Kam z ruskimi umetniki?

Nastop ruske primabalerine Svetlane Zaharove na letošnjem Festivalu Ljubljana je sprožal polemike in proteste že ob sami napovedi dogodka. Mednarodno priznana balerina, ki je od leta 2003 članica baletnega ansambla znamenitega Bolšoj teatra, je na festivalu nastopila že leta 2019, letos junija pa so ob protestu ukrajinskega veleposlaništva v Sloveniji in ukrajinskega zunanjega ministrstva njen nastop odpovedali. Predstava, v kateri povezuje balet in modo, je bila letos odpovedana tudi v južnokorejski prestolnici Seul. A pri Festivalu Ljubljana so le nekaj dni za tem njen nastop ponovno napovedali, le v drugačni obliki, tokrat naj bi primabalerina nastopila na Gala večeru svetovnih baletnih zvezd, njej ob boku naj bi nastopili še Artemij Beljakov, Kristina Kretova, Igor Cvirko, Ljudmila Konovalova, Vsevolod Majevski, Nicoletta Manni, Timofej Andrijašenko, Tatjana Melnjik in Motomi Kijota.

Tokrat se je oglasilo Društvo Ukrajincev v Sloveniji Razom, ki je v javnem pismu obsodilo načrtovani nastop v Cankarjevem domu, saj naj bi bila ruska balerina »znana podpornica ruskega predsednika Vladimirja Putina in ruske vojaške agresije nad Ukrajino«. Zapisali so še, da je Zaharova »članica vladajoče politične stranke ’Enotna Rusija’, med letoma 2007 in 2011 je bila poslanka v ruski državni dumi. Leta 2014 je podpisala odprto pismo v podporo ruske aneksije ukrajinskega polotoka Krim. Od leta 2018 je Zaharova članica predsedniškega sveta za kulturo in umetnost, katerega predsedujoči je sam Vladimir Putin.« V društvu menijo, da je takšen nastop popolnoma v nasprotju z vrednotami spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava, ki so temeljne za celotno slovensko družbo. »Verjamemo, da umetnica, ki odkrito podpira režim, ki zatira raznolikost in drugačnost, ne bi smela nastopiti v srcu prestolnice gostoljubne evropske države, ki je odprta za vse,« so še zapisali.

Dogodek je skoraj zrcalna slika dogajanja okrog nastopa slovite ruske sopranistke Ane Netrebko na Festivalu Ljubljana pred dvema letoma. Ruska operna diva, ki je v Cankarjevem domu nastopila z (zdaj že nekdanjim) soprogom, tenoristom azerbajdžanskega rodu Jusifom Ejvazovim, je pred nastopom na festivalu sprožila burne odzive ukrajinske skupnosti v Sloveniji, ki so organizatorje s peticijo, poimenovano »Ni treba, Netrebko«, pozvali k odpovedi dogodka. »Kultura je najmočnejše orožje v vojni proti Rusiji. Več stoletij je Rusija izkoriščala prav kulturo za prikrivanje svojih imperialističnih zločinov. In dokler Rusija načrtno izvaja genocid nad ukrajinskim narodom in njegovo kulturo, obstreljuje z raketami otroške zdravstvene domove, porodnišnice, univerze, šole, muzeje, cerkve, knjižnice, je kakršnokoli sodelovanje s tistimi, ki podpirajo vojne zločine, nesprejemljivo,« so med drugim zapisali v peticiji.

Kam z ruskimi umetniki danes, je zelo kompleksno vprašanje, na katero ni enoznačnega odgovora.

Toda kljub nasprotovanju ukrajinske skupnosti so pri Festivalu Ljubljana vztrajali pri izpeljavi dogodka. Direktor in umetniški vodja festivala Darko Brlek je takrat pojasnil, da mora glasba postavljati mostove, ne pa jih rušiti, kot to počne politika, in s tem obsodil politizacijo gostovanja ruske zvezdnice. Pri tem so opomnili, da se je sopranistka jasno in brezpogojno distancirala ter obsodila agresorska dejanja v Ukrajini. »Moje stališče je jasno. Nisem članica nobene politične stranke in nisem povezana z nobenim voditeljem Rusije. Priznavam, da si je bilo mogoče moja pretekla dejanja ali izjave napačno tolmačiti in to obžalujem. Predsednika Vladimirja Putina sem v resnici srečala samo nekajkrat v življenju, pri čemer sta bili najvidnejši priložnosti podelitev priznanj za moje umetniško udejstvovanje in otvoritvena slovesnost olimpijskih iger,« so njene besede povzeli pri Festivalu.

