Jaki tok, šibka država

Peter Kumer je ustanovitelj enega mlajših slovenskih elektroenergetskih podjetij, mariborskega Enerteca, ki je v zadnjih letih, zlasti po letu 2021, doživelo izjemno rast zaradi eksplozije gradenj sončnih elektrarn. Prihodki podjetja so se od leta 2019, ko so znašali 2,5 milijona evrov, lani povzpeli na 16 milijonov evrov, ob tem pa so ustvarili 856 tisoč evrov dobička. Njegova ekipa, ki šteje med 30 in 40 zaposlenih, je lani postavila kar 500 manjših in 50 večjih sončnih elektrarn, letos pa nameravajo dokončati še dodatnih 350 do 400 projektov, načrtovanih že lani. Vendar pa bo jeseni njihovo delo zastalo.

»Za prihodnost ni nobenega povpraševanja, nobenih naročil. Zelo, zelo slabo je,« je pojasnil Kumer. »Iščemo rešitve, že smo začeli z odpuščanji in verjetno bodo potrebni novi ukrepi, a tako nenadnega upada preprosto ni mogoče nadomestiti z drugimi posli ali prilagoditvami.« Podobne težave imajo tudi druga podjetja iz te branže. Nina Hojnik, predsednica Združenja slovenske fotovoltaike, opozarja celo na »paniko« med njihovimi člani.

Solarizacija je bila ena ključnih obljub vlade Roberta Goloba. Z njo naj bi za vedno izkoreninili električno draginjo v Sloveniji, Golob je na začetku mandata napovedal, da bi se lahko že do leta 2027 tretjina slovenskih gospodinjstev oskrbovala z elektriko iz sončnih celic. To bi pomenilo okoli 300 tisoč elektrarn ali 300 tisoč gospodinjstev, priključenih na skupnostne sončne elektrarne. Začetek je bil obetaven. V zadnjih dveh letih je bila Slovenija med evropskimi rekorderkami po rasti sončnih elektrarn. Po podatkih Elesa je na začetku leta 2023 inštalirana moč sončnih elektrarn znašala 698,2 MW, kar skorajda ustreza moči krške nuklearke. Do začetka letošnjega leta se je ta zmogljivost skoraj podvojila na 1104 MW. V samo enem letu je število sončnih elektrarn naraslo z 31 tisoč na 49 tisoč, kar pomeni, da smo vsak dan postavili 50 novih elektrarn. Ta trend se je nadaljeval tudi letos. V prvih petih mesecih letošnjega leta je bilo v omrežje priključenih več kot šest tisoč novih naprav za samooskrbo skupne moči 80,1 MW, kar pomeni, da smo maja v Sloveniji imeli že 51 tisoč sončnih elektrarn.

Iz Elesa so nam še odgovorili, da med manjšimi občinami v tem trendu izstopa Slovenska Bistrica, po regijah pa je prva Savinjska, ki ji sledi Osrednjeslovenska. Največja moč sončnih elektrarn na občana je inštaliranih v Celju (1,6kW na uporabnika), najmanj pa v Ljubljani in na Primorskem (0,9 kW). A ta pozitivni trend bo čez nekaj mesecev zelo verjetno doživel ostro in trajno prekinitev. Podjetja, kot sta Enertec in Gen-i Sonce, še vedno gradijo in priklapljajo sončne elektrarne, a gre večinoma za projekte, ki so bili načrtovani v preteklih letih. Novih vlog skoraj ni več, kar jasno potrjujejo tudi podatki. Lani so ljudje vložili kar 48 tisoč vlog za priključitev svojih majhnih elektrarn, distribucijska podjetja pa so letos do konca avgusta prejela le še 2098 vlog za soglasje. To pomeni skoraj nič novega povpraševanja. Slabe novice se tukaj ne končajo – poleg pomanjkanja interesa se tisti, ki ga še imajo, soočajo s številnimi ovirami. Elektrodistribucijska podjetja zdaj zavrnejo več kot tretjino vseh vlog. V Mariboru, na primer, zavrnejo kar 40 odstotkov vlog zaradi »tehničnih omejitev«, v Ljubljani 33 odstotkov, na Gorenjskem pa je stanje nekoliko boljše, saj zavrnejo le 12 odstotkov vlog. Toda to še ni vse. Tudi tisti, ki prejmejo pozitivno odločbo, se vse redkeje odločajo za samo investicijo. Ta trend je skrb zbujajoč – lanska realizacija je bila po podatkih Elesa 70-odstotna, letos, po začasnih izračunih, pa je padla na le 45 odstotkov. Z drugimi besedami, približno polovica tistih, ki želi postaviti sončno elektrarno, dobi dovoljenje. A nato odpade še polovica tistih, ki se na koncu odločijo, da elektrarne ne bodo imeli.

