Žar na Olimpu, Olimp na žaru

Kaos je preprosto najboljše, kar je bilo kdaj ustvarjeno na filmu ali televiziji na temo grške mitologije. »Spoilerja« ne bi bilo smiselno prebrati, saj v seriji najbolj uživajo tisti, ki o grški mitologiji vedo nekaj ali nekaj več, in za njih je najpomembneje, kako je mit spreobrnjen, postavljen na glavo, ironičen in sarkastičen. Zaradi spoštovanja do tega, sicer majhnega dela občinstva »spoiler« enostavno ne more biti pošten. Serija je bila na platformi za predvajanje televizijskih vsebin Netflix prikazana naenkrat – vseh osem epizod prve sezone skupaj, tako da gledalca takoj popolnoma prevzame in obnori, tako časovno kot psihično. Je zlobna, brutalna, predrzna in neskončno zabavna vizija izbranih in sprevrženih starodavnih mitov, ki se nanašajo predvsem na Zevsa, Hero, Pozejdona, Dioniza, Prometeja, Hada, Perzefono, Meduzo, Orfeja in Evridiko, Minosa in Ariadno, Erinije in Mojre – preostali člani družine z Olimpa in drugi junaki in junakinje mitov so (za zdaj) izpuščeni, zato pa so tu begunci iz porušene Troje, kot sta Andromaha in Kasandra. Skoraj neznani mit o Kajnisu/Kajnidi je tu obujen, sicer v manj zahtevni obliki, a je ključen za popolnoma nepredvidljiv zaplet: gre namreč za spremembo spola.

Noben kliše ali stereotip ni ostal nedotaknjen! Zgodba oziroma več zgodb je grajenih po prepoznavnem modelu poznejše antične komedije: gre za visoko burlesko, v kateri se norčujejo iz bogov in jih prizemljujejo. Nimamo dovolj primerov teh besedil, da bi bili o vsem prepričani, vendar poslikane vaze prepričljivo dopolnjujejo celovit vtis. Preostalo je plod domišljije scenaristov, med katerimi je vsaj eden skrbno bral Aristofana, Rabelaisa in Bahtina. To široko razumevanje svobode manipulacije v mitu in s pomočjo mita, ki sem ga pred kakimi petnajstimi leti poimenovala miturgija, omogoča tisto, kar je Jean-Pierre Vernant navedel kot najpomembnejšo lastnost govorjenja/izvajanja mita: svobodo in neodvisnost od vsakršnega verovanja.

V svetu, ki so si ga izmislili avtorji Kaosa, bog z Olimpa, Zevs ohranja svoj kult kot vero (vsi si, namesto da bi se križali, nenehno pokrivajo obraz z dlanjo): svečenicam so odrezali jezike, ki jih Hera skrbno varuje, saj ji vse povedo; ves »intel«, se pravi trači in obrekovanja so tu, prerokbe pa so dosledno zapisane. In ko nekdo na praznik Olimpije Zevsov spomenik posuje z gnojem, se zaplet lahko začne. Povsem neetično bi bilo omenjati katerega od elementov zapleta in s tem zmanjšati zadovoljstvo gledalcev, sploh ker zapleti bolj nori ne bi mogli biti. Vsekakor pa vse eksplodira na točki, ko je Spodnji svet prenatrpan in ko imajo smrtniki priložnost končno razumeti smrt kot Nič, življenje pa kot Kaos: konec vere, nejasna obljuba drugačne prihodnosti. In še namig o nadaljevanju serije ...

