Vsaka je preveč

Prejšnji torek se je 30-letni moški skril v prtljažnik avtomobila svoje nekdanje 40-letne partnerke, in ko se je usedla v avto in speljala, streljal nanjo in jo ubil. Pred tem ji je že grozil, da ji bo zažgal hišo, jo odpeljal v tujino in celo zagrozil s smrtjo. Vse to se je zgodilo po tem, ko je kasnejša žrtev prekinila razmerje in ga zaradi groženj, neupravičenega snemanja in zalezovanja, ki so sledili, prijavila policiji. Kljub temu zoper očitno nevarnega nadlegovalca ni bila izrečena niti prepoved približevanja, domnevno, ker je šlo za grožnje na spletu, storilec pa je bil tedaj v tujini. Šlo je namreč za državljana Severne Makedonije, kar je sicer izjema od pravila, saj so morilci žensk v Sloveniji pretežno tu živeči, slovenski državljani. Seveda se kdaj tudi zgodi, da moški ubije svojo partnerko oziroma ženo, ne da bi ga policija poprej obravnavala za to ali drugo vrsto nasilja, nasilje v družini, grožnje s smrtjo. A »femicid« običajno zakrivijo policiji in pravosodju vnaprej »znani« storilci. Kaj bi država in kaj bi kot družba lahko storili in morali storiti, da bi bile ženske doma in v odnosu varnejše? Da ne bi več umirale?

Po podatkih Združenih narodov tedanji ali bivši intimni partnerji vsak dan umorijo več kot 130 žensk. Tako se zgodi več kot polovica vseh umorov žensk. V Sloveniji je ta odstotek še višji. Pravzaprav je redkost, da umorjena ženska ni žrtev nekdanjega ali aktualnega partnerja. Relativno po številu femicidov Slovenija ne odstopa od povprečja EU, kjer se en tak umor zgodi na 200 tisoč prebivalcev. To pomeni, da so v splošnem varnostne razmere pri nas ugodne – število umorov je absolutno in razmeroma nizko. Hkrati pa je iz povedanega jasno, da so za ženske pri nas daleč najmanj varne razmere doma, v odnosu, v družini. Zato ostaja eno izmed najbolj zapletenih vprašanj, kako izkoreniniti družinsko nasilje, ki se dogaja za štirimi stenami, skrito pred očmi javnosti. In kako izkoreniniti njegovo najtežjo posledico: femicid – umor, ki ga izvrši takratni ali nekdanji intimni partner. Paradoksalno je femicid ena izmed zelo redkih oblik kaznivih dejanj, kjer sta oba, storilec in žrtev, pogosto policiji in nasploh represivnemu aparatu ter tudi okolici vnaprej znana. Običajno vsi navedeni vedo za nasilje in grožnje. A kljub temu Sloveniji teh kaznivih dejanj še vedno ne uspe preprečiti oziroma jih vsaj aktivno spremljati in omejevati.

Vsaka druga ženska

Vsako leto je običajno žrtev femicida v Sloveniji nekje med pet in sedem, izjemoma tudi več – leta 2020 na primer deset – ali pa manj, kot lani, ko sta na tak način umrli dve ženski. K temu je treba prišteti še poskuse femicida, ki jih je približno še enkrat toliko. Slovenija glede tega kot rečeno ne odstopa od evropskega povprečja enega femicida na 200 tisoč prebivalcev, ki velja bolj ali manj za večino držav, z izjemo Litve in Latvije, kjer je tako umorjena ena oziroma kar dve ženski na le 100 tisoč prebivalcev.

Na svetu več kot polovico vseh umorov žensk storijo njihovi partnerji. V Sloveniji je ta odstotek še precej višji, pravzaprav le izjemoma katera ženska ni umorjena na tak način.

Okoliščine in način izvršitve femicida so grozljive. Septembra 2022 je zdaj 24-letni Luka Gašparič 20-letno Majo, ki z njim ni želela imeti razmerja, v Mariboru zvabil v tamkajšnji Mestni park ter jo tam dvajsetkrat z nožem zabodel v glavo in ji s sekiro odsekal prst na roki. Njegova žrtev je zaradi posredovanja mimoidočih začuda preživela, Gašparič pa je bil pretekli petek pred sodiščem v Mariboru obsojen na dokaj nizko kazen 15 let zapora. Dvanajstega avgusta 2020 je 47-letni Martin Zaviršek na domačem dvorišču v Mali Račni pri Grosupljem pričakal svojo 44-letno ženo, ki je pred tem napovedala ločitev. Polil jo je z bencinom, zažgal in zbežal. Njegova žrtev je dva tedna kasneje umrla zaradi opeklin. Na sodišču se je branil, da je šlo za nesrečo, čemur sodišče ni verjelo in ga avgusta lani obsodilo na 23 let zapora.