Ana Netrebko naj bi sicer februarja prihodnje leto nastopila na svojem prvem dogodku na ameriških tleh po letu 2019 – pela naj bi na gala koncertu operne hiše v Palm Beachu na Floridi. Vse od ruske invazije v Ukrajini je bila namreč zaradi svojih domnevnih povezav s Putinom v ZDA »persona non grata«, Metropolitanska opera ji je pred dvema letoma odpovedala nastope, zaradi česar je ustanovo tožila, sodišče pa je nato odločilo, da ji mora opera plačati okrog 187.000 evrov odškodnine. Slavna sopranistka se je sicer v zadnjih mesecih uspešno, a pospremljena z nekaj protesti, vrnila na odre na Dunaju, v Parizu, Milanu in Berlinu.

Kam z ruskimi umetniki danes, je zelo kompleksno vprašanje, na katero ni enoznačnega odgovora. Bi morali sprejeti zgolj tiste, ki se jasno in glasno izrečejo proti režimu? Tiste, ki niso (finančno) podprti s strani režima in ga s svojim delom ne podpirajo? Tiste, ki nikoli niso imeli nikakršnih povezav z režimom ali jim je njihove nazore in povezave z oblastjo vsaj uspelo zakrivati? Nikogar? Naj izbrišemo tudi ruske klasike? Stanje je za ruske umetnike, skoraj brez izjeme, zapleteno. Če se javno ne izrečejo proti režimu ali če tega niso storili pravočasno ali dovolj iskreno, v tujini izgubijo službe. Nič bolje ne gre ruskim umetnikom, ki se izrekajo proti režimu, ti imajo lahko velike težave v domovini, kjer nadzor, cenzura in represija zatirajo proteste in kaznujejo kritike oblasti.

Ali je mogoče selekcionirati med slabimi slabimi in dobrimi slabimi avtorji glede na njihov izvor? Na primer med tistimi, ki prihajajo iz ’imperialne’ Rusije, in tistimi iz ’genocidnega’ Izraela.

Ruski filmar ukrajinskih korenin Kiril Sokolov je kljub tveganju podpisoval peticije za konec vojne, a so na glasgowskem filmskem festivalu kljub njegovi protivojni drži njegov film odstranili s programa – ker je prejel državno financiranje. V izjavi, ki jo je objavil ameriški časnik New York Times, je dejal, da »najbrž 99 odstotkov ruskih filmov« prejme državno financiranje. »Tu je zelo težko posneti film brez podpore države.« Dejal je še, da je mnogo ruskih filmskih ustvarjalcev kritičnih do ruske družbe in politike, in če festivali zunaj Rusije nehajo prikazovati njihovo delo, je to tako, »kot da bi utišali naše glasove«. Na istem filmskem festivalu so denimo s programa umaknili tudi film Lada Kvantanije, režiserja, ki je javno nasprotoval vojni in režimu, njegovo delo pa je bilo v Rusiji že cenzurirano. Zdi se, da so v tem primeru poraženci prav vsi.

Nemogoče je povsem ločiti osebno od političnega, po drugi strani pa je potrebno razlikovati med umetniki, ki zgolj opravljajo svoje poslanstvo, kateremu so posvetili vse svoje življenje, ki želijo ustvarjati in preživeti, in tistimi, ki s svojo umetnostjo aktivno podpirajo režim in vojno. Da je vprašanje avtorjevih nazorov lahko spolzko, pravi Vlado Miheljak, Mladinin kolumnist ter profesor socialne in politične psihologije na Fakulteti za družbene vede. »Jih lahko zaradi nazorov izključimo, izločimo? Recimo, da je baletnica Zaharova res taka, kot so jo označili v zahtevi za odpoved gostovanja na Festivalu Ljubljana. Če bi na velikem odru namesto najavljenega poklona legendarni Coco Chanel odplesala epopejo velikega ruskega ’osvobodilnega pohoda’ na Ukrajino, bi bilo morda to sporno. Toda samo pomislimo, koliko cenenih hollywoodskih filmov glorificira krepost in junaštvo osrednjih likov v obrambi ’svobodnega sveta’ proti ’diktaturam’, ’diktatorjem’, ’teroristom’. Navsezadnje, koliko hollywoodskih akterjev je nazorsko problematičnih? Bodo vse izločili iz programov?«

