Kakšna naj bo nova varuhinja?

Konec avgusta je predsednica republike Nataša Pirc Musar objavila poziv za zbiranje kandidatur za položaj varuha človekovih pravic, saj se sedanjemu varuhu Petru Svetini šestletni mandat izteče februarja prihodnje leto. Čeprav gre za funkcijo, namenjeno najširši obliki varovanja človekovih pravic pred posegi oblasti vanje, je izbira varuha navadno, čeprav neupravičeno, zelo obrobna novica. A odkar se je v mandatu sedanjega varuha zgodila epidemija in avtoritarni odziv vlade nanjo, je jasno, da ne bi smelo biti in tudi ni povsem vseeno, kdo to mesto zaseda. Da torej nikakor ni vseeno, kdo bo novi varuh ali varuhinja človekovih pravic.

Da se bodo ali pa so se že prijavili na razpis, so potrdili direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) Katarina Bervar Sternad, Simona Zavratnik s Fakultete za družbene vede v Ljubljani in dosedanji varuh Svetina, ki želi mandat ponoviti. Na kandidaturo se, kolikor vemo, že dlje pripravlja tudi zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Slišati je bilo celo, da naj bi o kandidaturi razmišljala tudi nekdanja varuhinja Vlasta Nussdorfer. Podporo za kandidaturo naj bi prav tako iskala Alja Brglez, dolgoletna desna roka predsednika republike Boruta Pahorja, po novem soustanoviteljica Platforme sodelovanja, predhodnice bodoče stranke poslanca SDS Anžeta Logarja. Državni zbor je sicer na položaj varuha nekoč že imenoval politika, skorajda neposredno s funkcije notranjega ministra Iva Bizjaka, a šlo je za prvo imenovanje varuha, popolnoma svežo in zbegano državo, poleg tega je bil Bizjak minister le dobro leto. Od tedaj smo vendarle kot družba in država naredili nekatere korake naprej in se ne bi več spodobilo, da se na ta položaj imenuje dolgoletni politik, kar Alja Brglez pač je.

Svetina je o tem, da bo ponovno kandidiral, obvestil tudi predsednico republike. Ko je bil leta 2019 prvič izvoljen, so ga podprli vsi navzoči poslanke in poslanci oziroma kar 89 od njih, kar je seveda najvišja podpora, ki jo je ob izvolitvi imel katerikoli varuh doslej. So pa navadno ob izvolitvi vsi imeli dokaj široko podporo, še najnižjo leta 2006 Zdenka Čebašek Travnik, ki je bila potrjena s 64 glasovi. Svetinova utemeljitev v prid ponovne izvolitve je gotovo tudi, da je splošno sprejemljiv za politične stranke. A po naših informacijah v današnjem razmerju moči v parlamentu ne uživa več široke podpore, pravzaprav niti potrebne dvotretjinske podpore oziroma 60 poslanskih glasov, saj mu niso naklonjene niti koalicijske stranke. Deloma naj bi bili razlogi tudi nekako formalne narave, ker naj se ne bi spodobilo, da ista oseba takšno funkcijo zaseda kar 12 let. Še posebej ne zato, ker relevantni mednarodni pravni akti zaradi tveganj za neodvisnost varuha odsvetujejo to možnost.

Naloga varuha ni iskanje dialoga in sobivanja med oblastjo in ljudstvom, ampak prav nasprotno.

Tudi sicer je podoba državnega zbora danes precej drugačna kot leta 2019. Političnih strank je v parlamentu skoraj pol manj kot tedaj in kandidat, ki bi imel podporo koalicijskih strank, bi potreboval podporo vsaj oziroma zgolj ene opozicijske stranke, SDS ali pa NSi. Prav zato se, kot velja tudi pri nekaterih drugih projektih – recimo ustavnih spremembah, za katere je potrebna dvotretjinska večina – pomembna vloga pripisuje prav NSi. Češ da bo novi varuh za izvolitev potreboval ravno njenih osem glasov. Da brez njih ne bo šlo. Te glasove naj bi si v začetni fazi izbirnega postopka »lastil« zagovornik Miha Lobnik, kar naj bi po njegovem mnenju povečevalo možnosti, da pridobi podporo koalicije. Dejstvo je, da je Lobnik v preteklosti že kdaj »presodil« v prid katere izmed interesnih organizacij iz kroga NSi. Ko je recimo javno podjetje LPP spomladi 2022 s svojih avtobusov umaknilo sporne oglase proti pravici do splava, je ugotovil, da je naročnik oglasov, Zavod Živim, žrtev diskriminacije, in pri tem vztrajal tudi, potem ko je upravno sodišče na predlog LPP njegovo prvotno odločitev razveljavilo. Pravica do splava je v Sloveniji sicer ustavna pravica. Miha Lobnik pa naj v koaliciji ne bi imel podpore.

Direktorica PIC Katarina Bervar Sternad gotovo ima vsaj načelno podporo predsednice republike, navsezadnje je ravno njej lani decembra podelila prvo priznanje predsednice republike za delo na področju človekovih pravic. Menda pa naj ne bi imela podpore NSi (ali pa SDS). Za ti dve stranki naj bi bilo moteče že to, da je bila med soustanoviteljicami Pravne mreže za varstvo demokracije, ki je v času vlade Janeza Janše glasno opozarjala na kršitve človekovih pravic ter v konkretnih primerih s pravnimi sredstvi tudi dosegla nekatere rezultate.