Praviloma je femicid sicer posledica drugih nasilnih ravnanj, predvsem družinskega nasilja. Policija pri nas vsako leto obravnava v povprečju 1300 primerov kaznivega dejanja družinskega nasilja in številke so takšne že desetletje. Če vemo, da gre za eno izmed področij splošne kriminalitete z zelo velikim sivim poljem, saj le vsaka deseta ženska družinsko nasilje prijavi policiji, potem gre za res velike številke. Glede na to, da policija na leto preiskuje okoli 50 tisoč kaznivih dejanj, je nasilje v družini ena izmed najbolj razširjenih oblik kriminalnih dejanj, morda celo največkrat storjeno posamezno kaznivo dejanje. Podatki se zbirajo sicer šele od leta 2008, ko je bilo nasilje v družini prvič sploh z zakonom opredeljeno kot posebno kaznivo dejanje.

Danes že poldrugo desetletje stara »Nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih« je dala zares skrb zbujajoče podatke. Vsaka druga ženska (56,6 odstotka) je od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogosteje ženske doživljajo psihično nasilje (49,3), potem fizično (23), premoženjsko nasilje (14,1), omejevanje gibanja (13,9) in spolno nasilje (6,5).

Znana žrtev in storilec

Potem ko so policija, pravosodje in socialne službe obveščeni o nasilju v družini, sta tem organom poznana potencialna žrtev in potencialni storilec nasilja v družini ter ne nazadnje v skrajnem primeru tudi uboja ali umora. Prepoved približevanja je poleg pripora pravzaprav edini ukrep, s katerim se država lahko loti konkretnega nasilja v družini, intimnopartnerskega nasilja in navsezadnje femicida. Ukrep se v skladu s slovensko zakonodajo lahko izreče na dva načina. V običajno najakutnejši fazi, ko je žrtev storilca prijavila policiji oziroma se z njim razšla, lahko policija izreče prepoved približevanja za 48 ur. Preiskovalni sodnik jo lahko najprej podaljša do 15 dni, po izteku pa na predlog žrtve še do 60 dni. Kasneje lahko to stori tudi sodišče, in sicer v trajanju do enega leta z možnostjo podaljšanja.

Ukrep se izreka in temelji na spremembi nekdanje paradigme, da se žrtve, torej ženske, umikajo v varne hiše in iz svojega domačega, njim znanega okolja. Prepoved približevanja iz tega okolja odstrani storilca. Oziroma: naj bi ga odstranila. A drugače kot pripor, prepoved približevanja ne prepreči, da ne bi storilec kljub temu prišel do žrtve in jo ne nazadnje tudi ubil. »Kar se področja kaznivih dejanj, povezanih z nasiljem, tiče, se ga absolutno največ zgodi v družini, in to je tisto, kar nas lahko skrbi. Lahko pa nas skrbi tudi, da je vedno več primerov, ko je bilo nasilje prijavljeno, celo izrečena je bila prepoved približevanja, pa se je vseeno zgodil umor. Upam si trditi, da ne zaščitimo dovolj žrtev že v tej prehodni fazi, ko je nevarnost največja,« pravi dr. Jasna Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je pomemben del poklicne poti posvetila preučevanju nasilja nad ženskami. Slovenski pravosodni sistem je preveč popustljiv pri kaznovanju vseh ostalih oblik nasilja v družini, torej ko ne gre za hude poškodbe ali celo smrt. »V primerih, ko gre za grožnje in ’milejše’ oblike psihičnega in fizičnega ali drugih oblik nasilja, sta zelo redko izrečena zaporna kazen ali pripor. Največ, kar lahko žrtev doseže, je prepoved približevanja. Za ta ukrep pa vemo, da ne zagotovi absolutne zaščite. Akutno je namreč večinoma zgolj določeno časovno obdobje.«

Paradigma, da je za otroka najkoristneje, da ima stik z obema od staršev, četudi eden kaže znake nasilja, najbolj škoduje žrtvam in otrokom.

