Pravica do odklopa / Pošta na dopustu

V času, ko so pametni telefoni skorajda podaljški naših rok, ko smo dosegljivi tako rekoč vsako minuto dneva in na elektronska sporočila in telefonske klice nadrejenih odgovarjamo med letovanjem na obali, sredi večerje ali v nedeljo dopoldne, je meja med delovnim in prostim časom bolj zabrisana kot kadarkoli prej, pojem »izgorelost« pa je našel mesto v našem vsakdanjem besednjaku. Na trnovi poti iskanja ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem je vzniknila zamisel o pravici do odklopa oziroma pravici do prepovedi poklicnih dejavnosti zunaj delovnega časa, ki je sicer stara skoraj toliko kot sam internet, a zadnja leta doživlja pravo renesanso.

Kultura neprekinjene povezanosti

Dan Juvan, državni sekretar, pristojen za socialne zadeve, trg dela in zaposlovanje, delovna razmerja in pravice iz dela, ugleden član stranke Levica, ki je v našem parlamentu glavna pobudnica uvedbe pravice do odklopa, v pogovoru za Mladino najprej razloži, da so »nove tehnologije za sabo potegnile tudi pojav nenehne dostopnosti, in namesto da bi nas tehnologija osvobajala nepotrebnega dela, nas v resnici naredi vselej dosegljive, temu pa se delovnopravna zakonodaja ni prilagodila«. In doda: »Zato moramo ljudem zagotoviti, da so dejansko na dopustu, ko so na dopustu.«

Delodajalci so dolžni sprejeti ukrepe, ki pravico do odklopa zagotavljajo, se pa lahko pri sprejemanju teh ukrepov vsaka panoga in vsako podjetje prilagodi svojim razmeram.

A pravzaprav ni mišljeno, da naj bi nas pravica do odklopa od nenehne dosegljivosti osvobajala le tistih nekaj dni na leto, ko se namakamo v morju in žvečimo šestkrat predrage lignje, temveč se »nanaša na ves čas, ko delavec ni nujno na razpolago delodajalcu, ko torej formalno ne dela, to pa je lahko bodisi tedenski bodisi dnevni počitek, bolniška in katerakoli druga upravičena odsotnost z dela in pa seveda čas, ko je delavec na dopustu,« pojasni Juvan. V vseh teh primerih se nam od sredine prihodnjega meseca načelno ne bo treba odzivati na pozive in sporočila delodajalcev oziroma sporočil ne bomo dolžni niti odpreti, prebrati ali sprejeti klicev nadrejenih.

Pravica do odklopa pri nas ni samonikla pobuda ministrstva za delo ali stranke Levica, temveč temelji na resoluciji evropskega parlamenta iz januarja 2021, v kateri med drugim piše: »Delodajalci od delavcev ne bi smeli zahtevati, da delajo zunaj delovnega časa. Delodajalci ne bi smeli spodbujati delovne kulture neprekinjene povezanosti, v kateri imajo delavci, ki se odpovejo pravici do odklopa, očitno prednost pred tistimi, ki tega ne storijo.« Juvan razloži, da so »v Levici, kjer podpiramo pravice v zvezi z usklajevanjem družinskega in poklicnega življenja, to pobudo integrirali v spremembo zakona o delovnih razmerjih in jo prenesli v nacionalni pravni red«.

Pravica do odklopa se je v svetu na zakonodajni ravni začela uveljavljati že pred omenjeno resolucijo evropskega parlamenta: prva jo je leta 2017 uveljavila Francija. Leto kasneje ji je sledila Španija, lani spomladi je pravico do odklopa uvedla Belgija, v zadnjih izdihljajih letošnjega poletja pa je ta novodobna delavska pravica začela veljati v Avstraliji. Pravica do odklopa bo kmalu začela veljati tudi pri nas. Novembra lani jo je s sprejetjem novele zakona o delovnih razmerjih uzakonilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Slovenski delodajalci morajo ukrepe, povezane s pravico do odklopa, sprejeti najkasneje do 16. novembra.

