»Urednica me je k pisanju za Guardian povabila, potem ko sem na nekem panelu žalila britanske in siceršnje neoliberalce«

Ana Schnabl je tista slovenska pisateljica, publicistka in literarna kritičarka, ki piše redno kolumno za britanski dnevnik The Guardian, enega najpomembnejših tiskanih medijev na Zahodu. Od izida kratkoproznega prvenca Razvezani leta 2017, za katerega je prejela nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma, se je potrdila kot globok in izviren avtorski glas ter pomembna prezenca na slovenskem literarnem prizorišču. Uvodnemu dejanju sta sledila dva odmevna romana, Mojstrovina (2020) in Plima (2022), ki ponujata natančne in brezkompromisne uvide v človeško materijo ter medčloveške in družbene odnose. To ni ušlo žiriji za nagrado kresnik in lani je Plimo uvrstila v širši nabor nominiranih romanov. Ana Schnabl je redna gostja literarnih festivalov in rezidenc v tujini, njene knjige so prevedene v srbščino, nemščino in angleščino. Avtorica z novim romanom September, ki je ravnokar izšel pri založbi Beletrina, suvereno vstopa v polje problematike patriarhalnega nasilja s poudarkom na družinskem nasilju, konkretno na nasilju moža in očeta nad ženo in hčerjo.

Med pogovorom je natakarju s pladnja padla polna steklenička mineralne vode, se odbila od mize in klopi ter – nerazbita – pristala na tleh priljubljenega kamniškega letnega vrta. »No, pa imava uvodno anekdoto,« je prizor pokomentirala sogovornica, v literaturi in življenju vedno na preži za medbesedilno navezavo ali samoreferenčno šalo.

Zakaj družinsko nasilje ostaja tako velik del slovenske črne kronike? 

Gotovo tudi zato, ker je patriarhalno nasilje v naši družbi globoko zakoreninjeno. Razumeti ga je treba široko, torej kot nasilje moškega nad žensko, moškega nad moškim, ženske nad žensko, ženske nad moškim, ženske ali moškega nad transspolnimi osebami. Določata ga želja dominirati – nad telesi, nad čustvi, nad spoznavnimi zmožnostmi – in težnja po povečevanju dosega svoje moči oziroma nadzora. Ker sta želja po dominaciji in težnja po širjenju vgrajeni v temelje kapitalizma, je ravno patriarhalno nasilje njegov najboljši motor. Dokler torej ne bo spremembe družbenega, ekonomskega in političnega reda, bo patriarhalno nasilje ostalo del našega vsakdanjika. Najočitneje pa se iz dneva v dan kaže v družinskem oziroma intimnopartnerskem nasilju.

Zakaj? 

Ker ga pred roko oblasti še zmeraj varuje tista izjemno priročna ločitev na javno in zasebno življenjsko sfero. Ta je, vsaj na Zahodu, dediščina krščanstva, ki heteronormativno družino, torej družino z očetom in mamo, ki sta poročena ali v sodobni različici zunajzakonska partnerja, razume kot sveto celico. Vanjo naj država ne posega, njeni člani naj svoje odnose urejajo sami. Pri tem je seveda ironično, da isto ne velja za odnose v partnerstvih ali družinah, ki niso heteronormativne. Za regulacijo teh se država vselej precej bolj zanima. V primerih intimnopartnerskega nasilja pa se zakonodaja pogosto obotavlja, saj družino rada razume staroveško, kot institucijo moškega lastništva. Vemo sicer, da so nasilja v družini zmožne tudi ženske, pogosteje sicer v odnosu do otrok, na kar se oblast in javnost odzoveta hitreje. Navsezadnje v svoji kulturi poznamo trop »slabe matere«, ne pa tropa »slabega očeta«. To je, seveda, odvod družbene mizoginije, ki pa je, kot kaže statistika, med mlajšimi generacijami moških v porastu. Sklepam, da gre za občutek, da izgubljajo pozicije, ki so jim bile v zgodovini podarjene.

Ali niso bile v bistvu izbojevane: ali ni moški veljal za močnejšega in hitrejšega, tistega, ki si pač pribori oblast nad žensko, otrokom, živaljo, svetom? 

