Trumpizem brez Trumpa / Kako se ga znebiti

Privržencem Donalda Trumpa je neskončno všeč, da počne to, česar drugi predsedniki in predsedniški kandidati ne počnejo – niti v sanjah. In spet je storil nekaj, česar drugi predsedniki in predsedniški kandidati ne počnejo: tik pred predsedniškimi volitvami, na vrhuncu predvolilne kampanje, je začel osebno tržiti svoje produkte. Te dni je na Truth Social – svojem družbenem omrežju, na katerem prodaja svojo politiko – objavil video, v katerem privržence poziva, naj kupijo »res izjemno« uro za sto tisoč dolarjev, okrašeno z 18-karatnim zlatom in 122 diamanti. »Ljubim zlato, ljubim diamante, vsi jih ljubimo.« Ta ura – »odlično božično darilo« – se imenuje Trump Victory Tourbillon. »Zelo dobro se prodajajo.« Nič čudnega: »Ura The Trump Victory Tourbillon je zdizajnirana tako, da nevtralizira učinek gravitacije. Nosili boste absolutno deklaracijo uspešnosti.« Privržencem, ki niso tako bogati (a za Trumpa se velja stegniti, morda celo vzeti posojilo ali prodati hišo), ponuja cenejše ure za 499 in 799 dolarjev, imenovane Fight Fight Fight (ja, Borite se, borite se, borite se).

Nihče ne ve, kje so bile te ure izdelane, toda povsem jasno je, kam se steka izplen – ne v blagajno Trumpove predvolilne kampanje, še manj na račun kake dobrodelne organizacije, temveč direktno v Trumpov žep. Trump – terminator demokratov, ki od žensk terjajo, da abortirajo po porodu, še vedno poročen z Melanio, ki pravkar promovira svoje memoare Melania (njen prodajni slogan: »Zakaj ponosno stojim za svojim golim manekenskim delom?«) – se skuša na vrhuncu slave in pozornosti čim bolj unovčiti. Toda diamantne ure niso edini produkt, ki ga trži: zadnje tedne in mesece je krošnjarsko in brez sramu promoviral in prodajal srebrne kovance s svojim obrazom, »resnične simbole ameriške veličine«, »testamente odpornosti in moči ameriškega ljudstva«, ki naj bi jih zdizajniral on sam (100 dolarjev), superge, alias Never Surrender High-Tops, »drzne, zlate in močne kot predsednik Trump« in zagotovo idealne za na predavanje Jordana Petersona (499 dolarjev), ki so jih razprodali v nekaj urah (zato je lansiral nove primerke »Trumpove obutve«, recimo kvazitimberlandske gojzarje znamke Fight Fight Fight), zbirateljske menjalne kartice v obliki digitalnih nezamenljivih žetonov, »nekaj za vaše vnuke« (paket petnajstih stane 99 dolarjev, samo lani mu je ta »zabava s Trumpovimi karticami« vrgla več kot sedem milijonov dolarjev, avgusta pa je lansiral že novo, četrto serijo), kripto (njegovo »genialno« podjetje, ki bo tržilo digitalne valute, se imenuje World Liberty Financial), kolonjsko (»vaš ustekleničeni bojni krik«) in parfum, namenjen »ženskam, ki utelešajo moč in gracioznost kot predsednik Trump« (129 dolarjev), čevlje za golf, fotografsko monografijo Save America, ki ponuja vse njegove vrhunce, od fotke s Kim Džong Unom do fotke dvignjene pesti (99 dolarjev, s Trumpovim podpisom 499), Biblije, ki jih »potrebujete za svoje srce, za svojo dušo« (60 dolarjev, s Trumpovim podpisom 1000).

Trumpov konec ne pomeni konca trumpizma. Niti slučajno. Niti približno. Ne pozabite, da smo tu – pri zmagoslavnem razglašanju konca trumpizma – že bili. In to večkrat.

Trump je torej sredi totalne panične razprodaje – zdi se, kot da skuša v zadnjem trenutku pobrati tisto, kar še lahko pobere. Kot da zapira trgovino, pa mora čim prej vse prodati. Kot da se zaveda, da je to njegova zadnja priložnost. Da ne bo nikoli več tako slaven. In konzumen. Kot da se boji, da so to zadnji trenutki, ko lahko še kaj proda.