Lani so ljudje vložili kar 48 tisoč vlog za priključitev svojih majhnih elektrarn, distribucijska podjetja pa so letos do konca avgusta prejela le še 2098 vlog za soglasje.

Zakaj je prišlo do tako velikega upada zanimanja za sončne elektrarne? Razlogi so deloma pričakovani: lani je veliko ljudi pohitelo z oddajo vlog zaradi pričakovane ukinitve tako imenovanega net meteringa – sistema, ki je omogočal letni obračun porabljene in proizvedene električne energije. Ta sistem je bil zelo ugoden za lastnike sončnih elektrarn, saj poleti in čez dan proizvajajo več energije, kot je porabijo, vendar dolgoročno ni vzdržen za preostale uporabnike omrežja. Države EU so ta sistem postopoma začele opuščati med letoma 2012 in 2019. Poleg tega smo letos uvedli nov način obračuna električne energije, kar je vneslo dodatno negotovost med potencialnimi investitorji. Nina Hojnik pojasnjuje, da se ljudje zdaj ne počutijo več varno, saj so zaradi številnih sprememb na različnih ravneh prihodnje razmere preveč nepredvidljive.

Podobno odgovarjajo v podjetju Gen-i Sonce, ki je postavilo največ sončnih elektrarn v Sloveniji: »Po ukinitvi net meteringa se je povpraševanje močno zmanjšalo, prehod na novo zakonodajo pa je mnogim težko predstaviti in pojasniti prednosti novega sistema oziroma njegove nadgradnje.«

V Gen-i so optimistični in upajo, da se bodo trenutni trendi obrnili, saj verjamejo, da bodo občani sčasoma spoznali, da so tudi nove ponudbe za samooskrbne elektrarne prav tako privlačne. Tako po novem ponujajo sončne elektrarne s hranilniki, skupaj z možnostjo sklenitve inovativne pogodbe o samooskrbi po priklopu elektrarne.

»Presežek proizvedene energije odkupujemo v obliki dobropisa na mesečni ravni. Ta pogodba uporabnikom zagotavlja varnost pred negativnimi nihanji cen električne energije med obratovanjem njihove sončne elektrarne, kar vpliva tudi na donosnost investicije,« pojasnjujejo. Prav tako napovedujejo gradnjo lokalnih sončnih skupnosti – prvo so marca vzpostavili v Ajdovščini, kjer so povezali okoli 200 gospodinjstev. Kljub temu je med zaposlenimi čutiti nervozo. Na vprašanje o morebitnih odpuščanjih odgovarjajo, da je to poslovna skrivnost.

Subjektivni strah pred novimi obračunskimi režimi je ena stvar, povsem druga pa so objektivne ovire, ki bodo ostale. Največji problem je slaba infrastruktura, ki jo spremljajo slabe energetske odločitve. »Spremenjena zakonodaja razkriva izzive naše javne infrastrukture, ki ni bila zgrajena za tovrstno elektrifikacijo,« diplomatsko odgovarjajo v Gen-i, Peter Kumer pa je veliko bolj neposreden: »Kapacitete omrežja smo zapolnili na slab način. Zaradi napačno zasnovanih spodbud so mnogi lastniki postavili sončne elektrarne, ki so bile tudi trikrat večje, kot so jih v resnici potrebovali, s čimer so zasedli kapacitete za vse ostale.« Posebno hude težave so v Mariboru, kjer so med letoma 2011 in 2012 posameznikom dovolili gradnjo izredno velikih elektrarn, tudi do 50 kW, čeprav bi bile za individualne hiše veliko primernejše manjše, okoli 6 kW. Poleg tega so v tistem obdobju lokalna elektrodistribucijska podjetja, z Elektrom Maribor vred, namesto vlaganja v krepitev infrastrukture dobičke izplačevala lastnikom.

Prehitela nas je tudi Madžarska, ki ima v relativnem smislu tretjino več inštalirane moči sončnih elektrarn. Več solarnih panelov kot Slovenija imajo že Italija, Danska, Belgija in Španija.