Mislim, da moški niso po bistvu dominantni. Hrbtna stran takih prepričanj je, da smo ženske po bistvu pasivne. Obe prepričanji sta sporni. Gre za to, da je bilo veliko moških vzgojenih tako, da v svet, drugače od večine žensk, vstopajo s pričakovanjem, da se bo ta organiziral okrog njihovih potreb in želja. A to je škodljivo za vse in danes se počasi spreminja. Te spremembe pa v nekaterih moških, ki so bili vzgojeni v velika pričakovanja, zbujajo močan odpor.

Ali ni ženskam danes vseeno bolje kot pred sto leti? To poudarjajo vsi, tudi liberalci in levičarji. 

Vse te ljudi bi napotila na stran vrhovnega državnega tožilstva, kjer je objavljena statistika femicidov v Sloveniji. V času pandemije koronavirusne bolezni je število femicidov naraslo – leta 2020 je bilo med žrtvami ubojev oziroma umorov in poskusov teh kaznivih dejanj kar 40 odstotkov žensk, za približno 20 odstotkov več kot v letih pred tem. To nam pove, da so ti »za ženske boljši časi« izjemno prekarni, da niso samoumevni. Za pravice se moramo ženske še zmeraj nenehno pogajati in vsaka kriza nam jih lahko potopi pred nosom.

Svet postaja znova nemiren, ogromno je hujskaštva v prid nasilju in vojni, tudi v osrednjih medijih. Koliko je to posledica občutka nekaterih moških, da so z opolnomočenjem žensk postali odveč? Najskrajnejši primer tega so tako imenovani inceli, pretežno heteroseksualni moški, ki za svojo nezmožnost, da bi našli spolno ali romantično partnerico, krivijo ženske in zato promovirajo nasilje nad njimi. 

Vsi ljudje se spoprije mamo z osebno negotovostjo in frustracijami ter imamo opraviti z družbenimi krivicami, ki jih lahko občutimo tudi kot izrazito osebne.

Vprašanje pa je, kako se s tem spoprijemamo in komu pri tem prisluhnemo. Desna ideološka gibanja prežijo na te negotovosti in pri nagovarjanju moških, ki so socializirani v velika pričakovanja, so izjemno uspešna. Kadar njihovim pričakovanjem ni zadoščeno, kadar imajo občutek, da se njihove življenjske možnosti oziroma prostor – da ne rečem kar Lebensraum – krči, bo dobrohotna desna ideologija zanje poiskala krivce. V primeru incelov, po katerih me sprašujete, so to ženske – zlobne ženske, ki jim ne dajo tega, kar hočejo. Gre za tipično udrihanje, ki nastopi, ko se rušijo nekdaj stabilna razmerja moči, od katerih je profitirala predvsem ena družbena skupina.

Sicer pa mislim, da ni naloga javnosti, da se toliko ukvarja z osebnim resentimentom teh ljudi, saj s tem utrjuje njihov status žrtve. Ključni interes bi moral biti odprava družbene neenakosti in s tem družbenih krivic, ki botrujejo vzniku nizkih strasti. Za učenje regulacije čustev pa naj ti ljudje poiščejo strokovno pomoč.

Čustvene posledice nasilja so hude in zapletene, in kadar niso obravnavane, posameznike vodijo v ponovitev tega, kar jih je zaznamovalo. Deček lahko postane nasilen moški, deklica ženska, ki bo znala ljubezen »brati« le v nasilnem odnosu.

Ali ne gre tukaj tudi za pričakovanje, da bi morale biti ženske skrbnice družine, starejših, kar vodi v to, da je skrbstveno delo, tudi pri nas, še vedno skoraj v celoti na plečih žensk?

Nedvomno. Je pa tu na delu precej zamotana dinamika. Ženske smo socializirane v skrbstveno delo, pod katerim, med drugim, najdemo skrb za regulacijo čustvenega življenja svojih bližnjih, zlasti moških.