Ključi za Belo hišo

Prav ima – to so zadnji trenutki, ko še lahko kaj proda. To je njegova zadnja priložnost. Kot namreč kažejo javnomnenjske ankete, bo trgovino zaprl, saj v predsedniški tekmi izgublja. Kamala Harris vztrajno vodi ne le na nacionalni ravni (za 3,6 odstotka), temveč tudi v večini ključnih, odločilnih zveznih držav – Michiganu, Wisconsinu, Nevadi in predvsem Pensilvaniji, brez katere letos ne bo Bele hiše.

Tudi ameriški zgodovinar Allan Lichtman, ki ga imenujejo »Nostradamus ameriških predsedniških volitev« oziroma »Prerok volilnih napovedi«, ker že vse od leta 1984 pravilno napoveduje zmagovalce predsedniških volitev, je napovedal, da bo na letošnjih predsedniških volitvah slavila Kamala Harris. Lichtman je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja ob pomoči tedaj vodilnega sovjetskega geofizika in seizmologa Vladimirja Keilis-Boroka, strokovnjaka za napovedovanje potresov, izdelal »Ključe za Belo hišo«, sistem 13 ključev, 13 zgodovinskih dejavnikov, s katerimi je mogoče napovedati zmagovalca predsedniških volitev – oziroma tega, ki bo osvojil največ volilnih glasov. Lichtman, ki trdi, da izid predsedniških volitev ni odvisen od predvolilne kampanje, temveč od tega, kako dober je bil zadnji predsednik, se je zmotil le leta 2000, ko je napovedal, da bo zmagal Al Gore, a je potem – po razveljavitvi številnih prodemokratskih glasovnic, ustavljenem ponovnem štetju floridskih glasov in odločitvi prorepublikanskega vrhovnega sodišča – zmagal George W. Bush, toda Gore je v totalu – na nacionalni ravni – osvojil več individualnih volilnih glasov kot Bush, tako da je Lichtman – mojster v matematiziranju zgodovinskih trendov – pravilno napovedal tudi ta izid.

Eden izmed odločilnih ključev je to, da ima prednost na predsedniških volitvah vedno aktualni predsednik, zato je bil Lichtman celo rahlo skeptičen do demokratov, ko so se – z zamenjavo Joeja Bidna s Kamalo Harris – tej prednosti odpovedali, toda ostali ključi favorizirajo demokratsko kandidatko: ni ji bilo treba skozi mesarsko klanje strankarskih volitev, po odstopu Roberta F. Kennedyja Jr. v predsedniški tekmi ni več dovolj močnega tretjega kandidata (ali tretje stranke z močnim kandidatom, če hočete), kratkoročni in dolgoročni ekonomski kazalci Bidnovega mandata so ugodni (ni recesije), Bidnova administracija je izpeljala številne velike politične spremembe (zakonodajno je bila uspešna), v času Bidnove administracije ni  bilo kakih hujših socialnih nemirov, a tudi ne kakih večjih škandalov, povezanih z Belo hišo. Vse to naj bi preglasilo Bidnove zunanjepolitične spodrsljaje in karizmatičnost republikanskega protikandidata – in introniziralo Kamalo Harris. Neizbežno. Tako pravi magična formula – Ključi za Belo hišo.

Napovedovanje konca trumpizma

Zato niti ne preseneča, da je do zgodovinskih predsedniških volitev le še mesec, Trump pa prodaja ure, gojzarje in Biblije. Drugega mu ne preostane. Z njim je konec. Kar očitno sluti tudi sam. Razlog več, da je čedalje bolj histeričen in žaljiv: »Biden je postal duševno prizadet, Kamala pa se je taka že rodila.« Ameriko bo »takoj, če ne še prej, prelevila v komunistično«. Njegov stand-up je čedalje bolj rasističen in fašistoiden. Znak konca, iztekanja, razpadanja.

Kul, si rečete: Trumpov konec pomeni tudi konec trumpizma! S Trumpom bo padel in izginil tudi trumpizem! Kaj je trumpizem, ni skrivnost: to je demagoška, sejmarska kombinacija populizma, rasizma, evgenike (gorje šibkim!), nacionalizma, nativizma, ksenofobije, protekcionizma, pretiravanja, narcizma, grandomanije, triumfalizma, avtoritarizma, mačizma, suverenizma, pro-life fundamentalizma, islamofobije, nenačelnosti, kulta osebnosti, konspirologije (velika zamenjava, genocid nad belci, QAnon ipd.), zastraševanja, zanikovanja (podnebnih sprememb, epidemije, volilnih izidov ipd.), širjenja nezaupanja v demokratične procese, sovražnosti do evropskih zaveznic, političnega nasilja, pučizma in fašizma.

