Diskriminacija ne more biti rešitev

»Metelkova mesto je širom po Sloveniji in svetu znano središče umetniškega in rokodelskega ustvarjanja, političnega delovanja in neodvisne kulturne produkcije s področja glasbe, gledališča, slikarstva, videa, stripa, kiparstva in drugih umetnosti. Znana je tudi kot sproščen in navdihujoč družabni prostor,« piše na spletni strani največjega in najstarejšega, pravzaprav edinega dolgoživega slovenskega skvota. Metelkova je nastala kot skvot in formalnopravno je še vedno skvot, čeprav njeni kritiki radi rečejo, da je z leti vse manj skvot in zmeraj bolj mainstreamovski žur plac. Zato je po svoje upravičeno pričakovanje, da bi, ker je skvot, lahko ponujala več družbene in socialne občutljivosti kot zgolj klasična območja zabave. Zato je upravičeno tudi pričakovanje, da bi se pri vratih skvoterskih klubov ločevanje po barvi polti dogajalo kvečjemu redkeje, kot se v prostorih zabave v Sloveniji dogaja sicer. A zadnje čase vse več posameznikov vse večkrat ostane pred vrati vse več klubov na Metelkovi zgolj zaradi barve polti.

Res je, da v običajne prostore zabave, klube, lokale, te vrste tujci, migranti, prosilci za azil, dejansko nimajo niti možnosti vstopa, zato tja tudi ne hodijo. Rasizem v slovenski družbi je vseprisoten in dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati. Metelkovo, avtonomni kulturni center in s tem odprt prostor, je v tridesetletni zgodovini obiskal in obiskoval marsikdo. Tudi osebe s socialnega dna, med njimi migranti, prosilci za azil, ki so sicer marsikje nezaželeni. Teh ljudi je bilo tam iz različnih razlogov v različnih obdobjih več ali manj. Sčasoma pa jih je v povprečju vedno več. Če drugega ne, je prosilcev za azil nekoliko več, več se jih zaradi tega zatakne v kolesju azilnih postopkov, poleg tega je skvot v bivši Tovarni Rog, kjer so številni našli začasni prostor pod soncem, nehal delovati. Več obupanih ljudi na enem mestu pa seveda pomeni več težav, tudi več tatvin, trgovanja z mamili, nasilja, spolnih napadov. Ti obupani ljudje so v tem trenutku pač migranti.

Naši sogovorniki iz klubov, številni so želeli ostati neimenovani, pojasnjujejo, da so v teh letih poskusili že z marsičim, »od najmehkejših pristopov, pogovorov, letakov, ljudi, ki so se fizično zadrževali na dvorišču in poskušali urejati stvari, do tega, da smo se obrnili za pomoč na nevladne organizacije, vse mogoče humanitarne organizacije, a vse te pravijo, da so same finančno podhranjene in ne morejo narediti več, kot že naredijo. Tudi skupine znotraj Metelkove, ki so se želele ukvarjati s tem, so čez čas pač obupale.« Na drugi strani, dodajajo, da mestne občine socialna politika ne zanima, »pred Lidlom in okoli železniške postaje, v parku Zvezda in pri nas na Metelkovi, tega je vse več. Mesto se obrača proč, ker socialna politika ni donosna. Če se obrneš na policijo, ti hitro očitajo zatekanje k represivnim sistemom za rešitev. Nam je pa zdaj vendarle uspelo, da smo policiji dopovedali, da stvari niso enostavne in da smo tudi ljudje, ki čez dan hodimo v svoje klube, lahko ogroženi in da si marsikdo ne upa več čez dvorišče Metelkove. Izčrpani smo od tega, to so lahko tudi zelo nevarne stvari in enostavno ne zmoremo vsega tega. Obupani smo, gledamo le še bedo okoli sebe.« Čeprav tega ne izrečejo, je jasno, da poskušajo pojasniti tudi to, zakaj ljudi na Metelkovi pri vhodih v klube pogosto ločujejo na podlagi barve polti.