V primerih, ko se izreče ukrep prepovedi približevanja, je pomembno dosledno izvajanje tega ukrepa oziroma to, kako se preverja njegovo izvajanje. Običajno policija enkrat na dan opravi »obhod«, obisk pri žrtvi, kar lahko storilec izkoristi in prepoved približevanja krši, ko policija odide. Prav to se je zgodilo leta 2022 v Dravogradu, kjer prepoved približevanja ni preprečila umora. Triintridesetletnica je nasilje v družini prijavila 13. aprila in njenemu 39-letnemu partnerju je bila na podlagi tega izrečena prepoved približevanja. Kljub temu mu je slab mesec dni kasneje uspelo vstopiti v hišo nekdanje partnerke in jo je tako hudo pretepel, da je obležala negibna in kljub oživljanju s strani reševalcev in prevozu v bolnišnico v Slovenj Gradcu še isti večer umrla.

Opozorila o neučinkovitosti prepovedi približevanja, ko gre za femicid, že leta prihajajo tudi z vrhovnega državnega tožilstva. Mirjam Kline, namestnica generalne državne tožilke, nekdaj vodja oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na ljubljanskem tožilstvu, pojasnjuje, da »žrtev ne more vedeti, ali se ji je storilec približal ali ne, ali je kršil ukrep ali ne. Tu bi se dandanes dala najti rešitev v elektronskih napravah, zapestnicah, ki jih nosita oba, žrtev in storilec, ter bi obveščale žrtev in policijo, da storilec krši ukrep. Tako bi se kar nekaj ponovnih kaznivih dejanj lahko preprečilo. Ko namreč policija tožilca obvesti, da je storilec kršil prepoved približevanja, sodišču predlaga izrek pripora, na sodišču pa je, ali to stori ali ne.« Namestnica generalne državne tožilke še dodaja, da so zelo redki primeri, ko bi moški ženski grozil, da jo bo ubil, ne da bi obstajala predzgodovina tako ali drugače nasilnega obnašanja. »V času svoje tožilske prakse takega primera še nisem srečala. Seveda pa obstajajo tudi ljudje, ki ne bodo nikoli grozili, ki ne bodo dajali nobenih znakov, da utegnejo ubiti svojega partnerja ali partnerico, pa to vseeno storijo.«

Malo po šesti drugo septembrsko soboto leta 2022 je murskosoboška policija prejela klic 46-letnega občana Gornjih Petrovcev. Ta jim je sporočil, da je vpričo skupnih dveh otrok ubil svojo 35-letno zunajzakonsko partnerico. Policija ga pred tem ni obravnavala za prekrške ali kazniva dejanja z znaki nasilja. Podobno je bilo s 44-letnikom, ki je marca leta 2021 doma zadušil svojo ženo in se nato sam prijavil policiji. Tudi njega policija pred tem ni obravnavala zaradi nasilja. To sicer nikakor ne pomeni, da nasilja v družini ni bilo. V veliki večini primerov so bile žrtve pred tem deležne različnih oblik nasilja, različnih groženj, tudi s smrtjo.

Po veljavni zakonodaji sicer sama grožnja s smrtjo, brez dodatnih znanih sumov kaznivih dejanj nasilja v družini, po zakonu sploh ne more biti podlaga niti za izrek prepovedi približevanja. Mirjam Kline pojasnjuje, da je v tem pogledu veliko odvisno od tega, kaj vse o nasilju na policiji oškodovanka pove in česa ne: »Nekatera kazniva dejanja se preganjajo na predlog in grožnja je eno izmed teh. Za to kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen ali zapor do pol leta. Gre za skrajšan postopek in tožilec ne more predlagati ukrepa prepovedi približevanja ali pripora. To lahko stori le v primerih, ko je predpisana kazen dve leti in več. V vsakem primeru pa to lahko stori policija.«

Policija to sicer precej redno tudi počne. Na leto izrečejo več kot 1000 prepovedi približevanja. Glede na nedavno zaključeno raziskavo, ki sta jo na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti opravili dr. Katja Filipčič in dr. Eva Bertok, ta ukrep krši vsak peti kaznovani moški. Po podatkih policije je kršitev prepovedi približevanja kar 40 odstotkov, in sicer zato, ker tisti, ki ukrep kršijo, tega kršijo večkrat.

Nasilje nad ženskami je po svetu verjetno najbolj razširjena kršitev človekovih pravic.

