Kje mi živimo

Stanovanjska problematika skozi najširšo prizmo

V prostorih Nove pošte bo v soboto, 5. oktobra ob 19.00  premiera avtorske predstave Kje mi živimo v režiji Bora Ravbarja. Predstava se ukvarja s stanovanjsko problematiko, pri čemer po besedah režiserja poskuša bivanje razumeti skozi najširšo prizmo, od tega, da nekdo živi v lastniškem stanovanju, do tega, da je podnajemnik, da živi v študentskem domu ali v domu za ostarele. Za izhodišče so ustvarjalcem služile številne zgodbe, ki so jih zbrali.

Kot so zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), je stanovanjska problematika, čeprav je tesno povezana s temeljno (ne)gotovostjo človekovega bivanja, njegovim vsakdanjim življenjem in torej tudi s pripadnostjo in vključenostjo v skupnost in širšo družbo, v javnosti večkrat predstavljena zgolj kot statistično-podatkovna analiza.

Avtorski projekt Kje mi živimo pa se je loteva kot večgeneracijskega problema. Resničnosti stanovanjskega trga ne skuša prikazati samo s statističnega, analitičnega vidika, ampak tudi z osebnega. Osredotoča se na zgodbe in izkušnje posameznikov in skuša prek njih razkriti mehanizem prostega trga, na katerem stanovanje ni več dom, ampak sredstvo za pridobivanje in kopičenje premoženja.

Kot še pravi Ravbar, je zgodb ogromno. Pojavljajo se v javnih občilih, zbirajo jih nevladne organizacije, poleg tega so na SMG objavili poziv za zbiranje zgodb, ki je naletel na dober odziv.

Zbrane zgodbe so jim služile kot izhodišče, v procesu ustvarjanja so nato skušali najti tipe akterjev in likov, ki bi lahko te zgodbe pripovedovali in jih nosili skozi predstavo.

"Danes našo stanovanjsko politiko zaznamuje predvsem pasivnost, ki poraja in podpira uporabo stanovanj zlasti za špekulativno blago. Namesto pojmov dom, domovanje, varnost, udobje, skupnost se na stanovanja lepi finančno izrazje investicij, donosa in tveganja. To, koliko lahko nekdo s stanovanjem zasluži, je postalo bolj pomembno in več vredno kot to, da stanovanje nekomu zagotavlja kakovostno domovanje."

Maša Hawlina

Konceptualno izhodišče je po njegovih besedah citat iz dela raziskovalke tega področja Srne Mandič. V knjigi Stanovanje in država namreč besedo stanovanje opiše kot tisto, ki hkrati označuje objekt bivanja in bivanje samo - stanovati. Da je torej namen stanovanja, da obstaja in da se v njem prebiva ter da je stanovanje osnovni gradnik v našem življenju.

Projekt je nastal v sklopu razpisa Mladinsko lab, ko je SMG lani objavilo poziv mladim avtorjem, ki še niso imeli institucionalne predstave, da se prijavijo s konceptom ter predlogom vsebine in zasedbe. Po Ravbarjevih besedah so ga čačeli koncipirati pred dobrim letom dni in že tedaj je bila stanovanjska problematika v medijih pogosta tema, pri čemer se je ustvaril občutek, da gre predvsem za težavo mladih. Vendar so v svoji raziskavi ugotovili, da se s to težavo sooča tudi veliko starejših.

"Danes našo stanovanjsko politiko zaznamuje predvsem pasivnost, ki poraja in podpira uporabo stanovanj zlasti za špekulativno blago. Namesto pojmov dom, domovanje, varnost, udobje, skupnost se na stanovanja lepi finančno izrazje investicij, donosa in tveganja. To, koliko lahko nekdo s stanovanjem zasluži, je postalo bolj pomembno in več vredno kot to, da stanovanje nekomu zagotavlja kakovostno domovanje," je za gledališki list zapisala Maša Hawlina.

V predstavi igrajo Daša Doberšek, Suzana Krevh k. g., Anja Novak, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak k. g., Stane Tomazin in Matija Vastl.

Koncept ob Ravbarju podpisuje še Ula Talija Pollak, ki je tudi dramaturginja predstave. Strokovna sodelavka za oblikovanje besedila je bila Ela Božič. Scenografijo sta zasnovala Dan Pikalo in Jan Rozman, kostumografka je Nika Dolgan, za oblikovanje svetlobe in video pa je poskrbel Domen Lušin.

Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Melara.

-BCbaovRVrY