»Nekateri raziskovalci se sprašujejo, ali ni zasnova družabnih omrežij katalizator fašizma. Ali mehanika všečkanja res nagrajuje in promovira zgražanje ter ekstremna stališča, ki vodijo v nasilje?«

Ko je razneslo pozivnik pripadnikov Hezbolaha v Libanonu, se je za hip zdelo, da lahko raznese še kaj drugega. Na primer naše telefone ali prenosne računalnike. V svetu, ki je povezan in prepleten, kjer na eni strani vladajo neobvladljiva tehnološka podjetja, z veliko močjo in brez nadzora, na drugi strani pa tehnologijo in umetno inteligenco uporabljajo obveščevalne službe in drugi represivni organi, je mogoče vse. Tudi to, da z vohunskimi programi sledijo Slovencem in Slovenkam. Tadej Štrok sodeluje z inštitutom Danes je nov dan, razmišlja o internetu, družbi nadzora in tehnologiji, ki nas obdaja in zasvaja. Ni zadovoljen, pravi, da družba razpada, da se ruši koncept objektivne realnosti. Kljub vsemu pa še vedno verjame v internet, v priložnosti, ki jih ponuja. Internet ni samo nadzor, rudarjenje za podatke, sovraštvo in rasizem, internet je lahko veliko več.

Sediva za Bežigradom, na soncu, lep jesenski dan je, ljubljanska megla se je razkadila. Sprašujem pa se, ali je varno, da najin pogovor snemam na mobilni telefon, je varno, da bom kasneje posnetek naložil na oblak, uporabil orodja za prepis in si pomagal s ChatGPT. Je morda bolje, da tega ne storim, ali pa sem le paranoičen? 

Najprej se moramo vprašati, kdo nam sledi, je to neka obveščevalna služba (kar bi lahko novinarje skrbelo), verjetneje je, da nam sledijo in nas nadzirajo podjetja, ki želijo nekaj prodati ali pa iz osebnih podatkov uporabnikov kujejo dobiček. Pri uporabi novejših tehnologij UI (»umetne inteligence«) so tveganja drugačna, lahko je posnetek najinega pogovora uporabljen za strojno učenje velikih jezikovnih modelov. To morda ni tako sporno, nevarneje pa je, da lahko kdo na podlagi posnetka, ki ravno nastaja, »ukrade« najina glasova in lahko reproducira, kako govoriva, kako tvoriva stavke, kakšno barvo in ton imata glasova. To je danes s pomočjo UI zelo enostavno. Takšni posnetki se lahko uporabijo za marsikatere nečednosti.

Kaj bi se lahko zgodilo z njimi? 

Nekdo bi posnetek lahko uporabil za prevaro najinih bližnjih. Dobili bi lahko klic, ko bi jima najin domnevni glas v paniki sporočil, da sva v težavah in da naj hitro nakažejo denar na neki bančni račun. Takšni primeri naj bi se že dogajali. Nekdo bi lahko uporabil lažni posnetek za medijsko diskreditacijo vas kot novinarja ali mene kot aktivista. Lahko bi jim pomagal pri kraji najine identitete, odklepanju bančnih računov – kdo ve kakšnih novih načinov zlorab se bodo prevaranti še spomnili v tem krasnem novem svetu sintetičnih vsebin.

Na podlagi že analiziranih življenjskih vzorcev lahko Google sklepa, kakšne bodo, vsaj v grobem, vaše odločitve v prihodnosti. koga boste volili, kaj si boste kupili, kam boste odšli na dopust, s kom se boste družili. kar je strahovita moč brez pravega nadzora.

Ko je prejšnji teden v Libanonu v istem trenutku eksplodiralo 5000 pozivnikov pripadnikov Hezbolaha, se je zdelo, da gre za sofisticirano hekersko operacijo izraelske vojske. Da se je zgodil informacijski vdor v njihovo omrežje. Nato se je izkazalo, da je šlo za podtaknjene naprave. Kaj zdaj, teden kasneje, vemo o tem dogodku? 