Pa bo trumpizem res padel in izginil s Trumpom? O, ne – to pa ne, nikakor: Trumpov konec ne pomeni konca trumpizma. Niti slučajno. Niti približno. Ne pozabite, da smo tu – pri zmagoslavnem razglašanju konca trumpizma – že bili. In to večkrat.

Da je trumpizma konec, so rekli, ko je izbruhnil covid in ko je viralni Trump le mirno gledal, kako so Američani umirali (umrlo jih je več kot milijon), in ko jim je svetoval, naj uživajo hidroksiklorokin, zdravilo za malarijo, ali pa naj si vbrizgajo dezinfekcijska sredstva. V nekaj minutah si čil in zdrav! Res je, trumpizma bi moralo biti konec, pa ga ni bilo.

Da je trumpizma konec, so rekli, ko je Trump, manični propagandist, leta 2020 izgubil na volitvah – in ko je Joe Biden dobil kar sedem milijonov glasov več kot on. Sedem milijonov? Ja, veliko. Samo pomislite: Montana, Rhode Island, Delaware, Južna Dakota, Severna Dakota, Aljaska, Okrožje Columbia, Vermont in Wyoming imajo skupaj okoli sedem milijonov prebivalcev. Trumpovskih sanj o »združenem rajhu« je bilo konec. Ni dvoma, trumpizma bi moralo biti tisti trenutek – 3. novembra 2020 – konec, pa ga ni bilo.

Da je trumpizma konec, so rekli, ko so Trumpovi privrženci v Trumpovi režiji in ob Trumpovem podžiganju (»Tam bomo divji!«) pučistično napadli Kapitol in ga zavzeli, vandalizirali, iskali senatorje in kongresnike, da bi jih linčali, in terjali razveljavitev volilnega izida. Ni kaj, trumpizma bi moralo biti v tistem trenutku – 6. januarja 2021 – konec (tem bolj, ker je bil puč izpeljan pošastno, degutantno amatersko!), pa ga ni bilo.

Da je trumpizma konec, so rekli, ko se je izkazalo, da je Trumpovo predsedništvo popolna blamaža in katastrofa, le priložnost za finančno okoriščanje dinastije Trump. Brez nadaljnjega, trumpizma bi moralo biti po koncu Trumpovega predsednikovanja konec, pa ga ni bilo.

Da je trumpizma konec, so rekli, ko ga je sodišče obsodilo zaradi spolnega nasilja in ko so bile proti njemu – zaradi ponarejanja poslovnih dokumentov, spodnašanja izida predsedniških volitev in odtujitve zaupnih dokumentov – vložene štiri obtožnice in ko je porota na prvem procesu presodila, da je Trump kriv v vseh 34 točkah obtožnice. Koga to ne bi odpihnilo? Še celo Silvia Berlusconija so take stvari ustavile. Vsekakor, trumpizma bi moralo biti po tej kriminalizaciji konec, pa ga ni bilo.

In ko bo Trump padel in izgubil in izginil, bo trumpizem še vedno tu – preživel bo Trumpa. Zakaj bo trumpizem ostal? Zakaj ne bo kar sprhnel? Za začetek, trumpizma, ki se trži kot upor proti elitam, establišmentu, birokraciji, regulacijam, globoki državi, liberalizmu ipd., ni mogoče kompromitirati z napadi na Kapitol in puči, sodišči in obtožnicami, ignoriranjem pandemij in vulgarizacijami, demontažami predsedniške funkcije. Vsi napadi na trumpizem so afirmacije trumpizma. Vse obsodbe trumpizma so glorifikacije trumpizma.

Dalje, rekli so: ko bo Trump izgubil na volitvah, se mu bodo republikanci na hitro odpovedali. S prezirom in gnusom ga bodo katarzično zavrgli! Kot da ga ni bilo! Republikanska stranka bo trumpizem izbrisala, odpikala, črtala. Nekateri republikanski puristi so navijali za Bidna, nekateri zdaj navijajo za Kamalo Harris, bodisi skrivaj ali javno – samo da bi se čim prej znebili Trumpa! Nočejo, da zmaga. Naj že propade in spoka! Pričakovanja so bila na dlani: ko bo Trump odletel, se bo republikanska stranka vrnila k tradicionalnemu konservatizmu.

Bolj trumpovski od Trumpa

Toda to je le iluzija. »Številni Trumpovi odkloni od konservativne ortodoksije niso posledica njegovih osebnih kapric, temveč politične realnosti, s katero bo imel v prihodnosti opraviti vsak predsedniški nominiranec republikanske stranke,« pravi Eric Levitz (Vox). »Trumpizem in tradicionalna konservativnost se razlikujeta bolj v stopnji kot v obliki.«

Trumpizma bi moralo biti po koncu Trumpovega predsednikovanja konec, pa ga ni bilo.