Prepoved vstopa za neko skupino tujcev je rasističen ukrep celo kot začasna rešitev v izrednih razmerah, še manj pa je to lahko reden način ravnanja na dolgi rok.

Samo Ljubešič iz Menze pri koritu sicer zatrjuje, da selekcija ne poteka na tej podlagi, torej na podlagi barve polti, a v resnici to lahko zatrdi zgolj za klub, ki ga vodi. Tudi nasploh nobeden od klubskih vodij ne govori o dosledni politiki ločevanja ljudi na podlagi barve polti, posredno pa priznavajo, da je v praksi tega po klubih precej, ko govorijo o tem, da se nekaterim ljudem lahko »zgodi krivica«, ko jim zavrnejo vstop. Članica vodstvene ekipe enega od klubov, ki je prav tako želela ostati neimenovana, pojasnjuje, »za nekatere ljudi veš, da niso ok ali da so nevarni, in jih ne spustiš v klub, ne moreš pa tega vedeti za vse in tako se lahko marsikomu zgodi krivica, ko je zavrnjen pri vratih, to je res in za to ni opravičila. A nekaj moraš narediti, da zaščitiš sebe, ljudi v klubu, varno okolje.« Vodja kluba Gala hala Katarina Deskovič pojasnjuje, da poskušajo v tem klubu čim bolj paziti na to, da »ne diskriminiramo ne po rasi ne po ničemer drugem. Obenem pa imamo tudi obveznost zaščititi obiskovalce, kar je zaradi resnega porasta kriminala, predvsem kraj, spolnega nadlegovanja in prodajanja drog, postalo precejšen izziv. Podobno kot zavrnemo vstop preveč pijanim, tečnim, motečim in potencialno nevarnim belcem, zavrnemo vstop tudi tistim temnopoltim, pri katerih zaznamo potencialno možnost kriminala, saj želimo, da je naš klub prostor sprostitve in lepih doživetij.« Dolgoletna vodja Gala hale dodaja, da poskušajo »plavati v resnično težavnem položaju, za katerega nismo usposobljeni, poskušamo bit fer, delati po občutku, ker drugače ne znamo. Če kdaj komu pri tem naredimo krivico, se opravičujemo.«

Žalostno dejstvo je, da se verjetno tovrstne krivice in napake dogajajo prepogosto, da bi šlo za naključja. Žal tudi v Gala hali. Pa tudi v Jalli Jalli. In gotovo še kje. Eden izmed ustanoviteljev Jalle Jalle, ki so klub vodili prva leta – tudi sam migrantskega rodu – pravi, da bi »to zagotovo prijavil pristojnim organom, če bi se to zgodilo meni. To je prepovedano, to je rasizem. Tudi v naših časih smo imeli težave z dilerji in džankiji in smo jih reševali na različne načine. Vsekakor prepoveš vstop tistemu, ki dela probleme, ne pa kar nasploh ljudem, ki zgledajo podobno kot on. Tega res ne razumem in res me žalosti, da se to dogaja. Jalla Jalla je majhen prostor, ni ga težko nadzirati, skrbeti za red in mir. Po mojem mnenju je ločevanje ljudi na podlagi barve polti v nasprotju s samo idejo Metelkove, vsaj kot sem jo jaz razumel. Ta ideja se, resnici na ljubo, zadnja leta že nasploh preveč izgublja.«

Takšne »krivice« se lahko dogajajo le, ko se generalizira, posplošuje – onemogoča vstop neki skupini ali skupinam ljudi, ki jih je v tem primeru mogoče ločiti po videzu, barvi polti. S krivico imajo namreč naši sogovorniki iz klubov v mislih prepoved vstopa ljudem drugačne polti, ki niso problematični ali pa sploh ne sodijo v katero od skupin migrantov na Metelkovi ali pa sploh niso migranti in nikdar niso bili. Na enem izmed sestankov uporabnikov Metelkove, tako imenovanem plenumu, je bila, verjetno v afektu, izgovorjena celo zamisel, da bi se skvot zaprl na točkah, kjer je zdaj mogoč vstop vanj, in bi se vzpostavil vstopni režim, kjer bi posameznik moral pokazati (pravi) osebni dokument že za vstop na Metelkovo.