Zevs s Hero in velikim številom sužnjev lepotcev v teniški opremi, ki jih Zevs, kadar mu pade na pamet, pobija kot glinene golobe, živi v razkošni palači na gori Olimp, kjer ima vse – razen okusa, blodi po palači v trenirkah, kopalnem plašču ali teniški opremi ter snuje različne nesreče in peklenske načrte: božanski otroci ga zaničujejo in se ne odzivajo na njegove klice, pozornost pri njem išče le Dioniz, biseksualni raver, sin matere smrtnice. Paranoičnega sociopata  Zevsa odlično igra Jeff Goldblum. Hera se ukvarja s svojimi spletkami, nezvestobo in čebelarstvom: v čebelnjaku so nekdanje Zevsove ljubimke, med njimi tudi Dionizova mati. V palači je vedno veliko medu ... Pozejdon, plejboj/sadist, živi na jahti. Svet smrtnikov (vsaj Kreta) je plen militarističnega tirana Minosa, Spodnji svet (črno-bela tehnika) pa je birokratski del sveta bogov, malce podoben Orwellovemu 1984. Na Kreti, v Heraklionu, živita Orfej, popularni pevec, in Evridika, ki ga ne ljubi več. Prometej visi na steni, kjer mu orel vsak dan kljuva jetra: Zevs ga občasno premesti na kakšen posvet in ga potem takoj vrne. Prometej pa ima načrt ...

Zgodba oziroma več zgodb je grajenih po prepoznavnem modelu poznejše antične komedije: gre za visoko burlesko, v kateri se norčujejo iz bogov in jih prizemljujejo.

Razlage, zakaj se serija imenuje Kaos s K in ne Chaos (v angleščini), so večinoma banalne in neprepričljive: neki pop špijon trdi, da v nadaljevanju nastopa stara boginja s tem imenom. Morda tu pomaga filologija: to ime naj bi bilo izpeljano iz grškega glagola kaio, »gorim«, torej nekaj, kar bi moralo goreti. Gre za neprepričljivo fantastično etimologijo, ki jo je izumil Lucij Anej Kornut (»rogonosec«), rimski filozof, Neronov sodobnik, v svojem učbeniku grške mitologije (imenuje jo teologija). Tako je Kaos povezan s kaosom, ki je obstajal pred nastankom sveta – vsaj tako trdi Heziod. Nič ne podpira teze, da so scenaristi imeli v rokah novo izdajo Kornutovega učbenika iz leta 2018, dodaja pa veselo zmedo: to je moj prispevek k popolnoma nesmiselni debati.

Toda kaos kot Kaos izvira, tako kot v najboljših zgledih kulture komedije, iz zelo resne premise: govorim o malo branem grškem filozofu, ki je večinoma živel v Parizu in pisal v francoščini, Corneliusu Castoriadisu (1922–1997). Kaos je bil po njem ontogenetski: stari Grki so se držali hipoteze o nastanku sveta iz kaosa. Brez obveznosti verovanja v obstoječi red so tako lahko vzpostavili demokracijo, ki se nenehno spreminja. Castoriadis je imel idejo o kolektivnem imaginariju: izvor in kombinacijo elementov imaginarija je mogoče izslediti v nekakšni obratni pomenski zgodovini vsakega elementa do določenega temelja, ki ga ni več mogoče razumeti in ki je začetni in aracionalen (Castoriadisov neologizem). Proces zmanjševanja sega v preteklost, vendar ni zgodovinski niti ni poenostavljanje. Morda so ustvarjalci Kaosa vendarle brali Castoriadisa, pa tudi če ga niso, je interpretacija svobodna, torej kaotična.

Antična ontogenetsko kaotična demokracija je imela vrsto kodificiranih ventilov, da so si državljani lahko oddahnili in zmetali gnoj na vsak spomenik – metaforično, performativno in občasno, med prazniki/karnevali, gledališkimi festivali: saj je bilo gledališče ključna institucija demokracije in kolektivnega imaginarija.

Priporočil za ogled Kaosa je več: raziskovanje obskurnih filozofov; ni mita brez variant, miturgija pa zahteva osvoboditev od vere; pasti s kavča od smeha – a le vedno večje poznavanje grške mitologije ti v tem daje tisto božansko svobodo. Medtem ko drugi na spletu iščejo zarote, išči grške mite v knjigah, razširi svoje znanje, da boš razumel izmuzljivi original; zgodovina ni (samo) učiteljica, temveč ljubimka.

Televizijska serija:
Kaos
Kdo: režiser Charlie Covell, scenarij Charlie Covell in Georgia Hristou
Kje: Netflix

* Svetlana Slapšak je ena največjih poznavalk antike pri nas, pred upokojitvijo je bila redna profesorica za antropologijo antičnih svetov in antropologijo spolov na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (ISH), pa tudi dekanja te fakultete.