Floating Points: Cascade

+ + + +

Od prvega EP-ja zasanjanega jazzovskega housa leta 2009 se je angleški producent, šolani pianist, didžej in doktor nevroznanosti ter epigenetike Sam Shepherd uveljavil kot glasbenik, ki je lahko hkrati dirigent elektronskega big benda (prvenec Elaenia, 2015), avtor IDM-ovsko obarvane modularne plesne elektronike (odlični album Crush, 2019) ter sodelavec simfoničnih orkestrov in legendarnega ameriškega saksofonista Pharoaha Sandersa (atmosferična jazzovska simfonija Promises, 2021). Na sodobni elektronski sceni ni veliko imen, ki se lahko pohvalijo s podobno impresivno, izrazno eklektično diskografijo. Obenem ga poznamo kot selektorja s širokim okusom, ki v svojih didžej setih išče povezave med zvoki soula, funka, jazza, housa, techna in onstran.

Njegov preboj v globalni mainstream je bil vseskozi le vprašanje časa, tudi zaradi povezav s še bolj uveljavljenima Four Tetom (priljubljenost tega se je letos še povečala zaradi naveze z zvezdnikoma Skrilexom in Fredom Againom) in Cariboujem. Trojica je v zadnjem desetletju v iskanju ravnovesja med festivalsko slavo in zvestobo alter koreninam postala nekakšen sinonim za avtorsko integriteto (Four Tet je denimo letos pred zmedeno publiko komercialnega festivala Lollapalooza zarolal komad avantgardističnega dua Autechre!). Cascade je tako plošča, s katero Shepherd nagovarja prav taka in drugačna »EDM-občinstva«. Kar ne pomeni, da se izneverja fenom, ki ga spremljamo od časov londonskega kluba Plastic People, kjer sta s Four Tetom krojila trende v britanskem undergroundu. Esenca njegove muzike ostaja neokrnjena, le zavita je v ličnejši celofan.

Mojstrsko realizirana plošča ponuja preplet sodobnega visokotehnološkega tech housa, UKG-ja in big room trancea s primesmi britanskega jungla ter IDM-a in očitnimi mežiki Giorgiu Moroderju. Shepherdove produkcije se kot barve na lični platnici gladko prelivajo druga v drugo, menjajo razpoloženje in evocirajo barvito paleto čustev. Zasnovane so z mislijo na velika festivalska prizorišča, koncertne dvorane in superklube, saj številni komadi gravitirajo proti za EDM značilnim evforičnim »dropom«. V primerjavi s predhodnikom, albumom Crush, kjer se je izkazal z osupljivimi zvočnimi barvami modularnih sintov in drugih analognih mašin, je novi album nastal na osebnem računalniku med pisanjem glasbe za balet v Kaliforniji, kar mu odvzame nekaj izrazne iskrivosti in inovativnosti. Poznavalci njegove diskografije boste pogrešali progresivni značaj zgodnejših del, tisto drznost in nepreračunljivost. Vseeno pa bo Cascade pomembno zaznamoval letošnjo elektronsko bero kot fino uravnotežena plošča sodobne plesne elektronike, ki ne špara z »roke v zrak« momenti in močnimi, nalezljivimi stadionskimi melodijami, a postreže tudi z bolj introspektivnimi odseki sintetične melanholije.