Povsem upravičeno se od skvota pričakuje, da bo ponudil boljše odgovore na družbene probleme, kot jih je sposoben ponuditi sistem.

Ločevanje ljudi na podlagi barve polti je seveda tudi protizakonito. Glede tega že obstaja pravna praksa, in sicer na primeru romske skupnosti. Decembra 2021 so trije Romi sedli v enega izmed barov v Černelavcih, nekakšnem predmestju Murske Sobote, ki leži nedaleč od romskega naselja Pušča. Vendar jim v lokalu niso postregli in so ga morali zapustiti. K njim je pristopila natakarica in jim pojasnila, da Romom, žal, do nadaljnjega ne strežejo, ker se je v lokalu v preteklem tednu med Romi že dvakrat vnel pretep. Zagovornik načela enakosti je po prijavi ene izmed prič dogodka opravil postopek in ugotovil, da so bile z odklonitvijo postrežbe osebe romske narodnosti diskriminirane na podlagi etničnega izvora. Ukrep, da se ne streže celotni populaciji neke etnične manjšine zgolj zato, ker nekateri njeni pripadniki povzročajo (ali naj bi povzročali) težave, je pač nedopusten.

Da to ni nič kaj posebej novega, pa pravi Katja Utroša iz civilne iniciative InfoKolpa: »To opažamo že dlje. Že leta 2016, ko so se na Metelkovi prvič v večjem številu pojavili ljudje iz drugih predelov sveta, je bil recimo kolektivno prepovedan vstop v Channel Zero vsem Arabcem. V vsem tem času Metelkovi kot skupnosti za produkcijo drugačnih družbenih vzorcev ni uspelo najti mehanizmov in načinov, kako to problematiko obravnavati.« Kot dodaja, v InfoKolpi menijo, da je funkcija takšnih prostorov, kakršen je Metelkova, ravno v tem, da identificirajo krizne točke v družbi in se potem skušajo na to odzivati v skladu z ideali strpnosti, ki jih družba v povprečju ne premore: »Če tega ni, je logično, da se bo na dolgi rok položaj le še zaostroval. Metelkova pač včasih zapade v to, da rešuje težave na način, proti kateremu se sicer bori, ker je vse drugo precej težje.«

Bolj ali manj je jasno, da tako naprej ne bo šlo v nedogled. Vedno več redarskih služb in prisotnosti policije in vedno bolj zaprta vrata klubov ne morejo biti rešitev za položaj, ki je stvarnost Metelkove in se kaže v prisotnosti tujcev. Vse to bi pomenilo konec Metelkove. Verjetno bo treba tam najti prostor ali spremeniti namembnost enega od prostorov v nekakšen socialni center, prostor, kjer bo omogočeno kontinuirano integracijsko delo, saj je to verjetno edini način, da se zares in na dolgi rok v skvotu zmanjšajo nesoglasja med migranti, metelkovci in obiskovalci Metelkove. Tega se, bolj ali manj, globoko v sebi zavedajo tudi metelkovci. Ena od sogovornic pojasnjuje, da »drobne korake v tej smeri delamo, zamisli so, čeprav trenutno o tem več ne morem povedati,« in dodaja, da tudi »če bi se pojavil kdo od zunaj, ki bi prišel na Metelkovo in bi se bil pripravljen ukvarjati s tem, bi ga verjetno sprejeli, bi poskusili in to podprli, če bi se obneslo«.