Seveda do tega ne pride v vseh partnerstvih, v tradicionalnih razmerjih med partnerko in partnerjem, pa tudi med mamo in sinom pa bo morala ženska narediti vse, da moški ne bo jokal, da ne bo negotov oziroma frustriran, saj bi njegove solze in frustracije lahko vodile do agresivnega izbruha. Podstat te oblike skrbstvenega dela je nazor, da je čustveno življenje moških samo po sebi nevarno in zato nezaželeno. Moški naj ne bi smeli izživeti svoje domnevno nevarne ranljivosti, marveč jo morajo, s tujo pomočjo, tesniti. Ironično je, da pretirana skrb za čustveno življenje dečkov in moških proizvaja posameznike, ki s svojimi čustvi sploh ne znajo ravnati, ki jih pogosto sploh ne razumejo in so natanko zato izredno, tako rekoč nevarno ranljivi. In kadar nimajo konstruktivnega vodstva, obstaja velika verjetnost, da se bodo sprevrgli v incele, nacionaliste, fašiste. Seveda ne želim za zablode moških okriviti žensk, je pa treba razumeti, da k patriarhalni družbeni ureditvi prispevamo skoraj vsi, saj smo, in tu postane stvar zapletena, vanjo socializirani.

Bi naši družbi dobro delo, če bi se dečki najprej naučili oprati perilo, počistiti stanovanje, skuhati kosilo, vzgajati otroka?

Ja, na vrhu tega pa bi bila rešitev tudi učenje samoregulacije občutkov oziroma čustev. To je ena od tistih veščin, v katere smo ženske, pogosto na lastno škodo, malone prisiljene. Naj spomnim na številne primere z meni dobro znanega literarnega prizorišča, ko ženska, ki jo je opolzki pisatelj proti njeni volji prijel za rit, nanj ni kričala, ni ga oklofutala, brcnila ali mu spustila desnega »upper-cuta«, marveč se je s kislim nasmeškom umaknila. Če popreprostim: ženske se učimo regulirati ali začepiti svojo jezo, moški se učijo začepiti svojo negotovost. V takšnih razmerah ne moremo biti posebej srečni.

Kako odgovarjati na patriarhalno nasilje? Do kod sega moč ženske kot posameznice, kakšna je vloga kolektiva, skupnosti? 

To je družbeni problem, ki presega en sam paket življenjske energije, podobno, kot je pri okoljski krizi. Ne glede na to, kolikokrat ločim plastične odpadke od steklovine, bodo tam zunaj še zmeraj korporacije, ki vrtajo za nafto, plenijo morja in oceane. Skupnost je tu ključna. Prepričana sem sicer, da bodo feministična gibanja najuspešnejša takrat, ko bodo zaveznike prepoznala v drugih socialnih gibanjih, delavskih in gibanjih za pravice oseb LGBTIQ+, in v svojem okolju potopile pop girl-boss, wellness feminizem, ki je nekakšen neoliberalni odmev gibanja tradwives oziroma tradicionalističnih žensk. Oba, wellness feminizem in gibanje tradwives, se namreč požvižgata na solidarnost, v jedru ju zanima zgolj udobje in ugodje posameznice, ki gradi na izkoriščanju drugih.

Lahko izženemo oziroma prečrtamo še toliko mizoginih, homofobnih, transfobnih, nacionalističnih posameznikov, pa s tem ne bomo niti oplazili problema, ki je v osnovi sistemski in sliši na ime neoliberalni kapitalizem.

Zakaj je slovenska literatura tako zadržana do tematike družinskega in intimnopartnerskega nasilja? Tudi literatura slovenskih avtoric. 

Morda se bo to z letošnjim letom spremenilo. Poleg mojega romana je nedavno izšel tudi roman Adriane Kuči Noč, ko je preplavala reko. Da intimnopartnersko nasilje v slovenski literaturi doslej ni izraziteje nastopalo, je seveda povezano z dejstvom, da so bili dolga desetletja vanjo posvečeni pretežno moški, ki jim ta tematika iz mnogih razlogov morda smrdi, morda je niti ne jemljejo posebej resno. Za žensko, ki podpiše roman s tovrstno tematiko, pa na drugi strani vedno obstaja tveganje, da jo bodo bralke in bralci interpretirali kot »eno izmed njih«, eno od žrtev intimnopartnerskega oziroma družinskega nasilja. Javni diskurz v zvezi s takšnim nasiljem je še zmeraj obtežen s strahovitim sramotenjem žrtev, češ da so zanj krive same, saj so si izbrale napačnega partnerja in ga za nameček niso znale zapustiti. Čeprav se avtorice zavedamo, kako napačna je takšna percepcija, ji verjetno vseeno ne želimo biti izpostavljene …? Poleg tega se ženske še zmeraj rade obotavljamo, ko je treba v ospredje potisniti vprašanja ali teme, ki se nas tičejo prav zaradi našega spola. Pri sebi dvomimo, ali je te teme sploh mogoče literarno obdelati, ali so sploh primerne za literaturo. Sumim pa seveda tudi, da je tematika preprosto odbijajoča: kompleksna, neprivlačna za študij, od pišočega terja veliko iskrenosti ne glede na to, ali je tovrstno nasilje doživel ali ne.