Številne EU-države so že zelo zgodaj vlagale v svoja distribucijska omrežja – že leta 2009 je EU sprejela direktivo o obnovljivih virih energije, zaradi česar je prišlo do velikega investicijskega zagona na primer v Nemčiji, Španiji ali na jugu Italije, v Sloveniji pa pravega razvoja ni bilo. Gradnja sončnih elektrarn je bila kvečjemu iracionalna, spodbude za postavitev sončnih elektrarn pa kampanjske in nepremišljene. To so sicer opazili tudi na ministrstvu, letos poleti je minister za okolje Bojan Kumer v intervjuju za Mladino posebej opozoril na Elektro Maribor, kjer naj bi v preteklosti zaspali: »Njihove investicije niso šle v smeri podpore razpršenim virom elektrike, niso sledili ne najboljšim slovenskim ne evropskim trendom. Razpršeni viri, toplotne črpalke, električne polnilnice, sončne elektrarne, vse to se ni začelo dogajati lansko leto zaradi krize, temu smo priča že vsaj od leta 2010. Morda so bili krivi tudi nekdanji ministri, ki so dajali napačne usmeritve, ali pa so napako naredili pri državnem upravljanju distribucijskih podjetij, ki je dejavnost, ki spada pod Slovenski državni holding (SDH).«

Elektro Maribor ni osamljen primer, saj izstopa predvsem zaradi nadpovprečne osončenosti tega območja, ki je spodbudila največje povpraševanje po gradnji sončnih elektrarn. Vendar se isti paradoks pojavlja pri vseh slovenskih elektrodistribucijskih podjetjih, ki so večinoma sledila kratkoročnim ciljem. Elektrodistribucijska podjetja so že vrsto let eden izmed najbolj dobičkonosnih členov v verigi oskrbe z električno energijo. Cilja te verige bi morala biti zagotavljanje cenovno dostopne elektrike prebivalcem in vlaganje v nujne tehnološke posodobitve infrastrukture, ne pa ustvarjanje dobičkov za izplačilo dividend delničarjem ali nagrajevanje poslovodstev. V zadnjih petih letih (2018–2022) so tri največja elektrodistribucijska podjetja – Elektro Ljubljana, Elektro Maribor in Elektro Primorska – ustvarila skupno skoraj 140 milijonov evrov čistega dobička. Od tega je bilo 52 milijonov evrov izplačanih prek dividend, namesto da bi ta sredstva namenili za potrebne investicije v omrežje. Dobičkov je bilo toliko, da so letos omenjeni trije distributerji morali vračati evropska sredstva. Še posebej pa izstopa dejstvo, da je 20 odstotkov teh dividend šlo zasebnim lastnikom. Če ti zasebniki, med katerimi je največji družba Kalantia Limited v lasti Igorja Laha, ne prejmejo svojega deleža, državo celo tožijo.

Na ministrstvu za okolje so celo prepričani, da nimajo dejanskega nadzora nad elektroenergetsko politiko. Politiko Elesa oblikuje vlada, elektrodistribucijska podjetja, ki so delno privatizirana, pa prejemajo smernice od SDH, kjer so v ospredju kratkoročni cilji visokih dobičkov. Ena izmed želja ministrstva je bila pripojitev elektrodistribucijskih podjetij k Elesu, vendar jim tega lani ni uspelo doseči. Tudi zaradi teh napak bodo v prihodnosti potrebne še toliko večje investicije. Na primer, če so v preteklosti nekomu dovolili postaviti preveliko sončno elektrarno, zaradi katere sosed ne more postaviti svoje, prenova razvoda iz lokalnega transformatorja na nizkonapetostnem omrežju stane približno 100 tisoč evrov. Na območju Maribora je 4000 transformatorjev, pri čemer ima vsak večinoma tri razvode, dolge nekaj sto metrov. Čeprav v Mariboru sedaj načrtujejo več kot 50-milijonske letne investicije v omrežje, pa postaja ideja o demokratizaciji proizvodnje električne energije v Sloveniji vse bolj utopična.

V Sloveniji ni dovolj močne motivacije za razvoj obnovljivih virov energije, predvsem zato, ker mnogi računajo na jedrsko energijo. To potrjujeta tudi primera Nemčije in Francije.

Do junija 2023 je imela Slovenija 1,24 GW inštalirane moči sončnih elektrarn, vendar se zdi cilj, da bi to moč do leta 2030 več kot podvojili na 3,5 GW, vse bolj nedosegljiv. Drži, da so težave na nizkonapetostnem omrežju skupne vsem državam, a številne druge evropske države so pri reševanju teh težav veliko uspešnejše od Slovenije. V EU naj bi se letos inštalirana moč sončnih elektrarn povečala za 11 odstotkov. Države, kot sta Nizozemska in Nemčija, so že danes tam, kjer želi biti Slovenija čez nekaj let, če omenimo le solarizacijo, brez vključevanja vetrne energije. Prehitela nas je tudi Madžarska, ki ima v relativnem smislu tretjino več inštalirane moči sončnih elektrarn. Več solarnih panelov kot Slovenija imajo že Italija, Danska, Belgija in Španija.