Juvan pravi, da bo »čas pokazal, ali so delodajalci to pravico zagotovili dejansko ali le navidezno«. In nadaljuje: »Inšpektorji bodo preverjali, ali so bili ti ukrepi sprejeti na pravilen način, torej v sodelovanju z zaposlenimi, sindikatom ali svetom delavcev, pa tudi, ali so jih delodajalci z zaposlenimi korektno skomunicirali,« razloži Juvan. Če delodajalec ne bo upošteval pravice do odklopa oziroma če v praksi ne bo implementiral korektnih ukrepov za zagotavljanje te pravice, ga lahko doleti denarna kazen v višini od 1500 do 4000 evrov. »Kazen bo plačal tudi, če bo ukrepe sprejel na lastno pest in jih objavil denimo na oglasni deski, pred tem pa se ne bo posvetoval s sindikatom, svetom delavcev ali zaposlenimi,« pojasni.

Prilagajanje lastnim razmeram

Kakšni pa bodo pravzaprav v praksi ukrepi, s katerimi bodo delodajalci zaposlenim omogočili odklop? Zakon o delovnih razmerjih sicer določa pravico do odklopa, a ne na vsebinski način, torej ne predvideva specifičnih ukrepov, ki jih morajo delodajalci sprejeti, temveč jih zgolj »zavezuje, da v sodelovanju z zaposlenimi sprejmejo ukrepe, ki to pravico zagotavljajo,« pojasni Juvan.

Kako bo torej zakonodaja obravnavala situacije, ko je delo zunaj delovnega časa nujno zaradi narave dela? Kako bo pravica do odklopa vplivala na delovna razmerja v panogah, kjer je pričakovana stalna dosegljivost? »Zaradi velikih razlik med podjetji, poklici in dejavnostmi, pa tudi zaradi kadrovskih razlik znotraj posameznih podjetij imamo v tej fazi v zakonu le nastavek, da pravica do odklopa obstaja in da so delodajalci dolžni sprejeti ukrepe, ki to pravico zagotavljajo, se pa lahko pri sprejemanju teh ukrepov vsak sektor in vsako podjetje prilagodi svojim lastnim razmeram,« razlaga Juvan.

Torej, konkretni ukrepi za uveljavljanje pravice do odklopa so za zdaj precej odprti različnim interpretacijam zakona ter lastni iznajdljivosti podjetij in delodajalcev. »Zaradi specifik v hierarhijah podjetij je težko uzakoniti enotne ukrepe, ki bi bili primerni za vsako delovno mesto, zato zakon določa obveznost, da podjetja sama domislijo ukrepe, ki bodo zaposlenim zagotovili pravico do odklopa,« pravi Juvan. In doda: »Ko pa bomo imeli na ravni kolektivnih pogodb in internih aktov delodajalcev medsebojno podobno urejene ukrepe, bomo lahko začeli razmišljati o trdnejših določbah v zakonu o delovnih razmerjih, ki bodo veljale za vse delodajalce.«

Seveda v slovenski medijski krajini dvomljivci novo ureditev cinično označujejo za »psevdosocialistično pravico«, za »propad delovne etike«, za »otoček prakomunizma sredi oceana turbokapitalizma«.

Za zdaj se lahko za zglede dobrih praks obrnemo na tujino, kjer se pravica do odklopa uveljavlja z različnimi ukrepi, ponekod s tako imenovanimi mehkimi ukrepi, ponekod pa s čisto tehničnimi. Mehki ukrepi so povezani predvsem z izobraževanjem zaposlenih v obliki seminarjev in podobno, saj »veliko delavcev niti ne ve, da v času dopusta ali zunaj uradnega delovnika niso dolžni reševati težav, s katerimi se spoprijema podjetje oziroma njihov kolektiv,« pravi Juvan. S tehničnimi ukrepi, ki so pogosti v Franciji, pa tudi v številnih večjih podjetjih v Nemčiji, kjer pravica do odklopa sicer še ni uzakonjena, lahko omejimo ali celo onemogočimo dostop do službene pošte zunaj delovnega časa. Primer je avtomobilsko podjetje Volkswagen, ki je v času zunaj uradnega delovnika zaposlenim onemogočilo dostop do službenega elektronskega nabiralnika: podjetje ob koncu izmene izklopi strežnike elektronske pošte in jih ponovno vklopi šele naslednji dan, pol ure pred začetkom naslednje izmene.

