Snoop Dogg in Pitbull, ostanite doma in zaklenite vrata!«), plesne točke in bujno, neskončno memifikacijo (vključili so se tudi Simpsonovi iz fiktivnega Springfielda, ki so v neki stari epizodi – The Springfield Files – »napovedali« izdelovanje pijače iz psov), pred vesoljnim avditorijem izgovoril tako, kot da je rasizem spet dovoljen, legitimen in legalen?

Rasistične fraze imajo običajno dolg rep. Tudi antisemitizem in antisemitske fraze imajo dolg rep – ni si jih izmislil Hitler. Kar Hitler v Mein Kampfu tudi pove. Jasno, tega, da priseljenci jedo mačke in pse, si ni izmislil Trump. Ko so se v 19. stoletju v Ameriko množično priseljevali Kitajci, ki so jih potrebovali pri gradnji transkontinentalnih železniških prog (Mickey Rourke je v Ciminovem Zmajevem letu ameriški novinarki kitajskega rodu siknil, da so gradili proge, a da jih na skupinskih fotografijah ni), so jih začeli takoj smešiti, karikirati, stereotipizirati, sramotiti in poniževati, rasistični stereotip št. 1 pa se je glasil: Kitajci jedo pse! Kitajci jedo mačke! Belci so hoteli s tem – in zagotavljanjem, da v kitajskih restavracijah strežejo pasje, mačje in podganje meso – reči: Kitajci so primitivni, nekultivirani in necivilizirani – mi smo moralno superiornejši od njih! Nikoli ne bodo kot mi! Vedno bodo pod nami! Nižja rasa! Vedno bodo inferiorni! Ne sodijo v Ameriko! Kitajske priseljence so demonizirali in dehumanizirali na odprti sceni. Ko je ameriški predsednik Grover Cleveland leta 1888 ponovno kandidiral, so njegovo predvolilno kampanjo ozaljšali tudi s kartami, na katerih so bile slike Kitajcev, ki jedo podgane. Cleveland je s tem parodiral Benjamina Harrisona, svojega velikega tekmeca, sicer zagovornika Kitajcev, ki so ga označevali za »kitajskega predsedniškega kandidata«. Ironično, Cleveland je bil demokrat, Harrison pa republikanec – in Cleveland je bil na volitvah poražen.

Leta 1904 so menda organizatorji svetovnega sejma v St. Louisu filipinske staroselce – ljudstvo Igorot – prisilili, da so jedli pse, jasno, za zabavo, ki pa je šla vedno z roko v roki z rasizmom. Entertainment – spektakel – je vedno utrjeval in legitimiral ksenofobične, nativistične in rasistične predsodke (no, tudi memifikacija – velika spletna zabava – je »pozabila«, da so Trumpove tarče resnični ljudje). In tako so potem v 20. stoletju v rasističnih očeh vsi azijski priseljenci – Filipinci, Korejci, Kambodžani, Vietnamci, Tajci, Laošani ipd. – jedli pse. Kar je bil dokaz, da ne sodijo v Ameriko. Da so čudni, izrojeni, umazani, inferiorni. In da se ne bodo nikoli integrirali v ameriško družbo, kaj šele asimilirali.

Potem pa so letos poleti začeli pse in mačke jesti še haitijski priseljenci. Kar pomeni, da so rasistični stereotip iz preteklosti disruptivno preselili v sedanjost. Za takšno disruptivno reaktivacijo in »ažuriranje« rasističnega stereotipa pa so po navadi potrebni hardcore rasisti – nacisti ali neonacisti. In glej – prav res: poleti so se v Springfieldu pojavile govorice, da haitijski priseljenci kradejo in jedo domače živali (gosi, race), te govorice pa so začeli potem avgusta na Telegramu in Gabu – družbenih omrežjih, ki sta ljubi ekstremni desnici – napihovati in podžigati člani neonacistične skupine Blood Tribe, ki so tako postali prvi ojačevalci te laži. Šestega septembra je njihov somišljenik @EndWokeness na omrežju X objavil fotografijo haitijskega priseljenca, ki koraka po Springfieldu – s kanadsko gosjo v roki. Zraven je objavil še screenshot svarila, objavljenega na profilu skupine Springfield Ohio Crime and Information na Facebooku: »Soseda me je obvestila, da je hčerina prijateljica izgubila mačko. Vse je pregledala. Ko se je nekega dne vrnila iz službe, stopila iz avta in pogledala proti hiši, v kateri živijo Haitijci, je zagledala svojo mačko, ki je visela z oboka kot jelen, pripravljena za odiranje – Haitijci so jo rezali in se pripravljali, da jo pojedo. Povedali so mi, da to počnejo tudi s psi, v Snyderjevem parku pa so to počeli tudi z racami in gosmi.«