Ena izmed najuspešnejših držav pri prehodu na obnovljive vire energije je Nemčija, ki je v začetku novega tisočletja opustila jedrsko energijo in se v celoti usmerila v izkoriščanje obnovljivih virov. Trenutno ima Nemčija že toliko sončnih panelov, kolikor bi jih Slovenija po najboljšem scenariju imela šele leta 2030. Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist iz organizacije Umanotera, ki prihaja iz Nemčije in dobro pozna tamkajšnje razmere, pravi, da so pogosti argumenti, da je bila opustitev jedrske energije v Nemčiji napaka, zavajajoči. Res je, da se je Nemčija nekaj časa zanašala na termoelektrarne, predvsem zaradi socialnih razlogov, kot je ohranitev delovnih mest v premogovnem sektorju. Vendar pa je ravno opustitev jedrske energije ustvarila močan pritisk, ki je spodbudil razvoj alternativne ekonomije, ki se sicer ne bi razvila. Po Sonnenscheinovih besedah je prav zaradi te odločitve v Nemčiji prišlo do preboja na področju obnovljivih virov energije, zlasti fotovoltaike, kar je pripeljalo do poceni sončnih panelov, ki jih danes uporabljamo v Sloveniji, pa tudi v državah, kot sta Indija in Kitajska. Ta »sončna revolucija« naj bi bila v veliki meri posledica nemškega prehoda k obnovljivim virom energije na začetku tisočletja.

Značilnost nemške zelene tranzicije je, da je dolgoročno načrtovana in temelji na jasnih političnih odločitvah. Nemčija že prehaja v drugo fazo energetske transformacije, v okviru katere načrtuje v naslednjih desetih letih zgraditi ali nadgraditi 9700 kilometrov vodikovih cevovodov. V njih bodo hranili presežke energije, proizvedene s soncem in vetrom, kar zahteva stalna prizadevanja države.

V primerjavi z Nemčijo je Slovenija solarizacijo začela s figo v žepu. Po mnenju Jonasa Sonnenscheina, okoljevarstvenega ekonomista, problem zaustavitve solarizacije v Sloveniji ni le v tem, da ne bomo dosegli zastavljenih ciljev, ampak v zlomih celotne dobavne verige, ki se je razvila okoli sončnih elektrarn: »V zadnjih dveh letih smo imeli prevroč trg s previsokim povpraševanjem, zdaj pa se vse skupaj ruši.« Podobno razmišljajo tudi drugi zagovorniki sončne energije. Matjaž Valenčič, energetski strokovnjak in član Zveze ekoloških gibanj, meni, da slovenski prehod na obnovljive vire energije ni verodostojen in da nima prave politične podpore. Kljub trditvam o kompatibilnosti jedrske energije in obnovljivih virov poudarja, da imamo »v kabinetu predsednika vlade državnega sekretarja, pristojnega za koordinacijo projekta gradnje drugega jedrskega bloka v Krškem, obnovljivi viri pa nimajo takšnega zagovornika v politiki«.

Zagovorniki gradnje drugega bloka nuklearke so kampanjo pred referendumom začeli z argumentom, da jedrska energija ne izključuje razvoja obnovljivih virov. Po njihovem mnenju sta oba scenarija koristna, saj je v prehodnem obdobju nujno povečati delež sončnih, vetrnih in hidroelektrarn. Po drugi strani pa zagovorniki obnovljivih virov že dolgo trdijo, da bi morali najprej storiti vse, kar je mogoče za njihov razvoj, in šele če bi se te tehnologije izkazale za nezanesljive, iskati druge rešitve. Vendar se, kot kažejo prej opisani trendi, oba scenarija med seboj izključujeta. V Sloveniji ni dovolj močne motivacije za razvoj obnovljivih virov energije, predvsem zato, ker mnogi računajo na jedrsko energijo. To potrjujeta tudi primera Nemčije in Francije – Francija, katere energetski sistem temelji na jedrski energiji, ima v primerjavi z Nemčijo in Slovenijo precej manj nameščenih sončnih celic. Francija ima celo trikrat manj inštalirane sončne energije na prebivalca kot Nemčija.