Kot avtorica, ki se je teh tem lotila, zdaj tvegate, da vas bodo vsakega 7. marca novinarski kolegi in kolegice klicali s prošnjo, da za izdajo naslednjega dne poveste kaj na temo ženskih pravic. Ne bodo pa klicali moških kolegov, ki to nasilje proizvajajo. 

Hja. Če bi novinarji poklicali kakšnega mojega pisateljskega ali novinarskega kolega, bi jim njegova izjava lahko zapletla pripravo poslanice ob 8. marcu. Morda bi namesto poslanice morali pripraviti analizo stanja stvari in tudi sami jasno zavzeti kakšno stališče, ne pa si zgolj izposojati mojih besed ali besed mojih kolegic. Predlagam, da marca 2025 pokličejo nominirance za nagrado bodeča neža. Gre za nagrado za najbolj seksistično izjavo leta, ki jo podeljujeta kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si.

Do vašega prejšnjega romana Plima vašega profesionalnega in pisateljskega zanimanja nismo detektirali v polju patriarhalnega nasilja. Kaj ga je končno peljalo tja?

Z eno nogo sem vedno bila pri tej temi, a sem morala za njeno razčlembo zbrati pogum, tudi iz razlogov, ki sem jih navedla prej. Moja morbidna fascinacija nad patriarhalnim nasiljem se je pričela že v najstništvu, morda še prej, ko so me neprestano zaposlovale številne oblike fizičnega in psihičnega nasilja v mojem neposrednem okolju in v popularni kulturi, tu merim zlasti na mafijske in (proti)vojne filme. Kot deklica in kot najstnica tega seveda nisem znala imenovati s pravim imenom, vedela sem le, da je »nekaj gnilega v deželi Danski«. Ko sem dozorela, se emancipirala od prepričanja, da je nasilje temeljna podlaga stanja stvari, napaberkovala dovolj razumevanja in znanja, pa tudi osebnega poguma, sem oblekla prvo hlačnico hlač, ki so ves ta čas čakale name. Nastala je Plima, moj prvi poskus razčlembe te teme, ki se je preselila tudi v roman September. Slutim, da bom pri vprašanju patriarhalnega nasilja vztrajala še lep čas, veliko imam še povedati.

V novem romanu September se lotevate teme rehabilitacije žrtve in storilca družinskega nasilja. Je rehabilitacija brez kazni za storilca sploh učinkovita? Vemo, da veliko družinskega nasilja ostaja onkraj policijskega zapisnika, kaj šele sodnega spisa. 

Ko govorimo o kaznovanju storilcev, posredno govorimo o poravnavi dolga, ki ga imajo do družbe. Ob tem se rada vprašam, kako svoj dolg tisti, ki so umaknjeni v zapore, izpuljeni iz družbe, pravzaprav poravnajo. Mar ne bi bilo bolje, če bi bil čas, ki ga sodni sistem odmeri prestajanju kazni – kadar ga sploh odmeri –, posvečen tudi resocializaciji ali vsaj poskusu resocializacije storilcev? Javnim institucijam bi spočetka takšni rehabilitacijsko-resocializacijski programi prinesli več dela, a morda bi tako ravnanje, če mi dovolite razmišljati utopično, naposled privedlo do demontaže cikla nasilja. Če nasilnik ni resocializiran, potem obstaja verjetnost, da bo svoje vedenje po izpustitvi iz zapora nadaljeval na telesu in psihi neke druge ženske in nekih drugih otrok.