Jasna Podreka se strinja, da bi bil z elektronskimi zapestnicami ukrep prepovedi približevanja učinkovitejši. V vsakem primeru bi šlo za začasen ukrep, saj »so povzročitelji nasilja, in to potrjujejo raziskave, najnevarnejši v fazi, ko žrtev napove odhod oziroma ga prijavi na policijo. To je obdobje, ko bi morali zelo intenzivno delati s povzročiteljem nasilja, ga odmakniti od žrtve in imeti boljši nadzor nad njim. Z izrekom prepovedi približevanja vsega tega pač ne dosežemo.« Dodaja, da so seveda možne tudi izjeme, a da se po navadi umori zgodijo v obdobju, ko se nakopičita jeza in maščevanje: »Do tega pride, ko ženska zavzame odločno pozicijo, ko se po letih podrejanja postavi zase, praviloma, ko napove odhod. To je čas, ko bi bilo treba najintenzivneje delati s povzročiteljem nasilja in ga za začetek odvrniti od maščevalnih vzgibov, ki so tedaj zelo močni.«

Delo z nasilneži

Jasna Podreka opozarja, da v Sloveniji nimamo organiziranega celostnega dela s povzročitelji nasilja. Ti se praviloma celo prostovoljno vključujejo v treninge socialnih veščin, »saj v tem času s povzročitelji nihče ne dela nič, prepuščeni so sami sebi in svojim mislim. Kar nekaj smo naredili v zadnjih letih na tem, da se posvečamo delu z žrtvami nasilja, zanemarili pa smo delo s povzročitelji. Menim, da je to enako pomembno. Zaščita žrtev je lahko le polovična, če ne opravimo svojega dela tudi na strani povzročiteljev.« Ob tem pa dodaja, da gre za področje kriminalitete, ki je bilo dolgo zanemarjeno tudi v mednarodnem prostoru.

Tudi Mirjam Kline se strinja, da je zelo pomembno delo z nasilneži zunaj pravosodja. »Po mojem mnenju je v številnih primerih, ko bi se za nasilje v družini izrekla nizka zaporna kazen pol leta ali eno leto, veliko primernejša pogojna kazen z varstvenim nadzorstvom.« Kako gre to skupaj z opozorili, da je za različne oblike nasilja nad ženskami že tako malo moških obravnavanih v kazenskem sistemu, še manj obsojenih in res le redkokdo konča v zaporu? »Zapor kratkega trajanja ni uspešna sankcija pri preprečevanju ponovitve kaznivih dejanj.« Za huda in dolgotrajna kazniva dejanja nasilja v družini je pri nas v povprečju izrečena kazen dve leti zapora, storilec lahko torej po enem letu že zaprosi za predčasni odpust. Pogosto pa se izrekajo tudi krajše zaporne kazni. »Lahko pa nekomu, ki prvič stori kaznivo dejanje nasilja v družini, sodišče izreče pogojno kazen z dolgo poskusno dobo do petih let in varstvenim nadzorstvom. To pomeni, da če bo v petih letih storil novo kaznivo dejanje, bo šel v zapor za prvo in drugo, pri čemer se na primer prvi dve leti izvaja varstveno nadzorstvo in mora storilec obiskovati program na društvu za nenasilno komunikacijo. Po mojih izkušnjah je v takšnih primerih stopnja povratništva precej manjša.«

Jasno je, da je zapor preživeta in nesmiselna kazen vsaj v primerih, ko ne gre za najhujša kazniva dejanja. Gre namreč bolj ali manj izključno za povračilni ukrep, maščevanje nad storilcem, kar ne prinaša pozitivnih posledic, večinoma pa številne negativne: ljudje se iz zapora pogosto vrnejo zagrenjeni, težko se spet vključijo v okolje, pravzaprav se potem neredko vključijo v kriminalno okolje, četudi prej niso bili njegov del. Pogojna obsodba z dolgotrajnim programom dela z obsojencem se na drugi strani zdi smiselna tudi v številnih drugih primerih, ne zgolj v primeru različnih nasilnih kaznivih dejanj. Predstavljajmo si storilce gospodarskega kriminala, ki bi namesto vikend zapora, ki si ga večinoma izpogajajo pri pravosodju, morali obiskovati program, v katerem bi spoznavali posledice svojih ravnanj za na desetine, stotine ali tisoče delavcev in na družbo kot celoto.

V Sloveniji sicer kazenska sodišča v povprečju dosodijo 135 pogojnih obsodb z varstvenim nadzorstvom na leto. To je malo. Največ se jih izreče prav za kazniva dejanja nasilja v družini, sledijo kaznivo dejanje grožnje, zanemarjanja mladoletne osebe, zalezovanja, tatvine, nasilništva in povzročitve lahke telesne poškodbe.