Če se zdita francosko spodbujanje in naslanjanje na nuklearno energijo razumljivi, saj je to njihova lastna tehnologija, ki jo razvijajo in lahko zaradi tega računajo še na mnoge dodane učinke, pa v primeru Slovenije to ne drži. Za Slovenijo sta oba scenarija vsaj enakovredna, če ni že scenarij razvoja obnovljivih virov energije veliko boljši. Nuklearni scenarij predpostavlja veliko koncentracijo moči, ta scenarij namreč predvideva, da bodo dobički ali pa koristi od novih virov energije razpršeni med več podjetij ali celo gospodinjstev. A če sodimo po višini plač in številu direktorskih položajev, je slovenska energetika, predvsem njen nuklearni in vodstveni del, ena od najbolje plačanih panog, ki si tega primata ne bo dovolila vzeti. Za primerjavo lahko vzamemo znano norveško podjetje Statkraft, ki je tretje največje podjetje za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov na svetu. Njegov predsednik uprave, Christian Rynning-Tønnesen, je lani zaslužil 331 tisoč evrov bruto, povprečna plača njegovih 6000 zaposlenih pa je znašala okoli 3775 evrov bruto, pri čemer so proizvedli 62 TWh energije iz hidroelektrarn ter vetrnih in sončnih elektrarn in biomase.

Jedrska elektrarna Krško ima skupaj 26 »direktorjev«, od katerih vsak zasluži približno dvakrat več kot predsednik vlade.

V jedrski elektrarni Krško so trije člani uprave, kot piše v letnem poročilu, lani prejeli 700 tisoč evrov plač in nagrad. Poleg njih je v upravi delovalo še 23 zaposlenih s posebnimi individualnimi pogodbami, ki so v povprečju prejeli 160 tisoč evrov. Tako ima jedrska elektrarna Krško skupaj 26 »direktorjev«, od katerih vsak zasluži približno dvakrat več kot predsednik vlade. Tudi drugi zaposleni v elektrarni prejemajo za slovenske razmere zelo visoke plače, saj je povprečna julijska plača znašala 4400 evrov bruto. Eden od razlogov za to je tudi, da so si lani razdelili 3,5 milijona evrov za individualno uspešnost. Poleg nuklearke pa obstaja še njen »slovenski« del – Gen energija, kjer generalni direktor Dejan Paravan zasluži 207 tisoč evrov bruto na leto. Tudi v Gen energiji so lani za individualne pogodbe namenili tri milijone evrov, povprečna julijska plača pa je znašala 4949 evrov bruto, kar je bistveno več od plač v norveškem Statkraftu.

Podobno sliko lahko opazimo pri številnih drugih družbah v slovenski energetiki. V Spodnjesavskih hidroelektrarnah, kjer je zaposlenih le 50 ljudi, je direktor Bogdan Barbič za svoje vodenje lani prejel 186 tisoč evrov bruto. Čeprav Slovenija v energetskem smislu velja za »predmestje Münchna«, kot radi pravijo energetiki, imamo v državi veliko število energetskih direktorjev v iracionalno razdrobljeni dejavnosti. Združevanje elektrarn in drugih energetskih stebrov bi bilo smiselno, vendar zaposleni takšnih racionalizacij ne podpirajo. Jasno je, zakaj. V Holdingu slovenskih elektrarn (HSE) je povprečna plača julija znašala kar 4969 evrov bruto, predvsem zato, ker so si že razdelili milijon evrov za »individualno uspešnost«. V njihovi hčerinski družbi TEŠ pa so letos 170 zaposlenim izplačali nagrade v višini 231 tisoč evrov. Da, govorimo o družbi TEŠ, ki je v tako hudi izgubi, da ji grozi stečaj.

Te številke kažejo na sistem, ki je zunaj pravega nadzora, podoben »državi v državi«. Kljub temu da mnoga izmed teh podjetij delujejo v javnem sektorju, saj prihodke ustvarjajo iz omrežnin in ne s trgom (na primer Borzen in Eles), se plače določajo s pogajanji med sindikati in direktorji v teh družbah, mimo nadzora vlade ali agencije za energijo. Ko poizvedujemo, zakaj so se v zadnjih treh letih v Borznu plače dvignile za 30 odstotkov, je odgovor običajno, da je šlo za usklajevanje s kolektivnimi pogodbami – toda kolektivno pogodbo so si zaposleni tam napisali sami. In na podlagi tega lahko domnevamo, da je podobno tudi pri sprejemanju ostalih odločitev. TEŠ 6 so energetiki izsilili. Zakaj naj bi se zdaj energetiki odpovedali pogači in dovolili, da bi se po Sloveniji razrasli male sončne elektrarne in bolj ali manj neodvisni porabniki električne energije? Njihov odgovor je, da bomo zanesljivejšo oskrbo z električno energijo imeli, če stavimo na nuklearno opcijo.