Očitno se je Izraelu uspelo infiltrirati v dobavno verigo komunikacijskih naprav pripadnikov Hezbolaha. Kot je znano za zdaj, naj bi izraelski obveščevalci ustvarili lažno podjetje, ki je naredilo pozivnike, vanje so podtaknili eksploziv in jih prodali naprej. Potem so ta eksploziv sprožili na daljavo, pravzaprav ga je sprožila žrtev, ko je pritisnila na gumb. Ni šlo torej za hekerski napad, gre bolj za old school akcijo, kakršna je aktivacija avtomobilske bombe, ki jo raznese po telefonskem klicu. Pomembno je poudariti, da takšen napad krši številne mednarodne norme vojskovanja in zaveze iz ženevske konvencije. Ker je bil očitno eden od ciljev te operacije tudi, da med ljudi zaseje strah, je jasno, da govorimo o terorističnem napadu. Podobno je bilo tudi po napadu 11. septembra, ko se je veliko ljudi balo uporabe letal. Del teroristične taktike je vedno zastraševanje.

Paradoks je seveda v tem, da naj bi Hezbolah pred nekaj meseci odločil, da ne bo uporabljal mobilnih telefonov, ker je tem lažje slediti. Zato naj bi se – neuspešno sicer, zatekli k starejšim napravam.

Ne vem točno, kaj je bil razlog, da so uporabljali pozivnike, a verjetno imate prav. Konec julija je Izrael v napadu v Teheranu z raketo ubil političnega voditelja Hamasa Ismaila Hanija. Po eni izmed teorij je hišo, v kateri je bival, zadela raketa, njegovo lokacijo pa naj bi ugotovili, ker je Hanija redno uporabljal aplikacijo WhatsApp.

Ali lahko raznese tale telefon, ki je pred nama? 

Najverjetneje ne. Moč baterije same po sebi, ki bi se lahko pregrela ali celo eksplodirala, ni tolikšna, da bi povzročila veliko škode. V libanonskih pozivnikih so bila eksplozivna sredstva podtaknjena. Evropska unija je sicer (za zdaj) še prijateljica Izraela, tako da trenutno nismo njihova tarča, drugi akterji v mednarodni skupnosti pa sposobnosti tako perfidne infiltracije v dobavne verige najverjetneje nimajo.

V varni Evropi smo danes šokirani zaradi eksplozij teh pametnih naprav, a Izrael v Gazi vsak dan meče bombe in ubija civiliste, pa smo se na to očitno navadili. 

Postavimo si vprašanje, zakaj Izrael, ki naj bi lahko tako natančno lociral borce Hezbolaha in tarče, pa četudi so v eksplozijah pozivnikov potem umirali otroci in civilisti, v Gazi uporablja taktiko požgane zemlje in diskriminatorno bombardira vse, kar lahko. Dokler obstaja zločinska država, ki ima tako vplivno kapitalsko in politično zaledje na Zahodu ter tako predrzen in agresiven skrajno desni režim, ki svet sili v vojno, podobne incidente v prihodnje težko izključimo. Nikakor pa se nanje ne smemo navaditi.

Moram se strinjati. Greva dalje. Kako naj se običajni uporabniki informacijskih naprav zaščitimo pred zlorabami? Eksplozije pozivnikov so nekaj ekstremnega, a ljudje smo ves dan pod nadzorom. Nekateri kamero na prenosnem računalniku prekrivajo s črnimi nalepkami, pozabljajo pa, da lahko računalnik, telefon, pameten televizor ali igralna konzola snemajo pogovore. Morda pa me nadzira tudi robotski sesalnik, ki je povezan na splet.

Danes nam sledijo predvsem podjetja, ki analizirajo naše navade in nam potem na podlagi njih poskušajo prodati ali vsiliti to ali ono stvar. Živimo v času kapitalizma nadzora, v sistemu, ki temelji na zbiranju in trgovanju s podatki o vedenju in karakteristikah uporabnikov. Rudarjenje in preprodajanje teh podatkov sta glavni biznis, ki poganja internet, kot ga poznamo. Navaden uporabnik se tega težko zaveda, a dobro bi bilo, da namesto na videz brezplačnih storitev spletnih gigantov uporabljamo odprtokodne rešitve, storitve in produkte, ki spoštujejo zasebnost in z našimi podatki ravnajo bolj etično in odgovorno.

