Nova pomoč za funkcionarje

»Funkcionar katerekoli veje oblasti ne sme biti v strahu, da bo samo zaradi svoje strokovne odločitve izpostavljen sodnemu postopku, sproženem s strani nekoga, ki mu ta odločitev ne ustreza – praviloma, ker poseže v njegov zasebni interes,« na državnem odvetništvu komentirajo predlog novega zakona o funkcionarjih. Z njim bi tudi funkcionarji, tako kot javni uslužbenci, dobili pravico do plačane pravne pomoči, ko bi zaradi opravljanja funkcije pristali v postopkih. A predlog predvideva tudi unikum: v odškodninskih tožbah zoper funkcionarje v državnih organih, to je zoper sodnike, tožilce, ministre, predsednico državnega zbora, bi zastopanje po avtomatizmu prevzelo državno odvetništvo.

Ni treba brskati pretirano. Decembra 2022 se je na kranjskem okrožnem sodišču začela obravnava v odškodninski tožbi, s katero je vodja SDS Janez Janša z odvetnikom Francijem Matozom od države ter tožilke Branke Zobec Hrastar in sodnikov Barbare Klanjšek, Milana Štruklja, Vesne Žalik in Branka Masleše, ki so sodili v zadevi Patria, zahteval 901.119,96 evra odškodnine. »Ta številka je simbolična, škoda, ki je bila povzročena, se meri v milijardah,« je strnil Janša. »Vsakdo, ki pozna pravo, sodno prakso, ustavo in mednarodne konvencije, mu je jasno, da s takim zahtevkom ne more uspeti,« je postopek komentiral Miha Kunič, pooblaščenec avtorice obtožnega predloga v zadevi Patria Zobec Hrastar. Kranjsko sodišče je slednje potrdilo; sodnica Tanja Bizjak je v delni sodbi, objavljeni januarja lani, zavrnila Janšev zahtevek v delu, ki se nanaša na tožene funkcionarje sodne oblasti in tožilko, in Janši naložila, da toženim vrne 22.647 evrov stroškov. Janša je ob objavi sodbe na Twitterju obžaloval, če strnemo, da mora zdaj milijon terjati od davkoplačevalcev: »Brez izvajanja enega samega dokaza je kranjska sodnica zavrnila odškodninsko tožbo zoper Maslešo in ostale akterje krivosodja v zadevi Patria, češ da naj škodo namesto njih poravnajo nič krivi davkoplačevalci.«

To je le eden od primerov, na katere bi učinkoval nov sistemski zakon o funkcionarjih; če bi sedanji predlog že veljal, bi omenjene funkcionarje zastopalo državno odvetništvo.

Nekateri pravniki imajo precejšnje zadržke do plačila pravne pomoči funkcionarjem v kazenskih postopkih.

In kaj bi po predlaganem zakonu še veljalo za funkcionarje? Urejena bi bila pravica do plačane pravne pomoči, ki to zdaj ni, ureditev pa bi sledila ureditvi stroškov pravnega zastopanja, ki že velja za javne uslužbence, razlagajo na ministrstvu za javno upravo. Po zakonu o javnih uslužbencih mora delodajalec omogočiti plačano pravno pomoč vsakemu javnemu uslužbencu ali nekdanjemu javnemu uslužbencu, zoper katerega je uveden kazenski ali odškodninski postopek pri izvrševanju javnih nalog, če oceni, da je javne naloge izvršil zakonito in v skladu s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Brezplačno pravno pomoč pozna tudi policija; po zakonu o organiziranosti in delu v policiji mora ta zagotoviti plačano pravno pomoč policistu, pomožnemu policistu in nekdanjemu policistu, zoper katerega se vodi predkazenski postopek ali je uveden kazenski ali pravdni postopek zaradi opravljanja nalog policije, ki jih je po oceni policije opravil v skladu s predpisi.

Po novem zakonu bi pravica do plačane pravne pomoči pripadla tudi vsem funkcionarjem, v državnih in tudi v občinskih organih, poklicnim in nepoklicnim, torej sodnikom, županom, državnim in občinskim svetnikom, poslancem, ministrom, državnim sekretarjem, predsedniku republike, varuhu človekovih pravic, informacijski pooblaščenki in drugim, ki bi zaradi opravljanja funkcije pristali v odškodninskem, predkazenskem, kazenskem ali prekrškovnem postopku. Funkcionar bi uveljavil pravico pri svojem »organu« oziroma občinski upravi; vlogi bi moral priložiti opis naloge, s katero je povezan sproženi postopek, in tudi navesti »razloge in dejstva, ki dokazujejo, da se postopek vodi zaradi opravljanja javne funkcije«. Odgovor, ali bo dobil pomoč, bi moral funkcionar dobiti v največ 14 dneh, država pa funkcionarju seveda ne bi krila poljubnih odvetniških cen, za katere bi se ta pogodbeno dogovoril z različnimi zvezdniškimi odvetniškimi pisarnami tipa Čeferin ali Matoz; pomoč bo vezana na poseben del odvetniške tarife, torej na uraden cenik, ki ga sprejema Odvetniška zbornica Slovenije. Hkrati bo moral odvetnika »praviloma« izbrati v kraju bivališča ali pristojnega sodišča.