Patriarhalni vzorci v sistemu

Mirjam Kline poudarja, da so pojavne oblike nasilja v družini res številne in raznolike. »Dolgo časa psihično nasilje sploh ni bilo prepoznano kot nasilje. Prav tako tudi spolno nasilje v partnerskem odnosu. Še vedno kot nasilje ni prepoznano materialno nasilje, če torej storilec žrtvi preprečuje razpolagati s finančnimi sredstvi.« Opozarja, da je bistvenega pomena osveščanje žrtev in njenih bližnjih, prijateljev in sorodnikov o tem, kaj vse sploh nasilje je, kam se zateči, kako si lahko pomagamo, kakšna pomoč vse je na voljo. »Osveščati pa je treba tudi nas, ki preganjamo kazniva dejanja, da bomo znali prepoznati različne vrste nasilja in njegove posledice. Treba je delati na več segmentih hkrati.«

Povzročitelji nasilja so najnevarnejši v fazi, ko žrtev napove odhod oziroma nasilneža prijavi policiji.

Jasna Podreka opozarja na še eno sistemsko težavo. Pogosto se v postopkih pred sodiščem tehtajo pravice oškodovanke in povzročitelja nasilja kot enakovredne, »kot da gre pač za neki konflikt v družini«. Pogosto tečejo postopki pred sodišči na dveh ravneh, eno so postopki pred kazenskim sodiščem, drugo razvezni postopki pred civilnimi sodišči. »In če se pred kazenskimi sodišči lahko posvetimo zaščiti žrtve, je pred civilnimi sodišči postopek pogosto videti tako, kot da nasilja sploh ni. Od žrtve se zahteva, da se dogovarja s povzročiteljem nasilja, oba imata enake pravice, na primer starševske, otroke silijo v stike z očetom, čeprav je izrečena prepoved približevanja in podobno. Vse to ogroža žrtev. Tu pridemo do zelo kompleksnega vprašanja, kako želim kot družba nastopati zoper nasilje.« Po mnenju Jasne Podreke pred sodišči pravice staršev velikokrat prevladajo nad koristjo otroka: »Ta paradigma, ki je prisotna v številnih institucijah, da je za otroka najbolj koristno, da ima stik z obema od staršev, četudi eden kaže znake nasilja, najbolj škoduje žrtvam in otrokom.«

Kaj pa vzroki za nasilje v družini in za femicid kot njegovo najbolj skrajno obliko? Ko so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve po dolgih 15 letih spomladi letos vendarle prenovili Resolucijo za preprečevanje nasilja v družini in nad ženskami, so med drugim zapisali, da je »nasilje nad ženskami pomembno zaznamovano s patriarhatom, z neenako delitvijo moči med spoloma, in ostaja eden od ključnih družbenih mehanizmov, s katerim so ženske prisiljene v podrejeni položaj v primerjavi z moškimi«. Brez dvoma je eden od pogojev za nasilje v družini, tudi za umore žensk s strani njihovih bližnjih (moških) sorodnikov, patriarhat. Ni še tako dolgo od takrat, ko so moški lahko popolnoma svobodno odločali, kaj bo z »njihovo« žensko, tudi o njenem življenju in smrti. Z različnih prižnic doma in po svetu bolj ali manj zavzeto še danes poslušamo, da so ženske v službi svojega moškega.

Seveda je prav, da vztrajamo pri enakopravnosti spolov in ničelni toleranci in da tega učimo že najmlajše. Seveda je tudi prav, da je nasilje v družini določeno kot posebno kaznivo dejanje, in v tem pogledu se zdijo smiselne tudi višje kazni za storilce femicida kot posebnega kaznivega dejanja. A statistika kaže, da to v praksi nima prevladujočega vpliva na razširjenost teh kaznivih dejanj. Živimo vseeno v svetu in času, kjer so vojne ter pobijanje žensk in otrok povsem normalizirani in takoj dostopni na spletu, ki je tudi sicer poln nasilja. In Evropa, kjer je v povprečju nasilja nad ženskami in femicidov morda resda nekoliko manj kot v preostalih delih sveta, v resnici ni nobena izjema. Ker kakorkoli obračamo, na koncu ne moremo mimo dejstva, da je nasilje nad ženskami po svetu najbolj razširjena oblika kršitev človekovih pravic.