Ali zaupate Facebooku? 

Ne, seveda ne. Če zanemarim vse zlorabe in negativne posledice, ki jih ima za družbo, trgovanje s podatki, afero Cambridge Analytica in podobno, je Meta zasebno podjetje. In pri zasebnih podjetjih je skrb za dobiček vedno pomembnejša od skrbi za uporabnika.

Kaj ve Google o meni? Verjetno več kot moja partnerica, verjetno več, kot vem sam.

Odvisno od tega, koliko njegovih storitev se uporablja in na kakšen način. Na podlagi že analiziranih življenjskih vzorcev lahko sklepa, kakšne bodo, vsaj v grobem, vaše odločitve v prihodnosti. Koga boste volili, kaj si boste kupili, kam boste odšli na dopust, s kom se boste družili in podobno. Kar je precej strahovita moč brez pravega nadzora, ki bo v času UI samo še močnejša.

Res lepo, ni kaj. Kaj lahko naredimo navadni uporabniki, ki o teh stvareh niti ne razmišljamo, kaj šele, da bi jih razumeli? 

Morda pa ni odgovor na individualni skrbi posameznika in je pomembnejše, da bi se vzpostavila sistemska regulacija na ravni držav in mednarodne skupnosti. Ne morete od slehernika zahtevati, da uporablja VPN, aplikacijo Signal, da se odreče Instagramu in podobno. Lahko pa se od naših politikov terja več odgovornosti pri pripravi zakonodaje, ki bi ta neizmerni pohlep po podatkih zajezila.

Saj veste, kaj pravijo ljudje: »Zakaj bi skrival svoje podatke, saj nimam ničesar za skriti, nisem terorist ali kriminalec. Facebook me zabava, Google docs so brezplačni, Windowsov paket Office pa ne.«

Gre za floskulo. Želja po zasebnosti ni skrivanje, kar je zasebno, ne pomeni nujno, da je zlo ali problematično. Zasebnost bi morala biti človekova pravica, ki bi jo pametne naprave morale spoštovati, zakonodaja pa regulirati in nadzirati.

Poznate program Pegasus? Razvil ga je Izrael; če ste operativno zanimivi – in zanimivi so lahko novinarji, odvetniki, politični aktivisti –, lahko s pomočjo tega programa nadzirajo vse, kar počnete na telefonu. To ne dela samo Izrael ali kakšna avtokratska afriška vlada, ki je odkupila ta program. Pegasus je uporabljala Madžarska, Poljska in še kakšna druga evropska država. Tudi Janez Janša se je pred nekaj leti sestal s predstavniki izraelskega podjetja NSO Group. 

Pri takšnih stvareh, kot je Pegasus, ne moreš narediti nič, razen da zamenjaš telefon. Žal doslej še ni bilo javno pojasnjeno, zakaj se je nekdanji premier Janez Janša sestal s predstavniki družbe, ki so razvili vohunski program, in kaj so se tam pogovarjali.

Ne morete od slehernika zahtevati, da uporablja VPN, aplikacijo Signal, da se odreče Instagramu. Lahko pa se od naših politikov terja več odgovornosti pri pripravi zakonodaje, ki bi ta neizmerni pohlep po podatkih zajezila.

Bom zarotniški, prejšnja vlada je razdelila tisoče slušalk državljanom Slovenije. Ali so lahko vanje vgrajene prisluškovalne naprave? Teoretično je to mogoče. 

V praksi je to precej malo verjetno, tudi zato, ker vlada slušalk ni razdeljevala neposredno. V teoriji pa, kot smo videli pri libanonskih pozivnikih, to ni nemogoče. Kar pomeni, da bi lahko bila ta vaša teza precej dobra teorija zarote, za katero pa je bolje, da je ne objavite na Facebooku, ker bo zagotovo prepričala neko skupino ljudi, da te slušalke zažgejo.

Ko kdo postane politik, začne na telefonih uporabljati aplikacijo Signal. Zakaj je to smiselno? 