Ženske se učimo regulirati ali začepiti svojo jezo, moški se učijo začepiti svojo negotovost. V takšnih razmerah ne moremo biti posebej srečni.

Kaj pa rehabilitacija žrtev? 

Tudi ta je nujna, seveda. V njihovo rehabilitacijo, torej v zagotavljanje psihosocialne pomoči, je treba vložiti več časa in sredstev. Čustvene posledice nasilja so hude in zapletene, in kadar niso obravnavane, razklenjene, posameznike vodijo v ponovitev tega, kar jih je zaznamovalo. Deček lahko postane nasilen moški, deklica lahko postane ženska, ki bo znala ljubezen »brati« le v nasilnem odnosu.

V Septembru se sicer ukvarjam z rehabilitacijo žrtve in poskusom odpuščanja storilcu, kar bolje odslikava dejanske možnosti, ki jih imajo žrtve v našem okolju na razpolago. Do sodnega epiloga v romanu – kakor najpogosteje tudi v resničnosti – ne pride, zato junakinja sama poišče način, da zadela luknjo, ki jo je vanjo izdolblo očetovo nasilje. Njen poskus odpuščanja nastopi, ko je oče prestar in prešibek za družbeno poravnavo. In v prvi vrsti služi njej, njeni želji, da prascene svojega življenja ne bi ponovila.

Glavni junakinji se na družabnih omrežjih pripeti tudi epizoda črtanja. Videti je, da pri konservativnem delu družbe črtanje njegove resentimente zgolj utrjuje, nestrpna stališča pa krepi.

Ja, ta nevarnost obstaja. Če psa vlečeš v eno smer, bo vlekel natanko v nasprotno, če pa mu ponudiš briket in ga potrepljaš po glavi, obstaja verjetnost, da bo s teboj sodeloval. S tega vidika izbruhi ogorčenosti in verbalni napadi na družbenih omrežjih niso posebej učinkoviti. Ne poznam namreč primera, ko bi se kdo od črtanih zaradi svojega vedenja oziroma izjav pokesal. Vprašanje je, ali so priznanje krivde, pokora in naposled prevzem odgovornosti za lastne zablode sploh cilj takšnih spletnih akcij ali pa ne gre morda le za sproščanje nakopičene jeze, ki je, to se mi zdi važno poudariti, pogosto upravičena. Da se ljudje čutijo poklicane črtati tiste, ki po spletu oziroma v svojih javnih nastopih sejejo sovražni govor, je povezano z občutkom, da se na institucije, ki naj bi varovale njihove pravice, ne morejo zanesti in morajo sodbo vzeti v svoje roke. A lahko izženemo oziroma prečrtamo še toliko mizoginih, homofobnih, transfobnih, nacionalističnih posameznikov, pa s tem ne bomo niti oplazili problema, ki je v osnovi sistemski in sliši na ime neoliberalni kapitalizem.

Pisatelj danes občuti pritisk, da se ne bi pregrešil zoper politično korektnost in tudi sam postal predmet črtanja? Je želja po odražanju duha časa in novih senzibilnosti v literarnih temah za vas obremenjujoča? 

Da sem kot avtorica pozorna na svoje predsodke, se mi zdi produktivno, s tem nimam nobenih težav, a si vseeno želim, da bralke in bralci med menoj in mojimi liki, ki so lahko nosilci problematičnih idej, ne bi potegnili enostavnega enačaja. Pridržujem si pravico, da ljudi slikam, kot se mi kažejo in kakor jih vidim, da prikazujem njihova notranja in širša družbena protislovja ter da zapletenih, problematičnih ali naravnost odvratnih mest ne brišem v imenu boljše ideje. Glede na to, da gre institucija resnice v franže, bi jo morali ustvarjalci še toliko bolj zagrizeno prikazovati.

Zakaj so teme spola in identitet LGBTIQ+ tako priljubljene pri konservativcih? Ne bi bilo bolj naravno, če bi jih preprosto ignorirali kot nekaj, kar za njihovo življenje ni prav zelo pomembno? 