Ta post – ta kolaž, ki ga je dopolnila še strašljiva zgodba o Haitijki iz Springfielda, ki so jo aretirali, ker je »pred številnimi ljudmi mučila, ubila in pojedla mačko« – je postal viralen. Letel je na vse strani. Ogledalo si ga je na milijone ljudi. Videl ga je tudi JD Vance, ohajski senator in Trumpov podpredsedniški kandidat, ki je na omrežju X takoj – v ponedeljek, dan pred televizijskim duelom Trump vs. Harris – sporočil: »Poročila kažejo, da ljudje, ki ne bi smeli biti tu, kradejo in jedo hišne ljubljenčke.«

Nenadoma so vsi svarili pred haitijskimi priseljenci, ki jedo hišne ljubljenčke. V Springfieldu množično izginjajo hišni ljubljenčki! Teksaški senator Ted Cruz, sin kubanskega priseljenca, je svaril: »Prosim, volite Trumpa, da nas ne bodo pojedli haitijski priseljenci!« Republikanci in njihovi vplivneži so začeli objavljati fotografije Trumpa – obdanega z mačkami in gosmi. In fotografije mačk – z rdečimi kapami MAGA. »Zaščitite ameriške ljubljenčke!«, »Cat Lives Matter!«, »Ne pustite, da nas pojedo – volite Trumpa!«, »Predsednik Trump bo deportiral migrante, ki jedo hišne ljubljenčke!«, »Rešite hišne ljubljenčke – volite Trumpa!«.

Da priseljenci jedo mačke in pse, si ni izmislil Trump. Ko so se v 19. stoletju v Ameriko množično priseljevali Kitajci, so jih začeli takoj smešiti, rasistični stereotip št. 1 pa se je glasil: Kitajci jedo pse! Kitajci jedo mačke!

Teren je bil pripravljen za Trumpov krik: »Jedo pse! Jedo mačke! Jedo hišne ljubljenčke!«

Problem je bil kakopak v tem, da je bilo vse le fikcija. Da haitijski priseljenci jedo pse in mačke, ni bilo nobenih dokazov, kakor tudi ni bilo nobenih dokazov, da bi v Springfieldu izginjali psi in mačke. Tudi haitijski priseljenec, ki s kanadsko gosjo v roki koraka po Springfieldu, ni bil Haitijec in ni bil posnet v Springfieldu, temveč v Columbusu, ki leži daleč od Springfielda. In tudi Haitijka iz Springfielda, ki so jo aretirali, ker je pojedla mačko, ni bila Haitijka iz Springfielda, temveč Američanka iz Cantona. Allexis Ferrell se je rodila v Cantonu – in v Cantonu, ki je od Springfielda oddaljen več kot 250 kilometrov, je preživela vse življenje. Res je le to, da so jo aretirali, ker je pojedla mačko. A kot rečeno: ni Haitijka, temveč Američanka. Fak, voilà nov mem: Američani jedo mačke!

Vse je bilo fiktivno – razen rasistične paranoje, ki obseda desnico. Ta je na odprti sceni – na glavnem odru – še enkrat pokazala, da lahko o migrantih in priseljencih govori le z rasističnimi in nacističnimi tropi.

In potem se je tudi zgodilo to, kar se zgodi, ko o priseljencih in drugih manjšinah govorijo z rasističnimi in nacističnimi tropi: v Springfieldu so morali večkrat evakuirati šole, mestno hišo in druge stavbe, ker so po Trumpovem »razkritju« dobili bombne grožnje – patrioti so hoteli obračunati s haitijskimi priseljenci, ki jedo pse in mačke, hišne ljubljenčke.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.