Signal je odprtokodna aplikacija za pogovore, kjer so podatki s šifrantskim ključem zaščiteni na moji strani in tudi pri človeku, s katerim se pogovarjam. Teh podatkov med prenosom torej ne more nihče prestreči in zlorabiti. Ker je koda javno dostopna, pomeni, da lahko vsakdo kadarkoli preveri, ali res deluje tako, kot obljubljajo avtorji. Res je, da tudi nekatera zasebna podjetja ponujajo šifrirane komunikacije, a uporabniki ne vedo, kaj se dogaja z njihovimi sporočili. Tudi WhatsApp in Telegram ponujata kriptirano komunikacijo, a tam koda ni javno preverljiva.

Ali uporabljate kartice zvestobe? Prinašajo popuste. 

Ne, s karticami zvestobe trgovskim podjetjem razkrivate nakupovalne vzorce. Na koncu podjetja od tebe dobijo več, kot pa ti s popusti. Ne gre samo za trženje artiklov, ki so ti morda pri srcu, trgovcu uporabniki razkrivajo, kaj kupujejo, kdaj kupujejo, kako kupujejo. Še več, v dobi algoritmov in UI bodo lahko uvedli dinamično vrednotenje cen. Kar pomeni, da bodo vedeli, koliko je kakšen uporabnik pripravljen plačati, in potem bodo imeli uporabniki, zlasti tisti na internetu, različne cene za enake izdelke.

Algoritmi nekoč ali učeča se UI danes nista nevtralna mehanizma. Pojavljale so se že zlorabe, denimo na Nizozemskem, ko je med letoma 2013 in 2019 njihova davčna uprava uporabljala algoritem, ki naj bi razkril goljufije pri prejemanju otroških dodatkov, vendar je algoritem »odkrival« predvsem priseljence. 

Predvsem represivni organi radi eksperimentirajo s tovrstnimi algoritmi. V Argentini, pod anarho-libertarnim predsednikom Mileiem, poskušajo na podlagi podatkov po vzoru filma Minority Report vnaprej ugotoviti, kdo ima kriminalna nagnjenja. Pri tem se moramo zavedati, da se ti algoritmi učijo na že obstoječih podatkih. To pomeni, da niso nevtralne avtoritete, pač pa imajo v sebi že vnaprej vkodirane zgodovinske predsodke. Tehno evangelisti se radi izgovarjajo na objektivnost UI, ki pa ne more obstajati.

Kaj pomeni pojem digitalna suverenost? 

Digitalna suverenost pomeni, da imaš kot uporabnik ali entiteta, na primer podjetje, skupnost ali država, nadzor nad svojimi podatki. Da si neodvisen in samostojen v tem, kaj se dogaja z njimi, da ti postavljaš pogoje, kako in kje se lahko uporabljajo. Od osebnih podatkov do podatkov, ki jih ustvariš posredno ali neposredno. Kdo si na primer lasti tvojo socialno mrežo? Podjetja, kakršen je Twitter, ali pa bi morala biti tvoja lastnina, ki jo vzameš s sabo, ko se seliš na drugo platformo? Danes je na internetu prave digitalne suverenosti žal zelo malo.

Govorila sva o slabih straneh interneta, o nevarnostih, zlorabah. Pri inštitutu Danes je nov dan internet razumete drugače, razumete ga kot orodje za digitalni aktivizem. Ali podpisovanje spletnih peticij lahko sproži spremembe? 

Ne, ne more, peticije, všečkanje, deljenje objav, vse to je posledica hipnega odziva. Pri Inštitutu pa smo se naučili, da kampanjski aktivizem ni dovolj za otipljive spremembe. V zadnjem času se zato bolj osredotočamo na gradnjo trajnejših rešitev, ki naj bi povečale politično participacijo, ki bi povečale medijsko pismenost, omogočale digitalno suverenost in podobno. Internet je zelo hipen medij, mogoče ti uspe narediti viralno objavo, zelo hitro razširiti neko idejo, a že naslednji dan te bo preglasila neka druga zgodba. Sodelujemo tudi v koaliciji Glas ljudstva, ki se med drugim bori za javno zdravstvo in kjer smo se naučili, da sta za uspeh potrebna konstanten pritisk in široka organizacija.