Še najmanj kategoričnih zadržkov je bilo doslej slišati zoper sociologinjo Simono Zavratnik, ki v preteklosti tudi ni zasedala izpostavljenih položajev. Širši javnosti je morda še najbolj znana po tem, da je za kratek čas sprejela delo v kabinetu ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar z nalogo, da pripravi strategijo integracije, torej vključevanja tujcev, in tudi strategijo priseljevanja. To delo so kasneje na notranjem ministrstvu nadaljevali drugi in strategiji sta bili potrjeni v vladi in državnem zboru. Predsednica republike po naših informacijah, če nobeden od prijavljenih kandidatov ne bi imel zadostne podpore za izvolitev, razpisa menda ne bo ponavljala, pač pa bo kandidata oziroma kandidatko iskala sama.

Ustavno sodišče je v času zadnje vlade Janeza Janše ugotovilo številne kršitve človekovih pravic. A niti ene na pobudo varuha Svetine.

Glede na visoko zahtevano večino za izvolitev je izbira varuha človekovih pravic vedno nekoliko zahtevnejša od siceršnjih imenovanj, za katera je potrebna navadna večina. Zato so napovedi nehvaležne. Je pa bolj ali manj jasno, kakšnega varuha bi potrebovali. Ko so nedavno Petra Svetino v intervjuju za spletni portal N1 vprašali, ali bi danes v podobnih razmerah ravnal kaj drugače, kot je v času največjih posegov v človekove pravice v letih 2020 in 2021, je odgovoril takole: »Sem pa karakterno takšen človek, da iščem dialog, sobivanje. Ne nazadnje vemo, da bomo morali v tej državi skupaj živeti po vsaki pandemiji, po vsakem kriznem obdobju. Ne verjamem, da je varuh še eden izmed tistih, ki v svoji vlogi lahko podpihuje nestrpnost ali razslojevanje v družbi.« S tem je v bistvu zagovarjal svojo zadržanost, kar se tiče kritike oblasti v času vlade Janeza Janše. Ljudje so se tedaj v stiski obračali, kamorkoli so se le lahko, pogosto tudi na varuha, ki je sicer vodil nekatere postopke in tudi kdaj ugotovil kršitve človekovih pravic, a tega ni obešal na veliki zvon in nikakor za vlado ni bil moteč.

Prav to pa je ena izmed osnovnih nalog varuha človekovih pravic. Da vsaj, ko gre za sistematične kršitve teh pravic v velikem obsegu, uporabi svoje pristojnosti za varstvo ljudi in njihovih (človekovih) pravic v najširšem smislu pred posegi oblasti. To je njegova naloga in pristojnost in je eden redkih, če ne edini, ki jo ima. Tedaj je bila na eni strani avtoritarna oblast, ki je protiustavno posegala v človekove pravice, na drugi pa ljudstvo. In če obstaja kdo, čigar naloga v takem primeru res ni iskanje dialoga in sobivanja med oblastjo in ljudstvom, potem je to varuh človekovih pravic.

Kršitve ustave in človekovih pravic so bile tedaj tako številne in očitne že na prvi pogled, da so se ljudje množično obračali tudi na ustavno sodišče. Tako očitne, da je njihovo protiustavnost v številnih primerih ustavno sodišče tudi ugotovilo. Pravzaprav tako očitne, da je ustavno sodišče temu celo prilagodilo svojo dolgoletno prakso in izjemoma sprejemalo pritožbe in pobude celo neposredno od posameznikov in o njih vsebinsko odločalo. V Sloveniji je sicer tako, da je dostop do ustavnega sodišča formalno omogočen vsakomur, v praksi pa je nasprotno, je skoraj povsem onemogočen. Ustavno sodišče je v desetletjih zaradi preobilice dela oblikovalo stroga pravila, kdaj vlagatelju prizna pravni interes in sprejme v obravnavo njegovo zadevo. Po njegovi presoji mora iti za pomembno pravno vprašanje, na katero še ni odgovorjeno, zadevati mora več ljudi, izčrpana morajo biti vsa druga pravna sredstva, to pomeni poprejšnje dolgoletne in drage sodne bitke …

V takšnih razmerah je celo zunaj morebitnih izrednih razmer varuh skorajda edini korektiv. Ali pa bi vsaj moral biti. Vsaj pri najočitnejših protiustavnih posegih bi ustavno sodišče moral pripraviti do tega, da se o njih vsebinsko izreče. Kadar namreč varuh od ustavnega sodišča zahteva presojo, jo sodišče mora opraviti in se ji ne more izogniti, kot se to po pravilu zgodi, kadar pobudo vloži slehernik. A Svetina v času epidemije ni vložil niti ene zahteve za presojo ustavnosti. Pravzaprav je skupaj v šestih letih mandata vložil le eno takšno zahtevo, in sicer glede zakonske določbe, ki je finančni upravi omogočala tajno sledenje ljudem in blagu brez ustreznih varovalk in odredbe sodišča. In z njo tudi uspel.