Vlado Miheljak je o zagatah z obsojanjem spornih stališč umetnikov pisal že ob razglasitvi Nobelove nagrade avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, ki jo je pospremila razvneta debata o spornosti lavreata. »Najprej, koliko nagrajencev je imelo stališča, ki so sporna? Bodo vse prečistili? Naj omenim samo Knuta Hamsuna (norveški pisatelj, ki je podpiral nacizem, op. p.). O edinem nagrajencu s tega področja, Ivu Andriću, bi danes potekale podobne diskusije. In verjetno najresnejši slovenski kandidat Boris Pahor je svoj čas izrazil neodobravanje, ker so v ‘slovenskem Piranu’ izvolili ‘črnca’ za župana. Sporočilo iz zamejstva, kjer so desetletja Slovenci igrali vlogo ‘črncev’, je kot tako tudi neprijetno sporočilo zamejstvu. Pri drugem možnem in verjetnem slovenskem kandidatu Dragu Jančarju bi bila razhajanja v razcepljeni Sloveniji verjetno še večja.«

Drugo vprašanje je tudi, kje pri bojkotiranju ruskih kulturnikov potegniti mejo. »Na mnogih univerzah in akademskih institucijah so denimo brisali akademske kurze in kolokvije o Dostojevskem in sploh ruski literarni klasiki,« pravi Vlado Miheljak. »In še absurdneje: vse od ruske invazije na Ukrajino, pasemske mačke, četudi so v Rusiji zgolj vzrejene, poslej ne bodo mogle sodelovati na razstavah in tekmovanjih Mednarodne federacije rejcev mačk (FIFe), niti ne bodo mogle biti vpisane v rodovniško knjigo te organizacije. Vsekakor absurd brez primere. Kajti prva žrtev ruskih samodržcev so bili vedno Rusi, sedaj tem istim Rusom svetovna ’demokratična skupnost’ izstavlja račun za domnevne grehe teh njihovih samodržcev. Takšne poteze ne rahljajo režimov, pač pa jih krepijo.«

Da gre za spolzek teren, se strinja tudi Peter Stanković, kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. »Ljudje smo na neki način nagnjeni k temu, da se moramo odločiti za eno stran, nagniti v eno smer, toda tu situacija ni povsem črno-bela in gre pravzaprav za zelo kompleksno in občutljivo tematiko, h kateri je treba pristopati previdno, sicer lahko vodi v inkvizicijo,« pravi. »Ena osnovnih značilnosti umetnosti je, da je pomensko kompleksna in ambivalentna. Zato je zanimiva, intrigantna, misli nam požene v različne smeri in nam odpira vprašanja. Če začnemo umetnost presojati z vidika etike in politike, zgrešimo njeno jedro, ne moremo je namreč vrednotiti po tako preprostih kodih, kot je dobro/slabo ali naši/ vaši. Umetnost je tu nekaj posebnega, njen čar je, da je kompleksna in včasih nerazložljiva, in v trenutku, ko jo bomo začeli presojati zgolj z etičnega, moralnega in aktualnopolitičnega vidika, bo izgubila vso avtonomijo in ves smisel. Ne vidim nobenega razloga in smisla, da umetnost podrejamo politiki.«

Kot pravi Vlado Miheljak, pri prepovedih nastopanja in svobodnega gibanja umetnikov, znanstvenikov, publicistov, športnikov iz tako imenovanih problematičnih držav, hitro zdrsnemo tudi na terenu doslednosti. »Ali je mogoče selekcionirati med slabimi slabimi in dobrimi slabimi avtorji glede na njihov izvor? Denimo, kar je trenutno precej aktualno: med tistimi, ki prihajajo iz ’imperialne’ Rusije, in tistimi iz ’genocidnega’ Izraela. Prve so evidentno izključili iz mednarodne skupnosti umetnikov, športnikov in znanstvenikov, drugih ne. Še več, aktualno sankcionirajo tiste, ki v tem času izrazijo podporo trpečemu palestinskemu ljudstvu.«

Umetnost je kompleksna in včasih nerazložljiva, in v trenutku, ko jo bomo začeli presojati zgolj z etičnega, moralnega in aktualnopolitičnega vidika, bo izgubila vso avtonomijo in ves smisel.