Kar seveda pomeni, da so vsi Trumpovi odkloni – trumpizmi, obsedenost s splavom, migracijami, protekcionizmom, nativizmom, avtoritarizmom ipd. – politično motivirani, da le sledijo preferencam volilnega telesa. Če bi po njegovem porazu že ravno prišlo do kake spremembe, potem se bo to zgodilo »na obrobju republikanskega razmišljanja«, saj se preference volilnega telesa in sama politična realnost z njegovim porazom ne bodo spremenile.

Da bi se naslednji republikanski predsedniški kandidat distanciral od Trumpovih političnih pozicij, je malo verjetno – to bi sicer lahko storil, a bi na volitvah izgubil, ker so se tradicionalni republikanski volivci tako radikalizirali in tako strumpizirali, da bi ga ignorirali in sabotirali. Ne bi jih ravno vnel. Ne bi zagovarjal in promoviral njihovih preferenc. Ne bi zadel tiste radikalizacije, ki se jih je prijela. Tolkel bi mimo.

Trumpizem je postal uradna politika republikanske stranke – med trumpizmom in republikansko stranko ni več nobenega prepada. Ko bo Trump padel, trumpizma ne bodo vrgli v smeti – trumpizem je amplificirani republikanizem.

Še več: postal je nova tradicija republikanske stranke. Trump, ki se ne šali, ko – za Mussolinijem – ponavlja, da je demokracija tiranija (ljudi med pandemijo sili v nošenje mask!), in ko sanjari, da bi bil vsaj za en dan diktator (recimo prvi dan po inavguraciji), republikansko retoriko le malce vulgarnejše, agresivnejše in ekstremnejše artikulira, toda problem je v tem, da so vulgarnost, agresivnost in ekstremnost vgrajene v trumpizem – da so produkt prav tiste družbene polarizacije, ki jo trumpizem ustvarja in podžiga. Trumpizem je jeza. Bes. Srd. Maščevalnost. Kognitivna disonanca.

Nič, Trumpov vulgarni, agresivni, ekstremni, pretirani, regresivni slog – njegova zastrašujoča, drhalska državljanska neodgovornost – je vsebina. Republikanci so se hoteli znebiti Trumpa, bežali so pred njim, a ugotovili, da republikanski volivci vedno znova izvolijo trumpizem. Tega zaenkrat še pooseblja Trump, pa čeravno so skušali republikanci samega Trumpa na strankarskih »primarnih« volitvah izriniti prav s trumpovskimi, trumpističnimi predsedniškimi kandidati, Trumpovimi impersonatorji in impersonatorkami (Ron DeSantis, Glenn Youngkin, Nikki Haley, Vivek Ramaswamy ipd.), ki so Trumpa kritizirali in napadali s trumpovskih pozicij (nastopali so kot alternativa Trumpu, a volivce prepričevali, da so »bolj trumpovski od Trumpa«, pravi Alex Shephard, New Republic), s čimer so priznali, da se je republikanska stranka vdala trumpizmu in ga sprejela kot svojega odrešenika, uslišano molitev. Kot je leta 2022 na velikem predvolilnem shodu v Nashvillu pomenljivo oznanil senator Lindsey Graham, republikanec iz Južne Karoline: »Veste, kaj mi je bilo všeč pri Trumpu? Vsi so se ga bali. Z mano vred.«

Tudi ko Trumpa ne bo več na političnem trgu (ko bo upokojen, zaprt ali mrtev in bel), bodo republikanski volivci še vedno izvolili trumpizem, »trumpizem brez Trumpa« – vedno znova. Še dolgo. Trumpizem je nova republikanska ortodoksija – republikanska platforma, politični program republikanske stranke, MAGA (Make America Great Again), oblika pučizma, permanentni 6. januar, viralna patologija. Poti nazaj – k idilični,  »žlahtni« tradicionalni, predtrumpovski konservativnosti – ni več. Republikanski veljaki, ki so Trumpa razglašali za »rasističnega, ksenofobičnega religioznega fanatika« (Lindsey Graham), »sluzavega strahopetca« (Ted Cruz), »lunatičnega prevaranta« (Marco Rubio) ter »Hitlerja« in »kulturni heroin« (J. D. Vance), so se poslušno, pohlevno, pokorno stisnili k trumpizmu in poljubili najprej prstan in potem še rit. Zmerni republikanci, kot je Mitt Romney, so anahronizem. Radikalizacija je brez alternative. Velike laži so nove resnice, nove dogme.

