Jernej Gašperin / Igralec, ki živi za trenutke, ko se na odru zgodi neki tretji svet, magija

»Noaha mu uspe oblikovati s takšno mero  človečnosti, da bi bil zlahka kdorkoli med nami. Sprehodi nas skozi čustveno, psihično, socialno ter finančno potapljanje, potovanje po tanki meji med aktivizmom in norostjo pa skrbno uravnoteži,« je med drugim zapisala žirija 59. Festivala Borštnikovo srečanje, ki mu je letos za vlogo Noaha v predstavi Razpoka po dramskem besedilu Rrose Sélavy in v režiji Jana Krmelja podelila Borštnikovo nagrado za igro. Vloga v uprizoritvi, ki razpira vprašanja o nadzoru, aktivizmu in zlorabi moči v distopičnem postkapitalističnem svetu digitalne dobe, mu je prejšnji teden prinesla tudi Dnevnikovo nagrado za izjemno umetniško stvaritev na odru njegovega matičnega Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Za svoje igralsko delo zadnjih dveh let pa je konec marca prejel še igralsko nagrado Duša Počkaj Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Čeprav je za njim izjemno uspešno in plodovito leto in pravzaprav prve stanovske nagrade, igralec Jernej Gašperin (1989) z raznolikimi in kompleksnimi liki že več kot desetletje bogati ansambel MGL, v zadnjih letih pa tudi televizijske zaslone in filmska platna. Trenutno ga na odru matičnega gledališča lahko vidimo v predstavi Kazimir in Karolina Ödöna von Horvátha v režiji Nine Rajić Kranjac, 10. oktobra pa se mu obeta še premiera Radosti, avtorske predstave Nejca Gazvode.

Pot od prve vaje do premiere mu je vedno vznemirljiva, strašljiva in polna ugank. Rad ima neke povsem nove izzive in zagonetke, ki jih mora razvozlati in pri tem spoznati nekaj novega o sebi ali o svetu. »Zato mi je ta poklic tako lep,« pravi. »Najbolj se bojim neke rutine. Z vsako predstavo želim verjeti, da bomo ustvarili nekaj presežnega in dali od sebe vse, kar imamo in znamo, da gremo lahko pod površje in kopljemo do zadnjih atomov svojih ustvarjalnih moči. Nisem tako naiven, da bi mislil, da se to vedno zgodi, a če bi izgubil vero v to, da ima, kar počnemo, neki potencial in smisel, bi šel raje delat kaj drugega.«

Že kot otrok v domači Radovljici je rad nastopal in se kreativno izražal, a misel, da bi se z igro ukvarjal tudi profesionalno, se mu je zdela precej oddaljena. Vseeno se je odločil poskusiti srečo na sprejemnih izpitih za študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, ki jih je opravljal hkrati s »sprejemci« za študij arhitekture. In še preden je bil sprejet na akademijo, je bil s srcem že tam, nato pa je z veliko žlico začel zajemati nova znanja.

»Učim se še vedno,« prizna, »in ne bi si želel drugače. Želim si izzivov, rad se ‘vržem na glavo’. Vsak projekt ima svoje zakonitosti, vsak režiser in režiserka svojo poetiko. Tudi na stara leta si želim ostati dovolj odprt, da bom vse ideje in principe sprejemal z odprtimi rokami, saj je gledališče živo in ga je treba ves čas prevračati in prevpraševati.« Med predstavami, ki so bile najbolj formativne za njegovo dojemanje igralskega poklica, šteje Kresnice Tene Štivičić v režiji Nine Rajić Kranjac ali pa Vrh ledene gore Antonia Tabaresa v režiji Mojce Madon; predstave, kjer je pravzaprav igral manjše ali stranske vloge, a so mu vlile nov pogum ter ustvarjalno samozavest in iznajdljivost, zlasti pa potrpežljivost.

Navdušuje ga tudi igra v filmskih in televizijskih projektih in posebna intima, ki jo lahko pričara kamera. A pri tem ne more mimo podhranjenega filmskega sektorja in nezavidljivih razmer, v katerem delajo domači filmski in televizijski ustvarjalci, posledično so tudi vloge zunaj gledaliških odrov za igralce prej izjema kot pravilo. Zato je vesel vsake priložnosti, nazadnje denimo vloge Igorja Šterka v režiserjevi avtobiografski refleksiji Šterkijada, intimnem portretu o družini in odraščanju z očetom, slovitim jadralcem Juretom Šterkom. Nase je opozoril tudi v čevljih nepredvidljivega novinarja Perota v kriminalni seriji V Imenu ljudstva, pri katerem mu je bilo všeč, »kako prehaja iz pozitivnega lika v polje negativca, pri tem pa sem poskušal najti v njem vzgibe, zakaj počne, kar počne. Nisem ga skušal opravičevati, pač pa razumeti, kaj vse se lahko rodi iz ranljivosti, občutka majhnosti in bolečine. Takšno kompleksnost je vedno užitek igrati.«

In kaj ga kljub natrpanem urniku, občasnemu občutku hiperproduktivnosti in napornemu tempu še vedno navdihuje? Ko se na vajah zgodi nekaj nepredvidljivega, ko različni svetovi trčijo in se zgodi neki tretji svet, neka magija. Kadar improvizacija ali interpretacija skrene nekam, kamor nihče ni pričakoval, da bo, v polje nezavednega ali neracionalnega. Ti trenutki ga polnijo. »In pa, seveda, ko sem na odru in imam občutek, da se zrak zgosti, da v dvorani dihamo kot eno in za trenutek mislimo isto misel. Kadar se zdi, da čas teče tako, kot ga krojimo mi na odru. In se zavem privilegija, da lahko mi občinstvo peljemo skozi neko zgodbo, misel, trenutek. Takrat imam resnično občutek igralskega zadoščenja in izpopolnjenosti.«