Spomnimo: izraelska predstavnica je nastopila na tekmovanju za pesem Evrovizije, »nepolitičnem dogodku«, s katerega je bila Rusija takoj po invaziji v Ukrajini izključena. Ruske reprezentance so bile, v nasprotju z izraelskimi, izključene s praktično vseh velikih tekmovanj. Ruski tenisač Andrej Rubljov je po polfinalni zmagi na turnirju v Dubaju februarja 2022, dva dni po ruski invaziji v Ukrajini, na objektiv kamere napisal »no war, please«, nekaj mesecev kasneje mu je bil skupaj s preostalimi ruskimi in beloruskimi tenisači prepovedan nastop na Wimbledonu. Na letošnjih olimpijskih igrah v Parizu je tekmovalo 15 ruskih športnikov (leta 2021 jih je v Tokiu na primer nastopilo 335), ki so morali nastopiti pod nevtralnimi simboli, še prej pa dokazati, da nimajo povezave z rusko vojsko in drugimi oboroženimi silami ter da ne podpirajo ruske vojaške agresije v Ukrajini. Podobne sankcije niso veljale za Izrael, ki že skoraj eno leto nad palestinskim prebivalstvom izvaja genocid. Še več, v posebej distopični maniri so pravzaprav (pro)palestinski umetniki in kulturniki tisti, ki so v zadnjem letu deležni največ odpovedi, brisanja in celo pregona, najpogosteje v Nemčiji, ZDA in Veliki Britaniji.

Zadnji v vrsti odmevnejših incidentov se je pripetil avgusta v Avstraliji, kjer je Melbournski simfonični orkester (MSO) odpo- vedal nastop pianista Jaysona Gillhama, ki je eno svojih skladb posvetil novinarjem, ubitim v Gazi. Čeprav so po pogromu svetovne glasbene skupnosti pri MSO sporočili, da ni bilo prav, da so odpovedali koncert, so po pismu Gillhamovih odvetnikov ponovno zavzeli stališče, da je pianist zlorabil svoj položaj za politično izjavo. Konec prejšnjega leta je muzej Eskenazi Museum of Art Univerze v Indiani odpovedal prvo ameriško retrospektivno razstavo Samie Halaby, ene najpomembnejših še živečih palestinskih umetnic, ki je bila rojena v Jeruzalemu, leta 1951 pa se je z družino ustalila v ZDA, potem ko so bili leta 1948 z začetkom nakbe prisiljeni zapustiti dom. Pionirko arabskega modernizma in digitalne umetnosti z dolgo zgodovino aktivizma v podporo Palestini je direktor ustanove obvestil, da so zaposleni izrazili skrb zaradi njenih objav na družbenih omrežjih, kjer se je zavzela za svojo domovino in izraelsko bombardiranje primerjala z genocidom, kmalu za tem je bila njena velika razstava odpovedana.

Poleg omenjenih primerov se je v zadnjem letu po svetu zvrstilo še veliko drugih odpovedi in cenzure umetnin in kulturnih delavcev, ki so izrazili najmanjšo simpatijo s palestinskim ljudstvom. »Ni vprašanje, zakaj ne sankcionirajo na primer izraelskih športnikov, umetnikov znanstvenikov, ampak obratno, zakaj sankcionirajo ruske in sploh tiste iz ’malopridnih držav’. Sankcionirajo jih tudi tisti, ki denimo kakšno Cipi Livni, soodgovorno za genocid nad Palestinci, vabijo kot zaželeno gostjo na soočanja mnenj,« še pravi Vlado Miheljak.