Predlog zakona predvideva že omenjeno izjemo: pri odškodninskih tožbah zoper funkcionarje v državnih organih bi zastopanje prevzelo državno odvetništvo; če bi funkcionar to zastopanje zavrnil, bi izgubil pravico do plačane pravne pomoči. Ta predlog je z državnim odvetništvom že usklajen, smo izvedeli. A zakaj so na ministrstvu sploh predlagali to posebno ureditev le za funkcionarje v državnih organih? Izjemo na ministrstvu utemeljujejo z logiko: ker državno odvetništvo zastopa državo in državne organe, naj v odškodninskih postopkih zastopa tudi funkcionarje teh državnih organov, ki so osebni nosilci vseh treh vej oblasti. Na naše vprašanje, ali niso javni uslužbenci na neki način še bolj »država«, saj zgolj izvršujejo javne naloge »na podlagi ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov«, niso podrobneje odgovorili. Ravno nedavno je organizator odmevnega koncerta javno rožljal z odškodninsko tožbo zoper uslužbence zavoda za varstvo narave zgolj zato, ker so na podlagi veljavnih predpisov izdali zavrnilno odločbo za koncert.

In kaj predvideva zakon, ko bo sodišče razsodilo? Funkcionar bo v vsakem primeru plačano pravno pomoč vrnil; če mu bo sodišče dosodilo povrnitev stroškov, bo te dolžan v 15 dneh vrniti svojemu organu oziroma občini, če pa bo pravnomočno obsojen, bo moral organu oziroma občini sam povrniti celotne stroške v 30 dneh. Glede plačila državnega odvetništva predlog zakona izrecno  določa le: funkcionar, ki v odškodninskem postopku ne bo uspel, bo moral državnemu odvetništvu povrniti stroške zastopanja po odvetniški tarifi. Pri postopku, v katerem bi obstajalo nasprotje interesov med državnim organom in funkcionarjem, bi državno odvetništvo zastopalo organ, funkcionar pa bi dobil pravico do plačane pravne pomoči, torej povrnitve stroškov odvetnika. Nekateri pravniki imajo precejšnje zadržke glede plačila pravne pomoči funkcionarjem v kazenskih postopkih; do teh namreč »ne pride kar tako«, opozarjajo, »saj sta že tožilstvo in preiskovalni sodnik neodvisna in samostojna garanta, ki preprečujeta, da bi prišlo do samovoljnega pregona«. V tej luči bo »zanimiv« epilog naznanitve suma kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in nevestnega dela v službi, ki sta ga prejšnji teden stranki zoper predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič policiji in okrožnemu državnemu tožilstvu naznanili SDS in NSi.

Statistike o postopkih zoper funkcionarje ali javne uslužbence ni. Niti predlog novega zakona ne vsebuje nobenih podatkov o številu in vrsti sproženih postopkov in tudi ne o stroških, ki so jih prisiljeni zdaj funkcionarji nositi sami. Na ministrstvu pravijo, da teh podatkov nimajo, saj nimajo pravne podlage za njihovo vodenje.

Znani so le številni postopki proti nekaterim županom, a na državnem odvetništvu kot izpostavljene omenjajo zlasti sodnike in tožilce ter opozarjajo na negativne posledice: »V stroki in sodni praksi, tudi sodišča Evropske unije, ki se nanaša na neodvisnost sodstva, je popolnoma jasno, da se lahko z uveljavljanjem osebne odškodninske odgovornosti, ki ni vezana na dodatna jamstva, ki bi ščitila pred nevarnostjo izvajanja nedovoljenega pritiska, nedovoljeno poseže v neodvisnost sodstva, vodi v zlorabe sodnika, ohromi učinkovitost delovanja države pri izvajanju sodne funkcije, posledično ohromi delovanje pravne države. Vse to smiselno velja za funkcionarje vseh vej oblasti, saj so si v značilni lastnosti enaki – odločitve, s katerimi izvajajo oblastno funkcijo, morajo sprejemati neodvisno in brez strahu, da bodo za odločitev, ki je strokovna, a nevšečna, sankcionirani s sodnim (odškodninskim) postopkom.« Predlog zakona pozdravljajo tudi v slovenskem sodniškem društvu, pojasnjuje predsednica Vesna Bergant Rakočević: »Sodniško društvo si že dlje časa prizadeva za ureditev zastopanja sodnikov, ki se znajdejo v kazenskih ali odškodninskih postopkih zaradi svojega sojenja. Sodnik sicer sam načeloma za morebitno škodo, ki nastane zaradi sojenje, ne odgovarja, ker ne sodi v svojem imenu, kot zasebnik, pač pa predstavlja državo, in kvečjemu ta odgovarja zanj. Ampak to seveda de facto ni prepreka, da posamezniki ne bi vlagali tožb zoper sodnike. Statistike teh postopkov ne beležimo, vendar se tu in tam zgodi, ne le v odmevnih primerih.«

Kaj bo v končnem predlogu zakona o funkcionarjih, še ni jasno, saj ministrstvo ravno ta teden končuje zbiranje pripomb k javno objavljenemu predlogu. Sedanji predlog vsebuje tudi člen: »Funkcionarju ne pripada pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust.« Če bi to določilo že veljalo, bi država ob odhodu Janševe vlade junija 2022 prihranila 204.756 evrov, kolikor je bil strošek nezakonito izplačanih nadomestil za neizrabljen dopust, ki si jih je razdelilo osem Janševih ministrov in petnajst državnih sekretarjev. Na ministrstvu predlog utemeljujejo z argumenti, ki jih je že avgusta 2022 kot podlago za izterjavo nadomestil navajala pravna mreža za varstvo demokracije: da namreč funkcionarjem pravica, predvidena v zakonu o delovnem razmerju, ne pripada, saj ne sklenejo pogodbe o zaposlitvi in niso v delovnem razmerju. Izterjava nadomestil se do danes ni zgodila; kot kaže, je pri nas lažje uzakoniti prepoved za prihodnje primere kot utemeljeno terjati bivše funkcionarje za nazaj.