Gre za preverjene metode desnih ideoloških gibanj. Najprej poiščejo notranjega državnega sovražnika, običajno kako marginalizirano skupino, nato pa notranjega sovražnika okrivijo za … malone razpad civilizacije. Za dimno zaveso, h kateri se obračajo ogorčeni, razžaljeni, zlasti pa zavedeni ljudje, lahko voditelji tovrstnih gibanj veselo plenijo, bogatijo in na številne druge kreativne načine prispevajo k, no, razpadu civilizacije.

V svojih kolumnah pogosto obravnavate temo dela iz pisateljske perspektive. Nedavno ste v kolumni za portal LUD Literatura pisali, kako je redna služba spremenila vaš odnos do pisanja. Kaj se je zgodilo? 

Na delovnem mestu, kjer sem zaposlena zadnje leto, se intelektualno, čustveno in kognitivno ne izčrpavam – prvič v svojem odraslem življenju sem resnično mirna in sproščena. Mir in sproščenost navdihujejo redna plača, zaradi katere lahko načrtujem svoje izdatke, možnost dopusta, pravica do odklopa, ki jo v zavodu, kjer sem zaposlena, neformalno že uresničujejo, možnost boleznine ter povračilo za malico in prevoz.

Ali ni eno od središčnih prizadevanj slovenske kulturne politike, da bi ustvarjalec lahko živel od svojega ustvarjanja na podlagi instrumentov subvencij, štipendij, sredstev za mobilnost itd. Zakaj sistem ne deluje dovolj dobro in mora pisateljica, pisatelj nazadnje še vedno »v redno službo«? 

Velika ironija našega položaja je, da smo pisateljice in pisatelji v bistvu delodajalci založbam, ki naše reference, naše dosežke sistemsko pretvarjajo v subvencije zase, ki nadalje pokrijejo celoten hladni pogon založbe, od tajnice prek oblikovalca do direktorja založbe. Zaradi nas obstajajo, a so v neprimerno boljšem ekonomskem položaju. Za malho državnega denarja kandidira nepreštevno veliko slovenskih založb in pogosto se vprašam, ali ne bi veljalo števila založb preprosto omejiti ali pa, oprostite, ustanoviti ene same … Bi se s tem sprostilo več sredstev za plačilo dela književnic in književnikov? Kaj če bi književnice in književniki zato lahko dobivali redno plačo? Morda bi se lahko pri založbi zaposlili za določen čas, po izteku pogodbe o zaposlitvi pa poprijeli za kakšno drugo delo? Morda bi se, če bi bili že starejši in uveljavljeni, zaposlili za nedoločen čas? Neprestano razmišljam, kaj bi nas lahko izvleklo iz neoliberalnega primeža štipendij, povračil za mobilnost, vseh teh prekletih kozmetičnih popravkov, pa hkrati iz primeža hiperprodukcije, od katere lahko spet profitirajo založbe, nas, pišoče, pa običajno pripelje le do roba izgorelosti.

Kako je pisanje kolumne za Guardian drugačno od ukvarjanja s publicistiko za slovenske medije in kaj je pri njem največji izziv? 

Na obrtniški ravni predvsem ta, da uredniški mlini meljejo izjemno počasi, da je uredniško branje izjemno podrobno, da so pogovori z urednico precej izčrpni, da gre vsako besedilo, pa četudi je mnenjsko, skozi roke zaposlenih, katerih naloga je preverjanje dejstev. Med oddajo besedila in objavo je doslej praviloma minilo pet tednov – ne pet tednov praznega časa, marveč pet tednov vztrajnega izboljševanja besedila. Na vsebinski ravni pa je moja ključna zagata seveda ta, da kot državljanka Slovenije pravzaprav poročam v imperialistični kontekst. Nenehno se sprašujem, kako pri bralkah in bralcih spodbuditi zanimanje za ideje, ki jih zastopam, kako jim jih razložiti, saj je njihov družbenopolitični kontekst bistveno drugačen.

Nas torej vidijo drugače, kot vidimo sami sebe? 