Nekoč ste raziskovali »internetne koprive«, lažne profile, ki so podpirali stranko SDS. Med njimi je bila tudi poslanka Alenka Jeraj. Kaj ste ugotovili? 

To je bil čas Janševe strahovlade, ko je bilo mogoče opaziti, da se je diskurz na Twitterju poslabšal, opaziti je bilo več sovražnosti, propagande, dezinformacij. Poskušali smo odkriti, ali obstajajo organizirane mreže agitatorjev, morda celo plačanih uporabnikov, ki bi izvajali propagando v korist določene politične opcije. Našli smo nekaj lažnih profilov in primerov ukradenih identitet. Cilj tako imenovanega astroturfinga je oblikovanje lažne slike javnega mnenja, s katerim ustvariš večjo konformnost med ljudmi. Če torej veliko ljudi govori, kako ima neka stranka prav in kako je neka druga stranka pokvarjena, volivec hitreje prikima tistemu, v kar naj bi verjela večina.

Represivni organi radi eksperimentirajo z algoritmi. V Argentini, pod anarho-libertarnim predsednikom Mileiem, poskušajo na podlagi podatkov po vzoru filma Minority Report vnaprej ugotoviti, kdo ima kriminalna nagnjenja.

Twitter je izgubljena platforma. Vsebinskih razprav na njem ni. Pa se je nakljub temu pomembno odzivati na laži, podtikanja, manipulacije, rasizem in podobne stvari, ki jih širijo nekateri profili? Med njimi Branko Grims, Aleš Hojs ali nekdanji državni sekretar Tomaž Štih, v Londonu živeči »Libertalec«, ki poziva k rušenju džamij in oboroževanju. 

Družbena omrežja so neizogibna realnost, ki je ne moremo ignorirati. Profili, ki jih navajate, so zelo veliki, tudi preveč vplivni, da bi pisanje o njih pomenilo reklamo za njihovo početje. Sami po sebi imajo že velik doseg, tisoče sledilcev. Ne pristajam pa na tezo, da bi se morali na sporne in ksenofobne izjave odzivati zgolj uporabniki. Ko Tomaž Štih govori o oboroževanju, podiranju džamije in deportiranju muslimanov, bi se morali odzvati organi pregona. Ne razumem, zakaj tega ne počnejo. Čez desetletja bodo zgodovinarji preučevali naš čas in se čudili, kako je lahko naša družba kljub zgodovinski izkušnji druge svetovne vojne dopustila, da se je sovražni, rasistični, šovinistični, homofobni diskurz tako normaliziral. Nekateri raziskovalci, kot je na primer Richard Seymour, se sprašujejo, ali ni zasnova družabnih omrežij sama po sebi katalizator fašizma, sprašujejo se, ali mehanika všečkanja res nagrajuje in promovira zgražanje ter ekstremna stališča, ki vodijo v tribalistično nasilje. Twitterja ne smemo ignorirati. Uporablja ga preveč mnenjskih voditeljev, preveč politikov, pa tudi novinarjev, ki v množičnih medijih reproducirajo to, kar se dogaja na njem.

Nismo te bitke že izgubili? Niso družbena omrežja, s Twitterjem na čelu, močnejša od klasičnih medijev? 

Mislim, da imajo tradicionalni mediji še vedno vitalno vlogo v družbi. V prihodnosti pa se bo, mogoče sem naiven, zaradi neobvladljive količine lažnih novic, sovraštva, zaradi kaosa, zmede, manipulacij, pa tudi zaradi objav, ki jih bo ustvarjala UI, znova vzpostavila potreba po konzumiranju tradicionalnih arbitrov resnice. Potreba po institucijah in medijih, ki jim lahko zaupamo. A za takšne medije je potreben denar, ki omogoča njihov obstoj in poskrbi za njihovo kakovost.

Zaradi tovrstnega diskurza ljudje umirajo. Svetova nista dva, eden na internetu, virtualen in neresničen, drugi oprijemljiv, ki je okoli nas. Svet je eden. V Veliki Britaniji so zaradi laži na Twitterju napadli džamijo in požgali knjižnico. 

