Bor Ravbar / Gledališki režiser, ki je z novo predstavo zarezal v žgočo stanovanjsko problematiko

Vrtoglavo naraščanje cen stanovanj in najemnin, pomanjkanje študentskih postelj, premalo neprofitnih stanovanj, kreditna nesposobnost prekarnih delavcev, ob vsem tem pa na tisoče praznih stanovanj in vse več luksuznih novogradenj. To je žalostna resničnost naše mlajše generacije, ki ji onemogoča osamosvojitev in avtonomijo, predvsem pa temeljne možnosti za dostojno življenje. Pri tem pa so ranljivi (in v tem nevidni) tudi starejši, zlasti tisti zunaj urbanih središč. Razmišljanje o tej nadvse aktualni in žgoči problematiki stanovanjskega trga je mladega gledališkega režiserja Bora Ravbarja (2000) spodbudilo k zasnovi avtorske predstave Kje mi živimo, ki bo v soboto, 5. oktobra, premierno zaživela v prostorih Nove pošte v Ljubljani. Predstava v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara te medgeneracijske problematike ne poskuša prikazati le s statističnega in analitičnega vidika, pač pa, skozi zgodbe in izkušnje posameznic in posameznikov, tudi z osebnega.

Projekt je več mesecev nastajal v okviru programa Mladinsko_lab, ki v letošnji sezoni oder Nove pošte odpira ustvarjalcem mlajše generacije, s poudarkom na prvih projektih, nastalih v institucijah. Bor Ravbar in dramaturginja ter soavtorica koncepta Ula Talija Pollak sta se s tematiko pravzaprav začela ukvarjati mesece, preden sta naletela na razpis. Izhajala sta iz lastne realnosti, ki je kazala na to, da gre za aktualno in pomembno tematiko, ki ji je treba prostor izboriti tudi v gledališču. »Vsak dan smo bombardirani s članki, prispevki, memi, zgodbami bližnjih in izpovedmi tujcev; zgodbami o nemoči, izkoriščanju, življenju na robu preživetja,« pravi režiser. Ko se je sam zavedel, da je njegova stanovanjska rešitev razmeroma varna in udobna in da je to dandanes nenavaden privilegij, čeprav bi morala biti temeljna pravica vsakega posameznika, je vedel, da se želi tega lotiti skozi umetniško zvrst, v kateri se zna najbolje izraziti.

Že odkar pomni, je nastopal pred domačim občinstvom, pri tem pa v svoje predstave aktivno vključeval še starše ter babico in prababico, s katerima je živel pod isto streho v rodnem Novem mestu. »Vsi so sodelovali, nihče me ni poskušal zatreti, in verjetno je bilo to ključno za moj nadaljni razvoj,« pravi. Na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana (SVŠGUGL) je pri sošolcih na umetniški gimnaziji našel svoje pleme in naslednjih nekaj let vsrkaval znanje izvrstnih dramskih in plesnih pedagogov, pri tem pa spoznal, da je gledališče nekaj, s čimer se želi ukvarjati tudi profesionalno. In opravil je sprejemne izpite za študij gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT).

Čeprav še ni niti diplomiral, večina njegovih študijskih let pa se je odvila v senci koronskih zaprtij in dela na daljavo, je že med študijem režiral svojo prvo profesionalno predstavo deklici po besedilu Nine Kuclar Stiković v Gledališču Glej, letos pa še predstavo Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji v Mini teatru po motivih romana Sveti nedolžneži Gilberta Adaira, filma Sanjači Bernarda Bertoluccija in drugih besedil revolucije.

Veseli ga dejstvo, da mladi režiserji in režiserke danes prej dobijo priložnost delovati v profesionalnih in institucionalnih gledališčih, kar pripisuje tudi preboju, ki sta ga dosegla denimo Nina Rajić Kranjac in Žiga Divjak, dva izmed najbolj prodornih in uspešnih gledaliških ustvarjalcev mlajše generacije pri nas, ki sta »odprla polje za vse generacije za njima in s tem ogromno naredila za nas«. Z veseljem opaža tudi, kako se mlajša generacija znotraj gledališča med seboj povezuje, je solidarna in s svojim delom podpira drug drugega. Sam svoje režijske kolege rad podpre tudi v kakšni drugi vlogi, na primer kot oblikovalec luči. »Delati luč mi je nekaj čudovitega,« pravi. »Gre za povsem likovno kreacijo, ki pa je vsebinsko prav tako zelo pomembna in ti hkrati odpira polje neskončne kreativnosti. Predvsem pa gre za drugačen mehanizem dela, kjer lahko vidiš stvari, ki jih kot režiser ne zaznaš, saj si popolnoma zatopljen v svoje delo.«

Ključno vodilo pri snovanju predstav se mu zdi aktiviranje gledalca. »Umetnost poskušam razumeti v kontekstu javnega in političnega prostora in si prizadevam, da moje predstave ne odzvanjajo v prazno v slonokoščenih stolpih,« pravi gledališki ustvarjalec. »Ne želim si larpurlartizma, predstav zavoljo predstav samih, teatra, ki je zapakiran v privlačno embalažo, a nima nobenega transformativnega potenciala. To se mi zdi tudi nekakšen del tega norega sveta – hiperproduktivno nizanje predstav, ob katerih naj bi človek pozabil na svet in odmislil vse tegobe.« Zato svoje delovanje v teatru poskuša dojemati kot izraz politične pozicije. »Gledališka umetnost ponuja ogromno možnosti intervencije v javni prostor in mislim, da v današnjem svetu mora poskušati učinkovati, posegati, spreminjati na bolje.«