Moja urednica je k sreči Irka, tako da, kot sva se nekoč pošalili, »skupaj zatirani sijeva«. Zaupala mi je, da se lažje solidarizira s posamezniki in skupinami, ki živijo na globalnem jugu, saj tudi samo sebe razume kot prebivalko globalnega juga – njena življenjska, zgodovinska izkušnja temu povsem ustreza. Mislim, da je precej zadovoljna, ko kdo spregovori tudi v njenem imenu. Prepričana sem sicer, da bi me kak angleški urednik oziroma angleška urednica doživljala precej drugače in od mene pričakovala več osebne ponižnosti, v tekstih pa bolj ponižen odnos do Velikega Zahoda, da bi torej reproducirala tiste predsodke, ki jih Veliki Zahod že tako in tako goji do naše regije. Kadar se za to regijo sploh zanima in o njej kaj malega ve oziroma si zamišlja, da ve.

Dejali ste, da se sprašujete, kako spodbuditi zanimanje za perspektivo, ki jo zastopate. Kakšna pa je vaša perspektiva? 

Seveda sem imela v mislih postsocialistično, protiimperialistično, protikolonialistično perspektivo. Čeprav je Guardian pregovorno progresiven medij, pogosto izkazuje neoliberalne težnje. Bralkam in bralcem je perspektiva slovenske državljanke, ki v neoliberalizmu odkriva več grozot kot prednosti, tuja. Zato sem se odločila, da jim jo bom v prihodnosti poskušala približati. Seveda jim jo bom poskusila približati skozi zgodbe in ne skozi neposredno kritiko. Da se ne bi slučajno počutili črtane (smeh). Še anekdota: urednica me je k pisanju za Guardian povabila, potem ko sem na nekem panelu žalila britanske in siceršnje neoliberalce.

Kaj ste jim povedali? 

Maja 2023 sem bila povabljena na prvi festival evropskih avtorjev v Londonu, na enega izmed festivalskih panelov. Priznati moram, da hujšega dolgčasa na odru še nisem izkusila. Kolegi iz Finske, Cipra, Francije in dveh drugih držav – pozabila sem, katerih – so bili v odnosu do »evropskih« idealov povsem razneženi, ničkolikokrat sem slišala pojme »svoboščine«, »pravice«, »pravni red« ipd. Kot je zame običajno, postanem v določenih okoliščinah precej ironična, tudi obešenjaška. Ko mi je bila podeljena beseda, sem se razgovorila o dolgčasu, ki sem ga čutila ob tej neoliberalni samozadovoljnosti, glede katere je za nameček jasno, da za nobenega od deklariranih idealov ne bi šla na okope.

V kolumnah pišete le o slovenskih temah. Vam je sploh dovoljeno, da bi se izrekali o temah širših globalnih razsežnosti ali pa vam je kot slovenski kolumnistki dodeljeno specifično mesto razlaganja slovenskih zadev? 

Kakšnega posebnega pogovora o tem z urednico nisva imeli. Obstaja le tiho pripoznanje, da je moja perspektiva dragocena. Vsebine sem si doslej odrejala sama – morda se k Sloveniji rada obrnem zato, ker sem navezana na dom.

Neprestano razmišljam, kaj bi nas lahko izvleklo iz neoliberalnega primeža štipendij, povračil za mobilnost pa hkrati iz primeža hiperprodukcije, od katere lahko spet profitirajo založbe, nas, pišoče, pa običajno pripelje le do roba izgorelosti.

Kako se sploh boriti proti diskurzu, ki ga lepo ponazarja pripomba britanskega televizijca Jeremyja Clarksona, ki je za Slovenijo povedal, da je to »very unshit« – »zelo neusrana« dežela. Simptomatično za slovensko recepcijo je, da se ji zdijo take omembe simpatične, celo laskave, četudi so očitno zaničujoče ...

Morda bi veljalo Jeremyju Clarksonu napisati pismo, v katerem bi pojasnili, da mladi Slovenci v njegovi deželi že dolgo ne najdemo nič konstruktivnega. Huda ekonomska in družbena neenakost, nasilje nad pribežniki, prosilci za azil, ženskami, navijači rivalskih nogometnih moštev …? Lepo prosim, Jeremy, ne le da je tale deželica »very unshit«, od ljudi te deželice bi se lahko na Otoku marsikaj naučili. Na tej točki, Jeremy, hočemo v Sloveniji le še britanske krimiče, kakšno knjigo britanske avtorice in recept za hot toddy. Ki ga itak najdeš na spletu.