Laži, ki so sprožile pogrome, takšne, kot ga omenjate, zgodovinsko niso nič novega. V srednjem veku so se dogajali pogromi nad Judi ali pa kakšnimi drugimi manjšinami, ki so jih sprožile govorice in izmišljotine. Tudi družbena omrežja so že bila katalizatorji nasilja, celo množičnih pobojev, na Mjanmaru, v Šrilanki, Indoneziji. Družbena omrežja imajo možnost hitre mobilizacije, laž lahko čez noč postane resnica. Tako se je v primeru Velike Britanije razširila informacija, da je bil mladi fant, ki je z nožem umoril otroke na plesnem tečaju, musliman in migrant. Nič od tega ni bilo res. Bil je kristjan, rodil se je na Otoku. A ta laž je bila samo vžigalica, ki je prižgala smodnik vnaprejšnjega prepričanja o tem, kako nasilni naj bi bili priseljenci in kako nasilna naj bi bila muslimanska vera. Kar pa so teze, ki jih brez omejitev širijo skrajno desni politiki in vplivneži. Vse te laži se nalagajo in utrjujejo v javnem mnenju in na koncu je potreben zgolj sprožilni moment, ki rodi nasilje. Skrajno desni politiki se tega dobro zavedajo in na tem aktivno gradijo. Tudi pri nas.

Zakaj je desnica v woke kulturi prepoznala svojega sovražnika? 

Ker je izraz »woke« prikladen označevalec za vse, kar predstavljajo progresivne politike. V ta pojem lahko stlačiš vse od skrbi za okolje, feminizma do pravic delavcev ali LGBT-skupnosti. Desnica danes vse tisto, kar ni v skladu s konservativnimi vrednotami, označi z besedico woke zgolj za to, da bi potem te pojave, ideje, prepričanja lažje demonizirala. Kar je genialno z vidika poenostavljane retorike, prilagojene za sovražno komunikacijo na Twitterju, s kakršno je uspel Donald Trump.

Woke je vendarle tudi skrb za šibkejše. 

Narava levih, progresivnih politik je skrb za šibkejše skupine, oblika aktivnega sočutja, ki vključuje pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Konservativni politiki pa delujejo v korist privilegiranega, kapitalističnega razreda, zato raje igrajo na strune strahu, ki družbo razdvajajo in ohranjajo status quo. Živimo v času vedno večje neenakosti in krivičnosti v razmerju med delovnimi ljudmi in kapitalom. Večina politikov pa žal ne ponuja rešitev – kar je razumljivo, saj bi te vključevale radikalno spremembo ekonomskega reda, ki mu pripadajo – pač pa raje iščejo krivce v podobi begunca, nevladnika ali LGBT-skupnosti, oprijemljivega sovražnika, na katerega lahko pokažejo s prstom in ga okrivijo na primer za to, da v državi ni urejeno javno zdravstvo. To je lažje kot pa razložiti, da je kapitalizem gnil in odmirajoči sistem.

Govorili ste o tribalizmu in o tem, da konsenz objektivne realnosti ne obstaja. Kako torej naprej? 

Lahko razpravljamo o tem, kako je bil ta konsenz objektivne realnosti prisoten v preteklosti, a danes se mi zdi, da so ljudje začeli aktivno zavračati dejstva. Vseeno jim je zanje, raje potegnejo s svojo skupino. Spomnite se letošnje olimpijade in zgodbe o boksarki Iman Helif. Trdili so, da je moški oziroma transspolna oseba, pa je bilo očitno, da to ne drži, da je stvar bolj zapletena in da ravno zato floskula »obstajata samo dva spola« ne drži. Ko nekomu na spletu dokažejo, da je delil lažno novico, ta objave navadno ne izbriše in prizna zmoto, temveč zgolj zatrdi, da »morda to ni res, lahko pa bi vseeno bilo«. Doslej so nam algoritmi vsebino zgolj razvrščali, in to je bilo dovolj za ekstremno družbeno polarizacijo in zapiranje v mnenjske mehurčke, o katerih govorimo. V prihodnje pa nam bodo algoritmi generativne UI vsebino še soustvarjali, ločevanje sintetične in realne vsebine bo še težje. Fotogradivo smo do danes, vsaj v izhodišču, dojemali kot nosilec resnice, od generativne UI dalje, ki se bo samo še izboljševala, bo logika obrnjena. Najprej boš moral pomisliti »to je umetno« in šele nato preverjal, ali je videno mogoče vseeno resnična reprezentacija. Ta preskok bo precej boleč. Še posebej za starejšo populacijo, ki ni tako tehnološko pismena in že danes na Facebooku naseda umetno ustvarjenim fotografijam narave ali prisrčnih otrok in živali.