Nekoliko radikalnejši tehnični ukrep, ki zaposlenim zagotavlja pravico do odklopa, je uvedlo podjetje Deimler. S funkcijo, imenovano »Pošta na dopustu«, je zaposlenim omogočilo, da elektronsko pošto, ki je bila poslana zunaj uradnega delovnega časa prejemnika, sistem samodejno izbriše, pošiljatelja obvesti o izbrisu in mu predlaga, naj se na prejemnika obrne med uradnim delovnikom. Podoben, a malo mehkejši ukrep je v Belgiji in Luksemburgu uvedlo trgovsko podjetje Lidl: vsa elektronska pošta, ki je bila tam Lidlovim zaposlenim poslana po 18. uri, do prejemnikov pride šele naslednji dan ob 7. uri zjutraj.

Neoliberalna logika

Uvedba pravice do odklopa se zdi v teh hektičnih časih hiperpovezanosti vsekakor zdravorazumska poteza, ki naj bi nas vsaj delno razbremenila stresa ter duševnih in zdravstvenih stisk, povezanih s preobremenjenostjo, a ima kljub temu veliko nasprotnikov. V naši medijski krajini jo nekateri dvomljivci cinično označujejo za »psevdosocialistično pravico«, za »propad delovne etike«, za »otoček prakomunizma sredi oceana turbokapitalizma« ter za »zmedeno in nejasno pogruntavščino«.

Ne le pri nas, temveč vsepovsod, kjer pravico do odklopa pilotno uvajajo, pa tudi v Franciji, kjer velja že sedem let, je slišati kritike, ki se najpogosteje vrtijo okoli tega, da ohlapna definicija pravice do odklopa in še ohlapnejša pravila o ukrepih, s katerimi se ta pravica uresničuje, povzročajo veliko zmede, saj niti delavcem niti delodajalcem pogosto ni jasno, kaj pravica do odklopa zanje sploh konkretno pomeni, kaj jim prinaša in kako jo lahko uveljavljajo. Prav tako bo seveda veliko izjem, pa ne le v poklicih, kjer je pričakovana stalna dosegljivost, temveč tudi, ko bo šlo na primer za nujne zadeve. To, kaj je nujno in kaj ne, je seveda nejasno, zato bo uveljavljanje pravice do odklopa v prvih korakih tudi pri nas verjetno precej kaotično.

Med kritiki pravice do odklopa je prisotna skrb, da bo ta zmanjšala fleksibilnost delovnega časa, da bo ustvarila bolj toge delovne strukture in da bo imela negativne učinke na produktivnost podjetij, predvsem tam, kjer je delo povezano s hitro odzivnostjo nekaterih kadrov in kjer sodelujejo mednarodni timi uslužbencev, ki živijo v različnih časovnih pasovih.

A številni zagovorniki pravice do odklopa so prepričani o nasprotnem, da ima torej ta na dolgi rok pravzaprav pozitiven učinek na produktivnost, saj se delovna sila v času odklopa dejansko spočije, kar je koristno za njeno telesno in duševno zdravje, motiviranost, marljivost pri delu in s tem tudi za produktivnost podjetij. Dan Juvan pravi, da ta »argument verjetno drži, a izhaja iz zgrešene neoliberalne logike. Pravice do odklopa nismo vpeljali zato, da bi delavci bolje delali, temveč zato, da bi zunaj službe imeli kaj od svojega življenja.«