To, da nisi Trump, je premalo

Obstajajo različne teorije o tem, kaj bi ubilo trumpizem. Nekateri menijo, da bi ga ubilo to, če bi Trump novembra katastrofalno in ponižujoče izgubil na volitvah, kar je kakopak nemogoče, saj je Ameriko tako brutalno polariziral, da bo imel dovolj volivcev, da bo tesno izgubil in da bo lahko vedno ustvaril vtis, da so mu volitve ukradli.

Drugi menijo, da bi ga ubilo to, če bi Trumpa zaprli, kar je spet malo verjetno, saj bi s tem ne le Trumpa, ampak tudi trumpizem prelevili v ultimativnega mučenika, v »preganjani simbol pozabljene Amerike« (kot pravi Edward Luce, Irish Times). Trumpizem in Jezus – ista reč.

Tretji – recimo Steven Hassan, nekdanji član sekte in avtor knjige The Cult of Trump – pa menijo, da je trumpizem v resnici sekta, politična sekta, zato se ga je mogoče znebiti le z deprogramiranjem članov sekte, trumpovcev. Kar je misija nemogoče – trumpovcev, članov te sekte, je 74.223.975. Toliko jih je namreč zanj glasovalo leta 2020.

Dokazov, da je trumpizem sekta, ne manjka: Trump je avtoritarni guru, ki mu vsi privrženci vneto sledijo, vedno naredijo, kar zapove (Zavzemite Kapitol! Ne nosite mask!), trumpisti so indoktrinirani, od njih se terja ideološka čistost, nenehno so v strahu, nenehno so čustveno vzburjeni, čutijo se opolnomočene in izbrane (Ameriko delajo spet veliko), glavni vir informiranja je Trump (veliki dezinformator), njegovi shodi so metastaze ekstaze, tisti, ki se pregrešijo zoper nauke sekte, veljajo za izdajalce, tisti, ki niso v sekti, veljajo za nevarne in sovražne (za sile zla), Trump je z vsako obtožnico »navznoter« močnejši in bolj priljubljen, noben škandal ga ne podre, vera članov sekte je neomajna.

Trumpovcev, članov te sekte, je 74.223.975. Toliko jih je namreč zanj glasovalo leta 2020.

Vprašanje je le, kako 74.223.975 ljudi prepričati, da so se tako zelo motili? Ali bolje rečeno: kako toliko ljudi prepričati, da priznajo, da so se zelo zelo motili? A le kdo bi hotel priznati, da se je tako zelo zelo motil? Zato lahko vsi le upajo, da bo trumpizem izumrl, pravi Peter Sagal (Atlantic), ko bodo člani te sekte – trumpisti – pomrli, ne v Jonestownu, temveč od starosti, navsezadnje, leta 2020 je bila več kot polovica Američanov, ki so volili Trumpa, starejših od 65 let. »Trump bo nekoč odšel in njegovi sledilci bodo oveneli in odmrli, tako kot milenijske sekte, ki so oznanjale neizbežni konec sveta. Sveta ni nikoli konec, političnih gibanj pač.«

A ni ravno tako enostavno. Trumpizma namreč ne moreš odpraviti z volitvami, zapiranjem ali deprogramiranjem. Trumpizem je ideologija – in ideologije ne moreš zapreti, kakor je tudi ne moreš preglasovati ali deprogramirati. Vsaj ne na hitro. In ne množično.

Pa vendar obstaja zelo učinkovit način, kako se znebiti trumpizma. »Demokrati ne premorejo prav koherentne politične vizije, s katero bi lahko kljubovali trumpizmu,« pravi Barry Eidlin (Jacobin). Demokrati nimajo progresivnih odgovorov na velike probleme sodobnega sveta – na podnebne spremembe, ekonomsko krizo, rasno pravičnost, zdravstveno oskrbo. »Bidnovo glavno – in pravzaprav edino – predvolilno sporočilo je bilo, da ni Trump.« Obljubljal je vrnitev v »normalnost«. To je bilo bolj ko ne vse. »Trumpov fenomen je simptom globoke krize politične reprezentacije v Ameriki.«

Trumpizem lahko odpihne in črta le jasna, odločna, koherentna progresivna vizija, resnična alternativa, ne pa čakanje na to, da bodo trumpovci pomrli. Ali pa da bodo Trumpa zaprli. Ali ustrelili.

In hej, če bi se že ravno slučajno vrnil v Belo hišo – nič hudega! Le pustiti mu je treba, da izživi svojo nekompetentnost.