Brez dogovora o tem, kaj je res in kaj ne, bomo težko živeli skupaj. 

Bojim se, da drvimo v nove zaostritve. Bojim se, da se stopnjuje razpad skupnega, vedno bolj smo vkopani v ideološke pozicije. Potrebovali bi nekakšno arbitražo resnice. Družba mora najti nov način, kako se pogovarjati med seboj, če ne, bomo živeli v vzporednih vesoljih. Za začetek bi se lahko vsaj strinjali, da imamo problem.

Internet in tehnologija sama po sebi nista dobra ali slaba. Očitno bi morali biti bolj zaskrbljeni zaradi načina, kako se uporabljata. 

Tako pravi tudi Evropska unija, ki poskuša regulirati rabo UI, ne pa tudi njenega razvoja. V inštitutu Danes je nov dan to tezo zavračamo. Tehnologija ne more biti nevtralna, saj je odraz zgodovinskih, političnih, gospodarskih okoliščin, v katerih je nastala. Ljudje, ki jo razvijajo, imajo prepričanja in predsodke, ki vplivajo na to, kaj se razvija, s kakšnim namenom, pa tudi kaj se ne razvija. So algoritmi za prepoznavanje čustev migrantov nekaj nevtralnega? Kaj pa morilski droni? Tehnologija nam omogoča veliko dobrega, hkrati pa skriva veliko pasti, ki jih zaradi navdušenja nad njo pogosto spregledamo.

Ne pristajam na tezo, da bi se morali na sporne in ksenofobne izjave odzvati zgolj uporabniki. Ko »Libertalec« na Twitterju govori o oboroževanju, podiranju džamije in deportiranju muslimanov, bi se morali odzvati organi pregona. Ne razumem, zakaj tega ne počnejo.

So družbena omrežja izboljšala ali poslabšala demokracijo?

Večino družbenih omrežij vodijo zasebna podjetja in kot takšna imajo inherenten problem z nadzorom in regulacijo, saj operirajo z željo po čim večjem dobičku. Če to ne bi bil glavni motiv, bi lahko imeli drugačno uporabniško izkušnjo. A kljub temu še vedno verjamem v veliko obljubo interneta, ki pa niso samo družbena omrežja, Twitter je glasen, a je le ena od manjših avenij te ogromne metropole, v katerem obstajajo tudi druge ulice. V bolj zaprtih, nišnih interesnih forumih ali v igričarskih skupnostih so pogosto na prvem mestu vrednote sodelovanja, inovacije, solidarnosti in kreativnosti. To so koncepti, ki bi jih morali gojiti, bojim pa se, da so množična družbena omrežja v trenutni obliki za to neprimerna. Mogoče bi jih bilo treba decentralizirati.

Ta vlak je že odpeljal. Ni Elon Musk močnejši od držav? 

Ni. Musk je te dni popustil zahtevam Brazilije. Najprej se je repenčil nad odločitvijo brazilskega vrhovnega sodišča, ki je želelo omejiti širjenje dezinformacij, nato pa je onemogočilo dostop do njegovega omrežja. Zdaj je Musk napovedal, da bo plačal prisojeno globo, imenoval pravnega zastopnika, ukinil sporne uporabniške račune. Tudi v EU je nekaj dobrih primerov regulacije novih tehnologij. Uvedena je bila pravica do pozabe, uvedeni so bili enotni polnilci za telefone in ne nazadnje je tudi Slovenija prisilila Apple, da uvede slovenščino v svoj operacijski sistem.

Lepo, gre za majhen korak … 

.. ki pa nakazuje, da se da. Kapitalizem nadzora smo si ustvarili sami in zgolj sami ga lahko zaustavimo.